sobota, 22. marec 2014

Šentanski plaz

Res prav zgodnja nisva bila. Zbudili so naju sosedje. Pohitela sva, da nama dan ne uide. Načrt je bil izdelan, smer znana, cilj nedoločen. Sledila mi je po traku beline, jezik pomladi je pobočje nad parkiriščem dobro obliznil. Številni so imeli podobne misli, tu si le redko sam. 
Pobočja nad Ljubeljem
Odšla sva mimo srednje postaje in zagrizla v strmino. Nekoliko sem skušal pomagati z nasvetom. Pa ji nič ni bilo prav. Sem si rekel, potegnil korak do roba in od tam opazoval njeno hojo, obrate. Dokler jo ni tik pred menoj ujel znanec. Se mi je smejala, da je Bojan. 
Modrina
In le malo naprej, da naj odhitiva tja, kamor me vleče. Vedel sem, da je opazila moje poglede. Pomahala je, da bo šla zložno po svoji poti. Tja, kamor ni težko najti. Med vzponom po plazu sem jo opazoval, vse, dokler nisva izginila v meglo. 
Zgornje smučišče in levo začetek Šentanskega plazu
Kaplje niso padale dolgo, med lovljenjem diha sva našla čas za kakšno besedo. Obrati so si sledili in bila sva si enotna. Pogled od spodaj tu vedno prevara. Pohodnik z desko na hrbtu, ujela sva ga sredi pobočja, naju je presenetil. Finec. Sredi ničesar. Tako daleč od doma. In z znanjem nekaj besed podalpskega jezika. Res zanimivo. 
Vzpenjanje
Na strmem delu sva snela smuči, Bojanu je brez srenačev drselo. Ko sva se prevalila čez rob, pa me je začudeno pogledal. Sem mislil, da sva že na grebenu, pa nama je nekaj metrov še manjkalo. Je le že nekaj časa, kar sem hodil tu gori. Pa še megla … 
Megla
Na uravnavi, kjer se plaz prekobali na drugo stran, naju je presenetila globoka razpoka. Letošnja zima nekatera pobočja spreminja v prave ledenike. Položno prečenje pripelje do vrha. Babje pšeno je veter nosil v oči, nič prijetno ni bilo stati tam. Hitre priprave, nekaj skupnih metrov, nato pa je Bojan izginil naravnost navzdol. 
Razpoka
Sam sem imel le trdo glavo in odločnost, da se držim pristopne poti. Prečil sem do vrha plazu in uživaško zavijal sem in tja po ravno pravem snegu navzdol. Pozdrav ali dva tistim, ki so za nama stopali v ta megleni dan. Smuka je kar trajala in trajala. 
Bojan
Pod menoj so se meglice razpršile, ustavil sem se, izvlekel fotoaparat, toda zopet ujel zgolj megleni pogled. Peljal sem navzdol, mimo postaje žičnice in po zadnjih sneženih trakovih do parkirišča. Bojan je prišel malo za menoj. Ravno prav za povabilo na kavo in klepet. 
Nekdanje smučišče

(Ljubelj – Begunjščica čez Šentanski plaz)

Ni komentarjev:

Objavite komentar