nedelja, 9. junij 2013

Kokodakanje

Obljuba dela dolg. Pa čeprav sem jo dal bolj sam sebi. Nič zato. Pred meseci sem tam na griču zanimivega imena iskal nekaj, kar je bilo izgubljeno. Treba se je bilo vrniti, prej ali slej. In danes je bil pravi čas. Preblizu, da bi kar šel naprej. A vseeno predaleč, da bi bilo enostavno.
Belo jutro
Skočil sem na bicikel, brcal svoji usodi nasproti. Kras, seveda. Jame tik ob cesti, izzivi za prihodnost. Seveda je bila najbližja pot mimo belih lepotcev. Pasli so se na travniku, hoteli tekmovati z menoj. Pa se nisem dal, zavijal sem proti tistemu, kar je bila nekoč meja, se oziral, če se Tito še vidi. 

Pisana pot
Preizkušal svoje moči v obupnem poskusu hitrega vzpona. Utrujeno priznaval poraze. Ko ne gre več, ne gre. Treba je vreči lahko ogrodje v prvo goščavo in vzeti pot pod noge. Zagristi v breg, se dvigovati na bedrca te veličastne kokoši. Tisto, kar naj bi bilo za vogalom, je res prav tam. Toda kaj, ko pravega vogala kar noče biti. 
Kamen
Kot bi poti ne poznal. Kot bi ne vedel, da je mejni kamen z vedno slabše berljivimi znaki seveda blizu vrha. Skoraj pri kljunu. Hiter pogled, iskanje. In nato tek nazaj, čas je spet zavladal, prevzel nadzor, postavil nedoumljive zahteve. Skok na kolo, stari znanci se še vedno mirno pasejo. Sedaj se jim ne da več v poskok. 
Presevanje
Zvedavo opazujejo, če jim bom to kaj zameril. Pa jim ne, le kako bi. Pred Sežano zavijem v breg. Menda so tam zanimive stvari. Ko Kras še posebej doživiš. Spustim se v luknjo, spodmol. Veličastna kulisa paradi plezalcev, ki tukaj občasno preizkušajo svoje moči, posegajo po nemogočem. 
Kulisa
Danes jih še ni, vse je mirno, zapuščeno, samotno. Postanem in globoko v sebi zmolim neko tiho molitev, zase, za svoje, za vse nas. Nato se spoštljivo poslovim, dvignem na rob in začnem vračati. Tja od koder sem prišel, tja, od koder sem, tja, kamor spadam. Naj bo tako. 

(Sežana – Kokoška)

sobota, 8. junij 2013

Kras(no)

Oguljena fraza, a še kako resnična. Na Krasu je krasno. Tako zgoraj kot spodaj, še posebej pa na sredini. Ne zaradi samotnih cest, majhnih mest ali neskončnih vinogradov. Predvsem zaradi ljudi. 
Sončna mlaka
Zgarani veliko bolje razumejo nasmešek, pozdrav ali prošnjo za pomoč. Sprejmejo te, nahranijo, ti dajo piti. Z veseljem in brez zadržkov. Bicikel poganjam navzgor, čutim veter v laseh, ko se klanec prevesi v moj prid. 
Kamnito zatočišče
Postanki so seveda obvezni, taki kratki, da vdihneš, se razgledaš in si vesel. In daljši. Tam, kjer so hiše stisnjene na vrh griča, obzidje naokoli jih brani pred časom. Na poti me spremlja zgodovina, mogočna utrdba je nekoč pomenila dom in varnost graščaku in njegovi družini. 
Ferrari
Zanesljivo so bili nemirni časi. Ali pa je bila takšna gradnja takrat v modi. Kot današnji nebotičniki vseh možnih oblik in proporcev. Sprehodim se, časovni stroj tu deluje. Banketi, pojedine, pomembne odločitve. Skrbi. Nič drugače kot danes. 
Visoko
Vzpenjam se na razgledne parobke, daleč se vidi, vsa dolina leži pred menoj. Prijazna vas, pogled na zemljevid. Nazaj bo treba. Proti domu. Nagnem plastenko. Prazna. Prošnja. Voda je tu le iz štirne, kakovost vprašljiva. Toda sosed že kliče, pridi k meni. Natoči na polno, hvaležno pomaham v slovo. 
Prepleteni pogledi
Kilometri so lažji, valovanje se počasi umirja. Videl sem nebesa, vozil skozi vice, čas je za pekel. Strm spust, prva votlina, naravno okno. Pridem v jamo. Tisto pravo. Oči kar ne morejo verjeti. Čudesa pred menoj. Raziskujem, gledam, lovim trenutke. 
Privid
Vse vedenje o kozmični razporeditvi slabega in dobrega, o tem kaj spada gor in kaj dol, se mi podira. Še toliko bolj, ko znova na planem nad seboj zagledam pravo vražjo predstavo. Ravno prihitim do zavetja, ko jezna roka začne zadevati proti nedolžnim ovčicam na tej krogli solza žareče puščice. 
Vesoljni potop
Ob tem grmi in bobni, da je joj. Zahvaljujem se, komurkoli se že moram, da sem na griču. Saj se verjetno pripravlja svetovni potop. Pa jeza ni dolgega veka, se umiri in počasi poneha. Ravno prav, da odbrcam v gozd in tam skozi pravi kraški učni vrt prispem tja, kjer se je vse začelo. Kjer sem doma.
Vhod. V pekel ali nebesa?

(Kolesarski krog po krasu - Sežana - Tomaj - Štanjel - Rihemberg - Pedrovo - Komen - Pliskovica - Dutovlje - Sežana)