nedelja, 27. november 2016

Znana planina, Krvavica in njen preduh

Najprej je bila pred nama cesta. Siva, trda, bolj primerna za avtomobile kot samotne korake. Toda kaj, ko drugače tokrat ni šlo. Pa nisva prav dolgo zdržala, že sva zavila v gozd, samotna pot se počasi zarašča. Toda nama je bila veliko bolj domača kot hrupna predhodnica. 
Prijazna pot
Izlake so ostale daleč, sanje ponovne vrnitve, presenetile so naju ozke ulice Čemšenika. Vas, ki ima višje tako zelo rado obiskano planino. Pred leti smo bili že tam gori, pri koči in še malo naprej. Tako davno, da je že skoraj ušlo iz spomina. Samote sedaj ni bilo več, pohodniki so se vzpenjali, tiho, kot bi njihove glasove zadušila oblačna okolica. 
Gospodar
Beli zastor je zakrival razglede, nas ovijal v mehko vato. Pri koči je bilo živahno, pobegnila sva naprej, mimo Črnega vrha, se začela spuščati, virtualni zemljevid je potrjeval, da sva prav. Ubrala sva bližnjico čez travnik, zgolj toliko, da sva si pogledala staro znamenje. In da sem na drseči travi pristal na zadnji plati. 
Dobrodošli
Potem pa pri Gunetu zavila h Krvavici. Pa ni bilo tako, da bi na vrh zgolj stopila. Je bil zadnji vzpon tak, da človek globlje zadiha. In se, če je le treba, tudi prime drevesa, skale, tople roke. Da bi nato ob piramidi na vrhu globoko zavzdihnil. Le kam bi se videlo? Pa sva vedela, da doseženi vrh ni prava smetana na torti zanimivega. 
Krvavica
Za to sva se morala na drugi strani spustiti navzdol, kar nekaj korakov, višinskih metrov. Do mesta, kjer sredi pobočja zagledaš luknjo in se vprašaš, ali gre ta pot do prijaznih ljudi ali zgolj peklenskega ognja. Odgovor sva kmalu poiskala, se spustila do dna in brez besnečega peklenščka za sabo tudi vzpela nazaj iz sijajnega preduha. 
Preduh
Na vrh in na drugi strani proti sedlu. Pod nama so se pokazala prva drevesa, oblaki so se počasi trgali. Toda razgledov tokrat nisva mogla čakati, po znani poti sva se spustila do Guneta, odvila proti Znojilam, Jesenovemu, izhodišču. Spet sva bila na sivi cesti, spet so koraki odmevali, le tople besede so jih mehčale.
Megleni razgledi

nedelja, 13. november 2016

Trojica in Lonica

Jesen žarečih macesnov in rjavih trav, polna barvitih odtenkov in zgolj napovedi mraza, se poslavlja. Prihaja zima, počasi, previdno. Kot je navada najprej pobeli vrhove, še malo in spustila se bo tudi do nižin. Tam proti morju jo prinese burja, ko hlad nosi iz notranjosti, ustvarja bele zavese in gradi zamete. 
Pivka
Jutro naju je prebudilo pri Sveti Trojici, mogočni cerkvi nad vasjo. Še preden so prvi zapeli jutranje psalme, sva stopila na pot. V daljavi je bil grič, sveže pobeljen, s cerkvico prav takšnega imena, kot je bila tista, ki sva jo puščala za seboj. Klepetava pot, nasmeh, ko sva zavila malo narobe, rogate gospodične so mirno pile, najin korak je stopal mimo. 
Izhodišče
Prašna cesta je postala neznana, že sva iskala pravi odcep na samotno stezo. Prijazno se je vzpenjala, pod seboj sva zagledala jaso, samotno drevo sredi nje. Na poti so se pojavile zaplate snega, le malo naprej naju je pozdravil prvi snežak. Nasmejani stražar. Še zadnje pobočje, golo, sneženo. 
Proti vrhu
Nenavadno znamenje, ostalina preteklosti, malo naprej cerkvica. Dostop do nje vkovan v led. Zamrznjeni pogled je razkril zanimivo notranjost. Zagazila sva v belino naprej. Zvabila naju je sosednja Lonica. Komaj daljši korak in že si na vrhu. Toda ta korak sva naredila v sveži sneg, za seboj puščala enkratno sled, minljivi spomin. 
Znamenje
Sledila drugim sledem. Le kdo jih je puščal, sva radovedno ugotavljala. Z vrha sva se razgledala, prijazno gričevje Javornikov je vabilo na obisk. V noge je zeblo, stopila sva nazaj, sledila s sedla štirikolesniku, ob cerkvici pogledala proti izhodišču, led okoli naju se je topil. 
Sveta Trojica
Sonce je s svojo toploto počasi lizalo ta veliki sladoled. Spustila sva se po pobočju, stopila v svojo sled, začudena pomahala snežaku, ki sva ga ob vzponu pozabila pozdraviti. Njegov odgovor je bil bolj topel kot tisti, ki nama ga je zagodrnjal prvi dolgohlačnik, ki je prilomastil nasproti. 
Pogled z Lonice
Tudi prav. Mogoče so mu dobre misli zamrznile. Kot se je svet okoli naju ob spustu otoplil, so bili tudi pozdravi bolj prijazni. Ko sva stopala navzdol, povezana, do ceste, izhodišča, najinega doma.
Srečanje

petek, 11. november 2016

Kum

Vreme je takšno ali drugačno. Tokrat je bilo deževno. Vsaj večji del dneva. Proti večeru je tam pod Kumom, v ljubki, po samotnih pobočjih raztreseni Ključevici začelo snežiti. Toda takrat sem bil že v hiški, s prijatelji, ob kozarcu in obloženi mizi. V prijetnem klepetu. 
Snežena pot
Deževni vzpon na megleni vrh je bil zgolj spomin. Lep in vreden. Čeprav kratek, kot je bil sam vzpon. A kaj bi to. Takrat ko je bilo treba, sem stopil na pot. Tja gor, po zasneženi stezi sem se prevalil na drugo stran, šel mimo zaspane hiše, ki jo je čuval črni vrag, pa do kapelice na razpotju. 
Neža
Pogledal sem tablice, se čudil, kam vse peljejo poti. Od tu dalje sem vedel, da sem čisto prav, stopil sem tja, kjer so v snegu tudi drugi pustili svoje sledi. Počasi sem se vzpenjal, palice so pomagale, kjer je drselo. Kar prehitro sem skozi drevje opazil visoki stolp, ki pošilja sliko in zvok daleč naokoli. 
Oddajnik
Pa še sporočila. Dobra in slaba, oddajnik nič ne izbira. Malo naprej sem zagledal še cerkvico, ki že dolgo stoji tam na vrhu. Stopil sem do koče, pogledal notri, pozdravil. Nato pa obkrožil Nežo, zagazil v celi sneg, užival v belini, puščal sledi. Poiskal sem, že tolikokrat zaželeno. 
Megleni pogled
Pa nekako nikoli ni prišlo na vrsto. Do tega samotnega, oblačnega dneva. Tiho klepetanje na Kumu. Še enkrat sem pogledal okoli, tja v daljave, pod oblačni pokrov. Vrnil sem se v kočo, toliko, da sem se prijazno poslovil. Stopil navzdol, lovil ravnotežje na spolzki podlagi. Pot je bila znana, črni vrag, ki je znova pozdravil na zgolj njemu znani način, tudi. 
Koča
Pri hiški sem zgolj pomahal. Saj sem vedel, da je prav, da poromam še do druge cerkvice. Ki je tam blizu. Marija. Nad mežnarijo in macesni. Ki so sedaj žareli. Kot sveče. Hitro sem naokoli odmolil samo meni znani rožni venec. In mimo kapelice stopil nazaj. Skozi dež, ki je počasi prehajal v sneg. Do prijateljev. Ki sem jih kar predolgo zanemarjal.
Mežnarija in Marija

petek, 04. november 2016

Znova čez steno

Stena. Znova se je dvigovala pred nami, ko smo se ustavili pred muzejem. Poraščena, z veliko votlino na sredini, viseča lestev ob njej, se je dobro videla. Z Živo sva šla prva. Njej je ostal še dolg od zadnjič, težja pot, veverice. Sledil sem ji, resno je zrla v skalo, nič ni jemala zlahka. 
Pot mojstranških veveric
Morebiti ji je šlo ravno zato vsaj na pogled lahko, brez težav. Vzpenjala se je proti lestvi, se preko nje vzpela, kot da to res ni čisto nič posebnega. Nato pa na gladkih ploščah višje zgoraj iskala dobro stopinjo, gojzarji so drseli, na trenje se ni bilo preveč zanašati. Globina pod nama je naraščala, vedel sem, da je to ne moti. 
Na lestvi
Bila sva sama v steni, ni se nama bilo treba ozirati na nikogar. Modra in rdeča sta se srečevali, razhajali. Midva sva zavijala tako, kot je narekovala najina smer, vedno proti skali, težjemu delu, navpičnici. Hitro sva bila na vrhu, pogled je bil tak, kot mora biti, kot nama je znan. 
V steni
Tja čez Dovje do njegove babe, še malo, pa se bodo po njenem pobočju risale tudi naše sledi. Sestopila sva navzdol, klepetala, sedaj je bil čas, ko lahko zadihaš, težave so ostale tam zadaj, na drugem koncu griča. Prijazna so bila prva srečanja, že sva trkala na domača vrata, čas je bil za menjavo. 
Mojstrana in Dovje
Stena ni bila več samotna, željni izziva so še prihajali. Pohitela sva, Maja se je prvič pripela na jeklenico, izbira je bila samoumevna. Za prvič bo Aljaž ravno pravi. Razlika je bila očitna, kar poletela sva čez steno, nekoliko težji prehodi so dobro opremljeni, skobe nudijo zanesljivo stopinjo. 
Aljaževa
Štrikala sva sem in tja, opazovala tiste, ki so se vzpenjali po sosednji smeri. In kraje pod nama, iz hiš se je kadilo, iz ust ne več. Sonce je božalo s svojo toplo roko, že sva stala na vrhu, prijazno pozdravila, nato pa odhitela navzdol, po poti, nasmejana. Toliko doživetega, pa še skoraj cel dan je bil pred nami.
Visoko nad Mojstrano

četrtek, 03. november 2016

Razgled

Nekatere stvari so enostavno … klasika. Takšen je menda najlepši pogled v naših gorah. Čez razkuštrane travnike, preko jezerc, mimo zlatih macesnov, na goro vseh gora. Skalno piramido visoko nad zatrepom Tamarja. 
Grlo
Čas je bil ravno pravi, da gremo pogledat, ali je že kaj drugače. Da vidimo to, kar vsako leto buri domišljijo na koledarjih v tisoče slovenskih domov. Pa saj je bil tudi dan ravno pravi. Ko so se čez celo domačijo razgrnili temni oblaki, je zgolj v teh krajih na koncu sveta kazalo na nekaj jasnine. 
Dolina Pišnice
Torej gremo! Jutro smo prespali. Ko smo pogledali skozi okno, je dan že ubiral dolge korake v deželo. Nič se nismo smeli obirati. Iz Rateč smo krenili po kolesarski poti, do vznožja skakalnic. Samevale so, čakale neke nove junake. Mi nismo bili pravi, šli smo naprej, po široki poti, daleč skozi dolino. 
Slemenova špica
Kočo smo imeli že na dosegu rok, ko je bil čas za odcep. Melišče, skalni bloki, široki graben, usek med razdrapanimi skalnimi špicami. Grlo. S pomočjo rdečih označb in maloštevilnih možicev nam je uspelo najti prave prehode, se prevaliti na pobočja nad Pišnico in jo mahati proti razpotju. 
Na Slemenu
Seveda smo zavili prav, sedaj do želenega pogleda ni bilo več daleč. In bil je prav takšen, kot sem ga imel v spominu. Mogočni macesni na robu travnate planjave, mala jezerca, oblaki so se počasi razkadili, sedaj je bila slika popolna. Stopili smo še na vršno, razgledno špico. 
Tamar in Planica
Dolina je ležala pod nami, visoke skalne stene za nami. Veter nas je odpihnil nazaj na čudovito počivališče. Sedeli smo, opazovali padalca, ki je vzletal, znova in znova. Fotograf ga je lovil v svoj objektiv. Ko smo se predstave naveličali, smo se odpravili navzdol. Na drugo stran, mimo slapu Črnih vod, mimo gamsov, velikih balvanov. 
Takšni in drugačni letalci
Do čaja v Tamarju, ki res ni bil kar tako. Nisem zdržal dolgo pri miru, kratek vzpon me je pripeljal do izvira Nadiže. Voda je šumela, skakala čez skalne stopnje, hitela v globino. Pridružil sem se ji, znova v ravnini pri kapelici pomahal Živi, Maji, odšli smo navzdol. 
Znani pogled
Pot nam je bila sedaj znana, klobaso smo zašpilili, dan se je poslavljal. Pri skakalnicah smo postali opazujoč mlade skakalce, nato pa odšli navzdol, proti izhodišču, temni noči, ozkemu krajcu naše svetle spremljevalke.
Senca

torek, 01. november 2016

Sirena

KROMPIR – 29.10.2016 – Načrti so se kresali že nekaj tednov pred slovitimi jesenskimi počitnicami. Vedno bližje je bilo vse skupaj, manj smo vedeli kaj bi. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da v čarovniški kotel vržemo proste dni, dodamo krepko zajemalko vremena, nekaj ščepcev različnih želja in izcimilo se je, kar se je. 
Morje, prihajamo!
Po prvem kratkem skoku med žareče macesne, ko sta dekleti doma preganjali pošasti v priljubljeni računalniški igrici, smo se z Majo in Ajdo odpeljali morju naproti. Čeprav je slednja še dan ali dva prej zatrjevala, da jo poleg bolj ali manj nedosegljivih želja zanima zgolj morje, se je njena volja s približevanjem Sočergi zgolj poslabševala. 
Prispeli!
Tako sem hitro parkiral, zaprli smo oči in upali, da bo naslednji dan vsaj vreme lepo. 

SIRENA, UMAG IN NOVIGRAD – 30.10.2016 – Jutro smo dočakali, se prevalili čez mejo in mimo Buzeta drveli proti Novigradu. Sirena je bila bolj ali manj prazna, vsaj med borovci. Vsi so hoteli na travo, kjer je sonce še malo pogrelo. 
Promenada
Mi smo bolj varčne sorte, tako smo sončni konec našli kar med drevjem, se namestili udobno, kot je treba in začeli z načrtovanjem kam in kako. Med tem, ko se je Ajda še sinhronizirala z lokalnim omrežjem, sva midva pripravila kolesa in zavila po znani cesti v smeri Marede. 
Nirvana
Ob tem sva presenečeno ugotovila, da se mreža kolesarskih poti v tem koncu Istre počasi, toda vztrajno, širi. Vožnja ob cesti in nekaj tudi po njej, je bila dolgočasna kot običajno, nekatera srečanja so bila prijetna, druga malo manj. Tako kot vedno, drugače enostavno ne gre. 
Pri svetilniku
Ko sem v jezi izrekel nekaj misli o proporcih debeloritega možakarja, ki je poleg kolone kolesarjev ležerno pedaliral po prehitevalnem pasu in čvekal, sem še nekaj nadaljnjih kilometrov pri sebi skesano drdral molitvice, da me ni razumel. Umag se je kopal v soncu. Sprehajalci, kolesarji, užitek na jesenski toploti. 
Blatna pot
Nirvana. V pristanišču. Velika, dolga, modra. Drdrala sva do svetilnika, nad mestom našla pravo križišče kanalov, nato pa že poganjala najini kolesi nazaj. Vse do Dajle, kjer sva zavila proti znanim plažam, skočila v vodo in se nato prepričevala, kako topla je bila. Občutki so vendarle tako subjektivni. 
Plaža
Skozi Maredo sva obujala spomine, nato pa se nama je pred očmi že prikazovalo kosilo. Ki se je kmalu prikazalo na mizi. Sam bi trdil, da pred našim domom stoji prava mizica pogrni se. Maja se s tem seveda ne bi strinjala. Ajda pa … bi zgolj še naprej mrko gledala. Prav veliko je ni razveselil niti pozno popoldanski sprehod do Novigrada. 
Večerni Novigrad
Po mestecu smo se sprehodili toliko, da smo začutili njegov utrip. Ki je s slovesom poletja počasi ugašal. In pričakali na poti nazaj, da je tam na zahodu zacvrčalo. Kar pošteno. Saj drugače ni moglo biti, naslednji dan bo lep, je povedala napoved. 
Kakšen bo naslednji dan?

POREČ IN TAM OKOLI – 31.10.2016 – Jutranje sonce nad kampom, rdečkasta svetloba obale, volja nekoliko boljša. Dober obet dneva? Nič si nismo upali napovedati. Ajda je razmišljala o sprehodu, po temeljitem premisleku smo ga odložili na popoldan. 
Jutro na obali
Hotela sva do Poreča. In še malo tam okoli. Ko je še čas. Vožnja mimo Antenala, po glavni cesti naprej. Tar je ostal zadaj, zavila sva do Bašarinke. Luknja v tleh, sredi polja, nanjo opozarja le drevo, goščava okoli njega. Spustila sva se v globino, začutila znane kapniške oblike, se razgledala, šla do konca velike dvorane. 
Osamljeni
Na podrtem mogočnem stebru sva opazila obraz, pred njim pobegnila na svetlo in pot nadaljevala nad Poreč, višje, do razgledišča, ravnih plošč in kamnitega polža med njimi. Počitek nama je dobro del. Prav tako kot potem spust navzdol, skozi križišča, po ulicah, do obale pod znano baziliko. 
V Bašarinki
Zgolj toliko, da sva znova zavonjala slani zrak in obudila nekaj spominov. Spoznavala lastnosti kamenine. Ki menda plava na vodi. Maja je kos vrgla v morje in potonil je vse do dna. Nasmejanih ust sva se po kratkem postanku v lokalni trgovini odpeljala nazaj proti Taru.  
Vrh brez imena
Še pred njim sva zavila navzdol, pristala med parcelami, po katerih se poleti sprehajajo nagci. Solaris. Sedaj je bilo vse prazno, dva, ki sta očitno zamudila sezono, sva zmotila na plaži, ko sva med možici iskala škatlico. Pa nista bila pretirano huda. Bi bili pa verjetno precej bolj jezni dinozavri. 
Kamniti polž
Če bi jih pred milijoni let srečala topotati po močvirnatih tleh. Toda njih že dolgo ni več med nami, ostale so zgolj njihove stopinje, ki se jih prav lepo vidi. Odpeljala sva skozi Lanterno, jo zmotila pri zimskem počitku, nato pa preko Antenala pribrcala nazaj. Volje za sprehod ni bilo več.
Midva
Maja je zagrabila kuhalnico, sam pa sem skočil v vodo in zaplaval nekaj deset metrov. Saj ni bila pretirano mrzla, vseeno pa me je dodobra pogrel šele tuš. Z Majo se nisva hotela odreči večernemu sprehodu. Mahnila sva jo mimo hotela do športne dvorane, v kateri so navdušeno igrali košarko, v bližnji trgovini odkrivala, kaj imajo za ponuditi, nato pa stopala nazaj. Proti računalniku, knjigi, postelji. 
Stopinje dinozavrov

PONTE PORTON NA POTI DOMOV – 1.11.2016 – Jutro je še postreglo z nekaj sonca, nato pa se je začelo počasi oblačiti. Pri nas je oblačnost na Ajdinem obrazu vztrajala že od dneva poprej, tako, da sva z Majo odšla na sprehod do Novigrada sama. 
Novigrad
Prijetno je bilo razpredati o vsem mogočem, nekatere teme so bile pomembne kot le kaj, druge zgolj hiter blisk dogajanja teh dni. Šla sva ob obali, do trga pri cerkvi, ki se je, kot se prazniku spodobi počasi polnila, stopala mimo mandrača in postala na pokopališču. Ko je bil že tak dan. 
Mandrač
Nato pa po postanku v Plodinah, kjer sva se založila z istrskim pivom, korakala proti avtodomu. Seveda moraš na morju tudi zaplavati. Meni brez tega nekako ne gre. Tako sem še za časa plime obplaval prav vse boje v tem delu, tja proti kamnolomu in nazaj. Nato pa se spet grel pod vročim tušem. 
Niš koristi
Po kosilu smo pomahali morju, odpeljali proti Buzetu, vse do Ponte Portona, kjer smo parkirali. Ajda o sprehodu ali celo plezanju ni hotela slišati prav nič. Tako sva pod steno pristala sama z Majo, sektor A, naša stalnica. Že tako znan, pa se je vendarle vedno lepo srečati z njim. 
Bršljan
Začela sva kar na levi, Maja je splezala smer Niš koristi, nato pa z nekaj malega obvoza še sosednji Bršljan. Sledil sem oprimkom, le Bršljan sem potegnil bolj naravnost. Ker sem že vedel, kje bo treba zagrabiti, pretiranih težav ni bilo. Plezalke so me stiskale, prav vesel sem bil, da sem znova na trdih tleh, začutil, da po njih spet kroži kri. 
Na vrhu
Maja je splezala sedaj smeri Zum zum zum in Milijon. Na srečo pa glede na ime smeri kar milijona sršenov, ki so še pred leti brenčali tu okoli, sedaj ni več. Luknja je prazna, zagrabiti vanjo spet varno. Sledil sem Majinemu zgledu, splezal obe smeri, nato pa nadaljeval še v zadnji. 
Moja
Na bok. Tudi tu je šlo. Čeprav se v smer zarašča goščava in tako niti ne veš ali ni prej potekala bolj desno. Pa saj niti ni pomembno. Pospravila sva opremo, Maja je odločno izjavila, da ima plezanja zadosti. Tudi prav. Pa gremo. Sprehod do avtodoma, nato pa vožnja proti Buzetu in domu.
Odhod