Koliko je drobnih
malenkosti, ki povzročijo prav nič nepomembne spore. Ti zagrenijo dan. In nato
vse naslednje, vse do konca. Torej tistega trenutka, ko breme neke davne zamere
prevzamejo potomci. In jo največkrat kot prekleto dediščino vlečejo naprej v
neskončnost.
Zaplata |
Grdi
pogledi izza okna, žuganje, naj mu krava crkne. Bogsigavedi ali še vedno
trajajo spori, zaradi katerih je menda nekoč hudič cel gozd vrgel na rame in jo
ubral proti peklu? Skoraj zagotovo. Plamen sovraštva gori, ko ga podpihujejo
človekove slabosti. Zaradi česa že, se je davno pozabilo.
Vzpon |
Nisva se ozirala na
to. Pozno popoldanska pot je komaj dajala vedeti, da se prebuja novo življenje.
Vse naokoli. Zatorej tiste prave pomladne prešernosti še ni bilo. Gozd še ni
ozelenel, travniki so bili prav pusti. Le veter je bil že pomladni. Toplo je
pobožal, ravno toliko, da so lasje nalahno vzvalovali.
Travniki |
Ko sva sedla na robu
gozda se nama je smejalo. Dosti bolj kot na pol poti, kjer je hudomušni
markacist čas do cilja označil precej samosvoje. Pa je šlo. Seveda. Saj sva
pravi korenini. Časa za počitek ni bilo veliko. Le toliko, za pogled.
Pogledi |
Kajti
videlo se je. Daleč. Ni, da bi prehvalil. Vse do doma in naprej. Do tistega
popoldanskega mrča. Tam se tako vedno vse ustavi. Zverižena debla dreves so se
spominjala. Viharjev, plazov, nepojmljivih sil narave.
Brazde |
Vpijala sva zadnjo
toploto, še zadnjič vdihnila prebujajočo pomlad, nato pa že stopala navzdol. Za
pobočja višje ni bilo časa, ne volje. Sonce je zahajalo, večerna zarja je
počasi začela vleči neverjetne barve po nebesnem platnu. Čarobno.
Izvenevanje |
Beseda je
dala besedo, na prvi pogled tako nepomembne teme so bile predmet prijetnega
klepeta. Tudi tistega, o sosedih. Ki bi se morebiti znala pogovoriti mirno in
brez hude krvi. Bi potem sredi pustega pobočja še stal začarani gozd? Kdo bi
vedel…
Večer |
(Mače – Hudičkov boršt)