sreda, 28. marec 2012

Do hudiča in nazaj

Koliko je drobnih malenkosti, ki povzročijo prav nič nepomembne spore. Ti zagrenijo dan. In nato vse naslednje, vse do konca. Torej tistega trenutka, ko breme neke davne zamere prevzamejo potomci. In jo največkrat kot prekleto dediščino vlečejo naprej v neskončnost. 
Zaplata
Grdi pogledi izza okna, žuganje, naj mu krava crkne. Bogsigavedi ali še vedno trajajo spori, zaradi katerih je menda nekoč hudič cel gozd vrgel na rame in jo ubral proti peklu? Skoraj zagotovo. Plamen sovraštva gori, ko ga podpihujejo človekove slabosti. Zaradi česa že, se je davno pozabilo.
Vzpon
Nisva se ozirala na to. Pozno popoldanska pot je komaj dajala vedeti, da se prebuja novo življenje. Vse naokoli. Zatorej tiste prave pomladne prešernosti še ni bilo. Gozd še ni ozelenel, travniki so bili prav pusti. Le veter je bil že pomladni. Toplo je pobožal, ravno toliko, da so lasje nalahno vzvalovali. 
Travniki
Ko sva sedla na robu gozda se nama je smejalo. Dosti bolj kot na pol poti, kjer je hudomušni markacist čas do cilja označil precej samosvoje. Pa je šlo. Seveda. Saj sva pravi korenini. Časa za počitek ni bilo veliko. Le toliko, za pogled. 
Pogledi
Kajti videlo se je. Daleč. Ni, da bi prehvalil. Vse do doma in naprej. Do tistega popoldanskega mrča. Tam se tako vedno vse ustavi. Zverižena debla dreves so se spominjala. Viharjev, plazov, nepojmljivih sil narave. 
Brazde
Vpijala sva zadnjo toploto, še zadnjič vdihnila prebujajočo pomlad, nato pa že stopala navzdol. Za pobočja višje ni bilo časa, ne volje. Sonce je zahajalo, večerna zarja je počasi začela vleči neverjetne barve po nebesnem platnu. Čarobno. 
Izvenevanje
Beseda je dala besedo, na prvi pogled tako nepomembne teme so bile predmet prijetnega klepeta. Tudi tistega, o sosedih. Ki bi se morebiti znala pogovoriti mirno in brez hude krvi. Bi potem sredi pustega pobočja še stal začarani gozd? Kdo bi vedel…
Večer

(Mače – Hudičkov boršt)         

nedelja, 25. marec 2012

Romanje

Ta vikend je bil za vse skupaj tak, poduhovljen. Dekleti sta se učili doma in tako v globinah svojih miselnih vijug odkrivali skrivnosti osnovnošolskih predmetov. Midva pa sva ubrala čisto svoja pota.
Luč
V pripravah na čas potice, pirhov, hrena, šunke in drugih dobrot, sva se sprva predala spominu na čase pred skoraj dvatisoč leti. In skupaj s prebivalci Ribnice in njene okolice podoživljala tisto, kar kronisti nove zaveze opisujejo v času od zadnje večerje do vstajenja. 
Križ
Je igra, kjer so se igralci sposobni poistovetiti z zgodovinskimi liki in prestaviti v čase, ko si je Pilat umil roke nad vsaj zanj presenetljivo odločitvijo domačega prebivalstva. Sposobni so bili tudi naju potegniti v vrtinec zgodovinskih dogajanj. A rahlo presenečena, saj je bilo nastopajočih skoraj več kot gledalcev. 
Trpljenje
Pa nič zato. Smo še bolj čutili skupaj, nekakšno nevidno povezanost. Ko so izveneli zadnji takti rock glasbe te edinstvene predstave, sva že vedela, da bo tudi naslednji dan lahko zgolj tak. Romarski. 
Gozd
Ko so potne srage na čelu zalivale oči med vzponi do svetnikov, sva bila na nekem posebnem odru. Igrala sva svoj pasion ob vzponu v nebo. Prav tja, kjer stojijo cerkvice. Ki so jih predniki v zahvalo za bogsigavedi kakšno božjo uslugo postavili na vrhovih gričev v okolici.
Sv. Ana
Prijazna so bila srečanja, iskreni pozdravi. Tudi z Lojzom. Tistim pravim, pujsom. Koraki so naju nosili vedno bližje, že se je videla bela stena zvonika. Postanek, pogled. Kot bi letel nad dolino. Pomlad se prebuja, rumene narcise so važno kimale soncu. 
Sonce
Povabilu k pogledu na drugo stran se nisva odrekla. Saj ni bilo daleč. Vrh sva prečila in nato na razgledišču presenečeno obstala nad Suho Krajino. Ne preblizu roba, me je, kot nadobudnega otročaja, opozarjala. Saj tak sem bil, poskakoval sem nad praznino, skušal shraniti trenutek za čas, ki bo nekoč zagotovo prišel in se veselil dneva. 
Suha Krajina
Neskončno dolgo. Torej minuto ali dve. Potem sva že stopala nazaj proti koči in mimo nje navzdol. Na nova srečanja. Takšna popotna. In tista nenavadna. Z lokalnim posebnežem, ki naju je skušal prepričati, da je pol kraja njegovega. In da sva mu zato nekaj dolžna. 
Rob stene
Ko je prijaznost zamenjala vsiljivost, sva mu med tem, ko jo je mahal iskat kdo bi vedel kaj, zgolj še pomahala v pozdrav. Tudi naju so čakale nove zgodbe, siva cesta je peljala do kratkega postanka na Turjaku, nato pa sem jo, le ovinek ali dva naprej, že sam mahal v breg. 
Pot na Goro
Še zadnje današnje romanje. Opravljal sem ga sam. Sv. Ahac me je čakal, veselila sva se novega snidenja. Dolgo je že, kar sva pokramljala, pohitel sem ob križevem potu do cerkvice na vrhu Gore. Tam me je čakalo novo srečanje. Nepričakovano, prijetno, prekratko. Minljivo kot dih dneva. 
Sv. Ahac
Koraki navzdol so bili dolgi, preskakoval sem svojo senco, kot bi skušal ubežati samemu sebi. Romanje se je zaključevalo, molitve so se izgubile v vetru, ostal sem zvest...samemu sebi.  
Zadnja postaja

(Ribniški pasijon, Ribnica – Sv. Ana – Stene sv. Ane, cesta pod Malim Ločnikom – Gora in Sv. Ahac) 

sobota, 24. marec 2012

Visenje

Pomaham. Odločitev je bila sprejeta že ob mežikanju v umirajočo noč. Samo moja bo jutranja pot. In prav je tako. 
Prehod
Visenje. Visoko v zraku. Odvisen zgolj od samega sebe. Topli prsti grabijo hladno kovino. Pogled je uprt v sivo steno. Globina me ne mami. Vzpenjam se po nebeški lestvi, tja v gotovost. Ko je prepadni del za menoj tega sprva niti ne opazim. Hitim. In se vračam. 
Strmi prehodi
Na robu otipam pravi kamen. Juhej. Trenutek negotovosti in že posije sonce. Pa je jutro komaj vstalo. Prvi vpis, nato pa naprej. Tja gor. Na razgledni rob. Kjer bom zadovoljen s seboj gledal na pikice, ki daleč spodaj hitijo po svojih nepomembnih dnevnih opravkih. Skrbi jih tiščijo k tlom, vidijo zgolj znotraj svojih plašnic, le streljaj daleč od nebes. 
Skalna pot
Samovšečno se jim nasmiham, vzvišen nad takšno plehkostjo. In pozabljam, da sem zgolj prgišče minut daleč od svojih lastnih temnih misli, čisto običajnega vsakdanjika. Lovim trenutke, hranim jih v spomin, zapisujem v škatlico. Za kaj in koga, niti sam ne vem. Pozdrav in čisto nepotrebno hitenje. 
Tam doli je vse drugače
Potopim se v gozd, srečam sorodno dušo, meni najbližjo. Skupaj zajadrava preko sedla proti najvišji točki sosednjega griča. Kjer zvonovi cerkvice pol ure prehitevajo. In se še posebej lepo vidi. Vse naokoli. Zvonček menda izpolni marsikatero željo. Vendar pa tam ni več miru in prijaznega pogleda, nasmeha, želje po srečnem sestopu. 
Konec romanja
Množica romarjev je prevelika. Neosebna. Hrupna. Zato nihče ne sliši samega sebe, še manj soseda. Ni nama všeč, pobegneva navzdol, mimo številnih psov, barbik, obrazov, ki si jih ne zapomniš. Le vonj ostaja nekje v nosnicah. Močan, nenaraven. V mislih sva povezana, skrbi so potisnjene vstran. 
Kuhinja
Šele ko stopava mimo prvih hiš, zasejanih na rob pobočja, se v nama znova začenja prebujati čisto običajni vsakdan. Postaneva del velike brezoblične množice. Ostaja zgolj hrepenenje. O tem, da bi poletela…

(Vikrče – Grmada – Šmarna gora – Tacen)

sreda, 21. marec 2012

Golica

Obležal sem pod grebenom. Le nekaj metrov pred ciljem. Zaprl sem oči in počasi dihal. Kot da bi tako lahko ublažil bolečino. Nekje v glavi sem podoživljal dogodke današnjega popoldneva. 
Prvi razgledi
Prihod, priprave, prve korake. In nato vzpon mimo zadnjih hiš, po travnikih, skozi gozd. Hitenje. Tja gor na prepišne grebene. Kjer odpihne temne misli, vse vidiš nekako z distance. In vedno bolj jasno. Koča je imela zaprte duri, sezona se še ni začela. 
Prebujanje
Mir okoli nje bo nedvomno izzvenel, ko bodo narcise pobelile pobočja. Strmina je bila ravno pravšnja, srce je bilo, misli so se čistile. Do nekoliko nerodne stopinje. Povsem nepričakovano. Odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljal še malo prej, bo moral počakati. 
Nemir
Drugače niti ni bilo možno. Pa saj ni bilo hudega. Nekaj minut, nato je bolečina postala bežen spomin. Še enkrat sem se zazrl v nebo, nato pa pustil, da so skale nekaj metrov višje odgovorile na vprašanje. Vriskal sem zgolj znotraj sebe, morebiti se je nekje globoko zaslišalo celo nekaj taktov znane melodije. 
Vrh
Tišine dneva nisem motil, pustil sem, da svoj zven preko grebena ponese zgolj veter. Koraki. Do vrha. Ni jih bilo veliko, začinila pa jih je bela flika na kateri sem pustil edinstveno sled. Tako minljivo. Postanek, nato pa nazaj. Torej naprej. Tja, kamor je prav. Dan se je počasi iztekal, ni bilo, da bi čakal. 
Tja čez...
Stopinje čez Krvavko. In tam na Suhi mimo opomina neki davni noriji, tako nevredni miru gora. Vse do Pustega rovta. Planina je še samevala, čakala zelenja, ki bo s seboj prineslo življenje. Čez poletje bo prinašalo veselje, žalost, vrisk in jok. Vsega bo polno. 
Krvavka
Do jeseni, ko bo začelo vse to izzvenevati, gola pobočja se bodo pripravljala na tišino. Stopal sem do Križevca in od tam iskal najboljše prehode proti Španovemu vrhu. Malo po svoje, kot ponavadi. Bi ne bilo hudega. Toda lovila me je tema, svetloba oči je nevede ostala v gozdu. 
Večer
Vračal sem se, iskal, slep brez vsakršne možnosti. Svet okoli mene je postal zgolj privid, korakal sem v nič, ne vedoč ali letim ali zgolj padam. Sledil sem brlivki, ki mi je svetila tja, kamor je hotela glava. Luči v dolini so bile bližje, lajež, glasovi. 
Pusti rovt
Vedoč, da sem prav, sem zadihal. Lažje. Srečno. Še sem tu, uboga para sredi neskončnega vesolja. Hvala za to.

(Planina pod Golico – Golica – Pusti Rovt – Španov vrh)   

nedelja, 18. marec 2012

Zima, zima, bela...nasvidenje!

Zadnjič. Sem rekel že prejšnjič. Toda tokrat z vsakim korakom spoznaval, da bo sedaj zares. Plaz je kazal svoje rebro in se veselil pomladi. Ki ga bo dokončno odgrnila. Do beline je bilo treba čez začetek melišča, z vsakim dnem bo treba narediti več korakov. 
Okno
Noč je bila, sorodni duši sta kar obsedeli v svojem avtomobilu. Tudi prav. Bila sva dva, samote torej nobene. Zgolj razumevanje. Podlaga je bila trda. Ravno pravšnja. Da je občasno malo zdrsnilo. Nič hudega. Med tem ko so še med vožnjo nebo krasile zvezde, se je od sedla navzgor vlekla megla, skuhana v trentarskem kotlu. 
Vzpon
Nad Grebencem naju je povsem zagrnila, videlo se ni ne naprej in ne nazaj. Smuči so romale v roko. In tam tudi ostale. Ker sva se ob hoji po grebenu, tam nekje nad Pripravniško grapo, odločila, da nadaljujeva kar na ta način. Saj ni daleč, je tolažil Borut. Oba sva vedela, da je temu res tako. 
Grebenc
Da pa bo vseeno treba veliko korakov. In se bo vleklo. Prav do vrha. A kaj ni tako vsakič. Sopihajoče sem se ustavljal. In ob tem razmišljal ali je meglena prevleka blagoslov ali prekletstvo. Vrh v daljavi bi jemal moči. Na dosegu roke dal zagon. Sedaj se ni nič vedelo. Kje je. Šele sive skale minuto pod najvišjo točko so bile zadosti znane, da sva dobila odgovor. 
Megleno
Veter je nosil mraz. Pomlad v dolini je bila svetlobna leta daleč. Prezebla sva pripravila opremo, komaj zbrala voljo za posnetek ali dva, nato pa že iskala borne prehode med skalovjem. Šele nižje so zavoji postali široki, tisti pravi. 
Vrh
Toda kmalu je bilo že treba iskati prehod proti Grebencu. Malo sva se popraskala po glavi. Potem pa našla pravo pot, mali možici so pokazali, da bo prav. Pod sedlom sva pozdravila skupino hodcev, ki so sopihali navzgor. V grabnu je bilo snega več, zato sva si izbrala to pot. In po njej uživala skoraj do izteka. 
Zavoj
Še zadnjič sva snela smuči. Z njih nežno očistila sneg. Jim pomežiknila. Doma bodo šle v kot. Za dolgo časa. Tako kot naše želje po samotnem vijuganju. Ostali pa bodo spomini. Ki bodo burili domišljijo. In lažje bo počakati, da se botra zima...spet vrne.
Slovo

(Vršič – Mala Mojstrovka) 

sobota, 17. marec 2012

Le vrh je bil star

Kot da noči ne bi bilo. Komaj je dobro ugasnil dan, že je novo jutro klicalo k dogodivščini. Ni bilo treba prositi dvakrat. Pomežiknila sva, zazehala in se zahihitala. Prav dobro se nama je zdelo. 
Jutro
Čaj in na kruh namazana pašteta. Mežikanje v sonce, ki je pozdravljalo skozi okno. Metanje stvari v nahrbtnik. Smuči, morebiti zadnjič letos na nogah. Res se zima poslavlja, toplota dne topi snežne kristale. Ponoči zmrznejo in čakajo, da jih novi dan pospremi v razigranem potočku po travniku navzdol. 
Kje pa je sneg?
Nobenega iskanja, bela sled je bila zgolj ena. Vse skupaj se nama je zdelo kot ponavljanje že doživetega, deja vu, ob letu osorej. Le izkušenj je bilo več, mladostna glava je razmišljala trezno, rahli zdrsi na trdi podlagi niso bili več razlog za ihtavo razočaranje. Prej trmasto nadaljevanje. Pomoč je bila sprejeta dobrohotno. 
Visoko nad dolino
Veselila me je vztrajnost. Ki se je posebej pokazala, ko sva že res visoko nad dolino vrgla pogled tja čez. Visoki griči z osamljenimi grunti so zastirali. Nenapovedana tekma za nedoločeno lovoriko mi je zvišala utrip, loveč sapo sem ji komaj sledil. A zgolj do ravnine pod vrhom. 
Sonce
Zmaga je bila jasna, volje za dokazovanje nič več. Pohvalo je sprejela kot nekaj povsem samoumevnega, odvrgla smuči in se pustila preprositi za še nekaj korakov. Do starca. Kjer je prijetno posedeti. A le za hip. Toliko, da začutiš njegovo dušo. In mu pomahaš v slovo. Se vidimo. Kmalu. 
Stari vrh
Kot bi bežala pred dano obljubo, sva lovila zavoje po vedno bolj strmem pobočju. Navzdol. Kot bi bil na najboljšem smučišču. Sonce je obliznilo prisojna pobočja in razmehčalo gornjo plast. Nižje doli, v osojah, je bilo trdo. A težav ni bilo, kje bo najbolje, sva tako ugotovila že ob vzponu. 
Navzdol
Tudi smuči ni bilo treba sneti niti enkrat. Tokrat zadnjič. Saj dnevi prinašajo vedno več toplote, le še vprašanje časa je, kdaj se bo stopila zadnja bela flika. In bo edina hladna strmina pred nami zgolj tista od okusnega…sladoleda.  
Zavoj
.
(Spodnja postaja sedežnice – Stari vrh)

ponedeljek, 12. marec 2012

Danes grofje Celjski in nikdar več

Človeško življenje je valovanje. Hribi in vzpetine se kot valovi pnejo nad posamezno usodo. Vzhičeno nas nosijo navzgor, z njimi obupano padamo v globino. Neskončno. Dokler spet ne švignemo navzgor. Ali pademo še globlje. Usoda. Z vsakim vzdihom jo je manj. Vse od nekdaj. 
Grmada
Kdo bi vedel kakšne stiske je doživljala Veronika. Deseniška. In kaj si je o njej v resnici mislil Herman. Kakšno čustvo ga je prevevalo, ko ji je grenil življenje. In še posebej takrat, ko je izvedel, da so jo njegovi vazali uspešno utopili. Kdo bi vedel. Kajti Hermanovo valovanje se je izteklo že pred stoletji. 
Spomin na grofe Celjske
Le nekaj let po Veroniki so ugasnila tudi njegova čustva, spomini, bivanje kot takšno. Naše pa je sedaj in tukaj. Ko si grenimo življenje z drobnim iskrenjem. Ki lahko preide v požar. Zato ne obsojajmo preteklosti, saj nismo boljši. Le v drugem času delamo iste napake. 
Nepotrebna znamenja
Jutranji sprehod je bil seveda ravno tako valovanje. Strmo navzdol, iskanje poti, trmoglavljenje, sopihanje, razgledi. Kaj vse je možno spraviti v en stavek. Doživetja, spomine, celo življenje. Nato pa znova proti modremu nebu. Vzpon mi je dal mero. Ritem hoje je bil dokaj počasnejši od utripov srčne mišice. Leta bodo to, sem se slepil. 
Celje
Korenina, mimo katere sem švignil, me je višje povsem zložno pustila zadaj. Brez težav. Da bi jokal. Kje so tisti dnevi, ko sem… Ime visoke špice je znova budilo zanimanje. Prvi čarovniški proces na Slovenskem. Spretna beseda zagovornika je Veroniko rešila. Pred grmado. Pred Hermanovim besom žal ne. 
Friderikov stolp
Ropotanje na vrhu ni bilo zame. Pogledi pa že. Ti so mi bili od nekdaj ljubi. Shranil sem jih nekam vase. Tehnika je odpovedala, pa nič zato. Kdor hoče videti, mora hoditi. Prvi korak navzdol. Drugi so mu sledili, brez ugovarjanja. Jutro je izzvenevalo, oblaki so prekrili dan. 
Midva
Še zadnji vzpon do zgodovine. Tja nekam med grofe. Celjske. Bili so mogočni. Tako zelo, da je bila že v njihovem vzponu zasejana kal konca. Vse je bilo zgolj vprašanje časa. In tudi danes, tu, ni zanesljivo čisto nič drugače. Kajneda?

(Stari grad nad Celjem – Grmada)