torek, 27. september 2016

Soseda

Obetal se je še en lep dan. Jutro se je zbudilo ob jezerih, prav tam, kjer je prejšnji dan zaspalo. Tam okoli je še veliko lepega, toda treba je bilo naprej. Ali nazaj. Odvisno, kako si obrnjen. Tako sem naš dom ustavil pri jesenskih močvirnih travah, dobrih sojenicah, čepijo ob zibelki naše Save. 
Potopljena senca
Moja krmežljava senca se je potopila vanjo, nato pa stopila naprej. Kajti modro nebo je znova vabilo, treba se mu je bilo stopiti naproti, do koder se le da. Pod vrhom ugaslega smučišča so me pozdravili znani zvoki, debeli pogledi. Ne za dolgo, že so mulile naprej slastno travo, pocukrano z roso. 
Na vrhu smučišča
Nasmeh je bil na mojem obrazu, ko sem stopil v gozd, sledil kolovozu. Ko se je ta izgubil, sem šel kar po svoje. Obet stezice je kmalu izginil, toda saj ni bilo veliko možnosti. Navzgor, v strmino, v breg. Prestrašil sem rogate zverine, pobegnile so v strmo pobočje, komaj sem pridihal do roba so bile že spodaj, v suhem hudourniku. 
Na Ciprniku
Zaman sem skušal opaziti njih krila, že so izginili na drugi strani, med drevjem. Na sedlu sem zavil na Ciprnik, ta mi je bil poznan. Vedel sem, da bom z nekaj sreče pred meglami uzrl bele skale naših očakov. In daleč pod seboj domovanje orlov. Tistih na smučeh. Le moja senca je legala na pobočje po katerem se spuščajo junaki. 
Planica in Rateče
Pogledal sem se, nato pa odhitel navzdol, proti Vitrancu. Vmes sem prijazno pozdravil. Možica, ki je sedel na štoru. In se smehljal, o tem sem bil prepričan. Vrh v svojimi viharniki mi je bil znan, razgledov tam ni prav velikih. So pa zato čisto drugačni z roka, na katerem lesena cesta vodi v globino. 
Prijazni pozdrav
Pa ne prav daleč, zgolj do tja, kjer si podaš roko z zrakom. Zavihtiš proti travnikom daleč spodaj. Sam sem se raje obrnil, zavil na pot, štrikal navzdol pod sedežnico. Koliko zgodb bi smučarji preteklih dni lahko povedali o njej. In progi pod njo. Že sem bil na široki progi, z njo sem vijugal proti Podkorenu. 
Pogled v dolino
Pa sem še pred njim zavil levo, sledilo kolovozom in travnikom, ki so mi močili noge. Hitel sem proti sivi poti, ljudem, življenju. Hitel sem tja, kjer se rojeva Sava. Kjer so močvirne trave še vedno lahno kimale in pozdravljale, napovedovale usodo. In kjer me je že čakal moj dom.
Lesena pot

ponedeljek, 26. september 2016

Poldnik

Jutro je obetalo lep dan. Jezero je bilo hladno, počivalo je v tihoti. Stopala sva čez planino, na njenem koncu pomagala zbeganemu. Ki je vedel kod, ne pa kam. Midva sva bila bolj podkovana, hvaležno je nadaljeval skozi gozd, po poti, pred nama. 
Na poti
Meglice so visele nad skalnim grebenom, na njih se je risala mavrica. Svetli možic je kazal pot, pozdravljal nas tri, edine pohodnike tega dne. Na samotni vrh nad dolino dveh jezer. Poldnik. Ali Kopa. Glede na to kje sedaj kamnita piramida stoji, bolj pravilno Pico di Mezzodi.  
Možic
Čudoviti samotni razglednik je vsekakor vreden obiska. To sva že vedela, šla sva, da se prepričava še sama. Na lastne oči. Dvignila sva se na sedlo Colrotondo, odštevala višinske metre, še precej jih je manjkalo. Počitek in sočna pomaranča. Nato pa težko odštevanje korakov do razgledov nad gozdno mejo.  
Skriti pogled
Življenje, ki je minilo, tisto, ki tudi v jesenskem času še vre iz zemlje. Strm del, v pomoč je vrv, pripeta na skalo. Razcep, sedaj je do vrha zgolj še nekaj korakov. Pogled. Oči ne morejo verjeti. Počasi jadra, kroži, se dviguje. Kmalu se pojavi še eden. Dokler nista zgolj še temni piki na modrem nebu, ju gledava. Čudovita predstava. 
Presenečenje
Prideva do križa. Ne skušava zaustaviti časa, tega imava danes na pretek. Vidi se daleč, vidi se vse. Gore znanih imen si podajajo roke, skalni vršaci, kamnite piramide. Ozirava se proti jezerom, stojiva ob križu. Previdno stopava navzdol, vedoč, da utrujenost ne sme krojiti koraka.  
Dve generaciji
Sam stopim še do Kolariča ali Monte Collarice, kot pravijo tu. Saj je tako rekoč spotoma, zgolj nekaj korakov in že sem na razglednem pomolu, med viharniki iz katerih je življenje odteklo že davno. Pa vendarle že s svojo pojavnostjo živijo naprej. 
Ko zagledaš ...
Še en vrh je skoraj ob poti, nekaj sto metrov in že sem na poseki. Črni vrh ali Colrotondo. Samotna opazovalnica se dviga nad njo. Kljub grožnji s kamero sredi ničesar, se drznem povzpeti na prežo. Toda jezer, ležati morata pod mojimi nogami, ne ugledam. Tudi prav. 
Samotni stražar
Mimo mejnega kamna nekega drugega časa stopam navzdol, opazujem drevo, ki se komaj še drži na robu podora, nagnjeno navzdol boža beli grušč. Pot se že vleče, štrika navzdol, na starem trhlem štoru raste novo življenje. Planina je sedaj že v soncu. 
Viharnik
Tudi jezero se je davno zbudilo. Stopava po znani poti, bela je sredi jesenskega travnika. Samotni smerokaz ob poti je rutka na vrhu oživila. Pozdravlja vsakogar, ki pride mimo. Tudi naju. Pri zadnjih korakih tega dne.
Moč življenja

petek, 23. september 2016

Visoka kraljevska pot

Kraljevsko se je potepati. Hoditi visoko, slediti planinski stezici, po travnikih, mimo planšarij in gorskih koč, čez hudourniške grabne, ob ruševju, bistrih izvirih. Nad teboj so visoke kamnite stene, vsaj na prvi pogled povsem nedostopne. Privlačne. 
Prvi koraki
Po njih bi valoval res nekje med zemljo in nebom. Toda ne danes. Danes je dan za stopanje po trdnih tleh, daleč pod modrim nebom in prijateljem soncem. To je dan za razglede, spogledovanje, vriskanje in ukanje, če je komu ljubo. Ali pa zgolj za poslušanje. Odmevov. Ki jih nosi vse naokoli. Tam, kjer tišina šepeta. 
Slapovi Riedinger in Hochkönig
Prvi dotik je bil že dan prej. Zgolj bežen, v soju lune, toliko, da se je vedelo, kaj naju čaka. Toda pravo božanje je prišlo, ko sva iz Mühlbacha stopila na pot. Vzpenjala sva se mimo jezera, bobnečega padanja drevja, samotnega potočka. Šla mimo prve planšarije, mesta za počitek, šumenje vode bližnjih slapov. In v prav takšnem slogu tudi nadaljevala. 
Meglice
Pod melišči, ob šopih ruševja, samotnih balvanih. S pogledom na obete zimske radosti, dolino daleč spodaj. Preko potoka, kjer so kamenine vseh možnih barv. Spomladi zna mirna nrav gorske vode pokazati svoje zobe. Hudournik s seboj prinese ves obup, ki se je čez zimo kopičil v nanosih snega, ledenih blokih na skalnih vesinah. 
Pri Erichhütte
Zavedanje o neizogibnem boli. Vse mine. Trije izviri, visoki pašniki, krave še mirno mulijo travo. Toda jesen prihaja, koče se zapirajo, vse se pripravlja na mirni počitek. Močvirnat svet. Oblaki so zastrli nebo, modrina je ostala v manjšini. Potepanje po visoki kraljevski poti se je izteklo, tam pred Hinterthalom. 
Divji potok
Pomahala sva še zadnjim pohodnikom, ki so na klopi lovili sapo. Se poslovila od samotnih poti, jesenskih trav, vseh srečanj. Čakal naju je še sprehod po sivi cesti, vse tja do Dientna. Drugače ni šlo, kajti prav od tam je le še štirikolesni skok do mesta prvih korakov.
Trije izviri

nedelja, 18. september 2016

Slovo

Vsaka pot se nekje začne. In na drugi strani mavrice konča. Pot preko gora, po dolinah, širjavah morja. Življenjska pot. Križišča, krožišča, srečanja. Bežna kot jutranji dih rose, trajna. Tista, ki se vedno znova dotikajo, razidejo, pa spet srečajo. Če ne drugače zgolj v mislih, daljnem spominu, solzi v očeh. 
Piramida
Zgodbe, ki jih piše življenje. Tako je govoril. Tudi meni, ki sem bil, kot rad rečem, nekje vmes. Na njegovi poti. Kako je bilo, sta vedela le onadva. In danes niti ni več važno. Naučil pa me je, da je čas dragocen. In da ga je tako malo. Prav to je bilo tisto, kar ostaja. Redka srečanja, skupni trenutki, pohod tja gor, pod zasneženo piramido. 
Njegovo mesto
Na katere pobočja smo znova poromali, tokrat v čisto posebni družbi. In prav takšni priložnosti. Kajti on je bil zadnjič z nami. Tudi z mano. Saj je prav, saj sem konec koncev pravzaprav tudi njegova premičnina. Tisti, ki delček njega, ne zgolj genov, bolj duše, še vedno nosi naokoli. 
Pozdrav
In ga tako ohranja, v vsem kar je bilo dobrega, pri življenju. Vreme, muhasto, kot je, nam je sledilo. Ko smo pod temnimi oblaki večernega neba stopali navzgor, iz Mač, proti Kališču. Njegovemu končku zelenih nebes. Že čisto blizu, skoraj smo čutili jesensko travo male planine, so se odprle zapornice.  
Zastor se je odgrnil
Nebo je jokalo kot že dolgo ne. Mogoče za njim, mogoče zaradi nas, ki ostajamo. Toda le do trenutka, ko je na mestu, ki mu je bil tako blizu, znova našel svoj mir. Ko so bile vse stvari pozabljene, ko se je dokončno poslovil. In ostaja kot lučka zgolj v naših mislih. Takrat se je tudi vreme spremenilo. 
Nebesa
Iz daljave, prav tam od Julijcev, je posvetilo sonce, megle so se razkadile, pod nami je bila gorenjska ravan. Prav zares. Ob ubrani pesmi orglic smo človeške slabosti pustili vnemar in se mu poklonili. Ko je dan ugasnil, smo že previdno stopali skozi temo navzdol. Kajti to je bilo … slovo.
Slovo

ponedeljek, 12. september 2016

Krk in Sveti Marko

Je lep. Kot solza tam pod Reko. A v resnici nasmejan. Ko se po njem podiš s kolesom, ga prehodiš peš. Ali pa se poženeš v vodo in gledaš, kako izginja v globino. Premagaš strme klance, se spustiš do vasic, najdeš izgubljene cerkvice, zarjavele ostanke preteklosti. 
Rusty Honeymooncar
Tri dni, lepi septembrski dnevi, treba jih je bilo izkoristiti. Tako sva pristala tam. Kjer smo že bili in nam je lepo. Njivice. Čudovito izhodišče, zaščiteno pred burjo, sončno in toplo. Pravo za bicikel. In poganjanje pedalov tja do Malinske in naprej. Iskanje skrite razpoke na robu morja. 
Srce otoka
In nato še poročnega avta. Od kdo ve koga. Le kaj počne tam, sredi ničesar? Kdo ga je pripeljal, zakaj pustil? Nisem se spraševal dolgo, že sem si skočil pogledati modro oko. Srce otoka. In z zadnjimi žarki hitel nazaj. Da bi naslednji dan skupaj odšla čez otok. Srečala prijazne ljudi, zaokrožila še malo skupaj, tam ob blatni laguni.  
Pot oljk
Nad katero sem se poslovil. Odhitel mimo Muraja do ceste oljk, se po njej spustil proti mestu, ki deli ime otoka.Znova je bilo pozno, ko sem hitel nazaj, tja, kjer me je čakal dom. Zadnji dan. Sprehod do mesteca, iskanje sladoleda. In nato odhod. Čas se je iztekal, kaj ti drugega preostane. Pot domov. 
Tihožitje
Postanek na otoški strani. Peš do pol mostu. In nato na otok. Sveti Marko. Po razdrapanem svetu, kjer pot bolj slutiš, kot vidiš, na njegov vrh. In naprej. Mimo zbeganih ovc, podrtih staj, skrivenčenega drevja. In kamna. Tega tu res ne manjka. Do votline. Ki je skoraj skrita. Pa še, ko jo najdeš, ti nič ni jasno. 
Most
Kje je prehod. Malo je treba poplezati, nato ti je dovoljeno, da se spustiš. Do mesta, od koder pa naprej, kar tako, golorok, ne moreš več. Tudi prav. Sem se obrnil, iz prijetnega hladu vrnil na žgoče sonce in s pogledom na most stopal po kamnitem pobočju nazaj. Od koder sem prišel. In kjer bom … kmalu znova šel.
Sveti Marko

sobota, 3. september 2016

Čunovo

Odločitev je prišla nenadoma. Mega. In smo šli. Petkovo potepanje do tromeje in nedeljsko vračanje prav tja, kamor je treba. Sobotni dan pa seveda nekaj posebnega. Da bi se bleščal, kot se zagre, smo zjutraj najprej vzeli vreče in očistili okolico. Tam okoli jezera Čunovo. 
Jezero Čunovo
No, saj dejansko ni eden, sta kar dva. Na sredi večjega je majhen otoček. Ko so bile smeti na kupu, smo skočili pogledat, če se na prizorišču pri elektrarni kaj dogaja. Pa ni bilo kaj posebnega. Jutranje mrtvilo je čakalo, da dan pritegne zaspane glave. Zato smo raje sedli na kolo in se podali po kolesarski poti. 
Mi3je
Ki je takšna kot se zagre. Na vsaki strani kanala ena, kar težko se odločiš, po kateri bi šel. Mi smo si za pot proti Bratislavi izbrali eno, za nazaj pa drugo. Da ne bo čisto vse enako. Po postanku pri prijaznih oštirjih, ki skrbijo za takšne in drugačne potrebe kolesarjev, smo se potopili v zgodovino. 
Polja pred Bratislavo
Delitev. Ki jih ni več. Kajti časi se spreminjajo, mi pa z njimi. Nekoč neprodušno zaprta meja, ločnica med vzhodom in zahodom, je danes zgolj še bled spomin. Voziš lahko sem in tja, nikogar ne zanima, kdo si in zakaj hočeš biti prav tam, kjer si. Postankov je bilo veliko, toda v dobri družbi sploh ni bilo vprašanje kaj in kako. 
Ob Donavi
Bilo je fajn, šli smo dalje in naprej. Prav v mesto nismo tiščali, kdo bi si to sploh želel. Raje smo peljali do Donave, tam obrnili in se vračali malo po svoje, kot je to že običajno. Do tja, kjer smo že prej ugotovili, da se lahko sede in da je pivo skoraj zastonj. Zaslužili smo si ga. 
Sončni zahod
Nato pa smo kot pravi kavboji iz nekih drugih časov odjahali počasi v sončni zahod. Sam sem skočil še do točke, kjer si roko podajo Avstrija, Madžarska in Slovaška, nato pa ob ognjemetu občutkov nazdravljal z vsemi okoli mene novi pustolovščini, ki je bila za nami, novemu skupaj preživetemu dnevu, utrjenemu prijateljstvu.
Ognjene rože