nedelja, 31. marec 2019

Nad Šitom glava

Svojo sled smo to zimo najprej narisali z manjše sestre. Nato smo obiskali še večjo. Zakaj bi se torej ponavljala, sva si rekla z Urošem, ko sva stala na Vršiču. Greva pogledati na vrh, ki ima tako nenavadno ime. Ob katerem se danes marsikdo namuzne. In si morebiti misli to ali ono. Nad Šitom glava. 
Obet dneva
Kar nama ni bilo čisto nič pomembno. Zaspano sva se pretegnila, za svetlobo in dva parkirana avtomobila obtožila menjavo ure, menda letos zadnjo. Nato pa stopila na smuči, korakala navzgor, opazovala kopnino, ki se počasi širi na sredini plazu. Poiskala primeren žleb, ki naju je pripeljal pod grape Male Mojstrovke. 
Grebenc
Tudi pobočja pod Grebencem so bila že obljudena, opazovala sva vzpenjajoče. Zavila na desno, trda podlaga je obetala dobro smuko. Dan se je počasi prebujal. Skale vrha so kar naenkrat zasijale, jutranje sonce jih je nežno pobožalo. Pohitela sva proti soncu, še zavoj, dva in že sva stala na vrhu. 
Osončen vrh
Odpirali so se nama pogledi vse naokoli. Sledi visoko v pobočja sosednjega vrha so budile spomine. Na dan pred leti, ko smo šli še višje. Prav do najvišje točke. Skorajda nisva mogla verjeti, od daleč je bilo videti res strmo. Sonce je sedaj že potovalo po obzorju, opazovala sva gore v daljavi, ugotavljala, če se vidi tudi Sonnblick. 
Na začetku poti preko obzorja
Je bil spomin na vzpon in smuko s tega tritisočaka še kako živ. Pripravila sva opremo, nasmeh na ustnicah, zapeljala navzdol, vriskala ob zavojih po vršnem pobočju. Nižje iskala pravi prehod v žleb, sklenila, da bova skušala najti tistega, preko katerega sva se tudi vzpenjala. 
Mala Mojstrovka in Uroš
Toplota liže snežni sladoled, toda za udoben prehod je bilo prostora dovolj. Nižje naju je čakalo še nekaj poskočnega rodea preko ostankov plazovin, zadnjih nekaj zavojev in že sva odložila smuči pri avtomobilu. Seveda navdušena. Kratka, toda sladka, sva si bila enotna.
Zavoj

nedelja, 24. marec 2019

Hoher Sonnblick

Vse je kazalo, da bo vikend neprimerno boljši, kot je bil teden poprej. Snežne plasti so se sprijele, na modrem nebu naj bi bilo pripeto sonce, veter komaj skuštral lase. Zato je bila odločitev enostavna, ura odhoda pa tako zgodnja, da so se nekateri veseljaki s praznovanj šele vračali, ko smo mi že odhajali na pot. 
Zgodnje jutro
Kilometrov je bilo pred nami veliko, na znanem ovinku, le nekaj metrov od snega, smo prislonili štirikolesnika povsem na rob jutra. Snega je bilo ravno še zadosti, da smo nekaj metrov za zapornico nadeli smuči, prečkali višje veliko plazovino, nadaljevali po dolini naprej. 
Alte Pocher
Pod nami so bile lesene hiške Alte Pocherja, ko se je čez obzorje pripel prvi obet svetlobe. Lahko smo ugasnili lučke in nadaljevali po dobro vidni sledi, občudovali slapove, ujete v ledu. Seveda smo si imeli tudi kaj povedati, da ni bilo dolgočasno v tihi dolini. Pod strmino smo se hitro odločili. 
Zardelost
Navzgor sledili dobri pristopni smučini in našli prehode, ki so bili ravno pravi. Prevalili smo se na pobočja pod ledenikom, dosegli sonce in kot vedno na eni od velikih skal naredili kratek počitek. Saj smo si ga vendarle zaslužili. Znani raz nas je pripeljal na razgledni rob, pred nami se je vedno bližje kazala najvišja točka.
Pot proti soncu
Visoki sončni pogled, strma skala in na vrhu koča. Tista, s katere sem v zgodnjem jutru na vprašanje o tem, ali so vrata že odprta, nasmeh na ustnicah in pivo pripravljeno, dobil zanimiv odgovor – Guten Morgen, ja, ja, ja. GLG vom 3000er. Vse jasno, seveda. Toda do zlatorumene tekočine sta nas ločila še prečnica nad ledenikom in vzpon malo naokoli na vršno pobočje. 
Počitek pri skali
Da se zadnji metri vlečejo kot le kaj, smo vedeli. Utrujenost, nekoliko bolj redek zrak, težki koraki. In nato končno vrh, Hoher Sonnblick, razgledni vršac med dvema deželama. Bele skalne špice vse naokoli, dvo in tri tisočaki, pogled za bogove. In nas komaj vredne ljudi. Uživali smo na soncu, nato pa odšli na zasluženo pivo. 
Preko ledenika
Kaj eno, kar dva, Franziskaner in Stiegel, da smo imeli pravo degustacijo. Nato pa priprave, pojasnilo domačemu smučarju, da vsaka slovanska govorica še ne pomeni, da ima pred seboj kar Rusa, prvi zavoji. Do ledenika, nato nekaj rodea po razriti podlagi, uživaški zavoji v novem snegu nižje. 
Koča
Risali smo povsem svojo sled. Prehod v strmino, smuka po znanem, do ceste in pod njo med drevesci. Utrujenost se je že krepko poznala, noge so bolele, pa vendarle se nam je smejalo čez in čez. Sonnblick je res takšen, da te ne pusti ravnodušnega. Zdrveli smo mimo Alte Pocherja, čarali navzdol po cesti. 
Razgled
Nekaj kopnin je zahtevalo snemanje smuči. Nato pa že nadaljevali degustacijo pri avtomobilu, domače Laško je bilo vsekakor več kot odlično, napihnjeni rogljički so bili prava izbira za zraven. Res je bilo lepo, hvala prijatelja, takšni dnevi ostanejo v spominu za vedno.
Narisali smo svojo sled

četrtek, 21. marec 2019

Sedmič ...

Nekaj snega v prejšnjih dneh je dalo pravo podlago na že kopna pobočja. Torej je bilo treba na pot, da se prediham, najdem zadosti snega za zavijanje navzdol, predvsem pa, da uživam v samoti in svojih mislih. In kako prav sem imel, da bo večer samoten. Že na Ljubelju ni bilo pretirane gneče, ko sem stopil na pot, pa me je objela samota. 
Skoraj kopna pobočja
Zgolj en smučar je pripeljal mimo mene, dva sta se spuščala v varni razdalji. Sicer pa nikogar, nobene žive duše. Ujel sem ritem, hodil proti koči Vrtača, pa že prej zavil na servisno pot. Pobočja pod Plotom so bila še vedno kopna, torej me nima kaj skrbeti. Na robu Šentanskega plazu sem sicer kar malo z otožnostjo pogledal njegova pobočja. 
Šentanc
Vendar sem bil pozen, sam, predvsem pa nekam čudno utrujen. Noge so bile težke, danes očitno ni bil dan, ko bi kar tekel proti vrhu. Koča na Zelenici je samevala, napotil sem se po pobočju proti vrhu Triangla. Letos že sedmič, če sem si le prav zapomnil. Pa kaj. Saj važno je, da greš. 
Proti Trianglu
Da pustiš, da te malo objame samota, pogled odtava do bližnjih skal, daljnih krajev. Za obzorjem, tam na zahodu, je rdečica postajala najprej vedno bolj izrazita, nato pa je počasi začela bledeti. Vzpel sem se čez zadnje pobočje, zavil proti vrhu, še nekaj korakov in že sem stal na najvišji točki. 
Rdečica
Vrtel sem se okoli svoje osi, gledal, se čudil, kot bi videl prvič. Nato pa le pripravil opremo in odpeljal navzdol. Vršni del je bil odličen, pobočja nad kočo pa pričakovano pravi rodeo. Razrita podlaga je na robu noči pomrznila, zavoji so bili težki, nerodni. Prečil sem nad kočo, v senci gozda prižgal lučko, svečave za smuko ni bilo več zadosti. 
Na robu noči
Preskok na plaz, sneg proti koči Vrtača je bil dober, odtehtal je trud vzpona. Pod kočo je le še lučka osvetljevala sneg pred menoj. Neroden zavoj, že sem bil na tleh. Nič zato. Hitro sem se pobral, vozil navzdol, iz snega so gledale skale, upal sem, da jih ne povozim preveč. 
Begunjščica
Kajti zagledal sem jih običajno šele takrat, ko je bilo že prepozno. Smuka se je iztekla pri avtomobilu, kot je prav in kot se zagre. Čas je bil za odhod domov. Luna je že vzšla, svetila tam nad grebenom Velikega vrha.
Na vrhu

sobota, 16. marec 2019

Velika Mojstrovka

Zgodnje jutro, kot običajno. Pred nami je bil na Vrišču parkiran zgolj en avtomobil. Poprh na njem je kazal, da ni od danes. V soju lučk smo se vzpenjali preko plazu, nobene prave sledi nismo našli. Zato smo vlekli neko svojo, srenači so prišli še kako prav. Ozirali smo se proti Nad Šitom glavi, snega na njenih pobočjih je bilo zadosti, mogoče jo kmalu obiščemo. 
Lučke na plazu
Pod grapami smo ujeli pristopno smučino, ji sledili dokler je bilo smiselno. Počasi nas je ujel dan, priplazil se je iz vzhoda, ožaril skale med Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Borut je potegnil svojo sled skozi ruševje, ušel daleč naprej. Z Urošem sva se smejala, da se mu mudi domov. In ga zadihano lovila. 
Ožarjeni greben
Za pobočji manjše sestre se je razlila svetloba, oblaki na nebu so bili pisani, sled letala. Dolga prečka do pobočij našega današnjega cilja, vzpon preko strmine, kratek počitek pod značilno steno na prehodu. Nadaljevanje proti vrhu, sneg je bil dober, to smo že videli. 
Sled svetlobe
Skalna piramida na vrhu je gledala izpod snega. Letos res snega ni pretirano veliko. Vse naokoli so nas pozdravljali znani očaki, Jalovec in Mangart sta bila na dosegu roke. Obujali smo spomine na čas pred slabim letom dni, naš zadnji obisk. Čokolado s čilijem. Kaj vse si zapomni človeški spomin. 
Vzpon po pobočjih Velike Mojstrovke
Prvi zavoji, kot vedno nekoliko bolj previdni. Nato pa uživaško lovljenje zavojev proti skali, kratek premislek, kje bo bolje. Trda podlaga, nekaj napihanca na uravnavi. Ravno toliko, da je včasih smuči potegnil malo po svoje. Prečka do ruševja, prehod preko njega je bil kratek. 
Znanca
Stopinje do vratc pod Grebencem, spust po strmini. Kot vedno je bila smuka odlična, zavoji so si sledili. Kratki postanki, da so noge malo počile, nato pa nadaljevanje. Vse do plazovine ob izteku. Rodeo preko nje, že smo stali ob avtu, pogledovali proti presmučani liniji, se smejali. Kaj bi se ne. Dan se je začel tako lepo.
Pod Grebencem

četrtek, 14. marec 2019

Turna noč zadnjič

Odločitev je bila v zadnjem trenutku. Še posebej obet, da gre za zadnji četrtek, ko je na smučišču Tromeje v popoldanskem času tako imenovani Tourennacht, nas je pritegnil. Trije mušketirji smo med klepetom in seveda smehom drveli proti Korenskemu sedlu, preskočili na sosednjo stran in mirno priplužili na parkirišče v Sovčah. 
Na parkirišču v Sovčah
Takšne gneče kot pred tedni ni bilo, vseeno pa smo med parkiranimi avtomobili turno smučarskih navdušencev komaj našli prazno mesto. Smuči so bile na nogah, prvi koraki, zložno smo se vzpenjali in imeli marsikaj povedati o dekletih, ki sta s hojo začeli malo pred nami. Kaj pa bi drugega trije nasmejani dedci? 
Slovo dneva
Tudi ko smo ju za prvim ovinkom prehiteli, so nam besede še vedno tekle naprej, kot bi se res že dolgo ne videli. Povsem se je stemnilo, lučke v dolini, rdeča visoko nad njimi na vrhu Dobrača. Zadnja sled dneva na obzorju je bledela. Smučarji so mimo nas hiteli v dolino. 
Med vzponom
Malo sem ušel naprej, prehiteval druge smučarje, utrujenosti danes ni bilo, že so bili tu zadnji zavoji, ciljna ravnina, močna luč je kazala pot, restavracija na vrhu. Prijatelja sta prišla za menoj, zgolj nekaj vdihov kasneje. Stopili smo v toploto notranjosti, sedli za prazno mizo, nazdravili novemu vzponu, sezoni, ki bo očitno bolj kratka. 
Pogled v dolino
Pa zato nič manj dobra. Kot je seveda prav in se spodobi. Pladenj, pivo, preste. Prav nikamor se nam ni mudilo. Pa vendarle je bilo počasi treba navzdol, pot do doma je bila dolga, prižgali smo lučke, zapeljali po progi. Zavoji so si sledili, bleda svetloba je osvetljevala sneženo pobočje. 
Na vrhu
Le še redki so bili zamudniki, ki so sopihali proti vrhu. Nič se nismo obirali, kot bi mignil smo bili na zadnji uravnavi, se ustavili ob robu snega. Veseli, zadovoljni. Dobro smo se premigali. Saj to je najbolj pomembno, kakopak. Čakala nas je le še pot domov, ki pa je imela neke svoje zaplete, a to je že druga zgodba …
Pladenj, pivo, preste

nedelja, 10. marec 2019

Zima se poslavlja

Vedel sem, da ne bo dolgo. Čeprav vremenoslovci vsake toliko napovedo ohladitev, celo sneg do nižin je sem in tja slišati, so to bolj pobožne želje kot kaj drugega. Da bi bila zima, vsaj ko počasi že maha s svojim repom, takšna, kot bi morala biti. Pa stvari seveda ne tečejo tako, kot si zamislimo ali bi radi. 
Vedno bolj kopna pobočja
Velikokrat enostavno narava potegne svojo črto, mi se moramo pa sprijazniti. Kot jim drugega tudi ni preostalo na Starem vrhu, kjer so morali zaključiti s smučarsko sezono, čeprav bi z njo zagotovo z veseljem nadaljevali. Z Borutom sva že ugotovila, da so šteti dnevi snežnemu traku, ki se vleče od spodnje postaje žičnice do pod vrha hriba, ki je le po imenu star. 
Še malo in pomlad bo prišla
Zato sem se odločil, da se do najvišje točke potrudim še enkrat. Saj bodo kopni deli kmalu preveliki, pravega užitka ob hoji navzgor, še posebej pa smučanju navzdol, ne bo več. In kako prav sem imel. Podlaga je bila sicer mestoma trda, ostanki umetnega snega. Toda kopnine, ki sva jih pred dvema dnevoma premagovala po ozkih trakovih beline, so bile sedaj že večje. 
Pod oblačnim nebom
Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo trave, rešene snega in ledenega oklepa, ozelenele. Okoli mene je bil mir, samota. Nič me ni motilo. Hodil sem mimo vasi, zagrizel v strmino, se čudil velikim razpokam v snežni odeji. Kot bi mignil sem bil pri koči, nadaljeval do strmin pred zavojem, štartno hiško. 
Razpoke
Nad menoj je bilo oblačno nebo, napoved je grozila z dežjem. Pa ga ni bilo. Čudil sem se velikim razpokam v snežni odeji, nadaljeval do zgornje postaje vlečnice, snel smuči, naredil še tistih nekaj korakov do najvišje točke. Meglice so se vlekle med bukvami, nič se nisem obiral. 
Pogled z ovinka
Svetlobe je bilo kljub oblakom še zadosti, kdaj bo začelo kaj padati nisem vedel. Vrnil sem se do smuči, zapeljal navzdol, lovil snežene trakove, pobočja, kjer je bilo možno najbolje vijugati. Dvoje kopnih delov je zahtevalo počasni prestop, tudi čez cesto je bilo treba tako. Nato pa navzdol, zavoji so si sledili, pripeljal sem se vse do zadnjega, na izhodišču. Zadovoljen? Seveda, kdaj pa nisem.
Megleni gozd

sobota, 9. marec 2019

Hum

Dan se je že prebudil, mesto je vstalo. Tudi sam nisem zdržal več v postelji. Hotel sem videti, če bom na obzorju ujel kaj sonca, če je pogled na pivovarsko mesto od zgoraj še vedno lep, če je kaj drugače kot je bilo pred tedni, ko je na vrhu pozdravljal snežak. Hum je vsekakor vršiček, ki ga je vredno obiskati. 
Laško in Hum
Zato, da se predihaš, da srečaš prijazne ljudi, pogledaš z višine tudi vase, se vprašaš o tem kdo si, kaj te žene naprej. Da skušaš razčistiti s preteklostjo, pogledati v dni, ki prihajajo. Predvsem pa, da zajameš sapo, preden se dan naredi takšen, kot si ga načrtoval. Stopil sem na most, ki vodi čez Savinjo, šel mimo cerkve v starem delu. 
Pogled s poti
Nadaljeval navzgor, vedel točno, kam bo treba. Pomahal sem gradu, pot je bila znana, urne noge so se že vračale. Zavoji mimo Prižnice in Divjega farovža, sopihal sem kot dobro zagreta parna lokomotiva. Že sem bil pod križem, ki je opomnik tistim, ki verjamejo in bi morebiti pozabili. 
Križ
Nekaj korakov, samota me je objela na najvišji točki. Ki pa je zgolj eden izmed treh vrhov, Hum je namreč pravcati štajerski Triglav. Razgledal sem se, snežaka seveda že lep čas ni več. Roža vetrov na kateri je stal, je znova kazala smeri neba, povedala, kaj se vidi. In vidi se veliko, vidi se daleč. 
Najvišji vršiček
Ko se je utrip umiril, sem jo navzdol mahnil na drugo stran. Saj, da bi ne šel še na preostala vršička, ni bilo misliti. Sploh, ker sem tako lahko zaokrožil vse naokoli. Valoval sem torej naprej, pogledoval nazaj na prehojeno pot, samota je bila okoli mene. Očitno jih večina pohiti zgolj na prvi vrh. 
Pogled v smeri Šmohorja
Ko se je pokazala stezica, ki je obetala, da nižje pride na asfaltno cesto proti centru Laškega, sem ji seveda sledil. Res me ni razočarala, že sem se obrnil nazaj, hitel zložno navzdol. Zgolj nekaj ducatov korakov in zašpilil sem klobaso. Kratek toda lep sprehod, vsekakor. Kopica misli tudi.
Hum z zadnje poti

petek, 8. marec 2019

Stari vrh

Kar čakal sem. Da se ustavi drdranje žičnic in že po tradiciji izkoristim zasneženo liso sredi kopnih travnikov. Stari vrh. Kdo bi vedel, zakaj mi je iz leta v leto bližji? Mogoče je res krivo le ime. Ali pa enostavno to, da je vzpon do najvišje točke zgolj nekoliko daljši sprehod. 
Kopne flike
Strmina nikjer ni pretirana, še vedno nekoliko poteptano smučišče pa nudi tudi odlične pogoje za uživaška zavoja. Tako levega kot desnega. Petkovo popoldne, časa sem imel dovolj, Borut je bil takoj za to, da se mi pridruži. Na parkirišču sva ugotovila, da imava za smuko zgolj brljivko. 
Vsaj razgledi so lepi ...
Pa nič zato, saj mogoče za rep še ujameva nekaj dnevne svetlobe. Sva si rekla in se zagnala po položni progi navzgor. Kopne flike so kazale, da so snežni odeji šteti dnevi. Ni nama bilo jasno, kako je lahko le nekaj dni nazaj smučišče še delovalo. Beli oblaki na vedno bolj temno modrem nebu, zahajajoče sonce jih je obarvalo. 
Na robu večera
Vzpela sva se po desnem kraku smučišča, smuči niso drsele nazaj, kljub trdi podlagi se je hodilo dobro. Kot bi mignil sva bila mimo vrha nekdanjega smučišča, nadaljevala navzgor. Presenečena, da je tudi tu še sneg. Seveda se mi je hitro budil spomin na moj vzpon pred skoraj točno dvema letoma, ko sem trmasto smuči nosil po kopnem pobočju vse do vrha. Pa kaj, tudi vztrajnost nekaj šteje. 
Strmina pod štartno hiško
Pod štartno hišico je kopnina skoraj pregriznila snežno podlago, strinjala sva se, da ga bo za smuko dovolj. In le nekoliko naprej, nad vrhom sidra obstala na suhi travi. Sedaj ni imelo več smisla nadaljevati s smučmi, do najvišje točke sva šla peš. Se nazaj grede smejala odvrženemu sidru, nato pa odpeljala proti dolini. 
Pogled
Sneg je bil ravno pravšnji, sledi teptalnega stroja niso motile, za dve krajši kopnini sva enostavno vzela nekoliko večji zalet. Na zadnjem razcepu sva zavila levo, tudi tu je bilo snega ravno še prav. Popoldne je bilo izkoriščeno, tako, kot mora biti in je prav. Najraje bi kar vriskala od navdušenja. Stari vrh res nikoli ne razočara.
Na sidru :-)