četrtek, 31. januar 2019

Triangel drugič

Seveda. Kaj pa drugega. Ko je pomanjkanje snega precejšnje, časa prav tako, je Triangel več kot logična izbira. Dostava na zbirno mesto je bila pravočasna, vse ostalo stvar logistike. Izšla se je tako, da je prav. Že sva s prijateljem preizkusila delovanje žolne, vlekla svojo komaj vidno sled po nekdanjem smučišču navzgor. 
Prijatelj
Večerna svetloba naju je peljala proti meglenim višavam. Seveda ni bilo veliko razmišljati kod in kam, lovil sem srčne utripe, se trudil slediti hitrejšemu. Švignila sva mimo koče Vrtača, zagrizla v strmino nad njo. Da bi zavila proti servisni poti nisva niti pomislila. Nekaj zavojev sem in tja, pot, zadnja strmina pred koncem nekdanje sedežnice. 
Zelenica
Spust mimo koče je prinesel novo dozo smeha. Kaj drugega bi si v družbi dveh dedcev v najboljših letih lahko mislil. Rdeča nit se je vlekla še naprej proti strmini, čez katero naju je popeljala lepa pristopna smučina. Dan je počasi ugašal, zadnja svetloba je izginjala, kot bi jo noč popivnala. 
Proti Trianglu
Čez griče in kamnite vršace je razgrnila svoj plašč, obrisi okoli naju so bili vedno bolj podobni prividom, razblinjali so se, sveži sneg v pozni pomladi. Temneče megle, prijatelj na vrhu, sam nekaj korakov za njim. Drobni trenutek zadovoljstva, pogled naokoli, pogled nekam v sebe. 
Vrh
Zavedanje, da življenje teče, divja reka, karkoli storiš, ujet si v strugo, hudourniško ali leno počasno, kakor ti je odrejeno. Zapisano nekje v zvezdah. Pomembno je zgolj, da ostaneš zvest samemu sebi. Prvi zavoji. Sneg je bil soliden, nekaj prijetnega rodea, toliko, da naju je zbudilo. 
Pohitiva, noč prihaja ...
Sanje so se razblinile, švignila sva nad kočo, pod Šentancem preskočila v strmino in sledila nekim samosvojim zavojem navzdol. Pri koči Vrtača se je divjina končala, poteptana proga je bila še najbolj podobna smučišču. Zadnji zavoj, tik pri avtu, kot vedno tukaj. Noč naju je pospremila na najini poti, vračala sva se domov, zadovoljna, dan se je zaključil tako lepo.
Šentanc

sreda, 30. januar 2019

Triangel prvič

Sedaj je bil čas. Da se znova obišče starega znanca, ki tam nad Zelenico tako zvesto čaka na obiskovalce. Triangel. Sneg je pobelil njegova pobočja, prve vijuge so kazale na vriskajoče spuste. Jutro pred službo je ponujalo ravno zadosti veliko časovno okno, da sva vedela, da se bo vzpon, povezan s številnimi zavoji do parkirišča, kjer sva pustila s prijateljem avto, izšel. 
Meglena Zelenica
Toda človek obrača, Bog obrne, pravi lepi slovenski pregovor. In res. Ne izide se vedno vse tako, kot pričakuješ, skrbno načrtuješ. Bujenje je zatajilo, zamujal sem. Pretirane jeze ni bilo, razen moje lastne. Na samega sebe. Že sva bila na Ljubelju, priprave so bile hitre, prvi koraki, še v temi. 
Prihod na vrh
Lučka naju je pospremila do plazu, tam pri koči na Zelenici je bilo že zadosti svetlo, da ni bila več potrebna. Ločila sva se, sam sem jo ubiral navzgor sledeč predhodnikom po znanem pobočju, prijatelj malo naokoli. Megle so objemale znani vrh, dva sta z njega odsmučala malo pred nama. 
Tu bo treba ...
Nič zato, snega je bilo zadosti za vse. Objel je vrh, smreke, objel vso tehniko, srce. Razgledov ni bilo, pokukala sva okoli kamere in vremenske postaje, nato pa že naredila prve zavoje po pobočju navzdol. Sprva počasi in previdno, nato pa vedno bolj odločno. Že je bilo pred nama strmo pobočje, zavoji so si sledili, prehod nad kočo, preskočila sva na plaz pod Begunjščico. 
Prvi zavoj
Pomanjkanje snega, na obisk bo moral še malo počakati. Midva sva z zavoji nadaljevala proti koči Vrtača, od nje pa je bilo do končnega zavoja, tik ob avtu, tako ali tako pravo široko poteptano smučišče. Prijatelj je zagotovil, da bo sestanek ujel, kar je bil pravi obliž na mojo slabo vest zaradi zamude. 
Koča Vrtača
Že sva mahala pobočjem nad nama, peljala proti domu. Na ustih je bila obljuba, da se prav kmalu spet vrneva. Saj je vrh številnih imen vendarle cilj, ki ne zahteva pretirano veliko časa, premigaš pa se tako, da je prav in lepo. Le razmere morajo biti prave, potem res ni kaj razmišljati. 
Smuka

nedelja, 27. januar 2019

Porezen

Jutro se še ni zbudilo, ko smo tam nad Jurežem pogledali, kam bo treba. Enkrat smo tukaj ubrali neko svojo pot, ki se ni iztekla ravno tako, kot smo si zamislili. Pa tokrat ni bilo težav, smo šli prav in tako tudi prišli. Po številnih sledeh predhodnikov, Porezen je bil v teh dneh dobro obiskan cilj. 
Smerokaz
Najprej v dolinico potočka, katerega smo po dvakratnem prečkanju zapustili in dobro vidni pristopni smučini sledili navzgor. Visoko nad nami je svetila luna in kazala kod bo treba, za našimi hrbti se je za obzorjem pokazala prva svetloba dneva. Rumena se je prelivala v rdečico oblakov, zardeli so se počasi razkrajali. 
Pobočje
Dvigovali smo se čez travnike, štrikali zložno sem in tja, zavili v redki gozd, pomrznjen odprti zgornji del nas je pripeljal na prepišni greben. Veter je hitel s Primorske proti Gorenjski. V obraz nam je zmetal tisoče drobnih bodic, komaj, da smo kaj videli. Spihal je sneg, morali smo prav pogledati, da smo našli zadosti belo sled mimo koče, iz katere dimnika se je prijetno kadilo. 
Vzhod
Nadaljevali ob skalah do vršnega spomenika. Tam smo vrnili najdeno na poti, kljubovali vetru zgolj tako dolgo, da smo se pripravili za spust in seveda preizkusili dobrote iz nahrbtnika. Saj ni bilo važno, kdo ima boljše, teknile so nam prav vse. Previden spust po ubornih snežnih zaplatah, pod kočo pa naravnost navzdol. 
S prijateljema na vrhu
Puhec, ki so ga obetali zapisi prejšnjih dni je pomrznil. Zavijali smo kolikor se je dalo, lovili ravnotežje, v gozdu naleteli na boljše razmere. Seveda nasmejani smo še nekajkrat zavili preko travnika, nato pa že leteli skozi gozd, nekako preskočili potok in se vzpeli do pobočij nad izhodiščem. 
Porezen
Vsekakor navdušeni, kajti dan je bil lep, in vedeli smo, da ga še niti slučajno ni konec. Pri avtu smo še naredili prerez današnjega smučanja, te zime, ki je s snegom postregla šele sedaj. Naj le traja, smo si želeli.
Med smuko

četrtek, 24. januar 2019

Tourennacht

Počasi se je večerilo, dan je ugašal. Želja po snežnih strminah naju je ob pomanjkanju snega v domačih koncih pripeljala k sosedom. Kot vsak četrtek so se tudi tokrat množice turnih smučarjev po zaprtju smučišča, ki pripelje pod Tromejo, vzpenjale navzgor. 
Na pot ...
Komaj sva našla mesto, kjer sva prislonila jeklenega konjička, pripravila smuči, spregovorila nekaj prijaznih besed z domačinom, stopila na pot. Srčni utrip je bil zmeren, smer jasna, zaiti tako ali tako tukaj ni kam. Že sva švignila skozi ovinek, zagrizla v strmino, telo je prehajalo na delovno temperaturo. 
Med vzponom
Izgubila sva se v množici, ki je v tišini nisi niti opazil. Kot bi vsi spoštovali drugega, naravo, zatopljeni v svoje misli, dvigajoč mašine svojih teles vedno višje in višje. Svetlobo je popila noč, prvi smučarji so zavijali mimo nas, ki smo še grizli v strmino, navzdol. Še zadnji zavoj, mraz je stopljeni sneg zamrznil v drsečo ledeno podlago.
Dolina
V dolini so se videle vasi, svetloba luči je odsevala na oblačnem nebu. Pred menoj so bili tisti, ki so pohiteli, za menoj so prihajali še številni. Vrh je označevala lučka, konec današnje poti. Restavracija tik ob žičnici je bila nabito polna, znova najdena se nisva prav dolgo odločala. 
Vrh
Nadela sva si smuči, pomahala današnjemu vrhu, naredila prve zavoje. Lučka je risala sled, sledila sva ji iz enega zavoja v drugega. Progo je označeval nepretrgan niz luči tistih, ki so se šele vzpenjali. Sneg je bil odličen, prelomnice, strmine, uravnave. Nisva se ustavljala, peljala sva naprej, vse do končne ravnine tik pred parkiriščem. 
Prihajajo ...
Še zadnji zavoj, boleče noge, poznalo se je, da že nekaj časa nisva stala na smučeh. Razlog za širok nasmeh, pivo, ki sva si ga danes še kako zaslužila. Lepo je bilo, tu ni bilo treba veliko razpravljati. In da še prideva, sva si bila tudi povsem enotna.
Zvezde

sobota, 05. januar 2019

Lemovje

Trenta je dolina, ki s svojimi čari, prvinskostjo, izgubljenostjo v času vedno privabi. Tako se seveda nisem mogel odreči vabilu prijateljev, da se zapeljemo do bregov smaragdne lepotice, raziščemo skrivne planine nad njo, zberemo pogum za potop v čarobni gozd, kjer skrivenčeni starci bedijo nad mladim življem. Le kdo bi se lahko? 
Jutro se prebuja
Prehod preko Vršiča je bil kljub začetku januarja kopen, globalno segrevanje očitno ni zgolj mit zmedenih znanstvenikov. Spust v dolino prav gledališki. Tema se je počasi umikala prvi jutranji svetlobi, zastor noči plašnim pogledom na oder današnjega dogajanja. Nekaj hitrih postankov, nato pa kmalu nad vasjo Soča koraki v napačno smer. 
Prijatelji v čarobnem gozdu
Pa je bila zmeda hitro razjasnjena, zbadljivka ali dve na račun prvega pa kot vedno vzeti dobrohotno. Odmev udarcev srca, posameznih misli, izrečenih med globokimi vdihi, komaj ujetih tam nekje v zraku. Lemovje, samotna zapuščena vas visoko nad dolino, kjer sedaj zgolj občasni obiskovalci skušajo uliti suhim travam nekaj življenja. 
Lemovje
Ruševine hiš, kjer je bilo nekoč toplo ognjišče, samota vse naokoli. Vzpon po razgledni poti le malo višje, do čarobnega gozda, kjer sivolasi starci, skrivenčeni od časa, kljubujejo vsem ujmam narave. Nato pa znova spust skozi vas do Soče. Obisk preteklosti. Bolečih spominov naših dedov. 
Razgled
Ko je tu po dolini rohnelo in bobnelo železje. Ubijalo življenje, rilo po zemlji, uničevalo vse, kar je dobrega. Ko je Soča, ob kateri smo se vračali, tekla nižje doli rdeča. Nosila s seboj mrtvo kri. Pustili smo žalost za seboj, občudovali ledeni oklep Paverjevega slapu, se ustavili pri koritih Mostnice, pod izvirom Soče. 
Opomin
In seveda pri Kugyju, ki že dolga leta zre v svojo ljubezen. Jalovec. Misel nanj je plavala preko doline, ko smo naredili postanek na razgledišču pod Vršičem. Ni bil zadnji. Kajti novo letu je tukaj, treba je bilo nazdraviti. In prav to smo seveda tudi naredili, že na naši, gorenjski strani. Naj bo srečno, naj bo zdravo, naj bo takšno, kot si ga želimo.
Velikan