"Tisti" Molnik

Popoldan sem pohitel proti Ljubljani, točneje Škofljici. Lovil sem prijatelja Gregorja, ki je organiziral srečanje na Molniku. Ob pogledu na zemljevid sem začuden vprašal, zakaj ga ni naredil na vrhu. Pa me je takoj z nasmehom poučil, da ima vršiček nasproti Golovca dvoje vrhov. Prvi, kakšnih deset metrov višji leži v Mestni občini Ljubljana, drugi pa v Občini Škofljica. 

Oblaki

In prav na slednjem se nas je danes srečalo nekaj geolovcev. Zapeljali smo do izhodišča pri opuščenem kamnolomu, si oprtali težke nahrbtnike in skupaj s prijazno labradorko stopili na pot. Malo višje nas je srečal domačin s štirikolesnikom, nas malo razbremenil. Hitro smo izvedeli, da je vrh, ki je v njegovi lasti, uredil po svoje. 

Kamnolom

Toda do tja je bilo še nekaj korakov, širša pot se je zožila, postala dobro vidna steza. Gregor je izbiral prave smeri na razcepih, kar hitro smo se vzpenjali. Še nekaj korakov in bili smo na najvišji točki. Mize, klopi, kurišče na sredini, zastava na drevesu. Pod streho pa tudi hladilnik, v njem pijača, skrinjica za prostovoljne prispevke. 

Nižji vrh Molnika

Slednji večkrat izginejo neznano kam, je potožil lastnik, zvita kovina je to zgolj potrjevala. Razgleda ni, zamisli o stolpu, ki bi omogočil pogled, niso naletele na posluh. Skozi krošnje dreves je najprej svetilo sonce, malo kasneje padlo nekaj kapelj, celo zagrmelo je. Prestavili smo se pod streho, prijatelji so še prihajali, nabrala se nas je prav prijetna druščina. 

Prijatelji prihajajo

Nekateri se že nekaj časa nismo videli, zato je bilo misli, ki smo jih hranili za ta trenutek, prijazno izmenjavo, zadosti. Večerilo se je že, svetloba je počasi ugašala, ko sva se z Romanom odpravila navzdol, šla mimo kamnoloma, naprej v vas Sela, kjer se nama je kmalu pridružil še Gregor. Zgolj poslovili smo se, seveda ob obetih, da bo takšno srečanje treba še kdaj ponoviti.

Srečanje

Stol

Ura je kazala pet minut čez šesto, ko sva z Ajdo naredila prve korake po tako znani poti nad Ljubeljem. Po travniku navzgor, mimo zaspanega slepca, ki ni niti trznil ob najinem mimohodu. Zavoj na servisno pot, ob pogledu na plazove Begunjščice in sonce, ki je sililo na plano za Košutico, nadaljevanje do koče na Zelenici. 

Jutro nad Ljubeljem

Nisva se ustavljala, šla sva naprej, po travniku mimo krav, ki so mulile travo in debelo gledale. In konj, razposajenega žrebička. Malo nad kočo pri izviru Završnice se nama je odprl pogled na Blejsko jezero, že sva se vzpenjala, vse do sedla Šija. Tam je Ajda odločila, da bova po zgornji poti izgubila manj višine. 

Sonce za Košutico

Zato sva zavila desno, prečila pobočja, se ob grapi po nekaj jeklenicah in pod strmimi stenami spustila v krnico, ki pelje proti Stolu. Začela sva se vzpenjati med ruševjem, pogled na sive skale pod modrim nebom, najin cilj, najvišji vrh Karavank. Vzpon na sedlo med Malim in Velikim Stolom je gruščnato, erozija je tukaj naredila svoje, vsak dan še odkruši kakšen kamen. 

Na paši

Vedno bolj je pihalo, ko se nama je odprl pogled na drugo stran sva presenečeno zagledala sivo nebo, oblaki so se širili, vrhovi nekaterih očakov Julijskih Alp so bili zakriti. Zagrizla sva naravnost navzgor, preko travnikov, se malo pod vrhom priključila široko shojeni markirani poti. Samota, redka srečanja, so ostala pod sedlom, tu je bilo pohodnikov več, prihajali so iz vseh smeri. 

Jekelnica

Pogledala sva k sosedom, na Ovčji vrh, Celovško kočo pod njim, razmišljala o tem, kam vse bi lahko še šla skupaj. Ozrla sva se naprej, danes moči, volje, predvsem pa vremena za nadaljevanje ni bilo. Po počitku na brezvetrni najvišji točki sva se spustila nazaj na sedlo, kaj hitro zavila na melišče, po njem prišla do prečne poti nižje. 

Pred sedlom

Ajda je bila nad takšnim spustom navdušena. Na razcepih sva se odločala kam naprej, zavila proti Šiji, po spodnji poti, vračala proti Ljubelju. Začudila sva se večji skupini tabornikov, ki so očitno šele odhajali proti Stolu, spraševali o trenutnem vremenu. Sva povedala, si mislila, da bodo vodniki že vedeli, kako in kaj. 

Na Stolu

Krave in konji so se sedaj prestavili prav do Zelenice, trojica je stala skupaj, kot barvna lestvica so bili črn, bel in rjav. Spust po servisni poti, po petih urah in pol sva bila nazaj. Zadovoljna, kaj bi ne bila. Je vendarle lepa pot, zanimiv vrh, predvsem pa odlična družba.

Melišče

Osolnik

Bil je nenavaden podaljšan konec tedna, ki ga še sedaj počasi žvečim, razmišljam, premlevam. Je bilo to, ono, nekaj tretjega? Verjetno vse skupaj, predvsem pa sem prav zato potreboval čas za sebe. Zvečer sem pristal v Škofji Loki, seveda na parkirišču Tehnik. Kjer me hrup, kar ga je že bilo, iz ceste, razgovorov posameznih iskalcev nočnega življenja, ni več motil. 

Vzhod

Tako, kot sem sam upal, da ne motim nikogar, ko sem zjutraj ob šestih stopil v dokaj hladno jutro in jo mahnil proti Puštalu. Ko sem pod cerkvico stopil na travnik in se začel prav zares vzpenjati, je sonce ravno vzšlo. Strmina me je kmalu ogrela, nadaljeval sem skozi gozd, palice so bile danes kar koristne. 

Hribec

Nekaj valovanja, zastrti pogledi, preko travnika z znamenjem od kdo ve kdaj, spomenika znane norije. Nadaljevanje pod vršno pobočje, strm vzpon, od premičnega doma sem hodil uro in četrt. Za vogalom cerkve svetega Mohorja in Fortunata me je pričakal možakar, naglas ga je izdajal, ni bil iz teh koncev. Malo je potelovadil, potem gre precej lažje navzdol, je povedal. 

Na travniku

Sem mu pokimal, se strinjal, da bi tudi sam moral kdaj narediti kakšen gib za zbuditev te in one mišice. Stopil sem do najvišje točke, obrnil. Še tretji je prišel, ravno prav, da smo se pozdravili, potem sem le še zaželel srečno in odhitel navzdol. Po strmini previdno, nisem hotel pristati (skorajda) na nosu, tako kot zadnjič, pod Lubnikom. 

Osolnik

Pot je bila znana, valoval sem do travnika, ki me je spet pripeljal do Puštala. Že sem naredil nekaj korakov po cesti navzdol, ko sem se hipoma premislil. Obrnil sem in se vzpel do svetega Križa na Hribcu. Tam sem sedel na kamniti zid, bingljal z nogami nad praznino, gledal Škofjo Loko, grad približno na moji višini. Pil radler, počival, užival začetek dneva. Preden sem odšel navzdol, skozi spodnji trg do Tehnika in avtodoma.

Pogled s cerkvenega zidu

Krog pri Polhovem Gradcu

Že tako nisem ne vem kako dobro spal. Potem pa je ob petih še začela ropotati budilka na telefonu. In sem se zbudil v Polhovem Gradcu, se pretegnil, čez četrt ure malo krmežljavo hodil po cesti proti graščini, šel mimo čebelarskega doma, se vzpenjal na Polhograjsko goro. Sprva me je malo zeblo, potem pa sem se ogrel, ugasnil lučko, saj se je že videlo zadosti, sopihal ob hitrem vzponu. 

Sveti Lovrenc

Pri kapelici sem zavil desno, šel mimo neprave klopce ljubezni do cerkvice svetega Lovrenca, z zidu ujel zarjo in se na drugi strani strmo spuščal do sedla pod Praproškim gričem. Naredil sem celo nekaj korakov proti temu vršičku, pa hitro ugotovil, da se stezica konča. Nisem hotel lomastiti po gozdu, raje sem se proti Prapročam spustil po kolovozu, na odcepu zavil na bližnjico do vršička Velika trava. 

Sonce se je zbudilo

Je bilo kar strmo, grizel sem kolena do najvišje točke, s katere se je lepo videla cerkev sv. Jurija na robu vasi. Hitro sem se vpisal, spustil navzdol malo naokoli, po bolj položni poti. Nadaljeval proti Malemu vrhu, ki ima na vrhu poleg žiga tudi klop in mizo. Pa nisem počival, ustavil sem se le za razmislek kako naprej. 

Meglena dolina

Naokoli po cesti mi ni preveč dišalo, zato ni čudno, da je na koncu zmagala misel, da se spustim kar naravnost navzdol. Najprej po travniku, nato po vlaki, ki se je na robu manjše vrtače v strmem pobočju seveda končala. Spet je prevladala lenoba, nazaj se mi ni dalo, šel sem kar skozi gozd navzdol. 

Luna nad Malim vrhom

Dobro, da sem imel palice, saj je bil spust strm, brez poti, moral sem iskati najboljše stope, prehode, drevo ali vejo, ki se ju je dalo oprijeti. Končno je gozd pod menoj postal bolj svetel, prišel sem do travnika, glavne ceste. Sledil sem ji le toliko, da se je na drugo stran odcepil lep makadam, po katerem sem se vzpenjal do vasice Koreno nad Horjulom. 

Sveta Mohor in Fortunat

Na kamniti škarpi sem preizkušal svoje plezalne sposobnosti, zavil do svetih Mohorja in Fortunata. Tablica je obetala, da je pot do Polhovega Gradca markirana in res so bile sem in tja markacije. Med spustom sem se nekaj metrov vzpel do Visokega hriba, pri zaselku Škofije pa seveda Škofijskega hriba. 

Pogled s Škofijskega hriba

Z njega sem nadaljeval proti izhodišču, markacije so bile vedno bolj redko posejane. Kje sem jih izgubil mi ni bilo jasno, do kmetije na robu gozda sem spet prišel nekako po svoje. Ura še ni bila prepozna, tudi vročina je komaj pritisnila, zato sem se odločil še za vzpon na Kalvarijo, kar je bilo ob križevem potu res bolj sprehod kot kaj drugega. 

Kalvarija

Sem pa z zanimanjem prebral, da je bila na griču nekoč grajska senčnica, ki jo je nato nekdo v verskem zanosu preuredil v kapelo. No, vsak ima svoje veselje. Spil sem še zadnjo pijačo, ki sem jo imel s seboj, se mimo Polhograjske graščine in vrta ob njej vračal do izhodišča. Lep krog je bil za menoj, sem bil kar zadovoljen.

Polhograjska graščina

Zen

Nekaj se je pletlo, pa potem čisto drugače razpletlo. Kar seveda ni bilo slabo, sploh, če znaš sprejeti to, kar ti dan prinese. Zatorej sem namesto klatenja po gorenjskih kucljih ostal v Ljubljani in sredi popoldneva zagrizel iz Rakovnika proti Golovcu. Čas sem imel omejen, a ob dejstvu, da ta greben med četrtno skupnostjo Moste in na drugi strani Rudnik ponuja skorajda neomejeno pristopov in prav toliko spustov, me ni skrbelo, da bi zamujal. 

Jezerce nad Rakovnikom

Začel sem v Rakovniku, šel mimo blokov, tam nekje pod sveto Marijo. Nadaljeval sem skozi gozd, skoraj po ravnem do večjega jezerca in malo višje manjše mlakuže. Pod njo je lesena ploščad, mogoče za kakšne meditacije željne pravi kraj. Sam v tem trenutku nisem bil toliko poduhovljen, da bi se zmogel poglobiti vase. 

Zen mlakuža

Kar strmo se je pokonci postavila izbrana pot, ki me je pripeljala na dolgi greben, kmalu se mi je odprl pogled na mesto pod menoj. Valoval sem do vrha Golovca, dobrih sto višincev nad hrupom glavnega mesta. Se spustil do PST, spomeniki ob poti so pravi relikt nekdanjih časov. Postavile so jih tovarne, ki jih morebiti že dolgo ni več. 

Pogled na mesto

Poti sem sledil do Črnega hriba, nadaljeval naravnost, brez nepotrebnih ovinkov, do Mazovnika. S za marsikoga ubornimi 450 višinskimi metri je to najvišji vrh teh gozdnih pljuč sredi mesta. Med tem ko sem prej srečal kvečjemu kakšnega pešca, so v tem delu prevladovali kolesarji. Mislil sem, da se bom začel spuščati, pa me je presenetila lepa samotna prečna pot. 

Mazovnik

Šele ko se je povsem približala cesti, sem se začel spuščati v smeri cerkve svetih Simona in Juda. Tiste cerkve, na kateri se ti skoraj nehote ustavi pogled, če se sprehajaš tam kje okoli nakupovalnega središča na Rudniku. Tišina gozda je ostala za menoj, prehajal sem nazaj v hrup mesta. Čas sem si prav razporedil, na dogovorjeno mesto sem prišel celo pet minut prezgodaj.

Simon in Juda

Čez Polno peč na Triangel

Spet sem imel čas, Tomaž tako ali tako pravi, da ga ima vedno. Le še cilj je bilo treba izbrati. Nekaj možnosti, na koncu je iz njih prijatelj izvlekel Polno peč. Pa naj bo, sem se strinjal. Z Ljubelja sva se zapodila proti koči na starem prelazu, vmes klepetala kot dve branjevki. In končno, zakaj pa ne. Saj so bila srečanja res redka, nikogar nisva motila, nihče ni motil naju. 

Stari Ljubelj

Švignila sva mimo koče, napredovala v solidnem tempu proti najinemu cilju. Ob vprašanju, kako je z roko, sem izvedel, da bolje, prijem ali dva, brez posebne obremenitve, bi že šla. Ob tem je Tomaž namignil, da bi pa mogoče … sem že vedel, kaj to pomeni. Dovolj ga poznam, dovolj poznam sebe. 

Polna peč

Na Polni peči je bilo nekaj truda z odtisom žiga v Iglujev kuponček, nato pa je bilo komaj potrebno vprašanje. Med hojo proti mestu, kjer je bila nekoč tablica »konec varne poti« sva razpravljala, katero mesto se komu zdi, na tem od erozije mestoma spodjedenem mejnem grebenu, posebej sitno. 

Na vrhu

Nisva si bila čisto edina, a vendar, saj bova videla, povedala, ko bova tam. In točno tako je tudi bilo. Brez težav sva nadaljevala po grebenu, prišla do prve jeklenice, ki se z vrha skale spusti čez nekaj metrov visoko steno, nadaljevala do prehoda pod neimenovanim vrhom. Tomaž nikjer ni imel večjih težav. 

Greben

Še vzpon do sedelca, nadaljevanje pod Triangel in tistih nekaj metov do najvišje točke. Kratek počitek, pogled vse naokoli. Potem pa navzdol, mimo koče na Zelenici. Da ne hodiva po isti poti kot pred dnevi, je rekel Tomaž. Odvila sva na servisno pot, seveda med spustom obirala to in ono. 

Spust preko skalne stopnje

Bila v mislih na sneženih poljanah, ko bi namesto toliko korakov do Ljubelja pripeljala z nekaj elegantnimi zavoji. A tudi to bo še prišlo. Pa ne danes. Danes sva hodila naprej, do mejnega platoja, hladnega piva pri avtomobilu. Še eno lepo popoldne je bilo, seveda v odlični družbi.

Poletni Triangel