nedelja, 29. januar 2017

Koralpe drugič

Jutru ne bi smelo biti nič nerodno. Saj se je vendarle obetal lep dan. Zato mi res ni bilo jasno, od kod rdečica na licih, na robu obzorja. Počasi je bledela, ko smo stopili na pot. Ta je bila znana, saj veliko možnosti vendarle ni. Maja in Živa sta se pustili prepričati, nekaj časa sta mi sledili ob robu smučišča, po prvem počitku pa ostali daleč zadaj. 
Jutranja rdečica
Okoli mene je bil mir, potopil sem se v samoto, stopal po znani poti, smučišča so še samevala, nikogar nikjer. Nad dolino so ležale meglice, svetloba je razkrila brezupno kopna pobočja, letošnja zima je s snegom res skopa. Visoko nad kočo mi je dan narisal senco, svetloba se je prelila mimo bunk tik pod vrhom današnjega cilja. 
Meglice nad dolino
Zamežikal sem, nato pa prvič snel smuči. Odpirali so se mi vedno lepši pogledi, o dekletih ni bilo ne duha, ne sluha. Tik pod vrhom sem smuči pustil kjer se je bela sled končala, stopil v sobico pod kupolo, potem pa odpravil do križa. Najvišja točka velikega Speikkogla, čas za vpijanje razgledov, božanje s štaubcukrom posutih pobočij, granitnih blokov, nežnih oblin. 
Sonce mi je narisalo senco
Shranjevanje trenutkov za samotne večere, nato pa že kar malce nestrpno pogledovanje dostopne poti, razmišljanje o tem, kdaj bomo znova skupaj, gretje na toplem soncu. Končno so bili zadnji metri tudi za dekleti, usmeril sem ju na vrh, sam pa pripravil opremo, bili smo pripravljeni za spust. 
Zvezdna vrata pod vrhom
Prvi zavoji na ozki poti so bili bolj za pokušino, za odgovor na vprašanje ali še znamo. Nato pa je šlo hitreje, nekaj kopnin, snemanje smuči, že je bila pred nami Koralpenhaus. Sedaj poti niso bile več samotne, vedno več pohodnikov je prihajalo, zanimalo jih je, ali vesti o soncu in modrem nebu res držijo. 
Snežni jezik
Lahko smo zgolj potrdili, sneli za nekaj metrov smuči, odpeljali po ozkem pasu do smučišča, v elegantnih in dolgih zavojih, pred nami je bila skorajda nedotaknjena strmina, vse do konca, do našega avta in doma.

sobota, 28. januar 2017

Veliki in mali Speikkogel

Jutro smo preskočili. Je bilo toliko treba pripraviti, da so se dekleta lahko podala na zasnežene strmine. Sam sem jim zgolj še pomahal, nato pa stopil na pot. Zložno se vzpenja, snega letos res ni pretirano veliko. 
Jutranji selfi
Z golih pobočij je veter odpihnil borno snežno odejo, belina je ostala le še tam, kjer so jo takšne ali drugačne noge poteptale. Nekaj korakov in že sem se umaknil ropotu, vriskom, glasnemu smučišču. Še trikrat sem se mu približal, ga dvakrat prečil, nato pa ostal sam. 
Sonce
Sedaj je bilo veliko lepše postati ob robu, zreti v dolino, rahle meglice so se dvigale nad ravnico. Sonce mi je kazalo pot, za ovinkom so se mi odpirali novi razgledi. Pred kočo Koralpenhaus je bila krajša kopnina, do izteka poti so bile še tri. A tega takrat še nisem vedel. 
Koralpenhaus
Veliki bunki radarjev na vrhu sta jasno kazali kod grem, stavbo oddajnika sem pustil za seboj, do vrha je bila pot položna. Pod golim vrhom sem snel smuči in najprej odšel obiskat manjšega brata. Prijetna hoja po suhi travi me je postavila na še eno odlično razgledišče. 
Großes Speikkogel
Le malo pred njim so številni smerokazi vabili na daljši obisk. Res bo treba še priti, ko bodo pobočja cvetoča. Vrnil sem se do vrha s križem, postal, se pogledal, po kratkem sprehodu k zanimivemu kamnu v dolinici pripravil smuči. Saj je bil že čas, dekleta so sporočala, da me pogrešajo, čas za menjavo je skorajda potekel. 
Pogled z vrha malega brata
Le kod se obiraš, mi je odmeval v ušesih še takrat, ko sem že naredil prvi zavoj. Sledili so mu številni, srečanja so bila vedno bolj pogosta, toplota je izvabila na plano marsikoga. Smuči, sani, nekakšne velike smetišnice, zgolj pohodni čevlji. 
Zavetišče
Vse je topotalo mimo, ko sem pri koči za nekaj metrov snel smuči. Nato pa drsel navzdol, proti smučišču, ob njem po poti, s katero sva si roke podala že ob vzponu, vse do konca, s soncem obsijanega doma. Lahko sem zgolj pritrdil. Res je bil. Dan kot se šika.
Pogled z vrha

četrtek, 26. januar 2017

Tretjič

Iz prijetnega spanca me je zbudil znani zvok. Lov se je začel. Tudi prijatelja sta bila že budna, hiter dogovor, zvezde na jasnem nebu so nas pozdravile na snegu. Koraki so si sledili, usklajeni z dihanjem, utripi srca. Pot je bila znana, lučki sta kazali pot. Zavoj v stran, tipanje kod naprej, sled predhodnikov je zakrila tema. 
Obet
Prva svetloba nas je ujela na prehodu, malo pred kočo. Skuštrano grmovje, ki ga ubožna snežna odeja ni zakrila, je pozdravljalo stare znance. V globoko zarezane doline se je razlivalo megleno morje, vedno višje je pljuskalo, samo vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo zajelo. Ko je napolnilo zaliv, se je s tihim slapom prelivalo v drugega. 
Megleni zaliv
Skalne špice, samotni otoki. Zadnji vzpon, prihod na vrh. Nihče ni zaostajal, nihče prehiteval. Stopili smo do vremenske postaje, sneli smuči, poiskali vpisni list. Po njem je sledil nasmeh pred kamero, ali sploh deluje, se nismo spraševali. Še manj, če nas kdo gleda. 
Mrzli vrh
Viharnik, tako znan, je še vedno sameval sredi strmega pobočja. Prvi zavoj, tipanje po ozki poti, preskok na strmo pobočje, iskanje deviškega snega je bilo tokrat pravi izziv. Pomrznjena skorja ni dovolila brezskrbnosti, že sem peljal mimo koče, prehitel prijatelja, drugi je prihajal. 

Prelivanje
Pod nami se je dvigovalo megleno morje, vedno višje je bilo, še nekaj zavojev, jasnina nad nami je izginila, potopili smo se. V snegu so se kazale kopnine, kot bi kamenje poganjalo tam, kjer ga prav nič ni treba. Previdno je bilo treba tipati, škrtanje nedvomno ni zvok, ki ga rad slišiš. 
Navzdol
Še nekaj zavojev, mimo nekdanje spodnje postaje žičnice, do parkirišča, vse se je ustavilo, dihanje umirilo, mraz je pritiskal. Počakala sva prijatelja, ki jo je za nama mahal peš, nasmejani smo se poslovili, odpeljali, ponavljali obljubo. Verjamemo, da nam bodo ta pobočja to zimo dovolila še nekaj zavojev, lepih trenutkov.
Pred potopom

nedelja, 22. januar 2017

Eden ni nobeden

Kaj naj rečem. Res je nekaj posebnega. Ko te hči preseneti z željo, da bi šla skupaj na kucelj nad planino. Kot bi zadel na loteriji. Ali dobil res dobro darilo za rojstni dan. Redke stvari so vedno posebej dragocene. Tako sploh ni važno, koliko je ura, ko se podava ob vlečnici. 
Smreka
Preskočiva na deviška pobočja, hodiva do naluknjane sledi, znane že od dneva poprej. In se na mestu, kjer se pobočje razširi, vprašava … kam? Odgovor me seveda preseneti. Od ponujenih dveh možnosti izbere obe. Navdušeno potrdim izbiro. Sam se ne bi mogel odločiti bolje. 
Mimo kasarne
Prečiva pobočja, mimo kasarne, čez preval, navzdol, pa spet navzgor. Do dobro znane železne kupole na vrhu. Kjer takoj sede nanjo, dvigne roke v znak navdušenja. Nad snegom, modrim nebom, soncem, nama. Dnevom in tem, da sva sredi lepega konca tedna. 
Na Možicu
Nič ne zamerim, prav nasprotno. Tudi sam čutim tako. Odpeljeva navzdol, zavijava na ozki beli sledi, mimo luknjačev, navzgor in po poti proti Slatniku. Tistemu pravemu. Obvozna mulatjera je dobra, le snega res ni veliko. Vendarle pa zadosti za hojo, več tako ne potrebuješ. 
Pod nepravim Slatnikom
Iščeva prehode, stopava čez kamenje, suhe trave rahlo valovijo. Na visokem razgledišču, tam med Soriško planino in Baško grapo, počakava, da se dih umiri, srce ubere bolj zložno krivuljo. Potem pa se po vseh razgledih, shranjenih na morda najbolj minljiv pomnilnik, odpeljeva navzdol. 
Soriška Planina
Ob tako borni količini snega je treba pogledati kam. Kje bo šlo najbolje. Najti prave prehode. Zavijava mimo črnih korenin, odcvetelih stebel, razkuštranih grmov. In doživiva pravi rodeo po sledeh luknjačev, kjer ozki prehodi vse naredijo še bolj divje. 
Pršičenje
Nato pa nama širše pobočje, polno pršiča, znova privabi smeh na ustnice. Smeje se nama vse do konca, zavijeva na smučišče, peljeva do tekme sankačev, z mislimi sva že daleč, v dolini, skorajda doma.

sobota, 21. januar 2017

Na glavo svet

Ko se svet postavi na glavo, vse vidiš na drugačen način. Tudi ta pohod je bil čisto nekaj posebnega. Namesto gor in dol, je šlo tokrat … prav tako. A nato še v drugo smer. Da ne govorimo o kupu doživetij. Pravi pustolovščini. Celem dnevu. In polni vreči spominov. Kakorkoli. 
Ne prav zgodnje jutro
Začelo se je zjutraj. Ne tako zgodaj kot se zagre, toda nič zato. Kdo bi se zato vznemirjal. Smučišče še ni delovalo, pot pod Slatnikom je bila samotna. In naprej tudi. Navzdol, z občasnim škrtanjem. Pod Šavnikom in nato spet skozi gozd. Vrh Bače, lovska koča. Pršič in obvozna cesta. 
Prečenje
Ki je tam, kjer se svet zravna. Da si malo oddahneš. Se umiriš. Vse teče počasneje. Kot bi moralo življenje. Nato pa navzdol. Vriskanje. Saj snega ni veliko. Za lepo zavijanje pa ravno prav. Vse do Bohinjske Bistrice. Kjer sva bila šele na polovici. Kajti če greš najprej dol, je nato seveda treba nazaj. Gor. Vse do izhodišča. 
Nad Bohinjem
In sva šla. Pobočje se je vleklo, sploh, ker sva vedela, da sva torto že pojedla. Sedaj sva zgolj še odplačevala kredit. Toda nič zato. Počitek na vrhu. Razgovor z domačinom kaj čudnega dialekta. In nato navzdol, po pršiču, poplačilo za vzpon. Vendar zgolj do lovske koče. 
Na vrhu (nekdanjega) smučišča
Ta je oživela, dimnik je bruhal dim, prekajena sva ukrotila pse, nekatere lažje, druge z nekaj improvizacije. Nato pa sledila nekomu, ki nama je s svojo sledjo šele nad travnikom pod Šavnikom namignil, da očitno niti sam ni vedel kod in kam. Spustiti se nama ni dalo, rinila sva naprej, pa kmalu videla, da ne bo šlo več. 
Šavnik in marsikaj v daljavi za njim
Popravki, delno peš in delno s smučmi, so naju ločili, vzeli čas, razkrili neznana pobočja. Mene so odložili na vrhu bunkerja tik pod vrhom nepravega Slatnika. Kdo bi si mislil, da se tu gori pride tako lepo. S prijateljem sva se znova srečala na sedlu, odpeljala mimo nekdanje kasarne, navzdol, po naluknjanem rodeu. 
Kasarna in Slatnik
Tam, kjer drugega ne moreš pričakovati, pa naju je čakalo še nekaj čudovitega pršiča do smučišča. Kjer se je ta prava pustolovščina, raziskovanje še ne povsem znanih krajev, zaključila. Toda, to sva se ob zlatem napitku oba strinjala … splačalo se je.
Na pol kopen pogled proti domačim krajem

četrtek, 19. januar 2017

Triangel - drugič

Obljuba dela dolg. Pa čeprav je bila takšna tiha, nikoli povedana, uradno razglašena. In čim prej jo izpolniš, tem bolje. Tako sva zgolj nekaj dni po lepem nedeljskem jutru stala na dnu nekdanjega smučišča skupaj s prijateljem. 
Luč
Lučka je rezala temo, pokazala pot, nič se nisva obirala, sledila sva ji po pobočju, vedno višje, vse do spihanih pobočij pod Šentanskim plazom. Tu sva jo lahko ugasnila, dan se je priplazil povsem tiho, tam pod oblaki je dal zadosti svečave, da ni bilo treba veliko misliti, zgolj slediti znani poti proti koči in naprej. 
Begunjščica
Vse do meteorološke postaje na vrhu, kjer sva pogledala, ali je od zadnjega obiska naokoli kaj novega. Kajti vidi se daleč, treba je izkoristiti priložnost. Pustiti, da pogled zaplava. Se spočije, umiri. Kot tudi srce, preden previdno zaviješ okoli vogala navzdol, se spustiš po pobočju, kakšen zavoj ti uspe bolje, drugi slabše. 
Vrh
Toda tu se ne da veliko narediti, takšno je tudi življenje, drobne malenkosti, ki ga sestavljajo, morajo temu brezpogojno slediti. Peljala sva mimo koče, morebitno bližnjico hitro črtala s seznama možnosti. Je zadnjič le preveč škrtalo. Pred prvim ovinkom sva nekoliko razmišljala, nato pa pred zavojem ali dvema v pršiču uspela odkriti nekaj kamnov. 
Možje
Le kdo jih je postavil tja, sva se bolj smejala kot jezila. Saj vendarle ob pomanjkanju snega ne gre drugače. Zavoj je sledil zavoju, ujela sva pot, ji verno sledila do nekdanje srednje postaje žičnice. Še zadnji spust, pobočja so samevala, je bila le zgodnja ura. Počasi sva se približevala koncu današnje pustolovščine. 
Obet
Tam med gorami se je posvetilo, prvi sončni žarki. Kot vedno je prišel zadnji zavoj, pobočja so ostala za nama, čakala na druge obiskovalce, čakala na naju. Da se znova vrneva. In ni šlo drugače, kot da obljubo ponovim. Le kdaj jo bom lahko izpolnil?
Dan

nedelja, 15. januar 2017

Triangel - prvič to zimo

Na, pa je tukaj. Sneg seveda. Saj je bil že čas. Mraz nam je zlezel do kosti, iz ust se kadi, le vse okoli nas je bilo še pred dnevom ali dvema v poznojesenskih barvah. Potem pa se je zgodilo. Končno so izpod neba začele padati snežinke, pobočja so se pobelila, ravno prav, da se iz podstrehe povlečejo smuči. 
Prvi žar
In da greva. Pogledati, kako je sneg videti od blizu. Kje bi lahko to bolje in hitreje videl kot na pobočjih nad Ljubeljem. Da je tam pod Begunjščico vse kopno, nama je povedal že do sedaj neznani virtualni prijatelj. Da pa nam sedaj že tako domači vršiček nad Zelenico, pa kakorkoli ga že poimenujemo, lahko ponudi nekaj zanimivih zavojev z minimalnim škrtanjem pod smučmi, je bil zlata vreden podatek. 
Jutro
Ura ni bila prezgodnja, ko sva ob stebrih nekdanje žičnice začela svojo pot. Jutranja zarja je pordečila skale visoko nad plazovi, dan je prihajal z vzhoda nekje. Zavila sva na cesto, ki je bila visoko nad nekdanjim smučiščem edina snežna povezava z najinim ciljem. Skalno snežena piramida Vrtače se je odsevala na modrem nebu, vzbujala skomine. 
Navzgor
Saj bo znova prišla na vrsto, ni kaj. Po naluknjani sledi sem se vzpenjal proti vrhu, da snega res ni veliko, se je videlo na vsakem koraku. Maja se mi je pridružila pri vremenski postaji v trenutku, ko sta dva s smelimi načrti ravno odhajala. Nič zato. Je ostal nekoliko trpek okus razboritega starega petelina, ki je kar skakal po prijaznem opozorilu. 
Piramida
Ga niti »pa brez zamere« ni odpravil. Naredila sva sliko, dve, nato pa pripravila smuči. Še kratek servis po prvem zavoju, lovljenje ravnotežja na ozki beli sledi med šibami, spust po strmem pobočju. Zavoji so si sledili, le redko je kaj zaškrtalo, priporočilo je bilo torej spisano prav. 
Ljubeljščica
Nad kočo sva ubrala vsak svojo smer in se nekoliko nižje znova srečala. Zavoji po poti, po nekdanjem smučišču, mimo vzpenjajočih, mladih sankačev. Do tistega zadnjega, ko se zgolj še s hrepenenjem ozreš nazaj in daš tiho obljubo, da kmalu spet prideš.
Pršič

nedelja, 08. januar 2017

Povna peč

Popoldne nedelje tistega konca tedna, ki je bil res mrzel. Kar se za januar skorajda nekako spodobi. Sonce je še dajalo svetlobo, toplote ni bilo prav res nobene. Dokler nismo ob klepetu prehitevali drug drugega po cesti proti Staremu Ljubelju. 
Navzgor
Nekoč glavna prometna žila med dvema državama v tem koncu je sedaj zgolj zanimivost, prostor za sprehod in ob snegu divji spust s sanmi. A snega še ni bilo. Januar pa tak! Postanek pri kapelici, klepet, pogled na Košutico. Predolgo čaka na ponovni obisk. Zadnji klanec, koča. 
Stari Ljubelj
Pri sosedih je bilo nebo oblačno. Pa saj nas tja ni vleklo. Raje smo se podali na greben, ki kot visoki stražar deli in hkrati združuje. Sopihali smo proti Povni peči, zavili okoli vogala in na skali presenečeno zagledali znana obraza. Razveselili smo se eden drugega, spregovorili, nato pa so ostali že odhiteli navzdol. 
Pogled s Povne peči
Srečanje v koči je vabilo, prijatelji čakali. Sam sem za trenutek še postal, zadihal, božal s pogledom, lovil spomine. Nato pa tudi stopil na pot, tja proti večeru, ki se je plazil čez obronke. Toda preden je res prišel, smo si segli v roke in toploti notranjosti koče, kjer smo dobrodošli, pustili, da nam je privabila rahlo rdečico na lica. 
Zadnji sončni žarki
Prav takšno, kot se je obetala zunaj. Tega res ni bilo za zamuditi. Košutica in Veliki vrh sta bila za trenutek še obsijana s soncem, ki se je poslavljalo. Nato pa je mrak legel na nas, oblaki so se obarvali. Uživali smo, dokler barve niso zbledele in nas je objela tema. Sedaj je bil čas, da rečemo še besedo ali dve, nato pa pod veliko gospo luno stopimo navzdol. 
Slovo
Sem in tja se je komu utrnila beseda, sicer pa smo stopali tiho in spoštljivo. Kot bi ne hoteli motiti miru, ki je pokril zemljo. Mraz je dal vedeti, da je zima, belina je šele prihajala. Pot se je iztekla, kot se izteče vsaka, še zadnjič smo si podali roko, nato pa se odpravili vsak na svojo stran.
Soseda

ponedeljek, 02. januar 2017

Novo leto, juhej!

NOVO LETO, JUHEJ – 28.12.2016 – Karkoli smo že naredili, kakorkoli smo se trudili, spet se je eno leto iztekalo. Nekaj prostih dni, kam in kako nismo imeli pojma skoraj do zadnjega trenutka. S pomočjo strička Googla in nekaj telefonskih klicev smo na koncu skupaj skovali nekaj načrtu podobnega. 
Sončni park
Vedeli smo predvsem, da bo mraz, ko pa smo zavili z avtoceste proti Velenju, nas snežinke, ki so poplesavale po zraku niso čisto nič motile. Parkirali smo nasproti Sončnega parka, še ujeli pokemona ali dva, nato pa utonili v sanje. 

ODDRSALI SMO DO HMELJA IN ŠVEDSKEGA HOT DOGA – 29.12.2016 – Noč je bila sicer mirna. Le meni nekaj ni dalo miru in že ob štirih ponoči sem skakal okoli po parku. Sončno jutro je razkrilo tistih nekaj milimetrov snega, pritiskal je mraz. Prava zima. Počasi so dekleta vstala, pozajtrkovali smo in pripravili drsalke.
Stopinje
Do drsališča je bilo le nekaj korakov skozi Sončni park. Ta je bil danes prav tak, kot ga označuje ime. Sonce nas sicer ni ogrelo, malo bolj pa drsanje v krogu po ledeni ploskvi. Na vsakih nekaj krogov smo obrnili smer, se izogibali malčkom, ki so švigali med nami ali pa komaj lovili ravnotežje na ledeni ploskvi. 
Na ledeni ploskvi
Bilo je zabavno in prav prijetno smo se razmigali. Le Živa se je odločila, da si drsalk ne bo nadela, vzela je fotoaparat in lovila motive po parku. Ko je ujela vse, mi pa smo sneli drsalke, je bil ravno pravšnji čas za čaj. Nanj smo bili povabljeni k moji sodelavki, ki živi v bližini. Prijazen sprejem, dober čaj, muca se nam je smukala okoli nog. 
Drsališče Velenje
Družbo sta nam delala še dva moja sodelavca, klepetali smo kar lep čas, nato pa odšli pogledat, ali je sonce ostalo na nebu. In je. Juhej. Postanek v lokalnem Lidlu in nakup dobrot za silvestrski večer, nato pa smo že peljali proti Žalcu. Parkirali smo pred Eco muzejem, kar je bila predvsem Živina želja. 
Pred Eko muzejem
Po prijaznem sprejemu smo se z Majo in Živo podali v najvišje nadstropje in tam navdušeno pogledali v dve sušilnici hmelja, neprimerno večji od male sušilnice, ki jo je Živa za sušenje zelišč dobila ob svojem rojstnem dnevu. Kar visoko, smo se strinjali. Če bi kdo izmed delavcev padel v globino, se zanj ne bi končalo najbolje. 
Zgornji del jaška
Razstavi smo sledili po posameznih nadstropjih, ob tem izvedeli marsikaj o hmelju, njegovi pridelavi, sušenju, vrstah. Svet pivovarja Kukca nam je odprl povsem nov pogled na znano slovensko pivovarno, v Žalcu pa verjetno še sedaj obžalujejo, da je tukajšnja izpostava počasi ugasnila. 
Hmelj
Kakšno pivo je Kukec varil smo sklenili preizkusiti, na blagajni smo vzeli tekočo popotnico, nato pa odšli pogledat, če se Ajda v avtodomu že kaj dolgočasi. Ni ji bilo hudega, vseeno pa je z veseljem sprejela povabilo, da se med tem, ko Maja stoji za štedilnikom, sprehodiva po kraju. 
Pripomočki za gojenje
Odšla sva do centra, zaokrožila in se mimo cerkve znova vračala na domače dobrote. Časa za počitek ni bilo, pospravili smo krožnike in posodo, peljali do avtoceste in tej sledili v smeri Maribora in Šentilja. Pred mejo smo varčno zavili na lokalno cesto in se tako ognili nakupu vinjete. 
Laboratorij
Avstrijski policist je stopil do nas, na videz sumničavo pogledal in vprašal kam gremo. Odgovoril sem da vsaj do Gradca, on pa naju je z Majo premeril in nato vprašal, če imamo toplo. Sem potrdil, da gretje dela, on pa se je nasmejal, da Majo, ki je sedela na sovoznikovem sedežu, zanesljivo vsaj še malo zebe. 
Sedaj pa lahko začnemo variti ...
Sedaj smo se smejali vsi, si prijazno pomahali in že smo z vožnjo nadaljevali po že kar znanih krajih. Gradec je bil vedno bližje, brez težav smo mimo letališča prišli do znanega krožišča in parkirišča pri Ikei. Naše stalno mesto je zasedel tovornjak, zato smo parkirali nekoliko stran. 
Sprehod po Žalcu
Maja je sklenila pomiti posodo in malo pospraviti, mi z Ajdo in Živo pa smo šli seveda obiskat znano švedsko trgovino. Sprehodili smo se skozi razstavne prostore, danes nismo imeli namena nakupovati, bolj smo firbcali in si delali seznam, kaj (ne) potrebujemo in bomo torej naslednji dan zanesljivo kupili. 
Ikea by night
Večerja je bila seveda sestavljena iz hot dogov, pomfrija in sokov v neomejenih količinah, to je že nekako tradicija. Dobra popotnica za dobro spanje. Itak. 

SLOVO OD ŠVEDOV IN GRADEC – 30.12.2016 – Zjutraj je bilo mraz. Hudo mraz. Oblekel sem se kot medved in jo mahnil naokoli. Pa prav daleč nisem prišel, saj mi je pri zakladu, kjer bi moral pri škatlici izmeriti upornost, multimeter odpovedoval poslušnost. 
Dan za nakupe
Ni mi preostalo drugega, kot da ga odnesem do avtodoma, izmerim vrednosti in izračunam končne koordinate. Seveda sem moral škatlico vrniti, našel sem še končno stopnjo in zanimivi kratki večstopenjski zaklad. Nato pa odhitel nazaj, odšli smo do vhoda k švedskemu trgovcu in se skupaj z dekleti podali po trgovini. 
Otok na Muri
Voziček je bil vedno bolj poln, nekaterih stvari smo se res veselili, za druge sem se vsaj sam spraševal, zakaj to sploh potrebujemo. Toda moja logika je seveda dostikrat dekletom čisto nadoumljiva. Seveda potrebujemo in zavijanje z očmi mi je povedalo, da je bolje, da sem tiho in si zgolj mislim svoje. 
Gradec ponoči
Končno smo bili na blagajni, sledil je še hiter skok do prodajalne švedskih dobrot, nato pa sva z Majo rešila še uganko na parkirišču pod Ikeo. Zjutraj me je navigacija namreč pošiljala v tri krasne in potem seveda ob številnih skrivališčih nisem imel možnosti. Sedaj nama je uspelo, zadovoljna sva z najdbo več odšla na okušanje dobrot z domačega štedilnika. 
Na Grajskem griču
Premik proti centru Gradca je bil skrbno načrtovan. Parkirišča ob Muri smo črtali zaradi visoke parkirnine, zgolj nekaj deset korakov oddaljene ulice so naš avtodom sprejele z odprtimi rokami. Preskočili smo Muro, šli ob Augartnu in nato začeli razmišljati kam in kako. 
Pogled na stolp z uro
Hitro smo bili dogovorjeni, znova prestopili reko, šli z nekoliko mešanimi občutki mimo Kunsthausa in videli, da se bo na Mariahilferplatzu nekaj dogajalo. Razočarano smo videli, da se mimo otoka na Muri ne da in tako nekoliko prilagodili našo pot proti grajskemu griču (Schloßberg). Vzpon čez steno nam je bil znan, stopnic seveda kar ne zmanjka. 
Vesele praznike
Sam sem šel malo naokoli in nato dekleta ujel pri znamenitem stolpu z uro. Spustili smo se nazaj v mesto in pod tisočerimi lučkami novoletne okrasitve prispeli na glavni mestni trg. Postanek je bil obvezen, gretje ob kuhančku in čaju tudi. Še nekaj sladkarij in že sta dekleti priganjali. 
Na kuhančku
Nekaj zakladov spotoma in postanek pri vedno zanimivih ledenih jaslicah, nato pa sta mraz in hoja dekleti utrudili do konca. Sam sem dobil še nalogo za postanek v Hofru, ki sem jo brez napak in zapletov z odliko opravil. Nato smo se že izvijali iz mesta, peljali po znanih cestah, dočakali temo in noč. 
Smrečica na Mestnem trgu
Še postanek pri dveh zakladih in iskanje poceni bencinske črpalke, nato pa smo že znova zapeljali v Slovenijo. Avtocesti smo sledili do Lenarta, tam zavili do makadamskega parkirišča pri kasaškem stadionu in dneva bi bilo že konec, če ne bi v bližini želel najti še zaklad. 
Jaslice v ledu
Ker sta mi dekleti odlično pomagali pri uganki, za katero sem že skoraj pozabil, da je v bližini, je bil tudi ta oreh strt. Skočil sem v večerni mraz, šibal do manjšega jezerca z otočkom in nato odkril še enega od lenarških krožišč. Potem me je mraz prisilil, da se vrnem do avtodoma in tam skočim v posteljo. Naslednja noč bo dolga, čas je bil za počitek. 

BIOTERME, MALA NEDELJA NA SILVESTROVO – 31.12.2016 – Zjutraj sem pogledal skozi okno. Policijska marica je skoraj parkirala poleg nas, nato pa le odpeljala. Lepo, da policisti pazijo na nas, sem si rekel, budil dekleta, čakala nas je vožnja do Male Nedelje in Bioterm. 
Na terasi
Pot mi je bila delno znana, vsekakor pa sem jo naštudiral že prej, tako, da stranpoti ni bilo. Zapeljali smo na počivališče za avtodome, presenečeni, ker avtodomov ni bilo ravno veliko. Osem sem jih naštel. Pripravili smo vse potrebno za odhod na bazene, se priklopili na elektriko in tako dopolnili akumulatorje avtodoma, nato pa že stopali proti hotelu. 
Mi2
Tam sem se na recepciji prijavil, prijazni receptorki pa sem bil očitno tako všeč, da mi je na vprašanje, ali plačam danes ali jutri odgovorila, naj kar jutri še kaj pridem naokoli. Na bazenih smo si hitro našli svoje mesto na razgledni terasi, čas je bil za brbotalčke. Danes gneče ni bilo, zaradi česar se nismo nič pritoževali. 
Bioterme
S terase je bil tudi vhod do savn, ko so se te ob desetih odprle, sva šla z Majo pogledati, kako so videti. Bila sva zadovoljna, po treh ciklih pregrevanja in seveda obveznem vmesnem počitku na ležalnikih sva šla pogledati, kaj delata dekleti. Plavali smo v notranjem bazenu, uživali v zunanjih brbotalčkih, z Majo sva se vračala v savno. 
Praznično okrašeni sosed
Dan je bilo treba izkoristiti, na silvestra je bil odpiralni čas krajši, časa smo imeli zgolj do petih popoldan. Bazeni so se napolnili, vendar ob približevanju časa zaprtja znova izpraznili. Tako smo lahko ujeli še nekaj trenutkov, ko se v vodi nismo počutili kot sardine. Ob petih smo odšli do avtodoma, tam pripravili kosilo, nato pa sklenili oditi na sprehod. 
Je to sok?
Mala Nedelja je bil seveda najbolj prijeten cilj, vzpenjali smo se po cesti, ki je bila zapuščena, tudi ljudi ob redkih hišah v bližini nismo videli. V vasi sva z Ajdo zavila do cerkve, Živa in Maja sta bili le nekaj korakov zadaj. Ujeli smo vse možne pokemone, nato pa šli navzdol po cesti, za katero nisem bil čisto prepričan, če bo pripeljala v redu. 
Mala Nedelja
Locus je ni imel vrisane, pokemoni pa. In na koncu se je kar dobro izšlo, prišli smo mimo hotela do parkirišča in našega avtodoma. Ura je nevzdržno tekla, ko smo si pogledali še večerni film je bil čas, da si nazdravimo. Pred hotelom so gostje z zabave spustili vrsto raket, nato pa se je veseljačenje (vsaj zunaj) zaključilo. 
Srečno novo leto
Na počivališču za avtodome je bil mir, nobeden izmed sosedov ni prišel naokoli, mi pa tudi nismo silili vanje. Ura je bila okoli enih, ko smo vsi spali. Novo leto 2017 je prišlo, kakšno bo, pa bomo šele videli. 

ŠE EN DAN NAMAKANJA – 1.1.2017 – Zjutraj sem bil spet prvi pokonci. Sklenil sem ponoviti sprehod, ki smo ga naredili na zadnji dan prejšnjega leta. Vzpel sem se do Male Nedelje, ujel nekaj pogledov tja, kjer je bila včeraj zgolj tema. In nato ob cerkvi ugotovil, da sem prišel ravno pred mašo. 
Jutro prvega januarja
Ljudje so se zbirali, sosedje, sovaščani so postali eden ob drugem, si voščili, čutil sem, da sem odveč. Zato sem se odpravil naprej po kraju in se po cesti spuščal nazaj do term. Časa za razmišljanje je bilo zadosti. Ker so dekleta komaj pokukala izpod odej, sem se odločil še za skok do bližnje vasice Bodislavci. 
Pred mašo
Dekleta so med tem že vstala, zajtrk in priprave za bazen so bile kmalu za nami, na recepciji sem plačal nastanitev, nato pa smo po zavzetju strateške pozicije na terasi že skočili v bazene. Dan je mineval tako kot vsak podoben na bazenih. Namakanje, zunanji brbotalčki. 
Kapelica
Midva z Majo pa sva seveda na vsake toliko izginila v savno, kjer sva se v dveh ali treh ciklih pregrela v eni od savn. Dan je kar hitro mineval, strani v knjigah smo listali vedno bolj proti koncu. Zunaj se je zvečerilo, tema je objela zunanjost. Sedaj je bilo v zunanjih brbotalčkih prav romantično. 
Kvartopirke
Končno smo imeli vode dovolj, odpravili smo se do avtodoma, naredili večerjo, nato pa odpeljali proti Ptuju. Vožnja ni bila ravno dolga, skozi Juršince in do velikega parkirišča nasproti cerkve sv. Ožbolda. Malo smo se sicer čudili, da je skoraj povsem prazno. Le dva avtomobila sta s prižganimi motorji delala zgago. 
Bazen v bazenu
Nekoliko sumljivo sta stala v primerni oddaljenosti. Ko sta odpeljala, je zavladal mrzli zimski noči primeren mir, ki je trajal vse do jutra. 

SPREHOD PO PTUJU – 2.1.2017 – Prvi pokonci, itak. Sprehodil sem se skozi center mesta, šel čez Dravo in na drugi strani našel zaklad. Nato pa se vračal nazaj, buditi zaspanke. 
Jutro nad Dravo
Končno so vstale, po zajtrku je bil sprejet sklep, da bo vsaj na približno zadosti toplo za sprehod. Ob tem me je Maja opozorila, da je na parkirišču opazila tudi avtomobil, ki je imel geolovske oznake. Seveda sem prijateljici Damijani ob v tem času obveznem voščilu takoj javil, da je bil njen štirikolesnik opažen. 
Ptuj
Kot bi mignil smo bili povabljeni na piškote in čaj. Toda najprej smo sledili svojemu načrtu, odkorakali do Mestnega trga, se čudili okrasitvi, nato pa mimo cerkve sv. Jurija po Grajski ulici vzpeli na grad. Razgled na zimski dan brez oblačka je bil seveda čudovit. Sedaj pa smo že morali pohiteti. 
Okrasitev pred sv. Jurijem
Čaj, piškoti in prijeten klepet so nas čakali, čas je kar letel. Dokler nas ni ura prisilila, da smo se poslovili, skočili do parkirišča in odpeljali proti domu. Prazniki, tudi s starim in hkrati novim praznikom, so bili za nami.