petek, 26. julij 2019

Mala planina

Znova je prišlo znano povabilo. In kaj se mu človek ne bi odzval, če to zahteva, da se malo pretegneš, dobiš občutek, da si nekaj dobrega naredil za sebe. In končno tudi obiščeš kraje, ki si jih morebiti že večkrat, pa vendarle je vsak obisk drugačen, vsak pogled nov. Točno tako je bilo tudi tokrat. 
Znamenje ob robu Gojške planine
Ob robu Male planine sem stopal pred dnevi, ko sem šel še malo naprej, višje. Tokrat sem si izbral pot, ki je še nisem poznal. Avto sem prislonil pri Jelševem konfinu, se nasmehnil ob zanimivi igrici za otroke. Kako malo je treba, da malim glavicam domislica popestri pot in zbudi navdušenje že pri prvih korakih. 
Ostanki letala
Skozi gozd je šlo hitro, kot bi mignil sem bil na Gojški planini. Znamenje z kopico plastičnih rož, ki res ne kažejo na pretiran okus ali zavzetost tistega, ki naj bi zanj skrbel. Prav sredi teh sončnih rožnih vrtov. In nato prevalitev na Malo planino, kjer se je pred desetletji zaključil let enega izmed zavezniških letal. 
Kamnita vrata
Ob spomeniku in celo nekaj ostankih nesrečnega letala sem hitro našel skrito škatlico, nato pa začel še malo raziskovati naokoli. Bajte me niso toliko zanimale, saj nikogar nisem hotel motiti. Ženski, ki se je prilepila na linijo z dolino, sem zgolj pokimal. Nato pa stopal skozi kamnita vrata, ki jih je postavila narava sama. 
Arena
Se ustavil na robu globoke vrtače, menda s strani domačinov Arena imenovane, kamor se je letalo ob poskusu zasilnega pristanke zarilo. Razmišljal o tistih časih, posadki, preživeli so se po padcu raztepli naokoli. Enega od pilotov so našli šele čez tedne, skrival se je, ves prestrašen nekje v senu. 
Pot
Težki, nevarni časi so bili to, zagotovo. Stopil sem navzdol, Gojška planina je že oživela, zavil pri znanem odcepu proti Jarškemu konfinu. Prav lep sprehod je bil, to zagotovo. Na takšen lep dan. Ki je hkrati budil spomin na čase pred davnimi leti. Pretresejo te, ostanejo v tebi. Budijo strah, kaj vse lahko človek stori človeku.
Kot sanje

torek, 23. julij 2019

Pod gorami

Kot pravi slogan na majici, ki jo ponuja ena od slovenskih športnih trgovin. Hotel si kolo. Goni ga. In sem ga. Da bi znova doživel krog, ki mi je tako poznan in sem ga včasih tudi res velikokrat prevozil. Da bi videl, kako se novo kolo obnese in kaj lahko pričakujem od sebe. Da bi zadihal nekoliko bolj svež zrak in ob spustu začutil veter v laseh. 
Pogled na pot, ki me čaka ...
Zatorej sem zgodaj popoldan zavrtel pedala, se mimo skorajda domačih vasi odpeljal proti Tupaličam. Tam zavil v strmino, ki me je po precej bolj globokih vdihih pripeljala na rob razglednih travnikov pod Možjanco. Vas, kjer se je sonce ujelo v veje drevesa, sem kmalu pustil za seboj, izginil v gozd, valoval proti Štefanji vasi. 
Travniki pod Možjanco
Srečal nisem nikogar, kar je bilo tudi pričakovati. Spust do razpotja in tam hitra, skorajda hipna odločitev. Grem še do cerkvice, najvišjega vršička tu okoli. Saj je zgolj streljaj stran. Zavil sem na kolovoz, se tako izognil kmetiji pri Mežnarju, na robu travnika trmasto potiskal pedala po strmi poti, ki se izteče prav pri obzidju, velbanem vhodu. 
Sonce se je ujelo
Sedel sem na klop, toliko, da sem si oddahnil. In se razgledal vse naokoli. Saj je od tu kaj videti. Predvsem bližnji Krvavec in njegovi sosedje so kot na dlani. Nato pa začel s spustom po stezici. Švignil sem mimo kmetije, pokimal domačim, kakšnega psa, kar sem se najbolj bal, na srečo ni bilo na spregled. 
Možjanca
Poganjal sem navzdol, po zaviti cesti, do že znanega razpotja. Peljal sem mimo Zgornje Štefanje vasi, se prevalil na sedelcu pri avtobusni postaji navzdol, oddrvel mimo spodnje postaje žičnice na Krvavec. Zadnji kolesarji, ki so se očitno preganjali po čisto drugačnem svetu, so se ravno vračali v dolino. 
Štefanja gora
Sam sem drvel naprej, skozi ovinke, do vasi Grad in naprej proti Dvorjam. Kilometri so ostajali za menoj, pot je bila znana, do doma nisem imel več daleč. Prijetna utrujenost je bila ravno pravšnja, da sem vedel. Nekaj dobrega sem naredil za sebe. Kar je seveda največ vredno. 
Pogled v smeri Krvavca

nedelja, 21. julij 2019

Soteska Zarice

Soteska Zarice. Nekoč nemirna Sava je tukaj že čisto ukročena. Počasi, prav ležerno se pomika med visokimi konglomeratnimi stenami, nič se ji ne mudi. Ali ji ostaja spomin na čase, ko je ob spomladanskem topljenju snega visoko v gorah drla skozi skalni usek pod Kranjem, obogatena s Kokro krušila steno in poglabljala svojo strugo? 
Slovo
Kdo bi vedel? Mi vsekakor ne, pa se o tem, po pravici povedano, tudi nismo spraševali. Ko smo v dobri družbi obiska iz daljnih krajev zaveslali pod nekdaj mogočno Planiko, pomahali babici, ki nas je pripeljala na začetek, pričakala na koncu naše današnje poti. Dvoje mostov je ostalo za nami, objela nas je zelena voda, prav tako kot ona smo tudi mi čisto počasi pluli v smeri toka. 
Pred vstopom
Pod čistilno napravo so nas objele stene na obeh straneh, razlaga o tem kaj je in kaj je bilo, ni naletela na pretirano navdušenje. Če iščeš adrenalin, doživetje brzic, ožin in spustov, nisi na pravem mestu. Tu lahko iščeš mir, tišino. Srečaš ptice, ki so ga že našle. Posamezne ribiče, ki preizkušajo svojo srečo. 
Soteska
Tam proti hribom so se začeli gostiti oblaki, upali smo, da nas ne ujame kakšna nevihta. Priveslali v razširitev pri Prebačevem, se nasmihali ob domišljiji tistih, ki na robu reke najdejo svoje pravljično kraljestvo. Vprašanja o dneh, ki so bili, načrtih za dni, ki šele prihajajo. 
Konglomeratna stena
Nedoločni odgovori, teme, ki so jima blizu, smeh. Vreme me je vedno bolj skrbelo, bo zdržalo, ne bo? Končno smo zaveslali v Trbojsko jezero, veliko razširitev nekdanjega rečnega polja. Posamezniki so ob čolnarni na levem bregu uživali v vodi, danes tako moderna plovila so jih nosila sem in tja. 
Oblaki se gostijo
Mi smo se držali desnega brega, obšli izraziti pomol in že zagledali babico, ki je navdušeno mahala. Miren pristanek, pospravljanje čolna, opreme. Vsekakor je bilo zanimivo, lepo. Besede so to povedale. V mislih pa vsekakor … hvala Ajda za čas, ki smo ga preživeli skupaj.
Trbojsko jezero

četrtek, 4. julij 2019

Medvedova jama

Zgodnje jutro ne preveč lepega dne. Tema se še ni razkadila, ko sem visoko nad dolino Korošice ujel dobro vidno stezico. Saj ji na srečo ni bilo težko slediti, naključni obiskovalci s podobnim ciljem, kot sem ga imel danes sam, morebiti lovci v zalezovanju svojega plena, so jo shodili. 
Strmine
Prečenje, izbira strme poti, ki se je v okljukih vzpenjala sem in tja navzgor. Zdelo se mi je zgolj kot dih časa, ko se je bleda svetloba razlila po gozdu, zastirali so jo debeli sivi oblaki, iz katerih je še pred nekaj urami pršelo. Znova sem se združil s položno potjo, nadaljeval do koče na razglednem parobku, lovci jo imajo menda za svoje zatočišče. 
Lovska koča
Danes tam ni bilo nikogar, samota je polnila okolico. Skozi visoko travo sem stopil na začetek stezice, ki je peljal še naprej. Skrbno sem štel ovinke, na pravem odcepu pokimal resno možicu, ki je kazal, da bo to križišče kar pravšnje, zavoj tu nujen, če hočem priti do cilja. 
Pod oblačnim nebom
Stezica je bila uborna, pa vendarle dobro vidna. Zanesljivo me je pripeljala do uravnave, nad katero je bedela visoka stena. Pod njo pa je luknja spuščala v kratek podzemni rov Medvedove jame. Vsaj tako ji pravijo bolj ali manj vsi, ki sem zahajajo. Mokriška jama je menda uradno ime. 
Sled svetlobe
Ne leži ravno pod Mokrico, pelje pa steza mimo nje prav na ta razgledni balkon nad Kamniško Bistrico. Stopil sem v notranjost. Od kar je nekdo odvrgel kovinsko rešetko, ki je ščitila vhod, v globino, je spet prosto dostopna. Za kaj je bila zapora potrebna mi ni jasno, toda verjetno je razlog za to že bil. 
Vhod v jamo
Pretirano globoka ni, pa tudi kakšnega posebnega okrasja v njej ne najdeš. Medvedi se v njej verjetno ne zadržujejo že dolgo, arheologi pa so zagotovo odnesli vse, kar je bilo vredno ukrasti pozabi. Stopil sem nazaj pod oblačno nebo, usmeril korak navzdol, pot mi je bila znana. 
Kamniti stražar
Raziskovanje naprej navzgor, po neoznačenih poteh, komaj vrednih tega imena, sem prepustil nekim drugim časom. Mimo koče sem stopil po položni poti, bolj je dajala oporo korakom. Dan se je komaj dobro začel, ko sem spet prikorakal do avtomobila. Z občutkom, da sem ga začel res dobro. Kar je seveda več kot prav.
Pogled iz jame