petek, 29. april 2022

Krog nad Planino

Še en lep dan je bil pred menoj. Zjutraj sem še nekoliko polomljen od prejšnjega dne začudeno strmel v prazno zračnico kolesa. Ob kolebanju ali naj jo zamenjam takoj ali preizkusim s polnjenjem, sem se odločil za slednje. Odpeljal sem do Planine, se vzpel do Lohače, nadaljeval z vožnjo po znani dolini pod vasjo Strmca, skozi vasi Studeno, Belsko in Gorenje. 
Cvetoči pogled v smeri Nanosa
Vse do odlične makadamske ceste, ki se je zložno vzpenjala skozi gozdove proti Svetemu Lovrencu. Zračnica je držala, juhej. Med razmišljanjem o tem, kdo mi jo je ponoči spustil, sem okoli Župnega vrha in pod Srebrnim gričem prispel pod moj prvi današnji cilj. Vzpon mi je bil znan, po kamnitem kolovozu sem nadaljeval večinoma peš, prislonil kolo ob vogal cerkvice, odšel do klopce ljubezni. 
Gorenje
Tudi ta je postavljena na razgledišču, užival sem v razgledu, nič nisem hitel nazaj navzdol. Tako ali tako sem imel še večino dneva pred seboj. Vzpel sem se še do vrha, ki deli svoje ime s cerkvico, se spustil do makadamske ceste, nadaljeval s kolesarjenjem proti Planinski gori. Ker se cesta občasno cepi, mi je bil zemljevid na telefonu v pomoč. 
Klopca ljubezni
Za smer bi težko vprašal koga, saj je bil danes ta konec samoten. Malo sem se bal, da ne bi za kakšnim od številnih nepreglednih ovinkov zagledal rjavega kosmatinca. Ne dvomim, da se kakšen potika tudi po teh koncih, toda videl ga nisem. Prestrašil sem le dve veliki košuti in nekaj kasneje srno, ki je zbegano tekla po gozdnem pobočju nad menoj. 
Kležni grič
Odvil sem do topniške utrdbe Kležni grič ob nekdanji rapalski meji, začudeno pokukal v porušeno, kakšnih sto metrov dolgo nekdanjo vojašnico. Peljal sem nazaj do ceste, ki me je najprej pripeljala do križišča poti pod Petričevim hribom, potem pa do razgledišča pod Grmado. Našel sem skriti zaklad, se vzpel do vrha hriba, ob vračanju proti razcepu poti ugotovil, da zračnica res spušča. 
Planina
Ni se mi je dalo menjati. Če je zdržala do sedaj … Le napumpal sem jo, peljal do razcepa in navzdol proti Lohači. Vračal sem se do Planine, peljal v smeri Logatca in v kraju Grčarevec zavil do dveh domiselnih geolovskih zakladov, ki sta zahtevala nekaj razmišljanja na sami lokaciji. Tudi ko sem škatlici uspešno odprl, se mi ni še nič mudilo nazaj. 
Križišče poti nad Lohačo
Raje sem užival na soncu, razmišljal, prakticiral dolce far niente. Nisem se hotel vračati ob glavni cesti, že številni motoristi, ki so glasno navirali svoje jeklene konjičke, so me odvračali od tega. Zato sem raje peljal proti zaselku Jakovica in pri Lazah odvil v smeri Planine. Guma se je praznila vedno hitreje. 
Thorovo kladivo Mjölnir
Vendarle sem vztrajal, jo zadnjič napolnil nekaj sto metrov pred parkiriščem, pa vseeno prišel s skoraj prazno do avtodoma. A ni mi bilo žal. Sedaj se mi ni nič mudilo, sedel sem na eno od klopi in se lotil menjave. Lep krog je bil za menoj, popoldan se je zaključil s kosilom, kjer drugje kot v Avia pubu. 
Haasberg

četrtek, 28. april 2022

Na Pivškem

Pomlad je prišla, snega je v hribih bolj ali manj le še za vzorec. Pred menoj je bilo dvoje lepih dni, dopust. Kljub temu, da sem smuči skorajda že postavil v kot, sem malo kolebal med sedlom Na Žlebeh in kolesarjenjem nekje na Notranjskem. Samemu se mi ni dalo raziskovati še neznanih pobočij v sosednji Italiji, zato sem pristal na že tako znanem mestu pri gradu Haasberg, le streljaj od Planine.
Malenščica
Zjutraj sem se zbudil v megleno in dokaj mrzlo jutro. Pogled na ekran telefona je v bližnji Postojni obetal sonce, zato sem se kar hitro spravil na kolo, našel samotno cesto, ki me je med vzponom ogrela in nato odložila sredi kačjih rid. Za motoriste je bilo še prehladno, cesta torej skoraj prazna, spustil sem se navzdol, v Postojni zavil na most preko avtoceste in po stezi prišel do stavbe nekdanjega vodnega tanka. 
Nekdanji vodni tank
Iz njega so polnili zalogovnike parnih lokomotiv. Res domiseln zaklad lokalnega geolovca me je navdušil, nadaljevanje po makadamski cesti mimo odlagališča odpadkov, vzpon na Grmačo, območja, kjer se vojaki igrajo svoje igrice, pa me je pripeljalo v Prestranek. Do Pivke sem peljal nekaj časa po glavni cesti, nato pa ob njej, se vzpel na Primoža. 
Na Grmači
Tako pot kot vrh sta mi bila poznana s službenega izleta, le klopca ljubezni je bila nova. Razgled na dolino presihajočih jezer je bil super, odločitev, da nadaljujem po stezicah in kolovozih proti Šilentaborju pa trenutna. Na tem razgledniku sem bil pred leti sredi noči, pogled v dolino podnevi je upravičil nekaj truda z vzponom. 
Pogled na Pivko s Primoža
Sprva sem nameraval nadaljevati pod grebenom proti Šembijam, pa sem se na srečo premislil. Bi bilo za en dan, sploh glede na preostale načrte, kar preveč. Spustil sem se v Zagorje, v Knežaku zavil po vetrovni cesti proti Koritnicam, pred vzponom po suhih travnikih na Tuščak naredi postanek pri cerkvici sv. Hieronima. 
Šilentabor
Da je tudi ta vrh lepo razgledišče je kar nekako samo po sebi umevno. Vrnil sem se na široko cesto, ki pelje proti Mašunu. Ideja za drugič, ko bom znova v teh koncih. Danes sem se odpeljal do Bača, na hitro ustavil pri gradu Kalc, iz Zagorja po cesti, deloma pa novi kolesarski stezi ob njej, peljal nazaj do Pivke. 
Tuščak
Peljal sem proti Postojni, odvil do vasi Slavina in Koče. Po postanku v trgovini v Prestranku (se rima, kajneda) sem odpeljal do letališča pred avtocesto. Tam me je pobral Lars, odpeljala sva se do Rodika pri Divači, obhodila dobrih deset kilometrov dolgo mitsko pot. Lepe točke, kjer s prestopom preko kamnitega praga prideš v pravljični svet. 
Grad Kalc
Legende so se nama počasi razkrivale, vse do zadnje, v bližini katere sva tudi našla skrito škatlico. Vpisala sva se kot prva, potem pa se po kratkem obisku točke ob Fukovi jami (hecno ime, toda brezno je videti res strašljivo) ustavila za pico in pivo v Avio pubu pri Postojni. Na koncu sem le še izkoristil taksi službo vse do domačega praga. 
V mitskem svetu

sreda, 27. april 2022

Šentanski plaz

Še je nekaj snega. Vsaj tako so pisali. In sem se odločil, da grem pogledati, koliko ga je ostalo. Po deževni noči na Ljubelju je bilo jutro čisto drugačno. Nekaj belih oblačkov na modrem nebu je bilo zgolj za vzorec. Preden sem stopil na sneg, sem spregovoril nekaj besed z možakarjem, ki je imel podobne načrte. 
Še je sneg ...
Po nekaj minutah hoje sem moral sneti smuči, dobrih deset metrov lovljenja ravnotežja preko melišča je bila cena pomladne smuke. Nadaljevanje je bilo brez težav, našel sem zvezno povezavo nad kočo Vrtača, se vzpel pod Šentanski plaz. Še en prehod je bil zgolj pogojno užiten, pa vendarle je poprh dajal dosti osnove, da smuči ni bilo treba sneti. 
Šentanski plaz
Pobočje nad menoj je bilo poravnano, kot bi tu to zimo še nihče ne smučal. Vlekel sem špuro, rezal svojo sled v deviško pobočje. Na psih se je delala cokla, zato je včasih zdrsnilo, srenači so presenetljivo prišli prav. Misli, da bi šel pogledati zahodno grapo Begunske Vrtače so izpuhtele ob pogledu na kopni spodnji del. Pa nič. 
Desni izstop
Cikcakal sem sem navzgor, zavil desno in po nekaj deset višinskih metrih prišel do roba snega. Usoda letošnje zime, oba izstopa sta bila povsem kopna. Začel sem se pripravljati na spust, ko je prišel do mene znanec s parkirišča, prijavil, da gre naprej in da dobro ve, da je snežna flanka vse do vrha. 
Znanec prihaja za menoj ...
Seveda me je premamil, pripravil sem se za nadaljevanje, vzpel do grebena in hitro videl, da so »flanka« bolj flike kot zvezen sneg. Toda, če sem že tukaj … sem šel naprej. Znanec je prišel za menoj, pogledoval proti Osrednji grapi. Pa me ni premamil. Trdil je, da je bil pred dnevi pod njo in da je še smučljiva. Le zakaj mu nisem verjel? 
Vračal sem se po grebenu, ujel nekaj prečnih spustov, kratkih zavojev. 
Pogled z Velikega vrha
Se spustil pod grebenom do snega, rezal v široko deviško pobočje dolge zavoje. Sneg je bil soliden, odrival sem zgornjo plast novega, ojuženega. Šele ko sem se prebil čez krajše minsko polje in zavil proti koči Vrtača sem zaril v pravi pomladanski gnoj. A ni bilo hudega. Z enim prestopom se je še vedno pripeljalo do velikega balvana pri nekdanjem hotelu.
Zavoji po deviškem pobočju

sreda, 20. april 2022

Ponovitev

Spet sem ostal sam. Nekaj klicev mi je to nedvomno potrdilo. Vseeno me je čas, ki sem ga imel, pogled na še vedno bela pobočja krvavškega smučišča, zvabil, da sem smuči vrgel v avtomobil in odpeljal proti Ambrožu, Jezercem in naprej do parkirišča nad Rozko. Že prvi koraki, pogled proti sveže poprhanim pobočjem, so pokazali, da je od mojega zadnjega vzpona sneg krepko pobralo. 
Nad Tiho dolino
Kopne dele je prekril sveži sneg, skril kamenje, travne kopnine. Na srečo sem danes imel s seboj tako imenovane makadamke, zato me ni prav pretirano skrbelo, če bo šlo ob kakšnem zavoju do tal. Skozi ror sem se vzpel do Tihe doline nadaljeval po desni strani navzgor, proti spomladanski progi, Zvohu. 
Na vrhu
Upal sem na sonce, toda hribe vse naokoli je obdala puhasta koprena. Vidljivost sicer ni bila slaba, sonca pa vendarle ni bilo. Še vedno sem se čudil, kako je sneg pobralo, na nekaterih mestih sem si ob spustu obetal škripanje. Sezona na Zvohu se očitno zelo hitro približuje koncu. Tudi turnim smučarjem. 
Jasnina nad Zvohom
Ob roži vetrov sem se kar hitro pripravil na spust. Tik preden sem odpeljal, so se oblaki začeli preganjati, vedno več se je videlo. Ne le pred menoj, temveč tudi vse naokoli. Zato sem še nekaj trenutkov počakal, užival v dvigovanju zastora tega gledališča nekoristnega sveta. Smuka je bila solidna, mestoma sem naredil na nedotaknjenih strminah kar veliko deviških zavojev. 
Zavoji
Toda pravi užitek mi je krnila stalna pozornost, da ne bi zašel tja, kjer je tenka plast novega snega prekrivala mestoma tudi kamnito podlago. Pod Tiho dolino je bilo snega na enem pasu spet malo, s spustom naravnost sem se pregoljufal mimo. Ustavil sem se pri avtomobilu. Prepričan, da stari psi ne bodo nič več prijeli. 
Nad zgornjo postajo gondole
Pa so me presenetili. Ravno toliko so še držali, da sem po hitrem postopku začel s hojo po desnem smučišču naravnost navzgor. Mimo Doma in oddajnika nekaj višje, sem se vzpel na vrh Krvavca. Oblaki so se še vedno preganjali, sem in tja se je tudi razsvetlilo, sonce je posijalo na mene. 
Pogled z vrha Krvavca
Navzdol sem z užitkom zavijal, novi sneg ni bil pretežak, dalo se je za seboj puščati lepo sled. Prismučal pa sem seveda do avtomobila. Razmišljanje o novem vzponu sem si seveda izbil iz glave. Pospravil sem opremo in odpeljal nazaj v dolino. Še kdaj? Tu gor zelo verjetno v tej sezoni ne več.
Zavoji pod vrhom

torek, 12. april 2022

Zvoh in Krvavec

Zimska sezona se počasi končuje. Zapisi zanesenjakov so bolj ali manj vezani na visoka izhodišča ali pa nošnjo smuči. Spodaj in letos običajno tudi višje. Zatorej je za hitri trening Krvavec kar dobra izbira. Tokrat sem ostal sam, odpeljal sem se proti Jezercem, po ementalski cesti do Rozke in takoj na smuči. 
Proti Tihi dolini
Sneg je bil zgodaj popoldan seveda južen, vsaj na prvi pogled pa še ne čisti gnoj. Čez ror, kjer se kažejo prve kopne flike, sem se vzpel do Tihe doline. Po srednji progi sem nadaljeval pod Zvoh, se na ledenem delu pred zavojem levo ustavil. Prisluhnil. Pod ledom je dobro slišno tekla voda. Kot bi hodil po ledeniku. 
Pogled na Krvavec
Nadaljeval sem navzgor, sledil predhodnikom, se po najbolj strmem delu vzpenjal naravnost proti vrhu. Bilo je poletno vroče, z mene je teklo, smuči so ob premikanju cmokajoč nadaljevale. Prišel sem do uravnave, potegnil do vrha žičnice, še tisti položni zavoj do najvišje točke. Sedel sem na rožo vetrov, ki je ravno dobro gledala iz snega, marmor je bil prijetno topel. 
Zvoh
Užival sem v razgledih, naredil nekaj fotografij, počasi zapeljal navzdol. Zavoji v vršnem delu so bili solidni, nekaj malega ostankov zadnjega sneženja sem odrival levo in desno. Nižje so se mešali rodeo zavoji v nagrbančeni mešanici ledu in mehkega gnoja. Kakorkoli. Kjer je bilo pobočje strmo, se je uvijalo solidno, sem in tja je kaj cuknilo, pa nič hujšega. 
Kalški greben in Grintavci
Na bolj položnih koncih pa je v povsem nepričakovanem trenutku smuči sitno zavrlo in le uspešnemu lovljenju ravnotežja sem se lahko zahvalil, da nisem pristal na nosu. Odsmučal sem skoraj do spodnjega roba smučišča, še enkrat nadel pse in se začel vzpenjati nad Tiho dolino proti Krvavcu. Hodilo se je dobro, nič ni drselo nazaj. 
Nad Tiho dolino
Sam vrh je bil kopen, sneg se je začel nekaj metrov od najvišje točke. Zavoji v strmini so bili tudi tukaj v redu, na uravnavi pa si moral biti na preži. Pod Domom na Krvavcu sem se komaj ujel, ko me je najprej zavrlo, potem pa zavrtelo. Za odtenek bolj previdno sem nadaljeval navzdol, strmina je spet narasla, še nekaj lepih zavojev in že sem stal pri parkirišču. Lepo, sončno popoldne, vredno miganja.
Pogled z vrha Krvavca

sobota, 9. april 2022

Ob dvanajstih po šmarnogorskem času

Že nekaj let zapored se udeležujem aprilskega dogodka na Šmarni gori. Seveda na povabilo organizatorjev, dobro znanih lokalnih geolovcev. Tradicije po srečanju leta 2019 nisem (začasno) prekinil jaz, temveč seveda norišnica ob okužbah z izbranim koronavirusom. Ta je, made in china menda, okužil ves svet. 
Srečanje, tokrat pod Šmarno goro
Po dveh letih premora smo se tako letos srečali znova. Zaradi grozečih padavin sicer nižje, ob Savi, tam pri tacenskih brzicah. Med tem, ko so kajakaši iskali najbolj elegantne prehode med vratci, smo mi klepetali, kuhala se je turška kava, sladkor iz baklav se je cedil med prsti, piškoti, šilce domačega, manjkalo ni niti žrebanje. 
Kamnolom
Pa vendarle je povsem drugače, če nisi pod Šmarno goro, temveč na njenem temenu opazuješ Ljubljansko kotlino. In ker iz sicer temnih oblakov ni še nič pršelo, se mi je odločenost za vzpon zgolj še krepila. Miro me je zapeljal v Pirniče, kjer sem se mimo opuščenega kamnoloma začel vzpenjati po poti čez Peske. 
Pod temnimi oblaki
Šel sem mimo dveh znamenj, hitel od Gorjančeve kapelice proti vrhu, suh prišel po slabe pol ure hoje do romarske cerkve Matere Božje. Obšel sem jo okrog in okrog, gledal nalive iz temnih oblakov na Gorenjskem, potem pa stopil navzdol po poti mimo kapelice sv. Sobote. Pod sedlom seveda nisem zdržal, kar se da hitro sem se vzpenjal proti Grmadi. 
Na Gorenjskem lije
Na vrhu se nisem prav dolgo zadržal, le fotografija, dve, potem pa sem med naletavanjem babjega pšena že stopil navzdol. Nekaj se nas je spuščalo, sem in tja se je kdo še vzpenjal. Slabo vreme, celo grmenje, ne moreta odvrniti sodobnih romarjev. Po poti čez Spodnjo Kuhinjo sem prišel do prvih hiš, Tacna. 
Pogled s Šmarne gore ...
Na drugi strani Save je začelo bolj naletavati, pohitel sem do prijateljev, ki so čakali na suhem, prikimavali, da sem si pivo res zaslužil. Pot na uro mi je pokazala, da sem za celotna pot, s postanki vred, potreboval uro in deset minut, kar za moja leta niti ni tako slabo.
... in Grmade

petek, 8. april 2022

Soriška planina in Črni vrh

MEGLIŠEK, NAD SORIŠKO PLANINO – 7. 4. 2022 – Po mirni noči v Škofja Loki sem se odpeljal v Selško dolino. Pred Dolenjo vasjo sem pri športnem igrišču parkiral in se odpravil na Meglišek. Vršiček, ki žal nima kaj prida razgleda, s svojimi 640 metri ni poseben presežek. Vendar pa je pot nanj, predvsem v zadnjem delu lepa. 
Meglišek
Speljana preko strmega pobočja, polnega borovničevja, je prav dobra za prisluh pomladi, ki prihaja in se oglaša tako raznoliko. In tudi za ogrevanje pred vsemi potmi, ki sem jih imel danes še v mislih. Spustil sem se nazaj do vasi, odpeljal proti Železnikom, kjer sem po postanku v lokalnem Mercatorju hitro nadaljeval v smeri Soriške planine. 
Soriška planina
Zjutraj so bila parkirišča še zasnežena, avtodom sem pustil ob cesti, kjer je plug sneg nekoliko porinil v stran. Po zajtrku sem šel na sneg, da vidim, kakšne so razmere. Smučišče že nekaj časa ne obratuje več, zato sem imel pobočja bolj ali manj zase, mir je bil vse naokoli. Vzpenjal sem se mimo Litostrojske koče, držal sledi predhodnikov, se po južnem snegu vzpel do ceste in ji sledil do nekdanje kasarne. 
Kog, kasarna in JV Slatnik
Nad njo sem prišel na sedlo med Korom in severozahodnim vrhom Slatnika. Spustil sem se navzdol in se skozi lep, sončen dan, skorajda brez oblačka, odpravil na Možica. Tam sem naredil prvi postanek, snel pse, se razgledal, potem pa odpeljal nazaj pod sedlo. Sprva sem sicer mislil smučati skozi gozd. 
Pogled z Možica na Šavnik
Pa me je odvrnil pogled na slabo snežno odejo, bolj ali manj zgolj tistih nekaj centimetrov snega, ki so padli nekaj dni nazaj. Smuka po grabnu proti travnati uravnavi pod Šavnikom je bila, kar se višine snega tiče, solidna. Seveda pa zavoji v povsem razmočenem gnoju niso ravno presežek. Iz grabna sem zavil v gozd, še nekaj umetelnih zavojev med bolj ali manj debelimi veleslalomskimi vratci in že sem bil na ravnem. 
Pogled s Šavnika
Znova sem nalepil pse in se začel vzpenjati. Kmalu sem videl, da bo smuka navzdol po uborni snežni odeji svojevrstna muka, trmast kot sem, pa sem ob upanju na boljše razmere v gozdu, vztrajal. Na vrhu sem užival v soncu, bilo je vroče. Razgledi s tega vršička so seveda prav posebni. Malo sem pogledoval celo proti Kobli, vendar je vsaj tokrat zmagala pamet in odpeljal sem po sledeh pristopa. 
Kobla, Črna prst ...
Po grebenu še ni bilo slabo, držal sem se bolj levo in nič ni škrtalo. Nato sem prestopil na strmi travnik, na prvi pogled lepo zalito pobočje je bila svojevrstna past, zato sem z dolgim zavojem pobegnil nazaj v gozd. Smuka po njem, vse do znane uravnave, pa je bila kot tipanje na slepo po minskem polju. Pri čemer ni bilo vprašanje če, temveč zgolj kdaj. In kako slabo se bo izteklo. 
Vzpon nazaj proti sedlu nad kasarno
No, hiter pogled ob natikanju psov je pokazal, da stanje niti ni tako grozno, kot je kazalo ropotanje. Kar oddahnil sem si. Vzpon je bil v redu, res pa se je ura približevala sredini dneva in bilo je vroče. Zavil sem na Kor, od tam kar s psi spustil do sedla in vzpel na severozahodni (višji) vrh Slatnika. 
SZ vrh Slatnika
Spust navzdol do mulatjere je bila ponovitev izpod Šavnika. Pobočje je bilo videti lepo zalito, toda ob nerodni vožnji z nalepljenimi psi, je včasih pokazalo svoje zobe. Na srečo brez vidnih posledic za cucke ali robnike. Huh, včasih imam več sreče kot pameti. Med vzponom na jugovzhodni vrh Slatnika sem zagledal možakarja s psom, ki se je ravno spuščal. 
Soriška planina, nad njo Lajnar in Dravh, zadaj Ratitovec
Nič ni škrtalo, torej je pobočje, obrnjeno proti severu, v redu. Na vrhu sem malo počil, sedel v travo, spil kar sem še imel, potem pa odpeljal navzdol. In res je šlo do severnega pobočja, po njem z nekaj lepimi zavoji navzdol in nato naokoli pod vrhom do smučišča brez ropotanja. Seveda pa z očmi na pecljih, včasih malo po jajcih in z nekaj sreče. 
JV vrh Slatnika
Odločil sem se za počitek, vožnja po zložni strmini do parkirišča je bila čista muka. Kljub nagibu si se v tej čofti premikal zgolj s porivanjem. Huh. Poklepetal sem z možakarjem, ki sem ga videl pod Slatnikom, dal sušiti opremo in si privoščil pravo smučarsko malico. Kranjsko z gorčico in lepinjo. Da o pivu ne govorimo. 
Slatnik
Z obnovljenimi močmi sem zagrabil stare smuči in se začel vzpenjati na Dravh. Nekje sredi sankaške steze so me zapeljale sledi v gozd. Kasneje so izginile, sam sem se brez težav naprej vzpenjal pod vrh. Ko sem do prehoda iz gošče imel zgolj še malo, pa se mi je dvakrat konkretno udrlo. Ko sem drugič izplezal iz luknje, sem opazil, da mi je odpadel prvi del psa. 
Zgornja Sorica
Brezuspešno sem brskal po luknji, potem pa obupal. Saj končno niti nisem vedel ali sem ga izgubil tam ali že prej. Za tistih nekaj metrov do vrha sem težavo rešil z izolirnim trakom. Ob spustu z najvišje točke je le enkrat zaškrtalo, ker pa sem imel makadamke, me srce ni prav nič zabolelo. Ujel sem nekaj solidnih zavojev, potem pa po razritem in težkem snegu nadaljeval do ravnine. 
Cilj za naslednji dan ...
Spet je sledilo mukotrpno porivanje do parkirišča, menjava opreme in šibal sem proti Lajnarju. Pred menoj sem videl dvoje deklet, ki sta z vzponom začeli preden sem šel na Dravh, se enkrat spustili in sedaj, kot sem videl kasneje, vzpenjali na Slatnik. Šel sem do vrha, nekaj minut užival v razgledu, potem pa previdno odsmučal po vrhnjem delu nad smučiščem. 
Slatnik z Lajnarja
Navzdol sem peljal pod sedežnico, smuka je bila slaba, sneg povsem južen, težak, razrit. Peljal sem, do koder se je dalo brez porivanja, še enkrat nadel pse in se znova vzpel na vrh. Saj sprva nisem vedel ali bi ali ne, toda premamilo me je široko, na prvi pogled lepo zalito pobočje najširšega dela smučišča. In tudi vzpon po sledi teptalca je bil kar v redu. 
Dravh
Smuka navzdol pa … prav nič boljša kot prej, sneg nenormalno težak, naporen, počasen. Po celem dnevu preganjanja po kucljih tu okoli, sva imela vsega zadosti jaz in oprema (beri povsem premočeni cucki). Spet je sledilo mukotrpno porivanje do parkirišča. Kakšna odjuga je, sem videl šele sedaj. 
Razgled z Lajnarja
Parkirišče je bilo na določenih mestih že povsem kopno. Obrisal sem opremo, pripravil vse za premik in odpeljal navzdol. Zavil sem proti Davči in na robu smučišča Cerkno parkiral. Hiter pogled na progo ni bil prav optimističen. Še kolikor toliko zvezna sled snega sredi kopne okolice je bila vse, kar sem videl. 
Drugič na Lajnarju

ČRNI VRH – 8. 4. 2022 – Zjutraj sem se spravil pokonci, pogledal ven, če že kaj dežuje. Na srečo ni, vendar pa je bilo vreme prav žalostno. Težki oblaki so viseli nad zemljo. Hitro sem pozajtrkoval, ugotovil, da so psi še od dneva prej nekoliko mokri. Kaj se more … Stopil sem na sneg in šel navzgor po levi progi. 
Uborna sled snega
Videl sem, da smuka ne bo kaj prida. Poleg krajše prekinitve, kjer teče makadamska cesta, je bila večina strmega pobočja ledena, sredi te velike, trde ploskve pa je glasno tekel navzdol potoček. Še slabše je bilo v nadaljevanju, ko se pobočje poravna. Iskati sem moral prehode med kopninami, včasih je bilo vse skupaj še najbolj podobno slalomu navzgor. 
Pogled na desno progo
Okoli reševalne postaje, kjer sem običajno nadel smuči, je bilo vse kopno. Zapeljal sem navzdol mimo Alpske perle, razmišljal, da bi šel kar nazaj do parkirišča, ko me je vseeno premamilo pobočje ob krožničkih. Smuka ni bila prav slaba, zato sem nadaljeval do Loma. In čeprav snega ni bilo prav veliko, so bili zavoji navzdol več kot odlični. 
Megla
Nekaj centimetrov novega snega na ravno prav trdi podlagi, za menoj je ostajala enakomerna sled. Ko sem naredil zadnji zavoj, ob robu snega, sem videl, da lahko na široko pobočje pod šest sedežnico Lom kar pozabim. Preveč kopno. Ob vzponu po pobočju, po katerem sem prismučal, sem kmalu videl, da lahko pozabim tudi na ponovni spust do Loma. 
Zavoji
En cucek ni nič več držal, drugi je na vrhu prav tako skorajda padel s smuči. Moča prejšnjega in tega dne sta naredili svoje. Malo sem se še poigraval z mislijo, da bi se vzpenjal nazaj peš, a je pamet tokrat prevagala in spustil sem se proti Brdu. Na razcepu sem zavil na levo progo, kjer nisem poznal razmer. 
Konec snega ...
Pa sem imel kar srečo, z izjemo prestopa preko kopne makadamske ceste se je dalo še kar solidno zavijati navzdol. Dosti bo, sem rekel, pospravil premočeno opremo in odpeljal. Pred Železniki sem se ustavil za vzpon do kapelice in točenje vode Suša. Ker je menda zdravilna. Bomo videli. Nato pa peljal proti Škofja Loki in Miljam.
Cerkev Marije device lavretanske in kapelica v Suši