nedelja, 13. april 2014

Ob letu osorej

Ob letu osorej. Je bil čas, da se znova srečamo. Tam na vrhu. Ob poldnevu po lokalnem času. Kar je seveda svojevrstna zgodba, čisto skregana z vsemi urami in časovnimi pasovi. Če je ne poznaš. In razumeš. Ko jo, se ne čudiš več. 
Skozi gozd
Povabilo je prišlo, pravočasno. In tako prijaznemu se res ne bi spodobilo izmikati. Zato smo pomahali prijatelju tam pri pokopališču, še eden nas je počakal pri cerkvi, skupaj smo stopili na pot. Kam in kako je bilo jasno, nič ni bilo treba govoriti. Seveda je beseda stekla brez težav, klepet nam je usta raztegoval v nasmeh. 
Past
Ravnine je zmanjkalo, stopali smo čez korenine, globlje dihali. Pa vzpona skoraj nismo čutili, smo se pa čudili. Podrtim drevesom, ujma te zime, tam na začetku drugega meseca, je bila huda. Stoletno rast je položila v zgolj dnevu ali dveh. Sveže zelenje počasi zakriva rane, le debela debla čez pot so opomin minljivosti. 
Prehodi
Priklanjamo se spominu na pretekle čase, dvigujemo glavo in pozdravljamo današnji dan. Nova srečanja so kot vedno prijetna, zlivamo se kot potoki v reko. Nekateri z Grmade, drugi od znamenja, tega ali onega. Vsi tečemo. V nasprotju z vsemi zakonitostmi navzgor, vse do zvončka. Kjer številni pozvonijo za srečo. 
Megle
Želje, ki bi se morale izpolniti. Pa se le redko. Malo naprej je knjiga, v katero se vpišemo. Da se ve, da smo bili tu gori. Na ta prav poseben dan. Kamorkoli se obrneš, prijeten klepet. Dobrote, smeh, toliko novega. Pogled v dolino, kolikor se je kaže med oblaki. 
Romarji
Nič nas še ne vleče navzdol, je tu toliko vsega, kar preveč. Ne vemo, kam bi se obrnili, koga pogledali, nič ne bi radi zamudili. Poslušamo, govorimo, se predstavimo. Vohamo dišečo kavo. Turško menda. 
Turška kava
Zahvalimo se za povabilo, pomahamo v slovo, prišel je čas. Da uberemo korake navzdol, skupaj. Da začnemo odštevati mesece, tedne, dneve, ure. Do leta osorej. Ko bomo znova poromali sem gor, na srečanje s prijatelji. 
Klepet

(Šmartno – Šmarna gora)

sobota, 12. april 2014

Tic Tac Tuc Toe

Kratka igrica devetih polj, kjer poskušaš postaviti tri krogce ali križce v vrsto. Igrali smo jo kot otroci, obudili pred leti, ko sta bili dekleti ravno prav stari. Sedaj sta že toliko, da imata svoje obveznosti, muhe, želje. 
Slap pod Iglico
Tako sva igrico odigrala sama. Le da sva ji dodala še četrto dimenzijo. Vmes se je namreč vrinil še Tuc. Tam ob slapu pod Iglico, pravem mestu za začetnike v navpičnici. In stare zaljubljence, ki znova skušajo prezračiti kosti. 
Hm, bi plezala ali nabirala regrat?
Iskal sem oprimke preteklosti in se mimo zarjavelih ostankov nekih drugih časov dvigoval ob svoji igri. Seveda sva šla po vrsti. Prvi križec je bil Tic. Začetek in spoznavanje. Prijetno je bilo božati skalo, se dvigovati kot po lestvi, brez velikih naporov ali visenja na robu padca. 
Prvi križec 
Takoj za menoj je poskusila, kako je, če si prost, če te nihče ne vleče, ko sta le ti in stena. Brez težav je poiskala oprimke do vrha in se polna veselja spustila k meni. Okoli naju je vladala samota, pohodnika, ki sta preizkusila ozek preduh z lesenimi pomagali, sta kmalu odšla po svoji poti. 
Prosto
Drugi je bil Tac. Blizu, na dosegu roke, do iste točke na vrhu. Sva ponovila vajo, naporov in hudih preizkušenj v takšnih smereh ni. Ob vzponu je na skalni polički prestrašila martinčka, pomladna toplota ga je privabila na plano. Odšel se je gret drugam, tja, kjer ga roke, ki segajo proti nebu, ne bodo več motile. 
 Zeleni Tuc
Tretji je bil Tuc. Skozi zelenjavo proti desni. Sem se smejal, ko sem plezal navzgor. In zagotavljal, da je tu ne mislim slikati. Ne bi bila prav dobra fotografija, se je smejala nazaj. Nisva bila več sama, prijazno smo se pozdravili, vsi enako misleči. Izbrali so svoje izzive. 
Kratki Toe
Najin je bil še četrti. Toe. Spodnji del. Za danes bo dovolj, lepi oprimki, prava težavnost, spoštovati moraš svoje meje in vedeti, po kaj si prišel. Prijeten je bil klepet, ko sva že odhajala. Tja dol v vas, na cesto, proti domu. 
Igralno polje

(Bohinjska Bela – Tic, Tac, Tuc, Toe)

Lajnar in njegov maček

Bil je rdeč. In kosmat. Pravi gizdalin. Ko je čez parkirišče stopal proti nama in ob tem počasi mahal s svojim visoko dvignjenim repom. Pojedel je košček kruha, misleč, da je predjed. Nad novo porcijo se je zmrdnil, šel dvakrat naokoli, nato pa jo ubral za nama. 
Gizdalin
Prepričan, da prava porcija šele prihaja. Nekje na vrhu. Sneg ga ni motil, drobne tačke so drobencljale ob smučeh, malo sem in malo tja. Do sedla, kjer sva jih odložila, saj so bila pobočja proti Dravhu brez milosti povsem kopna. 
Skupaj
Stopala sva po poti, lepo je vodila sem in tja do najvišje točke. Razgledi so bili kot na vseh kucljih nad Soriško planino čudoviti. Predvsem tja dol, v graparski svet. Čudili smo se, vsi skupaj, postali na robu in se spustili do skale malo nižje.
Graparski svet
Tam je moral nekaj začutiti. Mogoče tisto kosilo, ki ga je tako čakal. Zapredel je, skoraj neslišno zamijavkal. Čeprav sva upala drugače, mu obetala marsikaj na Lajnarju in celo spust s smučmi, ga ni nič ganilo. Vsake toliko sva pogledala nazaj in ga videla, kako naju z roba opazuje. To je bilo slovo. 
Lajnar in Slatnik
Na sedlu sva nadela smuči, se vzpela do konca snega, korakov po suhi travi do vrha je bilo komaj za prste na rokah. Ob železni bunki, ostanku nekega časa, pozabljenega strahu, sva še gledala na drugo stran. Videla ga nisva več. 
Slovo
Verjetno si je našel nekaj dobrega, sva se tolažila. Mogoče pa se je le bal Lajnarja. Kdo bi vedel, kakšne neporavnane račune sta imela. Javila sva se tja čez gore, v daljavo, domačim. Pripravila smuči, določila smer, naredila prvi zavoj. 
Nekaj ga je še ostalo
Ki so mu sledili številni po čudovitem snegu. Pomlad se mu še ni poznala. Samota je bila naokoli, motila je nisva, vriski so ostali nekje v naju. Pripeljala sva do parkirišča, pospravljala opremo, z očmi, uprtimi tja, od koder bi lahko prišel. 
Pomladni zavoji
Rdeč in lep, z visoko dvignjenim repom. Gizdalinski. Katerega podoba le počasi, res počasi, bledi v spominu. 

(Soriška planina – Dravh – Lajnar)

četrtek, 10. april 2014

Skuštrane trave

Tam burja včasih poboža trave. Prav nič nežno kuštra rjave čope, kot bi jih hotela izpuliti iz tal in raznesti posamezne bilke daleč po svetu. Tam se vidi daleč. Tja do morja in gora, čez griče, ki kot polne obline rastejo nad dolinami, nad vasmi, nad ljudmi. 
Kamen
Kot sem sam. Ki se podajam na pot ne daleč gor, gledati, če je vse to res. Če kaj takšnega sploh obstaja, nežnega kot pesem, divjega, kot smo mi sami. Koraki po primorskem kamnu me dvigajo, sledijo utripom, vdihom, mislim. O tem in onem. Ptici, ki poje nekje v gozdu, roži ob poti, smislu in bivanju. 
Sončni pogledi
Srečanja, bežna, tako zelo, da so naslednji trenutek že pozabljena. Pa vendarle tista prava sol sobivanja. Nas vseh, milijonov in milijonov tu nekje. Prišel sem iz gozda. Odprli so se mi razgledi, ko sem se dvignil nad lastno pomembnost. Gledal sem in vpijal prizore, ne vedoč kaj je pomembno, ničesar nisem hotel zamuditi. 
Beli stolp
Lovil sem iskrice trenutkov, jih podržal in se čudil. Toliko lepega na enem mestu. Vse naokoli. Samo zame. V tej čarobni samoti, ob belem kamnu, na koncu nekih sanj. Zaplaval sem, naslednji val je bil enako lep, strmo se je vzpenjal, okamnel. Modro se je bilo ustaviti, modro prav zares. 
Safirji
Med rjavimi lasmi preteklih let so se skoraj izgubili prelestni cvetovi novih časov. Moja senca je padala nanje, stopil sem proč. Na soncu so zasvetili zvezdasti safirji. Obstal sem, vesel svoje prvinskosti, dihal in se prepustil iskrenju v daljavi. 
Tja bo treba
Tja bo treba, tja grem. Lepo je bilo slišati prijatelja, znani glas. Ujeti komaj vidno stezico, ki se je izgubljala v tratah nad gozdom. Slediti strugi nevidne reke, teči navzdol, skakati čez kamne, se razpršiti v tisoče kapljic. Da bi se potem znova združil med kraškimi hišami, tam doli, kjer je nekomu vsega konec. Kjer se drugemu vse skupaj, pravzaprav, šele začne. 
Obline

(Podgorje – Slavnik – Grmada)

nedelja, 06. april 2014

Brda

Zgodnje jutro. Sledi svetlobe še od nikjer. Pa smo vedeli, da ne more biti prav daleč, kmalu bo prilezla izza obzorja. Vzpon skozi gozd, iskanje najboljših prehodov ob sledeh luknjačev. Začel sem hitro, pa kmalu videl, da tako ne bo šlo prav dolgo. Zato sem se umaknil, sledil. 
Valovanje
Na ovinku lučka ni gorela, znana skala je bila še globoko pod snegom. Tudi pri koči luči ni bilo. Vsi so še spali, okolico je objemala tišina. Sledi so nas peljale naprej, po robu velike vrtače, do skalne pregrade. Vzpeli smo se navzgor, po strmini, vse do roba. 
Oblačno pobočje
Sedaj lučk nismo več potrebovali, dan je bil tu, oblaki nad nami so zastirali sonce. Ni moglo do nas, požgečkati, nasmejati, buditi. Cilj je bil na dosegu rok. Brda, markanten kopasti vrh visoko nad Krmo, rob Pokljuke, kjer megla včasih v slapovih pada čez rob planote. 
Razgledi nad Krmo
Enakomerno pobočje, široko in vabljivo. Štrikali smo navzgor, vsak zatopljen v svoje misli. Dokler nismo stali na razglednem robu, pogledovali navzdol, tja čez, vse naokoli. Nad Debelo pečjo so se oblaki malenkost razpirali. Sonce se je hotelo zbasati skoznje, pa mu še ni uspelo. 
Kje je sonce?
Mogoče mu bo naslednji trenutek, mogoče nikoli. Nič se nismo preveč spraševali. Imeli smo široke nasmehe, uganjali norčije. Smeh je vendarle sol življenja. Planinska kavka je lovila veter v razprte peruti, nas zvedavo opazovala. Ko smo zdrsnili čez rob in v elegantnih zavojih peljali navzdol. 
Uspeh
Vsak je za seboj puščal svojo sled, prostora je bilo dovolj, sneg ravno pravi. Pobočja okoli nas so zažarela, soncu je končno uspelo, žarki so tipali po belih oblinah. Še nekaj valovanja in že smo bili nad strmino, peljali pod steno, od daleč pomahali koči. 
Obline
Še vedno zaspani. Skozi gozd je šlo dobro, le nižje so bile prve kopnine. Toliko, da so pokazale, da bo prej ali slej tudi sem gor prišla pomladna toplota in bo kar naenkrat vse zeleno. 
Eleganca

(Spomenik – Lipanca - Brda)

sobota, 05. april 2014

Peričnik

Dan ni bil kaj posebnega. Toda po nočnem škrebljanju dežja so oblaki kapljice zadržali v sebi. Mogoče je bilo ravno oblačno nebo tisto, ki je senco prineslo tudi k enemu izmed pogledov. Pa nič zato. Se je že kmalu razjasnil. 
Pohodnik
Kar je prav, saj je bilo korakov do cilja kar nekaj. Skozi Mojstrano in naprej po cesti. Sedaj je še zaprta, zato nam ni nihče prismrdel pod nos. V miru smo se lahko posvetili znakom pomladi ob robu, ostankom snega, celo kakšna kepa je priletela. 
Toplina
Dokler ni nad nami začelo bobneti. Taljenje snega v gorah polni struge potokov, skok čez visoko stopnjo iz konglomerata prinaša bučanje. Seveda je bil nujen sprehod pod vodno zaveso. Nato pa še vzpon do gornjega slapu. Nižjega, a še bolj skrivnostnega in zapeljivega. 
Peričnik
Previdno smo sedli na skalo ob prepadu, zobali čokolado in gledali vodo, kako za trenutek nekoliko umirjena skaklja mimo nas. Že trenutek kasneje je padla daleč navzdol, v dolino, le slab streljaj od Bistrice. Kje bo končala, smo si komaj mogli misliti. 
Zavesa
Dolga je bila še njena pot. Naša ne tako. Znova smo bili na cesti, med klepetom in miselnimi zankami smo ji sledili nazaj do Rosa, tam zavili na namočeno in mestoma še sneženo pot, se odcepili navzgor in kmalu stali na obali Krede. 
Zgornji slap
Dolinica sredi gozda, kjer so nekoč pridne roke greble želeno kamnino. Danes jo krasi jezerce. Motne zelene barve, polno življenja. Ki skače, se odriva, plava in se potaplja. Desetine krakov sem ter tja. Divje. 
Razigrana
V mislih na poletno čofotanje smo jo mahnili nazaj do Mojstrane, tam pa lep zaključek izleta. Nad katerim sta dekleti že takoj vihali nos. Planinski muzej. Prvič in zagotovo ne zadnjič. Zgodovina, dejavnosti, pripomočki, relikvije. 
Grofica iz Krede
Opomin na poznane, videne, tiste, o katerih sem zgolj slišal. Vrvi zlatih navez, klini čudovitih smeri. Vabilo in svarilo. Prijazen pozdrav na izhodu in še tistih nekaj korakov. Čez Savo do našega doma. Ki nas je počakal, kot še vedno do sedaj.
Domača zbirka