sobota, 29. avgust 2015

Preizkušnje

Naše počitnice so kar trajale in trajale, poletja ni hotelo biti konec. Nič se nismo pritoževali. Dnevi so bili lepi, sonce nas je božalo, morje šumelo. Zlatni rt je vabil na novo srečanje. Skočili smo na kolesa, pomahali Živi, ki je dan določila za počitek in odpeljali. Nad mestom smo kolovratili do dišečih borovcev in bele skale. 
Piena di passeggiate
Ozka stezica pripelje do stene, opozorilo, ki binglja obešeno nanjo, bi nasmejalo, če ne bi vonjave spominjale na nujne stiske, ki so se reševale prav tu. Sektor E je bil še prost. Prostora ni veliko, zato gneče res ne sme biti. Ajda je z mislimi nekje drugje odšla v senco pod borovce. Midva sva pripravila opremo, pazila, kam stopava. 
Prsti
Hitro sem splezal osrednjo smer, Piena di passeggiate, ki je prava za ogrevanje. Kratka in takšna, da se malo pretegneš. Ponovil sem jo dvakrat, ker je bilo treba ohraniti nekaj spomina, pa za zaključek še enkrat. Saj se to spodobi, za čas zimskih večerov. Tudi Maja je bila hitro na vrhu. Nekajkrat. 
Nov grif
Saj devet metrov stene res ni višina, ki bi se je prestrašil. Preselila sva se skoraj povsem desno. Parco Alberato sem splezal hitro, jo ponavljal, samozavest je rasla. Maja je povsem desno našla smer brez imena, stekla sva po njej. 
Oster in kompakten apnenec
Nato pa zagrizla v Calcare tagliente e compatto, za odtenek težjo. A se nama sploh ni zdelo. Toda vročina je naraščala, Maja je glasovala za morje, sam sem se hotel preizkusiti še v angleščini. Do you speak English bi morala biti za naju ravno pravšnja. Za zaključek. Povsem levo. Nič kaj posebnega. A kako se lahko zmotiš. 
Naj ostane čisto!
Ko sem se skušal dvigniti sredi stene, me je ujela utrujenost, počitek bi bil na mestu, spustil sem se. Bolečina je takoj povedala, da je šlo prehitro. Prst je ostal v luknjici, zagozden v ostro skalo. Teža telesa ga je potegnila iz nje, odkrhnila del kamna, ulila se je kri. Odrgnina, hujšega na srečo ne. Je pa ostalo zavedanje. O mejah, preseganju. Izkušnja za prihodnjič.
Usodne luknjice

četrtek, 27. avgust 2015

Čista zmeda

Rovinj. Mesto ozkih ulic in veličastne cerkve na vrhu. Okoli pa modro morje. Zlatni rt. Pravo ime za polotok, kjer je vse vredno zlata. Stena. Nekdanji kamnolom, kot pravijo. Sektor A. Čista zmeda. Kljub večkratnemu preštevanju, razvozlavanju, iskanju podobnosti, nam ni uspelo uskladiti stanja v vodničku s tistim v naravi. 
Avava va
Še manj, ko smo pobožali skalo in se čudili. Tisto, kar bi moralo iti kot po maslu, se je zatikalo. Drugje, kjer naj bi si težave kar sledile, smo čez steno tekli. Zbledeli napisi neke prejšnje generacije grafitov so bili skoraj neberljivi. Težko smo si z njimi kaj pomagali. Le kje je Avava va? Karkoli že to pomeni. 
Grif
In kje Ma dai? Ter kaj je s smerjo Pke? Ki naj bi bila za dober odtenek težja ... Naše detektivsko znanje je odpovedalo. Ko smo nehali razmišljati, smo naredili najbolje, kar je možno. Prepustili smo se steni, plezanju, vertikali. In ne glede na zahtevnost prišli do vrha. 
Nasmejana
Od koder je lep razgled na mesto, modrino morja, vso lepoto tega sveta. Ki je seveda predvsem v nas samih. In tam, skoraj na dosegu roke, sorodna duša, v težavah. Ki govori drug jezik, a jo razumeš, kot bi se poznala od nekdaj. Tebi je tokrat jasno, poveš, pokažeš in že je vse rešeno. 
Pke?
Varen spust, iskreni hvala in stisk roke kasneje, ob odhodu, je več kot bogata zahvala. Drobna pozornost odtehta velika darila. Sončni dan je privabil veliko obiskovalcev, nekateri skupaj z nami preizkušajo težave navpičnic, drugi se zgolj ustavijo za trenutek ali dva, da pogledajo, kako nam gre. 
V vodstvu
Morebiti nekje v sebi tudi spodbujajo, navijajo. Ali se zgolj čudijo. Sprašujejo, če bi sami zmogli. Danes smo tu prav vsi, tri generacije in še več. Povezani, na isti vrvi. Vzpenjamo se proti robu stene, spodbuda tudi zrelim letom da krila, navdušeno pomaha z vrha. Vse se da, z voljo in notranjo močjo. Ki kakor sonce osvetli tudi nas.
Pozdrav z vrha

torek, 25. avgust 2015

Pregrada

Mestece. Ki ima nebo. In modrino. Zgoraj, spodaj, vmes pas belega. Kamna. Gradnika njegovih temeljev. Ki ga roka vedno z veseljem poboža. Nežno toplo kožo. Zemlje. In ki si ga lahko izbereš, da je za vsak dan en oprijem. Za ponedeljek, torek. Ko enostavno ne moreš več zdržati. Saj je tako daleč do novega konca tedna. 
Ponedeljek
Zato ne upoštevajoč zakonitosti časa skleneš, da je ta seveda zelo prožen in preskočiš na petek. Ki je zgolj dan pred soboto. In nedeljo. Kjer pa znova znano štetje časa, zakoreninjeno v preteklosti, obsijano danes in hiteč v preteklost, odpove. Ker nedelje enostavno ni. Ali pa je samo nismo znali najti. Morebiti zato, ker jo sredi tedna vedno vidiš kot nejasen obris. Tako da bolj upaš, kot veš. Tudi takrat. 
Na robu
Nežno valovanje morja se je slišalo, vonj po soli, v ustih okus po domačnosti borovega gozda. Tri generacije. Ki smo lovile ravnotežje v navpičnici. Ob radovednih pogledih smo iskali majhne oprimke, si izmišljali stope, dvigovali k soncu. Ki se nam je smejalo in smejali smo se mu nazaj. 
Sobota
Eleganca gibov se ni prav nič razlikovala, tista leta so bila zgolj drobiž. Na loku, ki se pne od začetka do konca, vedno in povsod. Nezavedna bojazen, ki globoko grize in žre. Zdravilo je dan. Kot je bil ta. Mladostna nasmejanost se je prelivala z odraslim sopihanjem in iskrenim navdušenjem spominov polnih zrelih let. Kako lepo je uresničiti sanje. 
Tretja generacija
Kako lepo je dajati, vedno znova in povsod. Dobroto. Deliti izkušnje. Čutiti bližino. Se ločevati in znova srečevati, a vedno ostajati povezan. Kako lepo je biti. Sol. Lesketala se je na koži. Treba jo je bilo odnesti. Vse tja do zlitja, ko se je vrnila k bistvu, koreninam. Prerojeni smo še enkrat postali pred skalno pregrado. 
Petek
Eno redkih, ki ne ločuje, temveč prav nasprotno. Poveže, za zdaj. In za zmeraj. Nasmeh je bil na ustnicah, ko smo jemali slovo. Kajti trenutki odhoda so se združevali s trenutki novega srečanja.

nedelja, 9. avgust 2015

Tisti Storžič

Ljudje smo zanimivi. Vedno moramo stvari poimenovati. Kar je razumljivo. Le tako se lahko znajdemo, povemo, kje smo bili in kam gremo. Toda kaj takrat, ko se sreča dvoje kultur, dvoje jezikov? Takrat postanejo stvari zanimive. In neka točka, gorski vrh dobi kup različnih imen. 
Koraki
Markantni vršac nad Jezerskim sedlom je Pristovški Storžič. Nekateri to zlahka krajšajo v Pristov. Ali zavijejo po sosednje. Koroško. Kärnten Storschitz. Pa preberi in si polomi jezik, če hočeš. Mi si ga nismo. Smo raje stopili v korak, odločitev, da gremo navzgor po strmi poti, ki za trenutek pogleda tudi v domače loge, navzdol pa po položni sosedovi je bila sprejeta že vnaprej, to je naša redna smer. 
Vrh z nepotrebnim okraskom
Ne vem zakaj, toda tako je. Morebiti zgolj zaradi tradicije. Ali tiste strmine, ki je ob spustu lahko kar sitna. In brez pomoči jeklenic tudi nevarna. Vzpon skozi gozd, pustili smo, da nas sonček poboža, prečili pod steno in se prevalili na drugo stran. Med ruševjem smo se vzpenjali do grebena, ki se izteče pri križu na vrhu. 
Dekleta
Hrib je za vse, smo si mislili ob tem simbolu ločevanja. Legli na tla, gledali v modro nebo, dihali. Razglede na vse strani. Možica, ki nam je delal družbo. Strmino. Spust med drevjem, ki ga boža veter, čez sedlo, navzdol, da bi po redkem srečanju zašpilili klobaso tam, kjer se poti ločijo in znova združijo. 
Možic
Kakor je prav in vedno dobro de. Ker korakov ni treba več veliko, izlet se izteka, čaka zgolj še presenečenje. Kot češnja na vrhu torte. Tam ob poti, sredi rož, pokrit z lapuhovim listom. Oče. Seveda smo se nasmejali srečanju, kdo bi si mislil, da je kaj takšnega še vedno mogoče. 
Sestre
Prijazno je beseda dala besedo, nato pa smo si pomahali v slovo, saj se tako kmalu znova vidimo. On je ostal s šentjanževkami v rokah, gledal za nami, ki smo odhajali. Nazaj v dolino. Z obljubo seveda in brez fige v žepu. Spet, kmalu, če se le da.
Presenečenje

nedelja, 2. avgust 2015

Mega Normandija in Pariz

NA POT – 17.7.2015 – Končno so bile pred nami počitnice. Tako težko pričakovane in kar nekaj časa načrtovane. Iz službe sem prispel prej, hitro smo dopolnili še zadnje detajle v pripravah in nato odrinili. V Radovljici sem natočil gorivo, Maja je šla kupit vinjeto, ujeli smo se s Petrom. Ko sem počasi odpeljal z bencinske črpalke, je za menoj nekaj zaropotalo, spogledali smo se. Prepričan sem bil, da bom v ogledalu zagledal, kako velik del avtodoma leži na tleh. 
Chiemsee
Videl pa sem le uslužbenca črpalke, ki je prisopihal do kabine. Hm, kaj smo povozili, je bilo vprašanje, ki mi je švigalo skozi možgane. Nič takšnega. Razlog ropota je bil on, lovil nas je z vprašanjem, če smo plačali gorivo. Ja, saj nismo tankali, ga je kar malo užaljeno pogledala Maja. Seveda je bil to pogled, ki razoroži vsakogar in tudi usluženec se je takoj začel opravičevati, da v tem primeru seveda ni težav in naj kar odpeljemo. Pa jade. 
Neurje prihaja
Moj začudeni pogled se je transformiral v besede. Seveda smo natočili gorivo, mislil sem, da ga je Maja plačala. Nesporazum je bil razčiščen, gorivo plačano in odpeljali smo proti karavanškemu predoru in naprej skozi Avstrijo v smeri Salzburga. V Nemčiji se je vreme začelo očitno kisati, gosta oblačnost je kazala na dež. Ustavili smo se malo pred Chiemseejem, nato pa še ob samem jezeru. 
Huda ura
Tam je vse kazalo na pravo hudo uro. Ki se je kmalu razbesnela, treskalo je, deževalo, pihalo. Misel na premetavanje sem in tja ob spodobni hitrosti vožnje po avtocesti nam je dala misliti. Malo smo še čakali, nato pa ob tehtanju ali je bolje, da nas prekucne kar tukaj ali kakšen kilometer naprej, previdno odpeljali. Odločitev je bila pravilna, debel kmet pa krompir in to. 
Bomo prehiteli nevihto?
Po nekaj kilometrih je bilo namreč bolje, prehiteli smo veter, odbrzeli do Monakovega alias Münchna, na obvoznici naredili še kratek postanek, nato pa na drugi strani mesta pri Sulzemoosu zapeljali na dobro znano počivališče za avtodome. Na spodnjem parkirišču se je nekdo ob našem pristanku takoj začel razburjati, da mu bo Peter pozno zvečer naredil preveč sence. Zavila sva z očmi in se prestavila na gornji parking. Pozna ura, naslednji dan zgodnje vstajanje, seveda smo skočili v posteljo. 
Vožnja proti Münchnu

MEGA EVENT – 18.7.2015 – Rana ura, slovenski fantje, groba na srečo ni bilo. Kot dogovorjeno sva že nekaj po peti uri odglisirala proti zahodu. Vedno dolgočasna avtocesta naju je vodila mimo Augsburga, Ulma, proti Stuttgartu. Seveda je bilo nekaj tudi postankov, privlačnost škatlic na počivališčih ni ravno pretirana, če pa se že pelješ mimo ... Ob tem smo ujeli tudi čas za zajtrk, nato pa pri mestu Karlsruhe zavili na sever in vozili v smeri Darmstadta. 
Začasni kamp ob mega dogodku
Navigacija nas je že pred njim usmerila proti Geinsheimu, kraju, ki leži v bližini Rena. Ob jezercih nedaleč stran so letos znova organizirali mega dogodek. Torej zbor velikega števila geolovcev, ki lahko na takšnem srečanju v miru čvekajo, si škatlice podajajo iz rok v roke, zapravljajo na stojnicah z vsakovrstno nepotrebno kramo. Med vožnjo proti končni lokaciji smo ugotovili, da je parkirišče, katerega sem imel predvidenega kot rezervno lokacijo, zapolnila neka verska zadeva. 
Vpisni in informacijski pult
Hm, moliti nismo imeli namena, torej to odpade. Upajoč na najboljše, smo peljali proti končni lokaciji, ob cesti je bilo že vse polno avtomobilov. Tik ob jezeru Vogel sem ženski, ki je usmerjala promet, pomežiknil, da sem po mailu dobil zagotovilo, da bodo za dva avtodoma že našli mesto. Usmerila me je k nadrejenemu, ki je stoično pripomnil, naj poskusiva s Petrom poiskati kakšen prostor. Na moje vprašanje, kaj, če ga ne bo, pa je zmignil z rameni, da bomo potem že videli. Hja, enostavno reči. 
Stojnice med kopalci
Najprej sva presenečeno ugotovila, da se je običajno parkirišče spremenilo v improvizirani kamp. Avtodomi in šotori so ga povsem zasedli. Ko sva pripeljala do konca avtodomov, sva ugotovila, da je to slepa ulica. Nekako sva s premikanjem stolov in miz ob bližnjih šotorih obrnila in avtodome porinila ob njih. Lastnik tistega, pred katerim sem obstal, je bil navdušen. Ko sem se še malo prestavil, je že razočarano vpil, da mu senca odhaja. No, saj dan je bil res lep in sonce je že pošteno grelo. 
Logbook se polni
S Petrom sva odšla proti jezeru, sporočila možaku, da sva dobila prosti mesti in se ob sprejemni stojnici strumno postavila v stav mirno. Naj vedo, da sva tukaj. Dobila sva vse potrebne podatke, izvedela, kako prideva do kod za logiranje tako imenovanih lab zakladov in se vpisala v zanimiv logbook. Vsakdo je moral izpolniti pisani list in ga navezati na eno od vrvic. Pokukala sva na stojnice, kjer so prodajali vse za geolov, nato pa se zapodila iskat prvo škatlico in kodo za enega od lab zakladov.
Naš vpis
Našla sva jo pri osamelem ostanku drevesa sredi polja, seveda pa ob tem nisva bila sama, saj je bilo geolovcev naokoli vse polno. Že sva šibala na drugi konec polj in ob mimoletu opazila, da je Martina ravno nekoliko prestavila avtodom, saj se je možakar v šotoru ob njej razburjal, da je preblizu. Revež zvečer menda pred šotorom še prdniti ne bo mogel. No, eni tako, drugi drugače. 
Zakladolov
Med tem, ko sta boljši polovici pripravljali gastronomske mojstrovine, se je dvoje parov kosmatih nog odpravilo na obisk še nekaterih bližnjih zakladov in mesteca Geinsheim. Seveda smo si tudi tukaj škatlice bolj ali manj podajali iz roke v roko, do vseh so nastale že dobro vidne potke. Ko sva se vrnila k avtodomom, sva lahko takoj sedla za mizo, po kosilu pa smo skupaj odšli do jezera. 
Vogelsee
Vreme se je počasi kisalo, zato se nismo smeli obirati. Dekleti sta se držali bolj vremenu podobno, sedela na obali, zatopljeni v svoje pogovore. Tastari smo se seveda s smehom spravili v vodo in zaplavali. Čofotanje ni bilo kar tako, saj smo iskali tudi zastavice, ki so dajale uporabne podatke. Smo že vedeli, zakaj. Tri smo našli, četrte ne. Očitno jo je nekdo odnesel in v bližnjem grmovju privoščljivo mahal z njo. 
Gremo v vodo ...
Pa nič zato, potrebne podatke smo kasneje dobili od drugih geolovcev. Mega sodelovanje. Dekleta je v malo boljšo voljo spravil pomfri z bližnje stojnice s hrano, ne pa tudi prve kaplje, ki so jih pregnale v avtodom. Midva s Petrom sva seveda hotela izkoristiti mega doživetje do konca, zato sva vedrila kar na prizorišču.  
Plaža
Posledica je bila vrsta koristnih podatkov, ti so kar leteli na kup. In nama omogočali najdbo še nekaj škatlic. Super. Sodelovanje na polno.Dan se je počasi prevešal v večer, na odru ob jezeru je začela igrati skupina, poskočni ritmi nam nog niso premaknili, jih je pa nekoliko kasneje izgovorjeno lepo slovensko ime. Jure. Juhej. Zadnji izžrebani na srečelovu. 
Naš kotiček
Kot tolažilna nagrada mi je ostala vrečka z drobnarijami za postavljanje zakladov, nosilec za Garmin in dva sledljivčka. Ravno to kar sem si želel in potreboval. Skočili smo v avtodome, se prebijali mimo žarov in veselih družb v kampu ter ob čakanju, da so naredili prostor, kar malo razočarano ugotavljali, da bi nam lahko kdo podal vsaj kakšen tschevap, če že ne litrce. 
Nad jezerom se oblači
Brez težav smo pripeljali do glavne ceste, tej sledili v smeri juga, po avtocesti skočili čez reko Ren in odplužili do kraja Kaiserslautern. Na parkirišču pri bazenu je bilo že nekaj avtodomov, parkirali smo poleg, s Petrom sva odšla poiskat nekaj bližnjih škatlic, tako za lahko noč. Potem pa smo že, vsak v svojem avtodomu, ugasnili dan. 
The Dicey Reillys

DO OBALE NORMANDIJE – 19.7.2015 – Zjutraj gremo zgodaj. Takšen je bil dogovor in kdo bi si mislil, držali smo se ga. Verjetno zato, ker so dekleta še uživala v lepotnem spancu, ko sem pred Petrom zapeljal na avtocesto in ji sledil v smeri juga. Kmalu sem opazil, da bo treba poiskati bencinsko črpalko, toda ob poti ni bilo nobene. 
Valovita pokrajina med vožnjo proti Normandiji
Bentil sem čez takšno škrtost, nato pa z lučko, ki je že skoraj bolj utripala kot svetila, pri kraju Saarlouis s pomočjo navigacije začel iskati najbližjega naftnega trgovca. Seveda mi vračanje nekaj kilometrov nazaj ni bilo pogodu, toda druge možnosti očitno ni bilo. Na srečo je mašina še lepo predla in nisem obtičal sredi enopasovnega dela na gradbišču avtoceste, česar me je bilo najbolj strah. 
Francosko kaskadersko vreščalo
Slovenec povzročil kilometrske zastoje. Nič kaj prijetno bi te novice ne bilo brati v domačih časopisih. Natočil sem nekaj goriva, nato pa smo z vožnjo nadaljevali v smeri Luxemburga. Avtocesta skozi državo je bila znana, seveda je bil obvezen postanek za polno točenje rezervoarjev, cena žlahtne črne kapljice je tu še vedno najnižja. 
So to oblaki ali dim?
Sledila je vožnja čez mejo v Belgijo, zavijanje proti jugu in nato preskok na lokalno cesto, ki nas je pripeljala v Francijo. Ker smo še vedno ponosni Gorenjci, smo se izogibali dragih avtocest in peljali po lokalnih poteh. Seveda z izgovorom, da tako več vidimo. Ceste so nekje v dokaj dobrem stanju, drugje pa tako slabe, da smo se počutili prav domače. 
A s ti tud noter padu?
Navigirali smo v smeri Saint Quentina, ko pa se je pri želodcih prižgala opozorilna lučka, smo ob seriji zakladov v kraju Buironfosse parkirali in se odločili za kosilo. Takoj po pristanku smo si pogledali bližnjo znamenitost. Lokalno nogometno igrišče. Nagnjeno tako, da je ekipa, ki je imela več sreče in izžrebala višjo lego, žogo samo postavila na tla in ta se je sama skotalila v nasprotnikov gol. 
Francoski petelin
Ko se je smeh polegel, sva s Petrom kot bolj slaba kuharja, kuhovnice prepustila boljšima polovicama, skočila na kolesa in oddrvela naokoli. Našla sva nekaj zakladov bližnje serije, nato pa ravno pravi čas zavila nazaj, da juha ni bila mrzla. Po kosilu smo pot nadaljevali, vreme je bilo mešano, občasno je deževalo. 
Vremena se jasnijo
Peljali smo proti kraju Amiens, pred njim spoznali kaj pomeni napis Route Barriere in si izmislili obvoz po lokalni enopasovnici. Na srečo prometa ni bilo, pa tudi prav daleč ni bilo treba do širše ceste. Peljali smo naprej v smeri obale, pri kraju Le Treport zavili do bližnjega Criel-sur-mer in ob morju ležeče Criel Plage. 
Na plaži
Saj francoščina ni težka. Plaža. Itak. Ob njej je na travniku veliko parkirišče za avtodome, ki pa je bilo popoldan skoraj polno. Sam sem parkiral takoj na začetku, se stisnil ob vrsto avtodomov na sredini, Peter pa je peljal okoli in našel lepše mesto na travniku v stranski vrsti. Bili smo veseli, da smo sredi visoke sezone našli prosta mesta. 
Beli klifi
Seveda je bilo treba do obale morja, pogledati, ali je še tako veliko, kot smo imeli v spominu. Opazovali smo valove, bele klife in travnata pobočja nad njimi. Kmalu mi je postalo jasno, da bo treba za najdbo nekaj škatlic, ki so v bližini, prav tja. Toda videti je bilo lažje, kot je dejansko bilo. 
Criel Plage
Bližnji kamp je namreč povsem zaprl prehod, zato smo morali narediti dolgi obvoz. Pa nič zato, nekaj rekreacije nikomur ne škodi, smo prepričevali sebe in predvsem mladino. S travnikov se nam je odprl lep večerni pogled na obalo in klife. Na robu nad njimi nas je presenetil bunker, očitno spominek iz druge svetovne vojne. Imel je lepo razgledno teraso. 
Na razglednem bunkerju
Seveda smo zlezli tudi vanj, kar zaradi trnja in na pol podrtega vhoda ni bilo najlažje. Skozi lino smo gledali morje in si skušali predstavljati, kako so se počutili nemški vojaki, ki so tudi na tem delu obale pričakovali invazijo zaveznikov. Verjetno ob prepevanju kakšne staronemške borbene jurišne pesmi prav odlično. 
Notranjost bunkerja
Da se je vse skupaj končalo dosti manj junaško, je kazal že odlomljeni betonski blok nad vhodom. Ker je Žana bolela noga, sva raziskovanje okolice nadaljevala le še midva s Petrom. Šla sva do useka, kjer je po lesenih stopnicah možno priti pod klif, nato pa ob vračanju našla prehod skozi ograjo kampa, nekoliko bodikav, pa vendarle možen. 
Zahod
Z zadnjo svetlobo dneva sva prišla nazaj do parkirišča, ravno takrat kot preostanek naše druščine, ki je imel daljšo pot naokoli. Med tem, ko so se otroci zabavali po svoje, seveda ločeno dekleta in fantje, kot se v času pubertete spodobi, smo se njihovi starši posedli na stolčke na robu ceste, nad morjem in klepetali. 
Večer na obali
Menda na podlagi nekaj domačih dobrot tako zavzeto tekoče, da se je naše glasove slišalo prav do ušes mladine. Seveda jim nismo verjeli povsem. Ko nas je že malo zeblo, okoli pa je pribrenčal tudi kakšen komar, smo si rekli lahko noč in odšli vsak v svojo posteljo. 
Klepet

LE TREPORT, DIEPPE, SOTTEVILLE SUR MER – 20.7.2015 – Jutro je kazalo kakšen bo dan. Oblačnost je prekrivala nebo, občasno je tudi porosilo. Kot smo spoznali v naslednjih dneh, nič neobičajnega za Normandijo. Dejansko prav tipično vreme. Ker so dekleta še spala, sem v bližini pogledal za škatlico, brez uspeha. 
Hiške ob robu morja
Nekoliko razočaran sem se vračal proti avtodomu, ko mi je nasproti prišel Peter. Presenečeno sem gledal, pokonci je bil pred menoj, obiskal mestece Criel-sur-mer, ki ni prav blizu. Kljub temu je imel še voljo, skupaj sva se vrnila v center, mimo manjšega dvorca in cerkve. 
Dvorec v Criel-sur-mer
Ko sva se po stranski ulici vzpenjala ob starih hišah, naju je presenetila starejša ženica, ki je bila prav zgovorna. Seveda je žlobudrala v francoščini, zato sva le kimala in se smehljala. Ter ob tem upala, da ne potrjujeva kakšne neumnosti, saj nisva imela niti najmanjšega pojma, kaj govori. 
Klif
V lokalni pekarni sva kupila še kruh, nato pa se vrnila domov na zajtrk. Po njem smo se odpravili na pot, seveda zgolj s pomočjo svojih nog, cilj je bilo mesto Le Treport, oddaljeno približno pet kilometrov. Vreme je kazalo, da bo zdržalo, saj je rosenje počasi ponehalo. Pot nad naseljem je bila sprva prav prijetna. 
Kura
Ko smo prišli do sosednjega zaselka pa smo žal spoznali, da je steza nad klifom zaprta, saj se ta podira in bi bila hoja tam menda nevarna. Ni nam preostalo drugega, kot da nadaljujemo po cesti, ki na srečo ni bila pretirano prometna. Na vrhu vzpenjače, ki omogoča spust iznad klifa, se nam je odprl lep, a nekoliko meglen pogled na pristaniško mestece. 
Obala
Do njega smo se spustili po širokem stopnišču, pogledali v cerkev, nato pa pri hoji mimo številnih restavracij upali, da bomo zagledali kje tudi prodajalno sladoleda. Pa jade. Francozi so očitno preveč mondeni za kaj takšnega, kot je hladna specialiteta. Malo pred svetilnikom smo obrnili in ob hoji po promenadi še enkrat pregledali vso ponudbo. 
La valleuse de Mesnil-val
Morski sadeži tako ali drugače, gurmanske poslastice, sladoleda pa nikjer. Na koncu smo v eni od restavracij izvedeli, da se prodajalna menda italijanskega sladoleda odpre čez nekaj minut. Sredi dneva? Saj niso resni. Ker je bila želja deklet velika, obljuba pa tudi dela dolg, smo sklenili počakati. 
Le Treport
Čez četrt ure je iz avtomata prilezel instant sladoled in razveselil vse po vrsti. O tem ali je zdrav ali ne, se pri tovrstni ponudbi tako nima smisla spraševati. Med lizanjem smo se znova spopadli s stopnicami, tokrat v obratni smeri. Nato pa po znani poti nadaljevali nazaj do avtodoma. 
Promenada brez sladoleda
Seveda ura ni bila zgodnja, bil je skrajni čas za kosilo, po njem pa smo se poslovili od prijetnega kraja in odpeljali ob obali proti jugu, v smeri mesta Dieppe. Mesto je nekoliko večje, kar se je takoj pokazalo, saj je bilo iskanje parkirišča dosti bolj zapleteno. Peljali smo mimo počivališča za avtodome, ki pa je bilo od centra oddaljeno.  
Žegnana voda v veliki školjki
Po starem delu smo zaokrožili skozi ozke ulice do koordinat, ki smo jih dobili iz enega od potopisov.Tam smo se držali za glavo, saj bi na parkirišču na glavnem trgu težko parkirali avto, kaj šele avtodom. Svoje iskanje smo nadaljevali po cesti, ki teče ob morju, dokaj neuspešno, saj so bila vsa parkirišča ob robu polna. 
Plavanje
Končno smo uspeli najti dvoje prostih mest. Ko smo vsi pripravljeni na sprehod skočili na prosto, pa je sledil hladen tuš. Šele takrat smo opazili prometni znak s prepovedjo parkiranja za vse škatle s štirimi kolesi, ki so višje od dveh metrov. Ker smo dvomili, da imajo francoski policisti tako slab občutek za višino, smo poparjeni skočili nazaj v avto in nadaljevali z iskanjem. 
Dieppe
Bližnje počivališče za avtodome je bilo povsem zatrpano, še malo smo krožili naokoli, nato pa jezno odpeljali iz mesta. Pa smo na vrhu klanca, na drugi strani krožišča, zagledali trgovski center, pred njim veliko in dokaj prazno parkirišče, že smo bili tam. Peš do mesta niti ni bilo tako daleč. 
Fifi?
Sprehodili smo se do gradu, ki je bil ob večerni uri seveda pred slovanskimi osvajalci trdno zaprt, odšli pod klif, dekleta so odkrila brezplačni internet. Ta je takoj postala najpomembnejša mestna znamenitost. Ko so bili vsi fejst bukovi prijatelji obveščeni o dogajanju smo skozi mestna vrata in center mesta svoje korake obrnili nazaj proti parkirišču. 
Grad nad mestom
Vendar pa se dan še ni zaključil. V Dieppeju so se že daleč pred slovitim dnevom D skušali izkrcati kanadski vojaki. Neuspešno, saj so jim Nemci pošteno izprašili riti. Polom na celi črti. Na obrobju mesta je sedaj pokopališče, kjer so pokopani številni. Žalosten pomnik ne tako davne vojne. 
Mestna vrata
Sprehodili smo se mimo nagrobnikov, brali imena, gledali grbe vojaških rodov. Nato pa odpeljali naprej proti jugu, zavili do vasice Sotteville-sur-Mer, skoznjo ubrali pravo pot do manjšega parkirišča nad klifom. Večji del ga je omejevala višinska omejitev, pred njo pa je bilo zadosti mesta še za naju dva. 
Stražar
Seveda smo šli takoj pogledat pojasnilno tablo nad klifom in tam presenečeno našli stopnice, ki so vodile do morja. Razbrali smo, da so jih naredili domačini že dolgo nazaj, ko so ribiči tako lažje dostopali do svojega vsakodnevnega kruha. Pred drugo svetovno vojno, ko je bil turizem v razmahu, so lesene stopnice zamenjale betonske. 
Pokopališče
Te so bile še kako uporabne pri begu angleških in francoskih vojakov ob vdoru kljukastih križev v Francijo. Med drugo svetovno vojno seveda. Danes Nemce tu sprejemajo z veliko večjim veseljem. In njihove polne denarnice. S Petrom in Martino smo se spustili do zanimivih skalnih oblik na obali, pod klifom so bile špranje in skoraj prave manjše votline. 
Stopnice, ki vodijo pod klif
Ko je tema že povsem pregnala svetlobo, smo se vrnili do parkirišča, še malo klepetali, najprej skupaj, nato morebiti še v sanjah. Kdo bi vedel. 

FECAMP, ETRETAT, CAP D'ANTIFER – 21.7.2015 – Jutro. Takšno kot vsa v Normandiji. Obet vremena – pisano. Poljska pot naju je s Petrom vodila do sosednje vasi Veules-les-Roses, kjer sva stikala po bunkerjih nad morjem, šla mimo cerkve, manjšega parka in velikega kolesa starega mlina. 
Top nasedle ladje
Svoj sprehod sva končala pri znamenju nasproti cerkve na robu vasi, pred katero so ravno dejavno pripravljali vse za vaško tržnico. Buče, sadje, stojnice so bile že postavljene, kolektiv kmečkih žena je bil očitno tu močno aktiven. In celo sodeloval. Bi takoj predlagal, da sem pošljejo kakšnega našega kmeta v uk, če se ne bi bal, da bi bil učinek ravno obraten. 
Znamenje
Da bi tudi v Normandiji začele sosedom zaradi dobrih želja crkovati krave. Nak, naj domača foušija ostane varno shranjena. Čez polja sva se tudi vrnila do parkirišča, kjer sem presenečeno ugotovil, da sta Maja in Ajda navdušeni za spust do obale. Oho, to pa ni kar tako. Zanimanje. Super. 
Tič v skalnem gnezdu
Skupaj smo se spustili do kamenčkov, se sprehajali ob velikih skalah raznih oblik, delno poraslih z algami, pokukali v votline pod klifi in na koncu odkrili nekaj, kar smo navdušeno razglasili za ostanke čolna. In verjetno je to tudi res bilo, le to nismo mogli zagotovo vedeti, če je to ostanek flote, ki so ji Nemci izprašili rit ali samo dno čolna zapitega mornarja, ki je ribe iskal v nekoliko preveliki plitvini. 
Ostanki čolna
Vrnili smo se do avtodoma, poceni gorivo, ki smo ga na poti ujeli v kantice je cagar postavilo občutno višje, gremo! Naš naslednji cilj je bil Fecamp, mestece na obali, kjer sem imel označeno brezplačno počivališče za avtodom. Odpluli smo proti njemu, če bi slučajno lahko dopolnili zaloge, ne bi bilo nič narobe. 
Mi2
Pa je bilo bolj ali manj zgolj parkirišče, vse ostalo pa na sosednjem, plačljivo. Ker smo bili že tu, smo jo mahnili na obhod. Seveda že nekako po običaju do ene bolj markantnih stavb nekega kraja, torej cerkve. Eglise Saint-Etienne nam je pritegnila kratek pogled tako zunaj kot znotraj, nato pa smo zavili in se ustavili pred Benediktinsko palačo. 
Fecamp
Dejansko je bil to nekdaj menda samostan, kjer so se menihi kot običajno v svoji alkimistični vnemi lotili kuhanja odlične žgane kapljice. Neke vrste likerja. V mojem navdušenju, da bi si šli pogledat zbirko raznih cerkvenih spominkov in k temu pridodali tudi pokušino štamperla ali dveh svete kapljice, sem ostal sam. 
Cerkvena preproščina
Nos se mi je malo podaljšal, toda nič ni pomagalo. Da so se Petru ob omembi alkohola sredi dneva prikazovali policisti sem še nekako razumel, stoično Majino izjavo, da smo tako videli že dosti destilarn pa seveda ne. Ostalo mi ni drugega, kot da se vdam v usodo in poklapano sledim ostalim do pristanišča, na leseni pomol in nato k avtodomu. 
Pomola
Odpeljali smo naprej, naslednji cilj je bilo mestece Etretat, ki leži le nekaj južneje. Pikirali smo do centra, tam sledeč navigaciji in tablam ob cesti peljali povsem prav in v bližini železniške postaje z obilo sreče ujeli dvoje prostih mest, namenjenih prav avtodomom. Kar smejalo se nam je. 
Tour d'France
Med tem, ko so se dekleta v skrbi za zdravje odpovedala kakršnikoli telesni aktivnosti pred kosilom, sva s Petrom odšla do kapele Notre-Dame de la Garde in spomenika ob njej, preračunavala, kje bi bila lahko končna stopnja zaklada, nato pa se vrnila na dobrote, ki so pristale na domači mizi. 
Obala pred Etretatom
Polnih želodcev smo bili pripravljeni, izgovorov ni bilo več, lepota je takšna, kot je, gremo. Slonček nas je čakal. Skozi malo in prijetno mestece, ki še kako kaže svoj turistični značaj, smo korakali do promenade, tam zavili v smeri znane skalne oblike, ki smo jo sedaj imeli pred nosom. 
Ribarjenje pod klifom
Med tem, ko sva s Petrom odšla na skalne police pod klifom preverjat ulov domačih fantinov, so se dekleta že vzpela nad klif in z višine gledala morje in belo skalno špico. Seveda sva pohitela za njimi, gneča je bila velika, tako da smo kmalu odšli iskat mir po poti nad klifom. 
Etretat
Zagledali smo naslednjo luknjo v steni, morje se je v stoletjih prelizalo skozi mehko kamenino kot bi bila velik sladoled. Ker je bil to glede na debelino rilca vsaj krepak slon, če ne celo kakšen mamut, se je dalo tudi čisto nadenj. Čudovito sončno razgledišče. In čas za družinski posnetek. 
Manneporte
Smo vendarle morali pokazati, da se ne razlikujemo tako zelo od turistov okoli nas. Preostanek Petrove družine je imel pohoda zadosti, mi pa smo s hojo nadaljevali v smeri svetilnika na Cap d'Antifer. Spustili smo se v enega od usekov, ki omogočajo dostop do morja. 
Naša družina z iglo in slončkom v ozadju
Sladoledar je seveda zavohal poslovno priložnost in tam postavil svojo stojnico. Kateri turist bi si upal mimo nje, brez, da bi kupil sladoled? Verjetno le tisti s prazno denarnico ali neizmerno močno voljo. Dvignili smo se in spustili v nov usek, s Petrom sva se po stopnicah spustila na obalo pod klif. 
Ključavnica
Malo sva štela, malo poplezala, hitro sva imela vse naloge rešene, tudi škatlico na izpostavljeni polički sva našla. Nato pa nad klifom po robu hitela proti svetilniku, da ujameva dekleta. Seveda je bila to napaka, kar sva ugotovila po tem, ko sva preskočila bodečo žico in se na travnati uravnavi streljaj pred ciljem, znašla ob čredi nič kaj prijaznih živali. 
Bunker 
Nisva ugotavljala, ali so voli ali biki, jezni pogledi nekaterih od njih, spuščena glava, čakala sva samo še, da začnejo prhati in kopati s kopiti po tleh. Izognila sva se jim v širokem loku, nisva hotela preverjati, ali so dolgi rogovi tudi ostri. In se tik pred svetilnikom komaj prebila čez žičnato ograjo. 
Cap d'Antifer
Kmet je že vedel, zakaj je svoje nevarne zveri zaprl za električnega pastirja, dodatno zavarovanega še z bodečo žico. Pri svetilniku sva počakala na dekleta, ki so pametno naredila ovinek po cesti, nato pa odšla pokukat v bunkerje nad klifom, ki so nekoč branili obalo.
Pot nad klifi
Čeprav nama ni bilo jasno, kdo bi bil tako nor, da bi skušal splezati čez visoki klif, ki se kruši kot za stavo. Čez nekaj dni sva dobila odgovor tudi na to vprašanje. Pri sladoledarju smo se ločili. Dekleta so se vračala po znani poti nad klifom, s Petrom pa sva sledila seriji škatlic in tako do Etretata prišla nazaj malo naokoli. 
Etretat in slonček
Resda najina pot ni bila tako zanimiva, a čar vohljanja in iskanja je pretehtal ob odločanju. Ker je bilo hoje do svetilnika in nazaj kar za nekaj kilometrov, so bile noge seveda utrujene, dekleta so objela domači avtodom in izjavila, da se ne premaknejo nikamor več. Sam sem iz nekoliko drugačnega testa. 
Spomenik nad klifom
Zagnal sem se v breg proti cerkvici Notre-Dame de la Garde, tam zgoraj ujel sončni pogled tik preden je zehajoča ognjena krogla ugasnila v morskih globinah, nato pa presenečeno zagledal stopnice, ki so očitno peljale pod klif. To ni moglo biti nič drugega kot nekdanje gusarsko zatočišče, seveda so noge kar same zavile k njej. 
Rože
Mogoče pa se nekje skrivajo še naropani zakladi? In res so bili. Toda ne iz bleščečega zlata in dragih kamnov, temveč belega kamna in zelenih alg. Znašel sem se v pravi katedrali, globoko pod strmo steno klifa, na robu morja, tik ob še eni luknji v skali, ki je v zalivu prav nasproti bolj znanega slončka. 
Falaise d'Amont
Dekle, ki se je vzpenjalo, me je opozorilo, da ponoči pride plima in se ni varno zadrževati ob obali predolgo. Opozorilo sem vzel resno, saj je bila kot morska deklica, ki je ravnokar ušla valovom. Vsekakor si na tem delu obale res precej izpostavljen. Prava mišnica. Iz zaliva, v katerega sem se spustil, si namreč lahko odšel zgolj nazaj navzgor, naprej v vodo ali pa čez dolgi temni tunel v zaliv pod Etretatom. 
Izhod iz skalnega prehoda
Seveda sem se odločil za to možnost, tipal sem skozi luknjo brez svetlobe in upal, da gusarji niso v tla naredili kakšne luknje, ki bi neprevidneže za vedno pogoltnila. Nič takšnega ni bilo, po lestvi sem se na drugi strani spustil na prodnike in po njih odšel do znane promenade. 
Večer na plaži pri Falaise d'Amont
Mestece nam je bilo sedaj že tako znano, da mi najti smeri do avtodoma ni bilo težko. Odločitev, da bomo tu prespali, je bila sprejeta že prej, zakaj pa bi silili naprej, ko je tu tako prijetno. Da je to velika napaka, takrat še nismo vedeli. 

KMEČKA VSTAJA IN HONFLEUR – 22.7.2015 – Zjutraj sem naredil še hiter sprehod do obale, za zadnji pogled na slončka. Ob tem sem ob oseki pred njim našel zanimive delno naravne, delno umetne bazene. Ni mi bilo jasno, ali so to ostanki primitivne ribogojnice ali kaj drugega. 
Jutranji slonček
Ko sem se vrnil do avtodomov, je bilo utopično pričakovati, da me bo preostanek posadke pričakal v stavu mirno. Vseeno smo kar zgodaj odpeljali, hitra cesta nas je peljala proti mestu Le Havre, zavoji pred njim so se nam zdeli sicer malo nelogični, toda končno so nas pravilno pripeljali na prvi visoki most, drugi, Pont du Normandie, ki vodi čez Seno, je bil pred nami. 
Gusarska votlina
Toda takoj smo opazili, da nekaj ni v redu. Skozi cestninsko postajo očitno ni vozil nihče, pred njo so stali policisti, preden smo zavili s hitre ceste navzdol, saj drugače ni šlo, pa smo videli še traktorje z velikimi prikolicami prav pri cestnini. Kaj pa je sedaj to? Kmetje nočejo plačati cestnine in se sedaj pogajajo? Ali kar kmečki punt. 
Čemu je to služilo?
Iz ozadja možganov so mi priplavale novice, ki mi jih je prejšnji dan serviral klic domov. Francoski kmetje imajo spet enega svojih dni. Saj se ve. Tisti dnevi v mesecu. Njihov prepir s politiki, ki sestavljajo vlado v Parizu, je prinesel pravi upor. Zapore cest, mostov, ohromitev dežele. Obstali smo v krožišču in razmišljali kaj sedaj. 
Vzorec
S Petrom sva poiskala bližnji zaklad, med tem pa po principu črednega nagona opazovala druge voznike. Nekateri so peljali naprej, drugi stali in zmigovali z rameni. Ko je naokoli začel hoditi policist in razlagati, da so kmetje tako srboriti, da se njihova jeza do konca dneva zanesljivo ne bo polegla, smo obupali in odpeljali v smeri Rouena. 
Slovo od Etretata
Šlo je bolj počasi, toda šlo je. Upanje nam je še dodatno splahnelo, ko smo prišli do druge možnosti prehoda preko reke. Most Pont de Tancarville je bil ravno tako zaprt, ves promet pa preusmerjen naprej proti vzhodu. V bližnjem kraju Les Alluvions smo zagledali tablico za oskrbo avtodomov in se hitro odločili, da dan izkoristimo vsaj za točenje vode. 
Vožnja preko prvega mostu
Cesta se je začela vzpenjati, peljali smo skozi gozd in se spraševali, ali smo še prav ali ne. V kraju Saint-Nicolas-de-la-Taille smo le našli, kar smo iskali. Počivališče za avtodome, stebriček za oskrbo in kar je bilo najlepše. Okvara avtomata je povzročila, kot je povedal napis, da voda teče, plačati pa ni treba.
Pont du Normandie
Juhej, gorenjsko srce ob takšnem podatku seveda kar zapleše. Sam sem se sprehodil še do bližnje cerkve, nič pretirano se nam ni mudilo. Vrnili smo se na glavno cesto in po nekaj kilometrih v krožišču lahko zapeljali samo v eno smer. Vse druge je policija zaprla, zgolj tovornjake je spuščala naprej. 
Večino dneva smo prebili sredi rafinerij
Ni nam preostalo drugega, kot da zapeljemo v industrijsko cono, rafinerije vse naokoli, smrdelo je po nafti. Nekaj sto metrov dalje smo dokončno obtičali v zastoju. Ker ni bilo jasno, kaj se dogaja, sva s Petrom ženski del naše odprave poslala naprej. Lep čas ju ni bilo, tako da sva se že bala, da so ju ugrabili kmetje in ju z motikama poslali na prisilno tlako. 
Edina pot ...
Seveda sva si oddahnila, ko sva ju končno ugledala. S seboj sta prinesli dobro in slabo novico. Dobra je bila, da je pred nami brezplačni prehod čez reko. Slaba pa, da gre za majhen trajekt, ki z eno vožnjo prepelje zgolj nekaj vozil. Ni nam preostalo drugega, kot da se potopimo v spomine, ko smo čakali na trajekte Jadrolinije in s sanjami o plaži in senci nekaj ur prečakali v vrsti in pregrevali zavore. 
Vožnja preko Sene
Tokrat morskega vetriča ni bilo, vsake toliko je prismrdelo iz bližnjih rafinerij, naredili smo kosilo in se počasi pomikali naprej. Končno je bil pred nami trajekt, ko smo z grozo ugotovili, da avtodomi z dolgimi previsi običajno podrsajo z zadkom po tleh ob vkrcanju in izkrcanju. Grozljiv je bil zvok novega integrirca, katerega cena gre verjetno čez sto tisočakov, kako je zaplužil po tleh. 
Sardine
Ko smo bili končno na vrsti sem počasi in previdno zapeljal čez vstopno rampo. Nič ni zaškripalo, Peter je javljal, da je šlo za milimetre. Natrpani kot sardine smo odpluli novim dogodivščinam naproti. Sam sem si seveda ves čas vožnje grizel nohte, saj me je skrbelo izkrcanje. Tudi s trajekta sem peljal res počasi, tokrat je bilo prostora malo več. Super. Uspeh. 
Pekarna, kjer smo se učili reči "dve"
Sedaj pa samo še do Honfleurja. Pa jade. Avtocesta je bila zaprta, po ozkih stranskih cestah smo se prebijali do mesteca ob izlivu Sene. Na koncu sem ob prazni tablici in s tem brez navigacije zgrešil predvideno parkirišče, obračal, zavijal na napačno, skakal nazaj na cesto in po vseh zgodah in nezgodah le prišel do praznega mesta na brezplačnem parkirišču za avtodome. 
Lokalne dobrote
Ura ni bila več zgodnja, mahnili smo jo proti centru kraja in ob tem poparjeno opazili prva vozila, ki so peljala preko očitno znova odprtega mostu. Mestece je luštno, za moj okus sicer kar malo preveč nabito s turisti. Stare hiške polne trgovinic s spominki, pekarna, kjer nas je stara matrona po svoji napaki učila, kako se naglasi beseda dve. 
Mandrač
Presneto, raje naj bo vesela, da sem se potrudil s francoščino in je nisem nagovoril v katerem od kulturnih svetovnih jezikov, kot so nemščina, angleščina in seveda predvsem tudi google translate, sem se pritoževal v brado. Med tem, ko so zobje mleli bagete, smo stopali ob mandraču, polnem modernih poliesterskih barkač in zavili do Katarinine cerkve. 
Sveta Katarina
Povsem lesena je seveda nekaj posebnega, da o ločenem zvoniku ne govorimo. Tudi notranjost nas je osupnila, očarljivo preprosta. Ustavili smo se pri Jardin du Tripot, zanimivem vrtu s še bolj zanimivimi, da ne rečem zabavnimi kipi, kjer se je dalo videti, kakšen je bil predpotopni pralni stroj. 
Notranjost lesene cerkve
Seveda smo se muzali še nato, ko smo svojo pot že nadaljevali mimo cerkve sv. Leonarda in lokalnega Spara nazaj proti parkirišču. Odpeljali smo brez težav v smeri Caena in od tam mimo Bayeuxa proti Arromanches-les-Bains. Pred Bayeuxom smo v enem od krožišč z olajšanjem ugotovili, da je sporočilo o deblokadi cest prispelo že do sem. 
Terezija iz Lisieuxa
Traktorji in druga kmetijska mehanizacija so bili že lepo razvrščeni ob cesti in ne na njej, kot verjetno malo prej. Brezplačno parkirišče v tem kraju je bilo povsem zaparkirano, zato smo jo mahnili na rezervno lokacijo. Ker sem zgrešil odcep do nje, sem peljal kar naprej proti naslednji možnosti. 
Starodavni pralni stroj
V kraju Arnelles smo parkirali pri pokopališču in ugotovili, da ravnina računalniškega ekrana ne odseva realnosti. Malo smo se prestavljali in med tem, ko sta se Peter in Maja še sprijaznila z nagibom, Martina nikakor ni bila zadovoljna. Zato smo se po nekaj posvetovanja in pojasnilu Petra, da v kraju ob obali postavljajo cirkus, odpeljali do parkirišča pri muzeju izkrcanja. 
Jardin du Tripot
Ravno, razgledno, vrsta drugih avtodomov, nekaj malega plačljivo čez dan, super. Bil je že večer in verjetno bi skočili v posteljo, če s Petrom ne bi imela povsem drugih načrtov. Začela sva s pripravami na najin športni podvig, 24 ur bicikliranja. Vsaj tako je bilo zamišljeno. 
Nad klifi pri muzeju izkrcanja
Malo pred polnočjo je bilo vse pripravljeno, pomahala sva boljšima polovicama in odpeljala do kraja Meuvaines, kjer je bil začetek najine preizkušnje. 

ARROMANCHES LES BAINS, D400 – 23.7.2015 – To je bil verjetno prvi dan, katerega smo na naših potovanjih vsaj v veliki meri preživeli ločeno. 
Pred odhodom
S Petrom sva ob polnoči našla prvo škatlico, nato pa se zapodila po 90 kilometrski, vnaprej zamišljeni progi od škatlice do škatlice in ob tem podirala neke svoje meje, dejansko preizkušala svoje zmogljivosti. Pot se imenuje D400 in je projekt devetih zanesenjakov, ki so ob njej skrili kar 455 škatlic. 
Polnoči
Ker je bil to najin osnovni načrt, sva se ga držala kot klop in nisva zavijala niti metra s poti. Svetilke so nama dobro služile, skrivališča so bila jasna in hitro sva jih ugledala. Malo sva preračunavala, če nama bo uspelo in po svoje komaj čakala, da se začne daniti. Še posebej proti jutru, ko je bilo že prav pošteno mrzlo. 
Prva od mnogih
Prepričana, da naju bo najbolj ovirala vročina, sva s seboj imela zgolj kratke majice in anorak. Postanki vsakih 160 metrov pa telesoma tudi niso dali prave toplote. Končno je na plano prilezlo sonce in začelo počasi ogrevati svet okoli naju. Poti so bile odlične, nobene goščave, zgolj asfalt, makadam in nekaj kolovozov. 
Skrivališča
Pokrajina je bila podeželska, polja, travniki, sem in tja kakšna hiša ali manjša vas. Ljudi skoraj nisva videla. Le starejšega možakarja sva toliko zanimala, da je prišel z vrtnimi škarjami do naju in začel veselo razpredati. Seveda sva ga gledala kot dva bikca, se malce neumno smehljala in sama pri sebi spraševala, kaj možakar sploh hoče. 
Jutranja grafika
Na koncu mi je le kapnilo, da je najino beganje okoli stebra pri cesti in buljenje v navigacijo razumel kot obupano iskanje prave smeri. Malo sem ga potolažil, ko sem mu razložil (beri mahal z rokami in naglaševal imena krajev tako, da bi si vsak domačin zatisnil ušesa in vrešče pobegnil), da greva v smeri Bayeuxa. 
Pot od škatlice do škatlice
Vendar sva ga takoj zatem šokirala, ko sva sedla na kolesi in odbrcala v povsem napačno smer. Seveda sva midva sledila določeni poti, ki je imela marsikateri ovinek. Je takoj začel mahati in kazati v nasprotno smer, pa sem ga potolažil, da delava »retour«. Ponosno sem ugotovil, da je besedo, ki sem jo privlekel nekje iz globin, razumel. 
Tunel
Kaj si je mislil, pa je drugo vprašanje, saj sem šele kasneje ugotovil, da sem dejansko namesto obvoza (detour) govoril o vrnitvi. Upam le, da ni predolgo čakal na najino vrnitev. Dan je postal prijetno topel, strahovi pred slabim vremenom so se razblinili, ura je odbila poldne, midva pa sva za seboj imela že večino poti. 
Podrtija
Seveda sta utrujenost in nekaj naveličanosti opravila svoje, šlo je počasneje, toda vseeno sva bila daleč pred načrtom. Čeprav sva v zadnjem delu poti tri škatlice iskala dlje in se ob tem spoznala tudi z lokalno geolovko, je bila ura komaj pol petih popoldan, ko sva s potjo zaključila. 
Pred koncem poti
Ob vračanju sva se ustavila še ob cerkvi blizu poti in tam verjetno vsak zase zmolila molitvico v zahvalo za srečno vrnitev, pokukala do spomenika nad »zlato plažo«, nato pa pripeljala na domače dvorišče. Ker je šel Peter poiskat še škatlico, ki sem jo sam našel dan poprej, sem takoj skočil na kolo in naredil krog ob kraju Arromanches-les-Baines.
Dovolj imava!
Samo, da bi bil boljši. Višje, hitreje, močneje ali nekaj takšnega. Olimpijski duh je ušel iz steklenice. Nekoliko popraskan sem se vrnil do avtodoma in izjavil, da imam pa sedaj res vsega zadosti. Med kosilom sem poslušal zgode in prigode preostanka družine. Ki je dan preživela v popolni nirvani. Odklopu. 
Na obali
Uživanju brez tečnega fotra, ki jih stalno priganja na povsem nezanimive kraje. Skupaj s sosedovimi so odšli na obalo pod krajem, tam opazovali rjaveče, z algami preraščene ostanke pontonskega mostu do zasilnega pristanišča zaveznikov in (vsaj nekateri) konkretno vihali nos zaradi smradu. 
Smrdeči ostanki
V vodi je bilo opaziti tudi kakšno meduzo, ki jih vonjave očitno niso prav nič motile. Od bližnje plaže so se sprehodili do obale pod krajem Asnelles, kjer je bila voda zadosti mikavna za plavanje. Maja in Martina sta bili navdušeni. Dekleti sta se raje sprehajali po obali in ob tem klepetali, voda ju kaj več kot do gležnjev ni zanimala. 
Sprehod od obali
Po kosilu smo z Majo in Živo odšli skupaj pod klif, seveda mimo zavezniškega tanka in renoviranega dela pontonskega mostu. Da si je bilo vsaj možno predstavljati, kako so bile nekoč videti kreature, danes zakopane v mivko. Tokrat sem zaplaval sam, s tem spral s sebe potni prah in nato še malo začudeno firbcal okoli z algami obloženih skulptur. 
Arromanches les Baines
Potem pa kratek sprehod skozi mestece in ogled razstavljenih vozil zaveznikov. Najboljši je bil goseničar, na katerem je jasno pisalo, da naj bi se po njem ne plezalo. Pa je seveda vsak naredil prav to, saj drugače v notranjost ni bilo možno videti. Sledovi stotin nog so bili zadosten dokaz. 
Zavezniki pristajajo
Ko smo sedli na trgu, so se mi začele oči kar same od sebe zapirati. Neprespana noč dan poprej je zahtevala svoj davek, odpravili smo se znova na parkirišče nad klif in čez nekaj trenutkov sem škatlice v mogočih in nemogočih goščavah iskal zgolj še v sanjah. 
Je še vozen?

BAYEUX, OMAHA BEACH – 24.7.2015 – Zjutraj sva bila s Petrom zgodaj pokonci, budilki sta opravili svoje delo. Izpraznila sva stranišči, nato pa odmaglila, še preden bi prišel na delo inkasant, ki zjutraj pobira cekine za parkirišče. Odpeljala sva do Bayeuxa, ugotovila, da parkirišče, kjer sem imel označeno parkirišče za avtodome, temu ni več namenjeno. 
Fontana v parku Charles de Gaulle
Nato pa našla oskrbno postajo in od tam pravilno navigirala do brezplačnega parkirišča na obrobju mesta. Po zajtrku smo se odpravili v smeri centra mesta, skozi park Charles de Gaulle z lepo fontano na sredi, do katedrale Naše gospe ali bolj pravilno Notre Dame.  
Pri Pauletti
Preden smo vstopili, smo se zazrli v prijetno in domačo malo restavracijo »pri Pauletti«, kjer si menda skuhaš kar sam. Torej plačaš samo za uporabo loncev in riža. Ali karkoli že kuhaš. Če ni treba tudi sestavin prinesti s seboj? Smo se spraševali. Da bi šli poskusit, je bilo kot prvo prezgodaj in kot drugo imamo takšno kuhinjo »pri Maji« tudi mi doma.
Pred katedralo
Samo, da sta tam v ceno vključeni še kuharica in čarobna paličica »mizica pogrni se«. Kakorkoli. Katedrala je seveda ogromna, prav nič posebej načičkana, v času našega obiska pa povsem v znamenju Terezije iz Lisieuxa, nune, ki naj bi izgorela od ljubezni. Seveda ne do princa na belem konju, temveč samega Boga. 
Notranjost
Lahko smo prebrali njeno življenjsko zgodbo, pogledali vrsto fotografij iz njenega kratkega življenja. Ter se sprehodili po cerkvi, pokukali, kaj je v kapeli pod oltarnim delom in nato seveda navdušeno ugotovili, da imajo tudi kip sv. Jurija. Ta pa že mora biti. Toda naslednji, ki nas je zanimal, ni bil Jurij, temveč Viljem. 
Sv. Jurij
Kaj se je z njim dogajalo pred tisoč leti, smo lahko opazovali na svojevrstnem stripu, vezenini, ki so jo po naročilu škofa Oda izdelali kot zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do bitke pri Hastingsu in o bitki sami, po kateri je Viljem Normandijski postal angleški kralj. 
V vsem sijaju ...
Dobili smo audio vodiče, ki so se vklopili z vstopom v teman prostor in nato pripovedovali zgodbo, ki smo jo lahko videli pred seboj. Sistem je odličen, saj te prav vodič sili, da se premikaš naprej in se na koncu tudi samodejno izključi. Tako ni zastojev ali celo trkov. 
Detajl tapiserije
Seveda sem na koncu ugotovil, da sem ob svojem prikritem fotografiranju zamudil nekaj stavkov, nekaj pa jih tako ali tako nisem razumel. Hitro sem pogruntal sistem, odšel mimo tapiserije do vhoda, kjer se mi je sistem znova vklopil in še enkrat sledil zgodbi. V kinu smo si pogledali še zgodbo o tapiseriji, nato pa v muzeju povečali na veliko platno seveda ravno delček tapiserije, ki je skozi stoletja zbujal zgražanje. 
Menda svetovno prvi strip
Sploh mi ni jasno, kako so kaj takšnega lahko razstavljali v katedrali. Stare tercialke so zanesljivo omedlevale. Pogledali smo si še nekaj predmetov in opisov časov, povezanih z zgodbo tapiserije, nato pa korak usmerili proti novejši zgodovini. Ki je sedaj ena največjih turističnih zanimivosti teh krajev. 
Bitka
Dnevu D oziroma operaciji Overlord, torej izkrcanju zaveznikov. Muzej na obrobju mesta dogodke usodnega dne, pa tudi tiste, ki so jim sledili, odlično predstavi. Tako opisno kot z vrsto predmetov, povezanih z izkrcanjem in boji, uspehi ter smrtjo. Številke so skoraj nepredstavljive. 
Muzej posvečen operaciji Overlord
132.000 vojakov se je tistega dne izkrcalo na petih obalah Normandije, 24.000 jih je v noči prej pristalo v zaledju, skoraj sto tisoč mornarjev je bilo na 6.480 ladjah, in seveda vrsta pilotov v skoraj 10.000 letalih. Topovi, orožje, oblačila, tanki, tovornjaki, so bili razstavljeni tudi v muzeju. 
Kot bi se znašel sredi bojišča
Če smo opremo pred nami začeli množiti s številkami, ki smo jih videli na panojih, se nam je kar zavrtelo v glavah. Seveda je bilo čisto razumljivo, da smo se po obveznem nakupovanju v muzejski trgovini napotili še do bližnjega pokopališča zavezniških vojakov. Their name liveth for evermore. 
Pokopališče zaveznikov
Tisoče in tisoče belih nagrobnikov, ravno toliko usod, v nekem brezumnem trenutku ugasnjenega upanja. In še več povezanih bližnjih, neizmerne žalosti po prejemu standardiziranega obvestila. Brali smo imena z nagrobnikov, nato pa odšli do avtodoma. 
V spomin
Med pripravo poznega kosila sva s Petrom znova naredila krog po okolici, brskala za škatlicami, nato pa smo se odpeljali proti plažam, kjer se je pred dobrimi sedemdesetimi leti dogajala prava drama. Omaha Beach. Toda ura je bila šest, ameriško pokopališče žrtev izkrcanja so že zapirali, parkiranje tam ni bilo možno, druga možnost v bližini je sedaj imela višinsko omejitev. 
Spomenik izkrcanju
Tako smo odpeljali naprej do kraja Les Moulins, kjer smo si v deževnem in vetrovnem vremenu pogledali spomenik na obali. Delno klasičen, delno pa precej futurističen. Ki kar nekako ni spadal na to mesto. Ogromne sablje na dveh straneh zidu, vse skupaj zapičeno v mivko. 
Sablje
S Petrom sva spet naredila krajši sprehod, pri zadnji škatlici po brskanju okoli kamnitega zidu obupala, nato pa smo po nekaj razmisleka odpeljali nazaj v smeri ameriškega pokopališča in pri odcepu parkirali ob lokalnem muzeju izkrcanja. Tam je bilo nekaj avtodomov, torej že ne bo smelo biti narobe. In res nas ni prav nihče motil, v miru smo prespali. 
Omaha Beach

AMERIŠKO POKOPALIŠČE, PONT DU HOC, NEMŠKO POKOPALIŠČE – 25.7.2015 – Zjutraj sva bila po tradiciji s Petrom prva pokonci. Okoli naju je še vse spalo. Kot običajno. Mahnila sva jo proti pokopališču, seveda kar peš. Saj kdo bi si upal dekleta porukati ob premiku. 
Pot mnogih nog
Pokopališče je bilo še zaprto, sva pa našla tam skrite škatlice in ob tem pri raziskovanju obale in bunkerjev podoživljala strah tistih, ki so med točo izstrelkov bredli po slani vodi. Seveda na drugi strani tudi Nemcev, ki so bili verjetno precej obupani, da ne rečem posrani, ko so videli prodiranje take količine vojakov proti njihovim bunkerjem le nekaj nad obalo. 
Pri bunkerju
Sva skušala s kakšno šalo premagati tesnobo, ki te ob prebujni domišljiji zanese več kot sedem desetletij nazaj. Mimo spomenika prvi pehotni diviziji in edinemu Špancu, ki je izkrvavel na plaži, sva šla proti kraju Le Cavey in nato nad zaselkom z vsekakor zanimivim imenom La Revolution obiskala še nekaj ostankov bunkerjev. 
Spomenik prvi diviziji
Obala je prepredena z njimi. Zaokrožila sva nazaj do spalnic, izvedla bujenje in premik do parkirišča pred ameriškim vojaškim pokopališčem. Ogromni spomenik in muzej, v katerega te spustijo šele potem, ko te prešlatajo varnostniki, sta brezplačna. Časti Ameriška komisija za prekomorska grobišča. 
Muzejski center
In videti je vsekakor kaj. Muzej izkrcanja, prikaz poteka operacije Overlord, predmeti, ki so jih vojaki imeli s seboj, vojaške tehnike. Filmi, vrste in vrste panojev z opisi, slike mož, ki so padli na obalah Normandije. Ko smo jih gledali, smo se lahko še bolj vživeli v njihovo usodo, žalost družin. 
Opomin
Simbolični pomnik v pesek zapičene puške in nato sprehod mimo veličastnega spomenika do grobov padlih. Vrtnice za tiste, katerih nikoli niso našli, slika prodiranja zaveznikov v Evropo, bronasti kip, ki se izteguje proti soncu, kot bi ga hotel pridržati na svoji dlani. In nato tisoče in tisoče belih križev, ki odsevajo na zeleni travi in modrem nebu. 
Spomenik vsem padlim
Našli smo grob Roberta J. Nilanda, ki leži poleg svojega brata in je bil inspiracija za zgodbo o reševanju vojaka Ryana. Nato pogledali v kapelo in zaokrožili med vsemi nemimi usodami. Tiho in skoraj brez besed smo se spustili na obalo, ki je bila v preteklosti tako zelo krvava in se mimo bunkerjev in spomenikov vračali nazaj do avtodoma. 
Dekleta
Odpeljali smo se proti kraju Le Bavent in tam parkirali naši kravici pred Pointe du Hocom, manjšim rtom, kjer so Ameriški Rangerji preplezali klife in zavzeli Nemške položaje nad njimi. Ker je bila ura prava za pripravo kosila, sva s Petrom snela kolesi in pred kuharskimi obveznostmi pobegnila do Grandcamp-Maisyja. 
Tisoče usod
Tam sva na obali seveda našla kaj drugega kot bunker, nato pa že sledila dišavam odlične hrane nazaj do domačih vrat. Polnih želodcev smo odšli proti rtu. Ki je danes, po rekonstrukciji stanja izpred desetletij, tak kot kvaliteten švicarski sir. Ki ga bi sestradana miš obdelovala pol dneva. 
Postanek na Omaha Beach za razmislek
Torej luknja pri luknji. Dejansko pogled, ko hodiš tam naokoli niti ni tako grozen. Šele ko vidiš, kako je območje videti iz zraka, te kar stisne v grlu. Grozljivo. Šli smo mimo bunkerjev, zaklonišč, spomenikov. Spet so nam pred očmi zaplesale usode stotin vojakov, ugotovili smo pomen zavzetja te točke, ki je strateško gledala na obalo izkrcanja. 
Pointe du Hoc
Sedaj tu hodijo stotine turistov, firbcajo okoli betonskih blokov, ob tem žvečijo svoje čokoladice in se ne zavedajo, kakšno srečo imamo, ko živimo v miru. Še en cilj smo imeli danes, odpeljali smo se proti nemškemu pokopališču pri kraju La Cambe. Vožnje ni bilo veliko, cesta je bila dokaj dobra, že smo bili na krožišču ob avtocesti, zavili prav in čez nekaj sto metrov parkirali. 
Luknja pri luknji
Toda kje je Peter? Seveda sem skušal zdržati pritisk ob zavijanju z očmi. Se ve koga. Spet si vozil prehitro. Ravno sem hotel povedati kaj v svoj zagovor, ko je iz postajice zahreščal Žanov glas. Mi smo obtičali za krožiščem. Na vprašanje, če pridemo nazaj, je prišel odgovor, ki nam je postavil dlake pokonci. 
Spomenik rangerjem, ki so preplezali klif
Ja pridite, bomo morali klicati vleko. Poldrugi tisoč kilometrov od doma, pa še kakšnega povrh, okvara. Nočna mora vsakega voznika, še bolj avtodomarja. Vrnili smo se do Petra, lužica pod mašino je bila zgovorna. Dvigovanje glave motorja in po razdrtju pokrova jermena pretrgani del še bolj. 
Mesto izkrcanja
Oba sva takoj vedela, kaj to pomeni. Konec potovanja za naše prijatelje, iskanje poti domov. Asistenca pri zavarovalnici Tilia se je ob tem izkazala tako, da je zanesljivo ne povoham niti od daleč. Hja, danes je sobota, ne moremo nič pred ponedeljkom. Halo, mi smo sredi ceste! 
Bunkerji
Ni nama preostalo drugega, kot da odideva do bližnje kmetije. Odgovor kmeta je bil jasen. No English, no Deutsch. Ok. Potem pa univerzalni jezik. Z rokami sem besno zavijal po zraku, si nato z namišljenim nožem prerezal vrat in če še kaj slučajno ne bi bilo jasno, pokazal na avtodom z dvignjenim pokrovom. 
Vhod na nemško vojaško pokopališče
Sedaj se je usula kopica francoskih besed, od katerih sva razumela zgolj mleko. Ok. Naj pomolze, nato gremo naprej. Čakali smo kar dolgo, skoraj že obupali, ponujal sem svojo pomoč in vleko, toda kmalu sva ugotovila, da vrvice, ki smo jih imeli s seboj, ne bi zdržale teže Petrove domačije. 
Križi poražencev
Končno je do nas pripeljal kmet s traktorjem, zapel Petra z močno verigo in vprašal (najina raven francoščine je bila že na zavidljivi ravni), če naj ga potegne do kmetije ali na pokopališče. Izbrala sva slednje in brez težav se je okvarjeni avtodom znašel na parkirnem mestu, Peter je dobil vse napotke o tem, kje dobi vodo in ostalo, kar bi potreboval. 
Osrednji spomenik
Kmetu je bilo komaj možno v roke potisniti nekaj evrov za kakšno pivo. Nedvomno prijaznost, ki si jo zapomniš. Kar je, je, smo se vsi skupaj strinjali. Sprehodili smo se po nemškem pokopališču, v zavest se nam je prikradlo, da je nekaj pokvarjene tehnike še vedno bolje kot pa hladna postelja meter pod površjem. 
Pogled na grobove
Tišina pozabljenih junakov z napačne strani vojaške linije se nas je dotaknila še bolj kot bleščeče pompozna pokopališča zavezniških vojakov. Tiho, mirno, skrito. Pa čeprav so tudi v prsih teh vojakov nekoč utripala srca, doma so jih čakale žene, matere, otroci. Borili so se za neke mogoče njim tuje ideale, cilje. In sedaj ležijo daleč od doma. 
Ognjeno nebo
Računajo, da ima Bog res zadnjo besedo. Med sprehodom do spomenika na sredini in branjem imen je Martina preverjala možnosti pri asistenci, vendar kakšnega bistvenega napredka ni bilo. Zvečer smo sedli na klop pred pokopališčem, klepetali, premlevali možnosti, spili nekaj kozarčkov in se tako, ko je utrujenost le zahtevala počitek po napornem dnevu, poslovili. 
Slovo

DOL DE BRETAGNE, MONT SAINT MICHEL – 26.7.2015 – Zjutraj je pri sosedovih še vse spalo. Pustili smo jim Monopoly, saj smo domnevali, da jim bo še prav prišel. Nato pa odpeljali v smeri juga, naš cilj je bil Mont Saint Michel. Razen kratkega postanka za škatlico v bližini še enega spomenika izkrcanju, je šlo gladko. 
Postanek na deževni poti
Malo po stranskih cestah, nekaj po brezplačni avtocesti. Ko smo pripeljali do postajališča za avtodome v bližini znanega otoka, je bila dilema velika. Vreme je bilo res kilavo, deževalo je in za enega od vrhuncev svojega potovanja smo si le želeli nekoliko boljše vreme. Zato je bila odločitev hitra, odpeljal sem naprej in vozil do kraja Dol de Bretagne. 
Dol de Bretagne
Malo čez mejo, zgolj toliko, da Bretaniji damo poljub. Navigiral sem do počivališča za avtodome, kjer smo brez težav parkirali. Med tem, ko je Maja pripravljala zajtrk, sem odšel do bližnje šole in se vrnil z vpisom še ene škatlice. Še vedno je lilo, zato smo se kolikor toliko vodotesno oblekli in odšli proti centru kraja. 
V cerkvi
Dekleti sta se držali približno tako kislo kot vreme, pa vendarle hodili z nama. Mestece je vsekakor zanimivo, tisti dan so obetali tudi nekakšen festival narodnih noš. Toda šele v večernem času, naši načrti pa so bili zelo napeti. Mogoče drugič. Enkrat. Kaj pa vem. Ali tudi ne. 
Kamnita barka
Šli smo skozi center kraja in zavili proti cerkvi. V praznično okrašeni stavbi je ravno potekal krst. Malčkom smo seveda od daleč zaželeli veliko sreče, počakali na konec obreda in se nato začeli gužvati na dež. Lilo je vedno bolj, skoraj kot bi se utrgal oblak. Tako sem se lahko zgolj nasmehnil granitni barki na trgu pred cerkvijo. 
Dude
Ta bi ob potopu ostala gladko na tleh. Noetova podmornica. Pri stranskih vratih je možakar žel navdušene poglede med mučenjem dud, no zvoki, ki so priplavali naokoli, niso bili slabi. Moče smo imeli dovolj, šli smo do avtodoma in odpeljali le streljaj iz kraja do parkirišča pri velikem menhirju. 
Menhir
Kako so ga postavili nekoč prav na to mesto nam je bilo seveda za razliko od številnih raziskovalcev in znanstvenikov kristalno jasno. Velikost in teža nista pomembna, če ga prestavlja Obelix. Itak. Dež se je malo umiril, vsaj toliko, da smo lahko stopili do velikega skalnega bloka in se pod njim počutili prav liliputansko. 
Mont Saint-Michel
Opazovali smo razpoke, ga premerili in nato odpeljali v smeri Mont Saint-Michela. Kakšne pet kilometrov pred samim mestom smo zapeljali na počivališče za avtodome in bili navdušeni. Lepe parcele, vsa oskrba, elektrika, dostop do interneta. Dekleti sta verjetno pomislili, da sta se znašli v nebesih na zemlji. 
Pred otokom
Sam sem po drugi strani takoj začel priganjati. Ugotovil sem namreč, da avtobus odpelje čez nekaj minut, nam pa se ni niti sanjalo od kje. Seveda je to povzročilo paniko in šprint pri katerem bi tudi kakšen olimpijski prvak na sto metrov ostal daleč zadaj. In uspelo nam je. 
Turistična ulica
Biti pravočasen in ugotoviti, da avtobus niti slučajno ni brezplačen, kot sem ob pripravah na potovanje ujel v enem od potopisov. Družino bi kar konkretno udaril po denarnici, torej je bilo hitro odločeno, da gremo nazaj do avtodoma. Nekaj rekreacije pa že ne škodi, sem skušal potolažiti. Obraz deklet je povedal vse. 
Stopnice
Pa, saj je wifi izboljšal razpoloženje, dokler nisem znova oznanil odhoda, tokrat peš, ob reki. Kot običajno. Tečen foter, pa kaj. Sprehajalna pot, ki teče od Pontorsona do znamenitega otočka, je prav prijetna in nikakor nismo bili sami na njej. Ker se je tudi vreme popravilo, je bila hoja kar v redu, le moj občutek, da mi dekleta še vedno niso čisto odpustila, je vztrajal. 
Pogled na most in celino
Otok je bil vedno bližje, ugotovili smo, da je avtobus, ki vozi od parkirišč čisto zares brezplačen, z njim smo si nekoliko skrajšali pot. Nato pa skozi mestna vrata zakorakali po ozkih ulicah in nešteto stopnicah proti samostanu na vrhu otoka. Sprehod skozi številne sobane, kjer so nekoč prebivali menihi, je bil zanimiv. 
Pred cerkvijo na vrhu otoka
Mene je kar streslo ob misli, kako so tu zmrzovali ob zimskih vetrovih z morja. S teras se nam je odpiral lep pogled na okolico otoka, tako proti kopnemu kot na drugo stran, na sipine, ki so se nekje za obzorjem končevale v vodi. Cerkev, križni hodnik, kapele, prezbiterij, kapitelj, izrazi, ki smo jih srečali že v toliko samostanih. 
Marija z Jezusom
Lahko smo kar čutili mrmranje molitev v zraku. Ali pa je bil to zgolj vetrič, ki je našel skoraj skrite špranje med zidovi. Ko smo z ogledom zaključili, smo se spuščali po stopnicah proti vhodu. Dekleta bolj počasi, sam malo naokoli, saj so bile seveda znova v igri škatlice in iskanje podatkov za zemeljski zaklad. 
Dvorana s ptički
Pred vhodom v mesto sem Majo prepričal, da gre z menoj pod obzidje, pa se je že po nekaj korakih obrnila, saj je bila mivka mokra, občasno si se kar malo pogrezal v blato. Sam sem vztrajal, na zadnji strani otoka ob manjši zapuščeni zgradbi nekaj časa študiral kam in kako, nato pa le našel skrito škatlico. 
Avtoportret
In se malo naprej navdušil nad cerkvico, ki je v smeri morja stala na manjši čeri. Videti je bila kot malo zavetišče pod velikim in nedostopnim cerkvenim mestom na otoku. Ko sem prišel naokoli, smo šli na avtobus. Odpeljal nas je do postaje, kjer smo prej vstopili. 
Cerkvica na zadnji strani
Dekleta so nadaljevala pot proti avtodomu, sam pa sem našel še eno škatlico, nato pa jo mahal za njimi. Večerilo se je že, zrak je bil vedno bolj hladen. Zvečer sem Majo nagovoril le še za krajši sprehod v smeri Pontorsona, nato pa sva se ob rahlem rosenju vrnila v toplo zavetje doma. 
Dekleta pred otokom

ROUEN – 27.7.2015 – Noč je bila deževna, pa tudi dan ni bil videti dosti boljši. Vzeli smo si čas za počitek, nikamor se nam ni mudilo. Maja je po zajtrku pospravljala po avtodomu, dekleti sta uživali v stiku s svetom, tudi tistim, fejst bukovim. Sam sem malo klofal po tipkah, nato pa ob premoru med dežjem ob reki odbicikliral do Pontorsona. 
Mlin na veter
Po zanimivem srečanju z lokalnim klošarjem sem zaokrožil po kraju in se ob ponovnem rosenju napotil nazaj v smeri postajališča. Vendar sem že pred njim zavil čez cesto in v breg ter obiskal dva mlina na veter. Eden je še delujoč in sedaj spremenjen v prodajalno domačih izdelkov ter muzej, drugi pa je potegnil takratko in ves posran služi za zasilno stajo ovc. 
Oblačna pot
Vreme je bilo danes res pisano, malo suho, malo deževno, med vožnjo nazaj proti avtodomu pa se je že močno ulilo. Na srečo je bil naliv bolj kratkega diha, po njem sem pospravil kolo, nalili smo vodo in izpraznili stranišče. Ko smo odpeljali s svojega mesta, smo še izpraznili odpadno vodo, nato pa vidno olajšani peljali znova proti severu. 
Parkirišče za avtodome
Cesta nas je vodila v smeri Rouena, kamor smo po nekaj manjših postankih tudi srečno prispeli. Skozi mesto smo peljali do klančine k reki Seni, ob kateri je sedaj mesto, namenjeno avtodomom. Da je sredi delavnic, pod cesto in v bližini železniške postaje bolj za silo, nas ni motilo, saj tukaj nismo mislili ostati čez noč. 
Rouen
Upali smo zgolj, da nas bo avtodom varno čakal med našim potepom po mestu. Pri malo večjih mestih namreč dejansko nikoli ne veš. Povzpeli smo se na most in prečkali Seno, potem pa na drugi strani potopili v mestne ulice ter plavali proti katedrali. Ker je bila ura že kar pozna, nismo želeli, da nam največjo mestno znamenitost zaprejo pred nosom. 
Proti katedrali
Uspešno smo našli pravo pot in z odprtimi usti obstali pred mogočno stavbo. Vse izrezljano v kamnu, nešteto podob na fasadi in obokih okoli glavnega vhoda. Zgodbe svetega pisma in kipi desetin svetnikov. Seveda so bila ob tako mogočnem uvodu tudi pričakovanja glede notranjosti velika. 
Mogočna notranjost
In imeli smo kaj videti. Mogočnost na vsakem koraku, stebri, oboki, kapele in stranski oltarji. Na vse pa pada svetloba skozi mogočna pisana okna, znova polna svetopisemskih prizorov. In Ivana Orleanska, ki daje mestu seveda neizbrisni pečat. Bogatija, ki je cerkev ob takšnih stavbah ne more skriti. 
Stopnišče
Bi bilo prav zanimivo dočakati poslednjo sodbo in gledati, kako dolge vrste bogate duhovščine stopajo po stopnicah v pekel. Z majhnega trga pred katedralo smo se odpravili v stari del mesta in skozi mestna vrata z znamenito astrološko uro prišli do novejše cerkve. 
Naj Ivana prosi za nas ...
Ta stoji tik ob mestu, kjer naj bi po legendi 30. maja 1431 sežgali znano svetnico in francosko junakinjo. Ajda je takoj navrgla nekaj podatkov iz zgodovine, ki so stvari osvetlili na novo. Pravi užitek je izvedeti takšne zakulisne zanimivosti. O tem kako so že nekdaj politične igrice vrtele svet in kako je bil seveda tudi v tistih časih denar sveta vladar. 
Mestna vrata z znamenito uro
Mi smo ob tem gledali vrtiček, ki je nastal na mestu, kjer je stala grmada. In se nato mimo sodne palače napotili k cerkvi Saint-Ouen. V tem mestu se marsikaj nismo več spraševali. Recimo, katera nezadovoljna stranka sodnega procesa je naredil toliko lukenj v sicer lepo zgradbo sodišča. 
Menda mesto, kjer je nekoč gorela grmada
In zakaj je cerkev, menda del nekdanjega samostana, videti povsem zapuščena. Ter ali je pri kipu Napoleona Bonaparta vojskovodja tako ogromen ali zgolj konj majhen. Sam sem šel še do fontane Sainte-Marie, nato pa smo se na poti nazaj skoraj izgubili med starimi hiškami, s fasadami iz tramov. 
Napoleon Bonaparte
Ulica med dvema je bila tako ozka, da bi šla dekleta komaj skozi, sam pa bi zagotovo obtičal. Povrh sta se hiši na obeh straneh še nagnili ena proti drugi, tako da je bil prehod res smešno ozek. Še ena cerkev je bila na naši poti, ravno tako kot zadnji dve trdno zaprta in zaklenjena. 
Ozki prehodi v starem delu mesta
Nismo se preveč vznemirjali, šli smo dalje do Sene in čeznjo. Avtodom nas je počakal tako kot smo ga pustili, seveda pa tu ni bilo mesto, kjer bi si želel ostati. Zato smo se odpeljali čez reko in nato ob njej v smeri kraja Le Vaudreuil. Izkazalo se je, da je tam res parkirišče za avtodome, bila je celo oskrbna postaja in brez težav smo se priklopili na elektriko. 
Sena


GRAD GAILLARD, MONET, LA ROCHE GUYON – 28.7.2015 – Že večer poprej sem navdušeno opazoval krajši »trail« v bližini našega parkirišča. Lepo je tekel ob reki s pomenljivim imenom L'Eure. Upanju, da mi prinese po sistemu kolkor kapljic tol'ko evrov pravo bogastvo se jasnoda nisem mogel upreti. 
Grad Gaillard
Tako sem dekleta pustil spati, snel kolo in se odpeljal do lepe sprehajalne poti. Evrov na koncu ni bilo čisto nič več, še centov ne. Sem pa lepo preživel jutro in našel nekaj zanimivih škatlic. Vrnil sem se do avtodoma, dvignil dekleta in že smo peljali proti kraju Les Andelys, nad katerim stoji grad Gaillard. 
Pogled na ostanke gradu s parkirišča
Zgradil ga je Rihard Levjesrčni kot posledico njegovega driblanja s francoskim kraljem Filipom ll. Kar niti ni presenetljivo, saj je bil Rihard po eni strani njegov vazal in mu je plačeval dajatve, po drugi strani pa kot angleški kralj močnejši od njega. In pri kazanju mišic je bila utrdba na strateški točki več kot koristna. 
Osrednji del gradu
V mestece smo pripeljali čez reko Seno, najprej parkirali na večjem makadamskem parkirišču takoj za mostom, nato pa v strahu, če bomo zmogli sto višinskih metrov do vzpetine nad vasico, odpeljali po cesti do parkirišča nekoliko nad gradom. Temu so se leta že močno poznala. 
Vodnjak
Nekajkrat je bil predelan, na koncu po ukazu Henrika lV. francoskega porušen. Danes so osrednji del obnovili, tako da daje videz izpred stoletij. Spustili smo se do obzidij, šli okoli njih in pred vhodom v obnovljeni del ugotovili, da je zaprt v celem tednu samo ob torkih dopoldan. Torej danes. 
Pogled na Seno
Hja, pokukali smo skozi rešetke vrat in ugotovili, da ničesar pomembnega ne zamujamo. Nato pa na pojasnilni tabli nad mestom prebrali, kako se je slabo godilo prednikom življa pod gradom. Filip ll. je namreč imel zagotovo petelinjenja Riharda Levjesrčnega poln kufer, pa vendarle si je grad upal napasti šele po njegovi smrti. 
Nenavadno obzidje
Po dolgem obleganju je bil grad leta 1204 zavzet. Vaščani so se med obleganjem najprej zatekli v grad, kasneje pa skušali oditi. Prve skupine so francozi spustili skozi svoje vrste, nato pa je Filip pogruntal, da bo več ljudi hitreje izčrpalo zaloge gradu in je prehod zaprl. 
Bodeče
Ljudje, ki so naleteli na zid francoskih vojakov, so ostali ujeti med njimi in zaprtimi vrati gradu. Znašli so se med kladivom in nakovalom. Po treh mesecih se jih je Filip končno usmilil, do takrat pa so bile njihove vrste zaradi spopadov in zime zdesetkane. Dekleta so se vrnila do avtodoma, sam sem še enkrat zaokrožil okoli gradu. 
Vrtovi slavnega slikarja Clauda Moneta
Nato pa smo peljali ob Seni v smeri Pariza do mesteca Giverny, ki je danes predvsem poznano po Monetu, njegovih vrtovih in seveda slikarskih podvigih. Parkirali smo na velikem parkirišču ob številnih avtodomih. Maja je naredila kosilo, sam pa sem med tem zakrožil po kraju. 
Cvetovi
Interesa za družbo ni bilo, pa saj mi tudi samemu ni čisto nič manjkalo. Polnih želodčkov smo odšli do vhoda k vrtovom in tam pristali v dolgi vrsti. Počasi smo se pomikali naprej, dokler nismo končno na drugi strani blagajne zakorakali med cvetice. Nedvomno smo prišli ravno pravi čas, vse je cvetelo. 
Bambus
Gledali smo, vonjali, fotografirali. Pod cesto smo prišli do jezera in znamenitih mostičkov nad njim, gneča obiskovalcev je bila tudi tu velika. Na jezeru so cveteli lokvanji, zelenjavo z jezerskega dna so v dveh čolnih pobirali delavci. Velikanski bambusi so dajali senco. Mimo sončnic in drugega bujnega cvetja smo se vrnili do hiše. 
Oranžna
Tam je znameniti slikar nekoč ustvarjal. Že v prvem prostoru je bila po stenah kopica njegovih slik. Seveda, kot nas je pojasnilo hitro streznilo, nikakor originalov, temveč dobrih ponaredkov. Šli smo še po drugih prostorih, stilsko pohištvo, barvno opredeljene sobe, zanimiva kuhinja z bakreno posodo. 
Most lokvanjev
Vse tako lepo pospravljeno. Me prav zanima, ali je bilo tako že v času, ko je tu živel sam slikar. Mogoče pa res. Nekateri so mahnjeni na pospravljanje in jim je to življenjsko poslanstvo. Tudi prav naše je drugačno. Prebili smo se skozi muzejsko trgovino, šli še do doprsnega kipa slikarja in obiskali zanimivo prastaro vrbo v bližini. 
V slikarjevi hiši
Tam smo presenetili žabo in seveda našli škatlico, nato pa odpeljali proti kraju La Roche-Guyon, kjer je nedvomno glavna znamenitost večji dvorec. Avtodom smo z nekoliko slabo vestjo pustili na mestih za avtobus, toda ni naša krivda, če je dostop do drugih razmejevala višinska omejitev. 
Generacije
Na vhodu v dvorec so nam povedali, da se sicer približuje ura zapiranja, da imamo pa še dovolj časa za ogled. Tako smo kupili vstopnice in odšli pogledat, kako je nekoč živela gospoda v tem kraju. Dvorec je bil na zunaj mogočen, znotraj pa smo po ogledu podzemnih skladišč hitro ugotovili, da od pohištva ni ostalo praktično nič. 
La Roche-Guyon
Sprehodili smo se skozi prostore z nekaj tapiserijami in razstavljenimi predmeti, videli manjšo zbirko nenavadnih živalskih primerkov, nato pa se po stopnicah vzpenjali proti (naslikanemu) nebu. Tam nas je dejansko čakalo nekaj, kar nas je navdušilo in upravičilo plačilo vstopnine. 
V notranjosti dvorca
Skozi tunel, skopan skozi klif, smo prišli do balkona, preko njega pa do velikega golobnjaka, ravno tako skopanega v steno. Vsak golob je imel svojo luknjo, z odprtine pred sobo pa je bil lep pogled na streho dvorca. Od tu smo šli skozi nov, daljši tunel strmo navzgor do vrha stene, kjer nad krajem stoji stolpič. 
Del golobnjaka
Z njega je razgled vse naokoli, predvsem seveda na kraj, dvorec, park na drugi strani ceste in Seno, ki teče mimo. Nekaj časa smo uživali, nato že po tradiciji našli prostor, kamor je še gospoda hodila peš, se spustili nazaj do dvorca in raziskali sobe, ki smo jih prej spustili. Kapelo in nekakšen električni stol, domislico pregrete glave sodobnega umetnika. 
Pogled na vrt s stolpa
Odšli smo še do cerkve, nato so dekleta ob rosenju obrnila korak proti avtodomu, sam pa sem zakrožil skozi kraj in se vrnil na parkirišče ob Seni. Odpeljali smo se naprej ob reki, do kraja Triel-sur-Seine na obrobju Pariza. Dostop do označenega parkirišča Foch je bil kar ozek in tako kot običajno malce skeri. 
Pogled na dolino Sene
No, na koncu je bilo vse v redu, parkirali smo v bližini nizozemskega avtodoma in ugotovili, da je izvoz s parkirišča na drugo stran dosti širši. Sam sem se sprehodil po kraju, šel mimo lokalne cerkve svetega Martina in do ulic nad njo. Nato pa vrnil ob Seno in do parkirišča. Na njem se je v bližini našega doma ravno na veliko dogajalo. 
Prehod skozi klif
Komedija zmešnjav med črncem in ženskama. Malo so prihajali, malo odhajali, malo kregali, pa objemali. Kaj pa vem. Tuji kraji, tuji ljudje, nič ne veš, na kakšnem čudnem mestu si se znašel. No, na koncu se je parkirišče izpraznilo in mirno smo zaspali. 
Ko giljotino povozi čas

PARIZ – 29.7.2015 – Zjutraj so dekleta seveda še uživala v sanjskem svetu, ko sva z Majo skočila pokonci in odpeljala v Pariz. Ta je bil ves čas velik vprašaj. Za razliko od nekaterih drugih večjih mest, ki smo jih že obiskali, nima počivališča za avtodome. Vsaj takšnega pravega ne. 
Pravna fakulteta
Kamp, ki je blizu centra je polno zaseden in brez rezervacije v visoki sezoni ni možnosti, da dobiš mesto. Parkirišča, ki so blizu centra pa vsekakor niso ravno najbolj varna, da tam pustiš svoj dom, kaj šele, da lokalnim tolpam zaupaš varnost sebe in družine čez noč. Ostala je zgolj še ena možnost, in sicer parkirišče Wurtz. 
Pantheon
Šlo naj bi za varovano parkirišče sredi blokov, cena nekoliko nižja od tiste v kampu za dve osebi, seveda pa brez vse oskrbe. Resna prednost je bila predvsem bližina centra. Po obvoznicah smo zjutraj brez težave pripeljali v bližino, po stranskih ulicah do uvoza. Tam smo hitro ugotovili, da je mest za parkiranje relativno malo, saj jih večino zasedajo kombiji različnih firm. 
Slava Franciji
Avtodomov je bilo bolj za vzorec. Našli smo prosto mesto ob ograji, ki parkirišče razmejuje od sosednjega dvorišča, dejansko skoraj pred domom upokojencev kot smo kasneje ugotovili. In pod pogledom klošarja, ki si je svoje koce pogrnil v bližnji niši. Nič kaj ugledno torej. 
Nacionalna konvencija
Kakšnega varnostnika nisem mogel opaziti, tudi kamere so bile zgolj na vhodu, cena pa od prvega julija zasoljeno višja. Nič razlogov za dobro voljo torej. Toda druge možnosti ni bilo, po sistemu take it or leave it, smo seveda vzeli kar je bilo na voljo, pozajtrkovali, nato pa odšli v smeri centra. 
Pogled mnogih
Čez dobra dva kilometra, ko smo se ravno ogreli, smo stopili pred Pantheon, stavbo, ki je poklon velikim možem in ženam Francije. Do odprtja je bilo še pol ure, toda ker je Ajda odkrila brezplačno internetno povezavo, sam pa škatlico v bližini, nam ni bilo težko počakati. 
Voltaire
Zgodnja ura se nam je obrestovala, na blagajni smo bili skoraj prvi in že smo stopili v veličastno dvorano, polno spomina na zgodovino države, katero so odsevale ogromne slike na stenah. Še več zgodovine je seveda v kleti, kjer v številnih grobnicah ležijo velikani te države. 
Marie in Pierre Curie
Filozofi, kot sta bila Rousseau in Voltaire, pisatelji kot Dumas, Zola, izumitelj pisave za slepe Braille, znanstvenika Piere in Marie Curie. Imena, ki so nam vsem znana. In še številna druga. Tudi iz časov morije druge svetovne vojne. Ravno nekaj članom odporniškega gibanja je bila posvečena razstava v enem od krakov stavbe. 
Veličasten poklon
Ustavili smo se še pri slikah, na katerih je bilo upodobljeno življenje svete Genovefe, nato pa jo mahnili na sončno svetlobo in po ulicah mimo slovite Sorbone proti Seni. Na drugi strani nas je čakala še ena Pariška znamenitost, in sicer cerkev Notre Dame. Vrsta pred vhodom je bila dolga, se je pa hitro premikala.
Sorbona
Tako da smo bili skozi enega od treh obokanih vhodov kot bi mignil v notranjosti katedrale. Sprehodili smo se do modernega oltarja pred dosti bolj starinskim korom, se zazrli v ogromno stekleno rozeto, si pogledali stranske oltarje. Je bilo kar zanimivo, cerkev kot cerkev, ni kaj. 
Katedrala Notre Dame
Malo smo še stali pred vhodom in skušali najti pravi steber ter tako odgovoriti na vprašanje zemeljskega zaklada, nato pa sem ob hoji proti Montmartru že iskal ravno pravo spletno kamero. Sem jo našel, pokvarjeno, tako, da sva se z Majo slikala kar sama. Dekleti sta bili vedno bolj kisle volje, hoja ju je utrudila. 
Notranjost katedrale
Sam sem se zamotil ob opazovanju multikulturnosti okoli nas, ta del mesta je res precej pisan. Zmogli smo priti pod baziliko Sacre Coeur in tudi tistih nekaj stopnic do vhoda. Ob tem smo se bolj kot množici drugih obiskovalcev izogibali gručam prodajalcev palic za selfije, steklenic hladne vode, obeskov s kipci Eifflovega stolpa in druge krame. 
Bazilika Sacre Coeur
Cerkev nas je pustila z mešanimi občutki. Lepa vsekakor, toda videli smo jih že toliko, da bi težko rekli, kaj je pri njej res posebnega. Mogoče zanimiv oltar ali velik mozaik nad njim? Vsekakor je bil izpred nje lep pogled na Paris. Skozi katerega smo se sedaj po eni izmed avenij spuščali v smeri slavoloka zmage in Elizejskih poljan. 
Pogled na Pariz izpred cerkve
Šli smo mimo znamenitega Moulin Rougea, bolj na hitro, tako da do nas niso prodrli zvoki kankana, če ga seveda znotraj sploh še vrtijo. Plesalke z visoko dvignjenimi krili pa smo si tako ali tako lahko zgolj predstavljali. Ko smo končno pred seboj zagledali slavolok, smo bili hoje že pošteno naveličani. 
Moulin Rouge
Tako smo se sredi velikega krožišča, ki poteka okoli slavoloka, najprej spočili, pogledali večni ogenj, kipe na spomeniku in kdo vse se je pod njim vsaj simbolično sprehodil. Nato pa nekoliko ločili, saj deklet za kaj drugega kot najbolj direktno pot do Eifflovega stolpa ni bilo možno prepričati. 
Slavolok zmage
Sam sem zavil še do plamenice, ki približno nad mestom, kjer se je skupaj s svojim »prijateljem« v zid zabila princesa Diana, opominja na ta nesrečni dogodek, nato pa ob Seni korakal do mojstrovine svetovne razstave leta 1889, Eifflovega stolpa. Z dekleti smo se malo iskali, oziroma bolje rečeno, sem jih iskal. 
Večni ogenj
One so me hitro zagledale in prikorakale do mene. Več oči več vidi, to je seveda jasno. Gneče pri stolpu ni bilo, vsaj za stopnišče ne. Smo pa obstali z izbuljenimi očmi, ko smo se po nakupu kart približevali v Parizu tako zelo običajnemu osebnemu pregledu prtljage. Videli smo prerivanje, varnostnica se je razburjala, da je to dostop do stolpa.
Plamenica
Prejela pa je samo osoren odgovor, da so to policijska posla. In res so policisti mimo pripeljali nekaj moških, vse z vezicami okoli rok na hrbtu. Nič nam ni bilo jasno, od kod ti čudni obiskovalci pariških znamenitosti. Ko so odšli, smo mi začeli stopati proti prvi ploščadi. Hoja je bila sicer tudi nekoliko naporna, predvsem pa zanimiva. 
Eifflov stolp
Pogled je bil vedno lepši, mi smo nadaljevali s hojo do druge ploščadi. Od tu naprej vozi samo dvigalo, seveda ob ustreznem doplačilu. Pa nas višina ni zadosti navdušila, Ajda se je zgolj namrdnila, da je bila letos v Chicagu bistveno višje. Šli smo naokoli in tako ujeli lepe razglede na mesto pod nami v vse smeri. 
Paparaci
Nato pa se po ozkih stopnicah spustili nazaj na prvo ploščad, kjer smo si pogledali zanimiv film o načrtovanju in gradnji stolpa. Trgovinice, ki tu ponujajo marsikaj, nas niso prepričale, spustili smo se nazaj na trdna tla. Med tem ko so se dekleta počila tako kot še številni turisti na travnik pred stolpom, sem sam šibal okoli in iskal škatlice. 
Center mesta
Ko je dan počasi začel ugašati, sem se jim pridružil in skupaj smo že skoraj v mraku uganjali norčije s projekcijo. Ob pravem kotu je bil stolp zgolj še mali stolpič, komaj kaj večji od tistih, ki so jih ponujali po sistemu pet za en evro klinker prodajalci ne daleč stran. 
Mravljice
Dekleta so na vrhu stolpa držala prst, Maja ga je skoraj prekucnila. Ker sem se kar malo zbal za pariško znamenitost, sem odpiskal odhod. Pred nami je bilo štiri kilometre hoje do avtodoma, torej čas za opazovanje nasmetenih pariških ulic, klepet in razmislek o današnjem dnevu. 
Pogled kvišku
Avtodom nas je mirno pričakal, z ene strani smo imeli sedaj parkiran kombi, na drugo pa je ob povsem nemogoči uri, pol štirih ponoči, svojo gajbo seveda pretirano hrupno porival Španec. Ni nam bilo jasno, kako bo lahko sploh prišel iz avta, vrata je imel oddaljena zgolj nekaj centimetrov od nas. 
Kdo je večji?

LOUVRE – 30.7.2015 – Zjutraj je med našim zajtrkom kombi poleg nas odpeljal, znova smo dobili nekaj razgleda. Klošar je bil še tam. Sam sem seveda priganjal, vrste za Louvre so namreč postale že eden od sinonimov za francosko glavno mesto in njen znameniti muzej. 
Wurtz
Malo pred osmo smo odšli s parkirišča, slabo uro kasneje smo se uspeli ločiti. Sam sem šibal proti vhodu in penil, ker deklet ni bilo za menoj, potem pa presenečeno stopil k njim v vrsto. Nič mi ni bilo jasno, kako so lahko prispele pred menoj. V misli mi je sicer silila zgodbica o zajcu in želvi, samo nisem si hotel priznati, da bi bila tu čisto primerna. 
Obelisk
Do vhoda niti nismo potrebovali veliko, ugotovili smo, da blagajne brez težav požirajo našo vrsto, zastoj je bil zgolj pri varnostnem pregledu. Ki je bil res pavšalen, očitno nismo bili varnostniku niti najmanj sumljivi. Pod znamenito piramido smo kupili karte, nato pa že stopali mimo zidovja temeljev palače proti razstavnim prostorom. 
Piramida
Seveda smo že vnaprej vedeli, da je vsega več kot preveč, tisoče in tisoče razstavnih predmetov je čakalo na nas. Želja deklet je bila meni ukaz, Egipt v času faraonov, ko so tam okoli še hodile sfinge in so dnevne novice tiskali na papirus. Ter je seveda cvetela kamnoseška obrt. 
Temelji
Del tega smo videli tudi tukaj, vse od raznega nakita, okraskov, posod, samih sfing, mumificiranih mačk, kipcev. Od hieroglifov smo nadaljevali v smeri klinopisa, videli ogromne kipe, za katere mi ni bilo niti najmanj jasno, kako so jih izrezali iz palač, ki so jih včasih krasili, Hamurabijev zakonik, lepe dečve v marmorju, divje leve in poskočne konje. 
Stari Egipt
Umetnost skozi čas je bežala mimo nas, sedaj smo že več kot dobro vedeli, da je vse skupaj neobvladljivo. Klet, pritličje in dvoje nadstropij ter tri krila ogromnega dvorca. Osredotočili smo se na to, da ujamemo vsaj tisto, kar naj bi bilo najbolj pomembno, kar res moraš videti na svojem prekratkem ogledu. 
Mačje mumije
Sprehodili smo se skozi prostore Napoleona lll., videli blišč dragih kamnov cesarskih kron in se nato drenjali v gneči, ki se ob vseh predmetih v muzeju bolj ali manj zgosti le na enem mestu, pred eno sliko. Mona Liso. Vsak jo je hotel videti in čeprav je po napadu norca pred leti sedaj za steklom, ni s tem očitno na privlačnosti izgubila prav nič. 
Hamurabijev zakonik
Vsi so jo hoteli slikati, držala za selfije, mogoče ravno od katerega izmed prodajalcev pred palačo, so sedaj prišla prav. Jaz in Mona Lisa. Nisem dolgo zdržal v gneči, prerinil sem se v prvo vrsto, nato pa raje slikal gnečo samo. Čudak. Itak. Odšel sem naprej po hodniku, mimo veličastnih slikarij bolj ali manj znanih malarjev z apeninskega škornja. 
Tri gracije
Neprimerno bolj mirno je bilo v delu, kjer so platna nizozemskih avtorjev. Rembrandt, Vermeer in drugi so mi bili morebiti tudi zato veliko bolj všeč kot razvpita da Vincijeva umetnina. Dekleta so počasi imela vsega zadosti, zavila so proti izhodu, sam pa sem našel še prekomorsko umetnost. 
Prostori Napoleona lll. 
Potem pa v pritličju odkril Miloško Venero in umirajočega sužnja, katerega je počasi klesal sam Michelangelo. Zdelo se mi je, da je čisto narobe prikazal njegove zadnje trenutke. Videti je bil bolj v ekstazi kot pa na pol mrtev. Iskal sem pot do piramide in se znova znašel na sončni svetlobi.
Mona Lisa
Z dekleti sem se dobil ob eni izmed fontan v parku, prihranila so mi stol, prijetno se je bilo martinčkati na soncu. Skupaj smo šli do obeliska, od koder so odšla v smeri avtodoma, sam pa sem se odločil še za podaljšano raziskovanje mesta. Že v parku pred dvorcem sem presenečeno opazoval roke na različnih kosih granita. 
Gneča
Nato pa zakrožil po otoku, na katerem stoji cerkev Notre Dame in se na bregovih Sene znašel na pravi plaži. Kdo bi si mislil, mivka, ležalniki, sončniki. Še naprej sem krožil mimo mestnega predela Arsenal, zavil proti trinajstemu okrožju in se mimo še enega zemeljskega zaklada vračal proti ulici Wurtz. 
Pohujšanje?
Ko sem se ustavil pri zadnji škatlici, sem tam srečal še enega geolovca. Začela sva po francosko, nadaljevala angleško in končala nemško. Avstrijec, ravno tako je svojo gajbo porinil k Wurtzu in povedal, da je v kampih vse polno. Spraševal je, kako je kaj, pa sem mu povedal. 
Umirajoči suženj
Skupaj sva se vrnila do parkirišča in se poslovila, on je ostajal, mi smo naslednje jutri odhajali. Zvečer sem ob novem kombiju poleg nas malo zavijal z očmi, kako bomo zjutraj sploh prišli z ozkega parkirišča. Ko je poleg nas parkiral še osebni avto, me je res že skrbelo. Vendar sem upal, da avto pripada delavcu v domu upokojencev, ki bo zjutraj odpeljal. 
Louvre

VERSAILLES – 31.7.2015 – Zjutraj je po mojih predvidevanjih avto poleg nas odpeljal. Kmalu za njim pa tudi mi, potem ko sem se še prej malo pogajal s človekom na drugi strani parkirnega avtomata in uspel iztržiti še sprejemljivo ceno. Včasih se z nekaj iznajdljivosti da tudi to. 
Ludvik XIV.
No, rampa se je odprla in odpeljali smo skozi Paris, do obvoznice in po njej v smeri Versaillesa. Tam smo brez težav navigirali do želenega parkirišča, ugotovili, da na njem prihaja do sprememb, saj gradijo zapornice, ki so za avtodom kar ozke. Na drugi strani smo po klančini lepo pripeljali do ploščadi in brez težav našli primerno mesto.
Versailles
Imel sem še toliko časa, da sem jo mahnil proti železniški postaji in zaokrožil nazaj, nato pa smo po zajtrku šibali do vhoda v dvorec. Hitro smo stopili v vrsto, ki se je vsako minuto daljšala. Kmalu sem ugotovil, da karte prodajajo v stavbi levo, zato sem dekleta pustil v vrsti, sam pa odšel tja. 
Kapela
Treba je bilo počakati, da se blagajna odpre, toda tudi ko je ura odbila začetek prodaje, so vrata ostala zaprta. Dobrih pet minut smo čakali, da so našli ključ, med tem pa smo lahko opazovali panično tekanje varnostnice sem in tja. In ko je ključ končno imela, se vrata niso hotela odpreti. 
Galerija
Malo se nam je že dvigal pritisk, ko je končno prišel do vrat šef in jih brez večjih težav odprl. Če bi bil na njegovem mestu, bi varnostnico poslal rože zalivat ali pa pesek pred dvorcem grabiti. Misel večine čakajočih. Končno sem karte imel v svojih rokah, vrnil sem se do deklet nekam na sredo vrste in skupaj smo čakali. 
Dvorana zrcal
Dokler nam niso dovolili vstopiti skozi zlata vrata. Podali smo se v blišč in bedo Ludvika XlV. Skozi dvorno kapelo smo skozi hodnike, nabasane s kipi, prišli v sobane, ki so bile bolj galerije kot uporabni prostori. Vsaj tak občutek sem dobil, ko smo stali pred tem in onim kraljem, plemičem, ženo, psom. 
Postelja presvitle kraljice
Saj so bile slike zanimive, nekatere obraze smo z nekaj malega zgodovinskega znanja celo prepoznali. Toda kaj, ko bi jih raje videli žive, kako ponosno paradirajo po parku, pred njimi pa se prižigajo vodometi in zaradi varčnosti za njimi tudi takoj ugašajo. Kapelo smo si pogledali še od zgoraj, nato pa nadaljevali z ogledom soban. 
Slike znanih bitk
Veličastje na vsakem koraku in nekje na sredi, v rdeči sobi, velik portret njegovega veličanstva z lasuljo po zadnji modi in seveda v pajkicah. Ali bolj svilenih žabah. Vsekakor hecno. Z današnjega vidika. Bogsigavedi, kako nas bodo gledali čez nekaj sto let v kakšni super fensi tekaški opravi. 
Galerija znanih francozov
Skozi sobane smo prišli v menda najlepšo, vsekakor pa največjo. Dvorano ogledal. Glede na cene ogledal v tistem času je nedvomno stala celo premoženje. Kar za kralja ni bilo ne vem kaj, dokler mu na vrata niso butali lačni podložniki. Toda takrat je bil Ludvik XlV. že nekaj časa mrtev. 
Stopnišče
Verjetno se ni pretirano sekiral, ker je njegovemu nasledniku odletela glava pod menda patentirano giljotino. Saj drugače ni jasno, zakaj tega učinkovitega morilskega stroja niso posnemali še v kakšni od sosednjih držav. Pogledali smo v kraljeve sobane, kjer se je kralj pred množico obiskovalcev očitno skril v povsem zagrnjeno posteljo. 
Sobane kraljevih hčera
Kraljica je bila precej bolj odkrita. No ja, njena postelja. Tu je sprejemala kralja, ko je bil pri volji in zanesljivo kup ljubimcev, ko je bila pri volji ona. Da o kupu otrok, menda jih je bilo kar 19 kraljevega rodu, ki so se tu rodili, ne govorimo. Tako je bilo kar nekako logično, da smo po veliki dvorani s slikami slavnih bitk in po sprehodu mimo kipov slavnih francozov šli še na ogled soban kupa hčera Ludvika XV. 
Kič na vsakem koraku
Je bilo kar zanimivo prebrati nekaj pikantnih podrobnosti o njih na spremljajočih panojih. Razvajene smrklje mi je šlo po glavi. Kaj drugega bi bile kraljeve hčere lahko. Pred nami je bil veličasten park, skozi katerega smo se po tem, ko smo našli mesto, kamor bi šel še kralj peš, sprehodili. 
Latonova fontana
Šli smo mimo Latonove fontane do sence in klopi, primernih za malico. Dan je bil res lep, manjkali so samo vodometi, ki pa so tudi danes, ko kraljev že davno v Franciji ni več, očitno še vedno tako drag špas, da jih zaženejo le dvakrat ali trikrat na teden. Žal ne tudi takrat, ko smo bili tam mi. 
Počitek v senci
Sprehod smo nadaljevali mimo Colonade in naprej do Apolonove fontane, seveda potem, ko sva z Majo v bližnjem gozdu našla skrito škatlico. Hoja do razgledišča, poimenovanega Kraljeva zvezda, na koncu velikega bazena v obliki križa, je bila kar dolga. Smo pa ob poti našli nekaj škatlic, pa še pogled na palačo je bil od tu nekaj čisto posebnega. 
Colonade
Mene je še vedno žrlo, ker sem ugotovil, da sem nekje v palači izgubil eno od kart. Vendar se je pri palači Trianon pokazalo, da se z nekaj iznajdljivosti da priti v palačo tudi brez vstopnice. Pa saj smo konec koncev plačali, le zaradi smole to bolj težko dokažemo. 
Palača s Kraljeve zvezde
Palača se deli na veliki in mali Trianon in je v določenem delu bolj, v drugem manj razkošna. Zgrajena je bila v času vladanja Sončnega kralja, in sicer z namenom privatne rezidence oziroma pobega pred trumami dvorjanov, ki so zasedali glavno palačo. Danes se trumam turistov ne moreš izogniti nikjer. 
Trianon
Skozi park smo jo mahnili še do manjšega posestva, kjer je kmetovala sama presvitla cesarica. Seveda je ob tem ni nihče smel videti, saj jojmene, kaj če bi se razvedelo, da se najraje okoli sprehaja v ponošenih kmečkih capah. Sprehodili smo se mimo kmečkih poslopij, nato pa šibali proti izhodu. 
Rumeni salon
Naš čas na parkirišču se je iztekal, nismo se smeli preveč obirati. Sam sem na hitro pogledal še za nekaj škatlicami, potem pa je časa zmanjkalo, odhitel sem do avtodoma in odpeljali smo iz Versailla, skozi predmestja Pariza in v smeri Verdona. Čakalo nas je precej kilometrov. 
Notranji vrt
Do cilja smo se pripeljali že v temi, parkirali ob kopici drugih avtodomov. Dekleta so takoj izginila v posteljo. Sam pa sem zakrožil po tem zgodovinsko bogatem mestu, ki je na meji med Nemčijo in Francijo seveda imelo v preteklosti kaj burne časa. Nato pa tudi odhitel v posteljo, naslednji dan nas je čakala vožnja proti domu. 
Ko se kraljici zahoče kmetovati

POT PROTI NEMČIJI, BAD LIEBZELL – 1.8.2015 – Zgodnje vstajanje, da bi sam znova begal po Vaduzu ni bilo misliti. Razen toliko, da sva z Majo, ki se mi je kmalu pridružila, našla bencinsko črpalko, nato pa že sledila navigaciji in skupaj doživljala jutro na francoskem podeželju. Krajši postanki, za kakšno škatlico seveda. 
Pokopališče
Ko sem tako begal po nemškem vojaškem pokopališču iz prve vojne, je Maja v daljavi zagledala v zraku stotine balonov. Seveda sem prijatelju Goranu takoj poslal sms in čez minuto sva že govorila. Seveda je bil tudi on tam gori, med štiristo drugimi. Čudovito jutro, kaj bi ne bil. Še dolgo sva jih gledala. 
Stotine balonov v daljavi
V Luxemburg smo priplužili tako blizu Nemške meje, da je bilo treba za poceni gorivo zaviti v Schengen, znan seveda po povsem drugih stvareh. No, nas mejni režim ni zanimal, bolj Shellova črpalka. Ena izmed mnogih, Nemci seveda vedo, kje je cenejše gorivo. Naftni turizem bi lahko rekel. 
Mini golf
Peljali smo naprej proti Karlsruheju in Pforzheimu, kjer smo se odcepili v smer Bad Liebzella. Navigacija je tu doživela enega svojih boljših trenutkov. Vijuganje po mestu, seveda čez zeleno cono, nato pa gor in dol, strmo kot le kaj. Na koncu nas je strma, malo širša enopasovnica, pripeljala na lepo in široko cesto, po kateri bi se kot pravi carji lahko pripeljali vse od avtoceste. 
Glej, da boš položila točno na piko!
Seveda sem kot običajno svojo jezo zlil na navigacijo in Majo, ki roko na srce pri tej samovolji ni imela prav veliko zraven. Seveda se je tako nekaj nosov povesilo. Hja, saj sem si bil sam kriv. Parkiral sem na znanem parkirišču pri termah v Bad Liebzellu, blizu mini golfa. 
Profesionalni udarec
Gremo udarjat žogico, mogoče nas to malo ohladi. Zanesljivo nas je, saj se s palicami nismo potolkli, temveč smo lepo ciljali luknje, premagovali ovire, se skušali držati pravil. Šlo nam je dobro, nekaterim celo odlično (beri meni). Izide smo zapisovali na listek in se ob tem vedno bolj zabavali. Seveda se je pokazalo, da je tudi mini golf lahko jako nevaren šport, ko so občasno mimo nas priletele žogice drugih igralcev. 
Luknja številka 18
Bi skoraj na blagajni, ko smo po odigranih vseh poljih vračali palice, predlagali, da med obvezno opremo vključijo čelado in po možnosti še kakšne ščitnike. Listke smo shranili, kdo je zmagal ni niti najmanj važno, ravno tako ne dejstvo, da sem najbolj navdušeno ob zadnji luknji vriskal sam. Skupaj z avtodomom smo se premaknili do parkirišča pri letnem bazenu. 
Hodnik
Med tem ko je Maja začela vihteti kuhalnico, sva bila z Ajdo določena, da izprazniva sosednjo trgovino in osvojiva bližnji grad. Obe nalogi sva z odliko opravila, predvsem vzpon na grad in pogled na mesto sta bila vredna truda. Tudi srečanje z izgubljenim navdušenim kolesarjem, ki se niti ob omembi, da nisva od tukaj ni dal odgnati s svojim moledovanjem za kakršen koli namig, kje točno je, ni bilo od muh. 
Bad Liebzell
Po malo bolj zaviti poti sva se vrnila nazaj na seveda odlično kosilo, nato pa smo svoje mesto našli na travici ob bazenu. Pa nas je počasno stopicanje ob robu vode hitro ohladilo. Dobesedno. Ledenica je bila naša sodba in kar nismo mogli razumeti mladine, očitno nekje z arktičnega kroga, ki je veselo skakala v vodo in se prepuščala divji reki. 
Grad nad mestecem
Malo smo se jim že pridružili, najprej sva v vodo skočila z Majo, nato pa še z Ajdo. Potem pa tresoč in s kurjo poltjo obsedeli na brisačah. Je bila pa vsaj voda, ki je pritekla iz tušev, kolikor toliko topla in umivanje po nekaj dneh preganjanja po Parizu je bilo seveda uživaško. Avtodom smo sedaj usmerili v smeri, znani od našega potikanja tod okoli spomladi. 
Naš kotiček
Vmes sem v gozdovih nad Bad Liebzellom naredil dva postanka za iskanje škatlic. Ko sem pršenja dežja imel zadosti in mi je baterija pri telefonu delala že na zadnje hlape, je bilo zabave dovolj. Smer avtocesta je bila jasna, vožnja mimo Ulma in Augsburga tudi, nočni privez smo našli pri sedaj že tako domačem Freistadtu v Sulzemoosu. 
Skoraj prazni bazeni

DOMOV – 2.8.2015 – Zjutraj sem se zbudil zgodaj, skočil za volan in odpeljal proti avtocesti. Ta nas je peljala do Monakovega, kjer sem naredil krajši postanek v boksih, nato pa že drvel naprej v smeri Salzburga. Postanek na meji ni bil uspešen, z Majo sva raziskovala podzemni rov, namenjen špedicijskim potrebam. Nato pa po že tradicionalnem postanku v Anifu odveslala do avtoceste in ji sledila proti domu. Saj je bilo seveda točno znano kod in kam, dvomov na znani poti itak ni. Kilometri so kopneli kot dobro uležan pomladanski sneg, točni nismo bili zgolj zaradi zastoja pred Karavankami. 



Na srečo se je vse pomikalo vsaj s hitrostjo polža, čez dobre pol ure smo se končno zarolali v temo pod Hruškim vrhom. Vse bi bilo seveda lepo in prav, če nam ne bi po nekaj tisoč kilometrih, zgolj dva pljunka od izvoza iz avtoceste in še kakšne tri ali štiri do doma, avtodom, verjetno navdušen nad odlično glasbo, pripravil lajtšou. Lučka za motor, števec hitrosti na nulo, toda to je bilo tudi vse. Peljali smo se normalno naprej, nobenega cukanja ali crkovanja, torej že ne bo drame, peljal sem do domačega dvorišča in si tam končno oddahnil.