nedelja, 24. marec 2013

Ženiklovec

Obeti spet niso bili najboljši. Centimeter ali dva snega sta zjutraj potrdila napovedi vremenskih gurujev. Konec marca, temperature krepko pod pomladnimi. Snežinke, tako opevane na začetku zime, so danes zgolj še beli nebodisigatreba. 
Rovt
Ki cesto proti samotnim kmetijam visoko nad dolino spremenijo v drsalnico in sredi klanca zahtevajo natikanje verig. In parkiranje v oblačnem in meglenem jutru le malo naprej od zapornice, daleč pod Gaberčevim rovtom. Tokrat je bilo do njega treba kar z uporabo lastnega pogona. 
Travnik pod planino Javornik
Tiho, zatopljeni v svoje misli smo sopihali, pomrznjene sledi prehodnikov so bile bolj v napoto kot pomoč. Na planini bi v tem času, kakšno drugo leto seveda, za parobkom poganjali zvončki. Letos vse kaže, da bodo čebulice še dolgo čakale na prvo pravo otoplitev. Strma pot skozi gozd. Velikokrat prehojena, dobro poznana, mestoma poledenela. 
Meglene smeri
Lovljenje trenutkov vzame čas. Ujel sem prijatelja. Tako in drugače. Vzpenjali smo se po travnikih pod planino Javornik, zaviti v mehko, belo, puhasto vato. Rogovje neke zveri je bilo pritrjeno nad stajo. Vrata so le še na pol visela na tečajih. Sveče mraza na lesenih žlebovih. 
Zavite v mehko, belo, puhasto vato
Vršno pobočje. Izbrskali smo pogled na zložno vzpenjajoči se travnik iz spomina. Danes se ni videlo skoraj nič. Smreke na obeh straneh so se kot sramežljive princeske izgubljale v belini. Postanek na vrhu. Postavljali smo se pred objektiv. 
Ženiklovec
Meglice so se razkadile. Videlo se je nekaj metrov dlje. Nič več. Zavoji na desno poseko, užitek. Plavali smo skozi pršič, zavijali previdno na kložasta pobočja nad planino. In levo od nje znova izginili v gozd. Vožnja med gostim smrečjem ima svoje pasti. 
Slalom
Ko zamižiš in se spustiš skozi iglice te ustavi nepričakovana veja. Pa nič zato. Zasmeješ se in gremo dalje. Slalom med mladimi smrekicami, skok čez plazovino, nekaj lepih zavojev in že smo bili na cesti. Drsenje, odrivanje, zadnji zavoj. Bilo je lepo. Kot vedno. Juhej! 
Z odliko

(Odcep za planino Konjščico – Ženiklovec)

sobota, 23. marec 2013

Kranjska reber

Že prejšnji teden sem vprašal. Greva še? Odgovor je bil kar navdušen. Se mi je smejalo. Super! Že sem koval načrte, kam in kako. Toda nov sneg, mraz, sta jih spreminjala. Na koncu sem našel čudovito rešitev. 
Podvolovljek
Za novo zgodbo. Ki sva jo na oblačno jutro začela plesti na sedlu, tik za našim premičnim domom. Sneg je bil trd, nič se ni prediralo. Da bi zašla, ni bilo misliti. Sledi prejšnjih dni so odločno kazale kam. 
Voda
Vzpenjanje po cesti. Čas za zamišljenost, ko misli odplavajo nekam daleč, se potapljajo v globino, iščejo. Nisem je priganjal. Hodila je tako, kot ji je odgovarjalo. Ravno prav hitro. Počakal sem jo. Sem in tja. In se je večkrat spomnil. Tako da sem jo ujel v objektiv. 
Ujeta
Skozi redek gozd so oči uzrle dolino nižje, samotne kmetije nad njo. Podvolovljek. Odprlo se je široko pobočje. Naravnost preko njega je peljala sled do koče. Kašna planina. Ledene sveče so staji dajale nekoliko skrivnostni videz. Daleč je še pomlad, ko bo planina oživela. 
Kašna planina
Ajda je dobro grizla v breg, bila je vedno bližje. Za njo je hrupna druščina kalila mir. Škoda. Ustavil sem se pri tablici, ki je kazala smeri zgodb, ki še pridejo. Kmalu, zagotovo. Vzpon. Položna pobočja so peljala mimo velike skale. Ni bilo več daleč. 
Zmrzal
Znamenje je povedalo, da sem nahrbtnik odložil na Vrhu nad Kašno planino. Hm. Saj je res. Je vrh in prav nad to planino. Toda njegovo ime je vendarle drugačno. Saj nisem prvič tu gori. Le kdo in zakaj. Nisem se predolgo spraševal. Sonce se je pokazalo skozi oblake, razsvetlilo okolico. 
Sončni vrh
Hitro sva naredila fotografijo, se pripravila. Ko miru na vrhu ni bilo več, sva zgolj pomahala v slovo in odvijugala navzdol. Trda skorja naju je dobro držala, lepi zavoji, komaj vidna sled. Še mimo koče in očitajoči prst roke. Kazal je proti mestu, kjer bi bila moja pomoč ob vzponu dobrodošla. 
Zadnji metri
Skesano sem obljubil, da bom drugič bližje. In že oddrvel po cesti navzdol. Še malo vzpona, nato pa redki zavoji in spust do Štajerskega raka. Tam preskok nad zadnje pobočje. Nekaj najlepših zavojev. Čisto do cilja. Greva naslednji teden spet? 
Zavoji

(Volovljek – Kranjska reber)

nedelja, 17. marec 2013

Mrežce

Sneg je počasi naletaval. Pokljuka je bila povsem zasnežena, pomlad še ni segla do nje. Postanek pri pomniku nekih davnih zgodb, priprave na našo lastno. Lučke so naredile jutro, tiho smo zakorakali po svoji poti. Gozd nas je povabil medse, objel in začaral. 
Pomnik
Vedeli smo kod, tolikokrat smo že romali tu gori. Zatopljeni v misli, posamezne besede. Zasneženi balvan na začetku travnika. Samotna lučka v snegu. Pomenljivo znamenje. Gore nad Lipanco smo lahko zgolj slutili, skrite v belini. Mimo samotne koče je vodila sled, navzgor, v strmino. 
Lipanca
Prehodi, zanimivi kot vedno. Iztečejo se tako, da je dobro. Zavoj, pobočje, ki vodi proti vrhu. Zadnja drevesa. Nenavadno, toda nekje zadaj se je kazala sled jasnine. Upanje. Meglice so se kadile okoli bližnjih vrhov, se igrale, lovile, skrivale in odkrivale. Spomini so se budili. Prinesli dobro voljo, nasmeh. 
Upanje
Globoke luknje v snegu, sled napora. Še mimo vrtače, zasneženi smerokaz je štrlel iznad snega. Na vrhu čas za nekaj slik, čakanje sončnih žarkov. Počasi so se prebijali skozi oblake. Pogled na planino daleč spodaj, smeh, veselje. Razigrano smo skakali po vrhu, objela nas je svetloba. 
Lipanski vrh
Prepustili smo se ji, nadeli smuči, zdrsele so po pomrznjenem snegu. Skorja je zahtevala previdnost, zavoji so bili počasni, nerodni. Iskali smo mesta, kjer se ni prediralo. Pomnili zadnji spust. Da le ne bi kdo padel v luknjo. Med drevjem je bilo bolje, pršič in uživaški zavoji. 
Sledi
Iskali smo lepe prehode. Se med redkimi padci smejali na ves glas. Si sredi pobočja privoščili vznemirljive skoke. S ponovitvijo. In sneženim zaključkom. Brez težav smo znova našli sled, se spustili po strmini in sledili predhodnikom. Hitro je šlo. 
Mi 3je
Pred kočo so samevali ležalniki, danes ne bo dovolj sonca. Še zadnja strmina, ravnica, pojedel nas je gozd. Nič nismo zavijali, graben je prinesel spretnostno vožnjo med drevesi. Križišče, spust proti spomeniku, sneg kot se šika, uživanje. Prva srečanja, bežni pozdravi. So izzveneli, tako kot še ena zgodba. Prijatelja, hvala zanjo. 
Juhej!

(Spomenik – Lipanca – Mrežce)

sobota, 16. marec 2013

Kravja Črna gora

Verjetno bi Ajda najraje parafrazirala stari rimski rek. Če ti oči reče pojdi, greš. Kaj veliko možnosti torej ne preostane. Toda to je bilo, še preden sva šla. In veliko, preden se je prismejala navzdol. Kajti bilo se je za kaj smejati. 
Jutro
Dan kot bi ga narisal. Že ko sem zjutraj pokukal skozi okno našega doma, so gore nad Bohinjskim jezerom hkrati vabile in zardevale. Porednice. Juhej, vstati bo treba, sem prigovarjal. In res se nisva obirala. Koraki do snega, smuči so dobro tekle. 
Razgledi
Vzponi in vprašanja. Odgovarjal sem, kolikor sem vedel. Dolgo je že, kar sem šaril po teh koncih. Sonce je prijetno grelo, pomladna toplota se je razlivala po bohinjski dolini. Prva srečanja, pozdrav, misel o zgrešeni napovedi. 
Ajda
Glasni klepet se je pri vrhu druge sedežnice oddaljil. Neke druge smeri, svoji cilji. Tudi prav. Za vogalom je bila senca. Mraz je pritisnil, kapa, rokavice. Strmina je bila ravno pravšnja, sled predhodnikov je tekla, kot bi jo potegnil z ravnilom. Sledi zavojev so navduševale. Če bo šlo takole …  
Greben Črne prsti se skuša skriti
Razgledi so bili. Čudoviti. Kaj pa bi drugega lahko pričakoval ob vzponu na razgledni balkon, visoko nad dolino, prav nasproti očakov. Še zadnji zavoj, zadnja strmina, vedno se vse izteče. Tudi tokrat se je. Dobro, kot je treba. Pogled. Odločanje. 
Kravja Črna gora
Spust v dolinico pod Krevlom in nato prehod do Koble? Nič mi ni dišalo. Zamikal me je oster greben levo. Hitra odločitev. Ajda je šele prihajala, v zadnji strmini je nekoliko zaostala. Zagrizel sem v nedotaknjen sneg, vijugal med debli, iskal manj strme prehode. 
Ostrina
Čistina. Mešani sneg. Najbolj strmi del, premislek, nato so smuči romale v roke. Končno pobočje, začudenje. Antene na vrhu res nisem pričakoval. Vzklik Ajdi, počakala bo Na kalu. Lovljenje trenutkov. Previdni spust, zavoji ob grebenu, skozi gozd. 
Začetni zavoji
Počitek, navdušenje. Pri obeh. Res je lep dan. Prvi zavoji, preizkušanje smuči, snega. Nato bolj odločno. Sneg je vedno boljši. Trd pod vrhom, prediranje nekoliko nižje. In nato uživanje v pršiču. Najraje bi vriskal.   
Pogled nazaj
Enakomerni zavoji, ravno prava strmina. Dolina je vedno bližje. Nižje nova srečanja, mimobežni pozdravi.Še zadnje strmine. Sonce je naredilo svoje. Rodeo, razložim. Smeh. Kako rad ga vidim. Poslednji zavoj. Navdušenje. Volja. Še bi. Res. Juhej! 
Uživanje

(Bohinjska Bistrica – Na kalu – Kravja Črna gora)

sobota, 2. marec 2013

Deja Vu

V tej zimi se stvari ponavljajo. Kot bi vedno znova podoživljal nekaj, kar se je že zgodilo. Iste vdihe, korake, poti. Zasneženo pokrajino skozi katero si utiram pot. Vzpone in spuste. Razglede. Toda vedno je nova pustolovščina, zatorej nič za to, če sem mimo te smreke že hodil. Nič za to. 
Sovče
Povsem v nasprotju z napovedjo so nad Sovčami visele megle. Sonce je bilo nemočno, ni se moglo pregristi do sneženih pobočij. Tišine pa ni bilo. Obet tekmovanj na progi je privabil številno mladino, ogrevali so se, nadevali smuči, vriskali od vznemirjenja. Sedali so na žičnico in počasi drdrali proti vrhnji postaji. Nisem gledal, stopil sem mimo. 
Zaledenela brana
Ledeni oklep brane je predstavljal vrata, za njimi je ležal mir, tišina. Slišalo se je le utrip srca, žvižge ptic. Prvih po dolgi zimi. Slišale so prebujajoči potok in začele preganjati zimo. Veselo sem nadaljeval, sled je bila jasna, nič ni bilo treba iskati, misliti. Zgolj hoditi, korak za korakom. 
Prebujanje
Napora nisem čutil. Prehajal sem iz strmih pobočij na položna, iz gozda na ceste in nazaj. Nad seboj sem zaslišal smučarje, presenečen, da sem že skoraj na cilju. Potopljen v razmisleke o nesmislih, sem kar preskočil srednji del. Nisem ubiral svoje smeri, sledil sem predhodnikom. Kot bi bili nekako povezani, z nevidno pajčevino. 
Megle
Še nekaj korakov ob smučišču in že sem stal pri znanem znamenju ob vrhu. Spustil sem se na domačo stran. Kot potop v mleko, razgledov tudi tu ni bilo. Postanek, počitek, zaprl sem oči. Nato pa na najvišji točki še pripravil smuči. In oddrsel navzdol. Spust po travniku in skozi gozd. 
Privid
Kot se na nemiren dan spreminjata volja in razpoloženje, tako se je tu menjal sneg. Mehko in elegantno zavijanje se je menjalo s trdimi odseki. Robniki so grabili, ropotalo je. Tisti, ki so sledili, so presenečeno postali in dvigali glave. Zgolj hiter Halo je švignil mimo. 
Vršno znamenje
Malo samosvoji prehodi, lovljenje mehkih pobočij. Dokler nisem obležal z glavo navzdol in se smejal samemu sebi. Da sem se izvil iz objema snega je bilo treba nekaj akrobatike. Ki je prav prišla tudi nižje, med mladim smrečjem in v strmem ozkem grabnu nekoliko naprej. 
Graben
Iztekel se je na robu smučišča, še ena pustolovščina se je končala, megla se je poslavljala, zimi je bilo že vroče.

(Sovče - Tromeja)