četrtek, 12. maj 2022

Črni hrib

Meni se ni zdel čisto nič črn. Prav zares nič. Ne od daleč, ne takrat, ko sem stopil do najvišje točke, z znamenjem poti spominov in tovarištva, klopjo. Zakaj torej takšno ime, nimam pojma. Pa saj niti ni pomembno. Bolj je to, da si, da to veš, da najdeš čas, se predihaš, zaveš sebe in svoje okolice. Da pogledaš zelenje, ki je v prvi polovici maja tako zelo pomladno. 
Pod vrhom
Pa najsi bodo to listi na bližnjem gabru ali koprive za plotom. Čas je bil omejen, zato sem se podvizal čez Rudnik do izhodišča vzpona. V rokah sem imel telefon in sledil črti, ki je obetala pot. Ta je res bila, toda že po prvem strmem vzponu čez s koreninami poraščeno pobočje, sem ugotovil, da sem zašel na progo za kolesarski spust. 
Črni hrib
Previdno sem se vzpenjal ob robu in upal, da ne bom koga razburil. Saj, kako pa naj bi vedel, da oznaka na zemljevidu ni povabilo za pešce? Na srečo sem srečal le dva kolesarja, ki sta bolj študirala, kako bi zvozila vse ovinke, skoke in spuste, kot pa drvela navzdol. Motil torej nisem nikogar. Malo pod vrhom sem zavil do točke, kjer je skrit prav poseben zaklad, ga kar hitro našel, potem pa nadaljeval do vrha. 
Pot
Sedel sem na klopco, zgolj nekaj trenutkov preden sta prišla mimo dva nekoliko starejša zaljubljenca. V očeh sem jima videl, da ju moje mesto mika. A rekla nista nič, nekaj nižje sta našla primeren kotiček in naravno sedalo, kjer ju nihče ni motil. Malo sem še posedel, časa dovolj, hiter vzpon mi je torej naklonil nekaj samo mojih sekund. 
Koprive
Potem sem vstal, prepustil mesto ob najvišji točki drugim pohodnikom, odšel nazaj po isti poti. Spust je bil seveda hitrejši, še vedno pa daleč od hitrosti kolesarjev. Dvojica je še naprej študirala podrobnosti spusta, pokimali smo si, odšel sem naprej. Dan je bil prav takšen, kot mora biti. Sončen, vroč. Dan je bil prav takšen, kot mora biti. Nekaj časa … zgolj moj.
Koreniti spomini nekdanjega življenja

nedelja, 8. maj 2022

Polja žafrana za vedno ...

Spet je bila Ajda tista, ki je predlagala pohod. Sam sem bil za, nekaj idej kam in kako, na koncu je zmagala moja zamisel o Veliki planini in vijoličnih poljih žafrana. Zjutraj sva se odpravila izpred Kalcita, upajoč, da ne glede na napoved kakšnega hujšega dežja ne bo. In pogumni imajo menda srečo. 
Sveti Primož
Med vzponom proti svetima Primožu in Petru se je ob meglicah nad dolino nad nama skozi oblake prebijalo celo sonce. Nisva se ustavljala, ne pri enem, ne pri drugem svetniku, stopila sva mimo zanimivega znamenja in prišla do stičišča poti. Na mestu nekdanje Mickine bajte sva zavila po levi poti, torej čez Pasje peči. 
Pri Mickini bajti
Še nekaj vzpona in stala sva na robu travnikov, kjer se poleti pase živina. Sedaj je bilo zanjo seveda še prezgodaj, zgolj pohodniki smo motili mir, uživali v dnevu, ki sploh ni bil slab. Ne tako, ne drugače. Šla sva mimo prvih bajt, občudovala polja žafrana. Sem in tja je bila celo kakšna flika snega, bolj za slovo od zime kot kaj drugega. 
Velika planina
Globoke vrtače kažejo na kraški svet. Pod kapelo Marije Snežne sva skozi bajtarsko naselje stopala proti muzeju, nad njim brez uspeha iskala, kot sva kasneje videla uničeno, klopco ljubezni. Le še nekaj korakov naju je ločilo od vrha Gradišča. Žičnica nedaleč stran je občasno zaropotala. Nekateri proti vrhu pridejo tudi s pomočjo te muzejske tehnologije. 
Pomlad in ostanki zime
Kajti smučarske naprave na tem smučišču so res bolj za spomin na nekdanje čase kot kaj drugega. Šla sva navzdol, po progi smučišča, presenetil naju je hladen veter. Zato sva se hitro spustila s prepišnega grebena proti bajtam, šla mimo njih in se po poti pristopa vračala na stezo, ki z nekaj zavoji sem in tja seveda, vodi preko žafranovih poljan do gozda. 
Bajte
Sonce je pobožalo deželo, tudi med hojo navzdol naju je skozi sveže pomladne veje prijetno požgečkalo. Dan je bil kljub malo bolj kilavi napovedi torej prav v redu. Dokler se nisva odpeljala proti domu. Komaj sva s parkirišča dobro zapeljala na cesto, že so po šipi zaropotale prve kapljice. Nasmeh se nama je izrisal na obrazu.
Na Gradišču

torek, 3. maj 2022

Mala Mojstrovka

Kot vsako pomlad, me je tudi tokrat, bolj ali manj za zaključek sezone, vleklo na Vršič. Zaradi pisane napovedi sva z Borutom sprva še malo cincala, potem pa je le padla odločitev, da bi bilo smiselno pogledati od blizu kakšne so razmere. Na vzponu iz Kranjske gore sva srečevala zgolj tuje registrske oznake, na Vršiču gneče ni bilo. 
Pogojno užitno
Plaz je bil videti prazen in res nisva na celotni poti srečala nikogar. Do najbližjega kraka beline je bilo že potrebnih nekaj korakov, zato pa je bila snežna zaplata proti sedlu pod Grebencem videti (skorajda) zvezna. Vpregla sva cucke, Borut je hodil spredaj, vedno bolj jezen, saj se je vrhnja plast gnilca skorajda pod vsakim korakom speljala. 
Vršič
Sam sem za njim hodil nekoliko lažje, opažal, da stari psi, utrujeni od preteklih let, spredaj popuščajo. Naveličana takšne hoje sva smuči naložila na nahrbtnik, se vzpenjala peš do sedla, nad njim nadaljevala na enak način po grebenu proti Mali Mojstrovki. Borut je bil nekaj korakov naprej, ko me je zapeljala pristopna smučina. 
Proti sedlu
Prav vesel sem bil, ko sem snel težak nahrbtnik, toda po nekaj metrih ugotovil, da sem storil napako. Vsak korak je pomenil zdrs gnilca, snežna odeja je bila na nekaterih mestih zgolj poprh nad kamnito podlago. Smuči so znova pristale na nahrbtniku, moral sem zlesti nazaj na greben, slediti Borutu, ki je med mojimi manevri ušel precej naprej. 
Proti grebenu Male Mojstrovke
Na vrhu sva bila znova skupaj, na robu večera in z obetom poslabšanja na zahodu. Brez odvečnih ceremonij sva se pripravila na spust, prvih nekaj zavojev z vrha je bilo previdnih, snega tam kot običajno ni na pretek. Potem je šlo bolje, sam niti nisem ril pregloboko, zavoji navzdol, vsaj nekaj dobre smučarije. 
Pogled z vrha
Borut se je odločil za prečko, želel priti od zgoraj do kopnega dela poti nad sedlom. Škrtanje, ki sem ga slišal izpod njegovih smuči me je odvrnilo, da bi smučal za njim. Raje sem nadaljeval navzdol po krnici, najprej začudeno opazoval manjši plazič, malo naprej že kar bolj resen plaz južnega snega, ki se je sprožil izpod prijateljevih nog. 
Velika Mojstrovka
Po običajni prečki sem se porival do ruševja. Prebijanje skozenj, ropotanje navzdol do sedla, zavoji po gnilcu proti Vršiču niti niso bili tako slabi. Kratek prestop, potem pa je šlo vse do mesta, kjer sva začela z vzponom, na smučeh. Z več ali manj škripanja pod smučmi, odvisno od poguma in sreče. 
Borut
Na koncu sva zaključku sezone nazdravila s pivom, pri katerem po odprtju nisva bila najbolj prepričana če ne gre za šampanjec. In se strinjala, da je bilo čisto fajn, da pa je vseeno vožnja predolga in snega premalo, da bi se to pomlad na Vršiču še splačalo nadeti smuči.
Pogled s sedla proti Nad Šitom glavi

ponedeljek, 2. maj 2022

Delu čast in oblast!

Saj bi bilo odlično, če bi ta izrek, ki so ga nekoč veselo vzklikali na raznih proslavah širom bivše države, res obveljal. Če bi delo nekaj veljalo in bi oblast imel slehernik. Toda žal mu nikoli ni uspelo, da bi prevladal, saj ga je gladko povozil drug rek, ki se je tudi na nekdaj rdečem vzhodu nekje bolj odkrito in na glas, drugje tiho in pritlehno zažrl v vse pore družbe. 
Stara cerkev v Šiški
Denar pač vrti svet. To je dejstvo. Zato tudi praznovanje prvega maja, pri nas pa še kakšnega dne za tem, ostaja bolj nostalgično spominjanje na davne sanje o enakosti in preseganju hlastanja za denarjem kot pa še vedno realna možnost. Pa vendarle boljše (vsaj) to, kot da povsem zapademo v realnost socialne neenakosti, se z njo sprijaznimo in jo sprejmemo kot edino možno danost. 
Šišenski hrib
Mogoče pa nekoč iz ostankov preteklosti, žerjavice preteklih upov, podpihovane prav s kresovanji in govori raznih sindikalistov, vzplamti nov plamen, ki bo požgal neenakost, strmoglavil razne bogatune, ki svoj dobiček tako ali drugače kujejo na plečih delavcev in ustvaril nov, pravičen družbeni red. Nisem optimist, toda … upanje seveda umre zadnje. 
Belo in rdeče
Čeprav je od kresa ostalo zgolj še počiščeno pogorišče, govori so utihnili, zabave željna množica je glavobol zdravila tako ali drugače, sem se odločil, da grem na Rožnik. Ali pa prav zato. Ker je bil danes vseeno bolj tih, miren in zato meni vsaj malo bližji. Mahnil sem jo kar z domačega praga, peš, mimo stare cerkve v Šiški, ostankov Bellevuea. 
Rožnik
Navzgor po praznih, skorajda samotnih stezicah do Šišenskega hriba. Tudi proti Rožniku ni bilo pretirane gneče, čeprav seveda sam nisem bil več. Sploh pri gostilni so bile skorajda vse mize polne. Od cerkve sem v smeri zahoda zagledal črne oblake, tam v daljavi je lilo. In moča je prihajala vse bližje. 
Ribnik
Spustil sem se navzdol, mimo Čada šel do Tivolija, tam ob rahlem rosenju poiskal nekaj točk za igro, srečanje, zabavo čez mesec in več. Se mimo stare cerkve vračal, zagledal mačko, ki je sedela na parkiranem avtomobilu in oprezala za ptiči. Še v živalskem svetu ostaja prevlada močnejšega, boljšega, hitrejšega. Ki na koncu zgodbe sit odide domov. Upanje je ugašalo …
Zeleno srce Ljubljane

nedelja, 1. maj 2022

Osrednja grapa

Pred nekaj dnevi sem z obiskom Begunjščice Ljubelj in vedno slabše zasnežene flike nad njim odpisal. Za to sezono bo dovolj, sem si rekel. Potem pa izvedel, da so vsi prijatelji tu in tam, nikogar doma, samemu se mi do Vršiča ni dalo voziti. Zato sem zvečer pred praznikom dela znova pristal na Ljubelju. Saj snega vendarle v štirih dneh ni moglo prav veliko pobrati, sem se tolažil. 
Znova nad Ljubeljem
Ko sem naslednji dan stopil na prosto je popršelo nekaj kapljic. Niso me ustavile, kot tudi težka oblačna odeja nad vrhovi ne. Kmalu sem videl, da je kopni del melišča širši, poleg njega je tudi že kje drugje zmanjkovalo snega. Kakšno kopnino sem prestopil, smuči je bilo treba večkrat sneti, narediti korak ali dva peš. 
Pod Šentanskim plazom
Prehodi na Šentanski plaz so bili kopni, nadaljeval sem proti Zelenici. To je bil tudi moj prvotni načrt. Ker pa je bilo po nekaj kapljah na parkirišču sedaj suho, sem nadaljeval sem in tja po Osrednjem plazu. Do kamor bo šlo, do koder se mi bo dalo, sem si govoril. Sledil sem staro pristopno smučino, vse dokler ni bila strmina takšna, da sem se odločil nadaljevati peš. 
Snega hitro zmanjkuje
Ravno med nekaj novimi kapljami sem si oprtal dokaj težji nahrbtnik, hodil po odličnih stopinjah naravnost navzgor. Včasih je predhodnik sicer malo zaštrikal sem in tja, ni mi bilo jasno zakaj, pa vendarle so bile stopnice odlične, dereze so ostale v nahrbtniku. V ožini je bilo snega še zadosti, le precej kamenja se je že nabralo. 
Veliki vrh
Občasno je kakšen kamen priletel navzdol, čelada je bila na glavi, udarec enega od izstrelkov v koleno pa tudi ni bil prehud. Vsake toliko sem pogledal, če je skorja na snegu res požled. Pa je bil sneg odličen, grifig. Na vrhu Smokuškega plazu ga je zmankalo, do grebena je bilo le nekaj korakov, do Velikega vrha še dva ali trije več. 
Smuka navzdol
Dvignil sem se nad megle, celo v dolino se je videlo. Nisem se prav dolgo obiral, spustil sem se nazaj do uravnave, nadel smuči, zapeljal navzdol. Smuka je bila prav dobra, zavoji so si sledili, ni bilo ne pretrdo, ne premehko. Na snegu je bilo nekaj kamenja, stare smuči se mi niso preveč smilile. Na najožjem delu sem podrsal kakšnih pet metrov, pod njim začel na širokem pobočju delati dolge zavoje. 
Nad najožjim delom
Treba je bilo že malo pogledati, kje pelješ, sneg je bil na določenih mestih pravi gnoj, na drugih se je dalo še lepo uvijati. Na koncu plazu, v višini koče Vrtača, je sledil prvi prestop preko kopnine, po dolgi prečki je bilo prestopov še več. Na koncu sem sicer pripeljal vse do balvana, vesel zaradi solidne smučarije v grapi in pod njo. Pa vendarle odločen, da do naslednje zime na Ljubelj s smučmi ne pridem več.
Pobočja nad Zelenico