torek, 30. junij 2015

Konglomerat

Čez dan je vroče. Zato je treba na pot zgodaj. Pa četudi ni daleč. Sama sva. Živa in jaz. Ona na počitnicah, sam na dopustu. Ajda je na drugi strani luže, tiste velike, Maja na vsakodnevni tlaki. Greva torej pogledat, ali se je ovčka že napasla. 
Pod Ovčko
V Kamnitnik seveda. Rad se vračam. Me vežejo na to konglomeratno steno spomini. Iz časov države prej. Ko je bilo na »kapiji« še treba pokazati dokument. In so vojaki v sivo olivnih oblekah resno gledali. Danes je vse drugače. Ovir ni več, pisane barve oblačil sprehajalcev, plezalcev pa tudi običajnih firbcev kažejo na druge čase. 
Prijem
Ovčka je tam že ves čas. Visoko, treba je splezati do nje. Modra vrv. Vez. Dobro poznani oprimki, nobenega presenečenja. Pogled čez Škofjo Loko. Tam z vrha, le nekaj metrov nad tlemi. In nato spust nazaj na trdna tla. Seveda pa Ovčka ni kar tako. Se je le treba stegniti, najti pravi oprimek, ujeti zanesljivi stop. Da prideš prav do vrha. 
Malo napni ... grem pogledat levo
Tudi Živa jo je šla pobožat. Počasi, vse do najvišje točke. Saj ni bilo težav. Bolj užitek in zabava. Ki te kar malo naredi lačnega. Da si na kruh namažeš Marmelado. Tisto, ki potrebuje le gib ali dva. Tam pod vrhom. In trenutek ravnotežja. Vse ostalo je enostavno. Obadva še s sladkim okoli ust sva se prestavila le nekaj korakov. Do Kefirja. 
Živa
Postajalo je vedno bolj vroče, sonce je kazalo, da je poletje že tu. Potne roke. Pa vendarle po razpoki do vrha ni bilo težko, hlad je vel iz skale, ki je bila le malo prej v senci. Še hiter poizkus v levi sosedi, nič več ni bilo jasno. Kako naprej navzgor. Zato sva skušala nekaj hladu ujeti pod koluarjem. 
Kefir
Bolj fino rečeno Culoirjem. Menda enostavna zadeva. In predvsem kratka. Je vseeno zahtevala nekaj telovadbe. Potem pa zgolj še pospravljanje vrvi, druge opreme. Vročina je zmagala. Greva domov. Kaj pa drugega? Saj zanesljivo še prideva. Nekaj načrtov bo počakalo na hladnejša jutra prav tako lepih dni, kot je bil današnji.
Culoir

ponedeljek, 29. junij 2015

Cave Romanae

Vsekakor je nenavaden. Visoke stene, gladke in ravne, kot bi jih z nožem odrezal. Komaj kakšna razpoka prekinja celoto, dopušča dostop. Vinkuran. Nekdanji kamnolom, lepoto belega kamna so spoznali že Rimljani, cenili še dolga stoletja kasneje, danes je zapuščen. 
Skalomož
Posamezni bloki ležijo na tleh, lepo obdelani, kot bi čakali, da jih nekam vgradijo. Mogoče v kakšno novo Areno. Beli stolp. Spomenik junakom. Med njimi poganja bodeče trnje, ovija namišljene gradove kot bi hotelo ujeti Trnuljčico in jo zadržati samo zase. Zanimiv balvan, nanj vgrajeni oprimki, lahek cilj. 
Kje je smokva?
Puzzle. Nora vertikala skoraj brez varovanja. Ostanki nekakšne črpalke. Poleg visoke težavnosti. Kjer močne roke dvigujejo preznojena telesa pod poletnim soncem preko nemogočih previsov. Nam nedosegljivih. Ko gledaš steno se zdi, da oprimkov sploh ni. Človeški pajki. Le malo možnosti. 
Stena
Počutili smo se majhne, ko smo hodili po tem zgolj polovično naravnem amfiteatru. Šli smo pogledat, kje je bila smokva. Nismo našli nobenih sledi o njej. Niti najmanjših. Pa čeprav smo se res trudili. Ostanki vrtanja, nekaj zelenja, skoraj nič živega. Še martinček, ki se je skrival v eni od lukenj, je pobegnil. 
Vertikala
Prav lahkotno se štirinožec sprehodi preko vertikale. Kjer mi iščoč oprimkov in stopov ne razumemo, kam so izginili. Kako drugače je vedno videti s tal. Lažje. Ko se dvigaš, se razdalje večajo, vse je drugače. Tuje. Pukotina. Kot Trnuljčica. Varuje jo trnje. Le ozka pot pripelje pod razpoko, ki naj bi vodila do uspavane. 
Pukotina
Smo iztegnili roke. Prva, druga, tretja. Pogled navzgor, kavlji iz stene, veliki razpon, edina razumna odločitev. Pustili jo bomo, da spi še naprej. V svoji sobici sredi kamnite trdnjave. Lepo pa jo je bilo potipati, seči z roko v njena prašna nedrja. Z nasmehom smo odšli, z belo vertikalo pred očmi.
Bela stena

nedelja, 28. junij 2015

Marlera

Vročina bo. Zato sem zgodaj zjutraj začel vrteti noge v tistem enakomernem ritmu, ki posledično s pomočjo znanih prenosov vrti kolesa. Sprednjega in zadnjega. Po cesti, saj drugje se skoraj ne da. Iz Banjol v smeri Medulina, z obveznim postankom pri Sv. Petru. 
Sv. Peter
Da povprašam, kako kaže tam zgoraj in kako je kaj s ključi. Nebeških vrat. Če so dobro zapahnjena. Da se skoznje nekoč ne splazi tisti, ki je pri cerkvi v bližnjem Medulinu skoraj podrl zid. Le kje je imel glavo? Zaradi malenkosti in številke več uničevati to, kar so zgradile roke mnogih. Res se ne spodobi. 
Kje so imeli glavo?
Skok v daljno preteklost, antična vila iz časov, ko se Jezus še ni čisto privadil na življenje v raju. In nato moji spomini. Počasi zrasli skoraj dva tisoč let kasneje. Ko sem še majhen, da me je bilo komaj kaj, tu lovil sonce, morje, nasmeh. Skozi Kaželo sem peljal proti Marleri. 
Vila
Lovil prave odcepe kolovozne poti, vdihoval zrak poln soli in tistega pravega vonja. Tako domačega vsakemu dopustniku, ki sede na rob neskončnosti, vanjo pomoči noge, zapre oči in polni nosnici, zdravi pljuča. Svetilnik je bil tam. Mogoče je sonce varno pripeljal v novi dan. Kdo bi vedel? 
Mesto spominov
Sedaj je zgolj stal, ponosno čakal, da znova začne na robu mraka oznanjati kod in kam. Pomahal sem mu, nato pa v drugem zalivu, le nekaj lučajev stran, ob sidru, ki je bilo verjetno narejeno zgolj za parado nekih vojnih dosežkov, tiho postal. 
Marlera
Pogled proti otokom, suhe trave okoli mene so šumele. Ko sem se odpravil proti Ližnjanju in skozi Medulin v smeri doma. A sem pred njim moral seveda zabresti še v morje, da začutim mokroto. Ki mi je na nogah pustila sol. 
Na suhem
In ugotavljati kakšnemu boju in obrambi pred neznansko močnimi hudimi silami je služil betonski monstrum, danes počasi izgubljajoč bitko s časom. Nato pa sem zgolj še vrtel pedala proti zajtrku, ki je seveda kot vedno, že čakal.
Betonski monstrum

sobota, 27. junij 2015

Spomini

Spomini, zrasli na rdečkasti zemlji in razbrazdanem kamenju, ob borovcih in med grmovjem brnistre. Ob nevihtah in neštetih sončnih dneh. Pred davnimi leti, ko je bilo še vse drugače. So leta tekla nekam počasneje, pomežiki so bili bolj navihani, marsikoga še ni bilo. Ali pa je že odšel. Zato se je vedno vredno vrniti, tako ali drugače. 
Kontrast
Pestovati tam ob obali, v katero butajo valovi, misli in občutja. Si tiho zamrmrati ime. Kamenjak. Občutiti minevanje ob stopinjah izpred nekaj milijonov let. In tistih votlinah, ki jih je v dolgih tisočletjih izdolblo morje. Skušati najti zaliv, kjer tudi sredi poletja, ko se množice prašno valijo iskati svoje poletno zadovoljstvo, najdeš sebe in prav nikogar drugega. 
Stopinje dinozavra
Kjer lahko pustiš vse na obali in zaplavaš ob belih čereh in nad morskimi ježki, skupaj z ribami. Če je še dan tak, da se smeji s teboj, je vse dobro. Stopinje pa so vendarle previdne. Zvijajoči konci vrvi na tleh so tisto, pri čemer rečeš tisti znani živi in pusti živeti. Kolo se vrti, tu ravnine ne moreš pričakovati. Gre gor in dol, ves čas, brez prestanka. 
Zaraščeni pogledi
Nekatere poti so še zaraščene. Zajci, ki ponoči bežijo pred lučmi avtomobila, so skriti v senci, v svojih luknjah. Mirno čakajo na hlad, ki bo prej ali slej tudi tu poravnal račune z dnevno svetlobo in prižgal zvezde na nebu. Pot se izteka, vse naokoli je bilo treba, da bi spet prišla tja, kjer so se rodili spomini. 
Na koncu sveta
Pa sva vedela, da je danes vse drugače, zato sva peljala mimo, ob obali, med pločevino in njihovimi lastniki, improviziranimi ponudniki vsega mogočega. Počasi nazaj, tja, od koder sva prišla. Do vasi, hrupa vsakdana, kjer sebe komaj še slišiš. Kakšna sreča, da čas prav hitro izbriše tisto, kar je dobro pozabiti in ohrani tisto, ob čemer se rad spomniš dni, ki si jih živel nekoč, nekje. Tudi s tem dnem bo tako, sva dobro vedela.
Zvezdna vrata

petek, 26. junij 2015

Jutranje odkrivanje

Nekako ne zdržim. Da bi zgolj sedel, lovil svojo senco in se premikal do vode in nazaj. Moram migati. Sesti na kolo, če je le na voljo. In raziskovati. Okolico, bližnjo, daljno, do koder le gre. Tako je bilo tudi tokrat. Že zjutraj sem si zastavil cilj, ga dosegel, presegel. Se čudil gladkim stenam kamnoloma v Vinkuranu, ki je bil po slovesu od Banjol prvi cilj.
Bele stene Vinkurana
Tu so rezali kamen za lepe stavbe v Puli in okolici. Že Rimljani. Ko so gradili Areno za svoje kruha in iger željne meščane. In tudi marsikdo kasneje. Danes je zapuščen, bele gladke stene samevajo, pobožati jih pridejo le plezalci, radovedni turisti, stikajo med trnjem, zvijajo vratove ob pogledih navzgor. 
Bloki za neko novo Areno
Sam sem jim bil podoben. Ko sem že delal načrte za ponovni obisk. Nato pa hitel do morja. Da vidim, če še valovi, slano morje adrijansko. Da se potopim vanj in zaplavam v podvodno kraljestvo, votlino, raziskujem njene zračnike. In se nato prebijam mimo trdnjav, ki so nekoč varovale mesto. In predvsem pristanišče. 
Morje
Ladje, ki so takrat paradirale ob obali in ponosno razkazovale svoje topove so danes le še staro železo ali pa reinkarnirane prevažajo do kakšnega otoka kopico avtomobilov in razvajene turiste na krovu. Mornarji pa ležijo na starem in zapuščenem mornariškem pokopališču na obrobju mesta. Le glasovi bližnjega bloka motijo njihov mir. 
Fort Bourguignon
Zakrožil sem po mestu, ne meneč se za znake, ki so zapovedovali smer. S kolesom je to šlo, policaji so na srečo zehali v svojih pisarnah. Ko sem se ustavil pri veliki cerkvi, splezal na griček in posedel ob spomeniku, nato pa po obveznem postanku pri Areni seveda preveril še obrambo mesta na drugi strani. 
Crkva Gospe od mora
Stoji trdno, ponosno, samotno. Pravi užitek se je bilo po mestnem vrvežu in nemogoče gostem prometu ustaviti tukaj. Prav tako kot nekaj trenutkov kasneje pri Kaštelu. Zadnji obrambi mesta, ki danes hrani ostanke preteklosti. Sam sem jih srečal zadosti, za en dan kar preveč. Zato sem obrnil nazaj, tja, kjer sem lahko znova zapadel v dolgočasno dnevno rutino razvajenega letovalca.
Pula

ponedeljek, 22. junij 2015

Prestol

Prirastel nam je k srcu. Nekako. Ponte Porton. Ki je ... nekaj. Kraj bi težko rekel, saj je bolj ali manj samo taverna, ki jo očitno obnavljajo. Parkirišče in seveda cesta. Več njih. Saj vsekakor leži na stičišču poti, tam v dolini Mirne. Vedno moraš mimo. Kamorkoli greš. Postanek je torej razumljiv. 
Nič koristi
Tudi zato, ker je tam v bližini stena. Trdna in kompaktna. Ustavili smo se v sektorju A, pobožali znano kamnito pregrado, veseli, da še stoji. Pripravili opremo. Je v tem sploh kakšen smisel? Korist? Da se vzpenjaš, iščoč oprimke, stope, preizkušaš samega sebe. Ugotavljaš, ali zmoreš, bo šlo? 
Zum, zum, zum
Loviš ravnotežje na meji padca in se prepričuješ, da ti gre dobro. Hočeš premagati samega sebe? Ali si zgolj dokazati, da upaš? Potisniti neki prvinski strah globoko v sebi. Nič koristi. Ob robu stene. Ki si jo počasi skuša prilastiti zelenje. Čez steno vsako pomlad požene nove poganjke, bršljan je najboljši plezalec. Z njim ne moreš tekmovati. Zato smo ga še malo pustili na miru. 
Bršljan
Z Živo sva šla pogledat, če v luknji malo pod vrhom še kaj brenči. Zum, zum, zum. Nato pa je bil čas za Bršljan. Težka zadeva. Vsaj za naju. Za koga drugega bi bilo to spotoma. Tako različni smo si. Živa je zmogla. Prišla do vrha. Kot bršljan. Nato pa se odločila, da ima vsega skupaj zadosti. Za danes. 
Živa in štirinožni plezalec
Babica je šla poskusit, kako težko je. Se pretegniti, kot je sama rekla. In seveda ji je uspelo. Priti ravno prav visoko. Saj to je bil tudi namen. Nato sem zrasel še sam. Kot bršljan sem se vzpel po steni. Ni bilo lahko. A je šlo. Stop, oprimek, stop. Nato pa še pogled k sršenom. Čisto od blizu. 
Babica v vertikali
Menda jih je bilo nekoč Milijon. Sedaj jih ni več. Skoraj nobenega. Očitno so se preselili. Nekam daleč. Sem pogledal čisto od blizu, malo preden sem prišel do vrha. In se nato vrnil nazaj. Do stola. Ki je še vedno čakal. Mene. Da mu pomaham v slovo.
Prestol

sobota, 20. junij 2015

Kamenje

Preteklost nas menda vedno dohiti. Tako kot se prej ali slej srečamo s prihodnostjo. Seveda v okvirih našega bivanja. Zunaj tega menda ne gre. Razen če seveda verjamemo v tisto o neskončnosti. Ali vsaj vedno novih vrnitvah. V takšni ali drugačni obliki. A do tja je treba priti. 
Turnina
S kolesom recimo. Ali dvema. Povezanima v celoto. In nekom, ki ga poganja. Iz mesta našega trenutnega postanka proti skrivnostim. Tistih časov, ko je bilo tu nedvomno še vse drugače. Ko so turiste bližnjih dežel pričakali bolj bojevito in so pod izrazom plehnate škatle razumeli nekaj povsem drugega. 
Kamenje
Ko so mične dvorne gospodične še jahale okoli in vznemirjale viteze ter njihove paže. Ter verjetno, kot se dogaja še dandanes, ob živce spravljale svoje matere in preko njih tudi očete. Grad Turnina. Kar je od njega ostalo. Nekaj obokov na čudoviti ravnici s pogledom daleč naokoli. 
Sončni oboki
Pogledom pod noge, da bi ne prišlo do neprijetnega srečanja. In predvsem postankom. V katerem je najbolje zapreti oči. In se znajti v časih nekdanjega blišča. In bede. Vzpona in propada. Nato pa nadaljevati naprej. Pogledati k sosedom. Tam navzdol, na nekdanji prehod, kjer še danes pelje cesta. 
Novo življenje
Ne tako pomembna, pa vendarle. Zadosti, da kolo drvi kot za stavo, mimo angelskih skal do ostankov, tistih sto in sto lepo zloženih kamnov, nekdanjega blišča mesta, cele trdnjave. Hoče ujeti nekaj starodavne slave. Prepozno. Stopil sem med njih, pobožal segrete od poletnega sonca, razumel, kaj so mi hoteli povedati. 
Dvigrad
Toliko je zapisano v njih. Nikakor niso zgolj mrtvi primerki nežive narave. Govorijo, pripovedujejo, povedo. Zato se splača biti z njimi. Prisluhniti. Živeti. In se iz tega mesta preteklosti nato znova vrniti v sedanjost. Spremenjen. Popotnik s sporočilom prednikov. Ki mu znova, kot običajno, sporočajo neko zelo pomembno spoznanje. Da smo zgolj blisk v času večnosti.
Angelske skale

Rokula in (skoraj) sosedi

Oblačno nebo je bilo ravno pravšnje. Da so nas dvokolesa nosila do tja, kjer se je vse skupaj znova začelo. Tam so se obudile moje mladostne sanje, hrepenenja. Tokrat povezana z družino, tistimi, ki so mi najbližji. 
Kantun
Zato smo se v kamniti zid, ki se kot val pne nad morjem, ozrle tri generacije. In si izbirale smer, ki bi bila za nas prava. Seveda se je misel na Rokulo vsiljevala kar sama. Zakaj ne bi poskusili prav tam? Toda kaj, ko je spomin tako zelo čudna reč. Danes je vse živo pred teboj, jutri že komaj veš kod in kam. 
Špegalj
Sem misleč, da bo prav, segal v nebo. Pa kmalu, še pred mestom, od koder se odprejo lepi razgledi na modrino, vedel, da roke grabijo po teh oprimkih prvič. Nič zato, sem si mislil, brez težav dosegel vponko na vrhu in se spustil navzdol. Včasih je prav dobro, da česa ne veš. Ocene smeri recimo. Je vse takoj lažje. 
Rokula
Najmlajša generacija je kot pajek sledila mojim gibom, poskus nekoliko bolj desno pa je prinesel končno sodbo. Špegalj. Lahko. Pa ni bilo. Nekaj srednjega. Sem si rekel, ko sem sledeč njenim gibom še sam zmogel do vrha. Ogrevanja je bilo konec, čakala nas je zgodovina. Ki smo jo tri generacije skupaj povezale v celoto. 
Razgledi
Ko smo eden za drugim božali oprimke in se veselili vsakega novega giba. Gledali v nebo, kjer so se počasi začele kazati med belino prve sledi modrine. S seboj so prinesle sončne žarke, toploto. Vročino. Tako kot je na obali v majhnih kotanjah izhlapelo morje in za seboj pustilo zgolj sol, smo tudi mi počasi izhlapevali. 
Tretja generacija
Vročina je lepila oblačila na nas. Živina ocena je bila dokončna. Dovolj. Saj nismo zadnjič tukaj. Zagotovo. Pa smo vseeno poskusili. Toliko, da nam je v ustih ostal tisti pravi okus po žlahtnosti, skupaj z obljubo, da se vrnemo. Tri generacije smo se še zadnjič zagledale v kamniti val, nato pa počasi sedle vsaka na svoje dvokolo. Odpeljali so nas v sončni dan.
Nasmejana

nedelja, 7. junij 2015

Telebajski

Telebajski. Se jih še kdo spomni? Tinki, Binki, Lili, Po. Včasih so tej seriji za otroke dajali čudne pridevnike. Da gledalce poneumlja. Da so vsi štirje brezspolniki, ki so bili še najbolj podobni pobeglim kreaturam iz območja 51 dejansko reklama za naslednjo parado ponosa nekje v naši bližini. 
Smer Telebajsek
In da so usklajeni s časom, ko tudi sami, prepojeni s kemikalijami, postajamo vedno bolj neka čudna bitja, tako zelo drugačna od tega, kar so bili naši predniki. Toda telebajsek, ki nas je pritegnil danes, je bil čisto nenevaren. Ni skakal po ekranu in vzklikal svojih enozložnic brez vsakega smiselnega pomena. 
Prijem
Svojo linijo je imel ob robu stene, tam pri Vranskem. Sončil se je na lep dan in malo nevoščljivo pogledoval proti drugi strani, kjer je mlada družina ukradla nekaj sence. Edine, ki jo ta skalna pregrada ima. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se mu predamo, splezamo po njegovih mehkih oblinah navzgor. 
Štant
Gladke so spominjale na tisti pisani pliš, le barva ni bila čisto prava. Morala bi biti rdeča, zelena, modra ali rumena. Ne pa rjavkasto siva. Neizrazita. Prijatelj nas je opazoval, ko smo se vzpenjali do vrha, nato pa naveličano pokukali še v sosednjo smer. Ki smo jo preščipnili na polovici. Zgolj toliko, za okus. 
Ata (Tele)bajsek
Da vidimo, če nas bo tudi ta spomnila na kakšno barvo. Pa nas ni. Je bil vzpon po njej bolj zabaven. Za prste oblizniti. Bi lahko rekel. Prijatelj je že odšel, senca je ostala, toda še vedno tam ni bilo prostora za nas. Ki smo bili na soncu. Vročini. Ki je žgala v to malo skalno (za)plato nad vasjo. 
Nasmeh
Čakati se nam ni več dalo, pa tudi časa za to nismo imeli. Zato smo počasi pospravili opremo in odpujsali proti avtu in domu. Odpujsali? No, mogoče. Toda to je seveda že zgodba iz nekega drugega štosa. Tudi nam starejšim bližjega. In predvsem ravno prav hudomušnega. Da nam je prikradla nasmeh na ustnice.
(Za)plata