nedelja, 30. marec 2014

Sončna Begunjščica

Tako je naneslo. Da smo se med potjo, po temeljitem premisleku, odločili. Čisto drugače. In namesto na visoki planoti pristali pred luknjo v gori. Nočna menjava ure je naredila svoje. Jutro se je že budilo. To nas je kar malo zmedlo, nismo bili vajeni, da kdo hodi pred nami. 
Ljubeljska baba
Predvsem pa so bile kopnine v spodnjem delu pravo presenečenje. Čisto drugače kot teden poprej. Tudi jasnina na nebu. Ta vedno da dnevu poseben čar. Zato je bilo vredno. Prijatelja sta hitela, sledil sem jima, kolikor sem mogel hitro. 
Zelenica in Suho Ruševje
Začudeno sta pogledovala na plaz, vajena bolj centralnega pristopa. Pa se le odločila, da bi bilo po nekaj letih dobro pogledati, kam zavije pot pod steno. In smo se vzpenjali, ravno prav hitro, ob klepetu. Takšnem in drugačnem, saj se vedno najde kaj, o čemer je vredno regljati. 
Šentanski plaz
Pod opastmi grebena na vrhu plazu nas je pričakalo sonce. Nežno je pobožalo snežene gmote, naložene v vertikali. Veter nam je kuštral lase. Ko smo na koncu strmine mimo še vedno velike razpoke prišli na greben. In mu sledili do vrha. Do točke, od koder se da zgolj še navzdol. Tu ali tam, možnosti je veliko. 
Opast
Pogledovali smo čez rob, pa nas razrita pobočja nad grapo niso pretirano navdušila. Smo se raje odločili, da gremo po svojih sledeh. Ob grebenu in mimo razpoke navzdol. Tam ob levem robu smo našli mesta, ki niso bila zvožena, sneg pa ravno pravi za uživaško zavijanje. 
Veliki vrh
Le malo smo morali včasih preskočiti zavoje predhodnikov ali pa staro plazovino. Zavijali smo mimo vzpenjajočih, obvozili srednjo postajo žičnice in že gledali kako ujeti pomladni iztek. Smo se odločili za prečenje nad gozdom, okoli kopnih delov in mimo tečajnikov na vrvi. 
Stol in Vrtača
Vse do konca. Brez strahu. Saj nismo vedeli, da se moramo paziti kač. Velik napis na mestu, kjer smo sneli smuči, je opozarjal prav pred njimi. Sedaj, ko je še sneg? Smo se dobro nasmejali … 
Smuka

(Ljubelj – Begunjščica čez Šentanski plaz)

sobota, 29. marec 2014

Mamamuči

Med tem, ko smo dopoldan še božali snežene obline tam gori med zemljo in nebom, smo se odločili, da popoldan obiščemo pomlad. In sprehod od ene kapelice do druge je glede na opisano predstavljal prehod od slabe k dobri vodi. 
Kapelica pri dobri vodi
Tako zelo, da jo je bilo treba seveda poskusiti. In se nato ustaviti še pri točki Emine poti, na obronku nad dolino. Si spočiti oči in se spraviti s samim seboj. Da bi se potem lahko spustila navzdol, zavila pod steno, sedla na kamen in prisluhnila. 
Svetišče
Rekam. Ena je blago šumeča, nežno zelena tekla na drugi strani. Vmes je siva reka nosila hrup in radovedne poglede. Nisva prav dolgo sedela tam. Zagnal sem se v vertikalo, Mamamuči je nenavadno ime z veliko pomeni. Segal sem, sopihal, iskal prehode, na vrhu obvoz. 
Kvišku
Za mano sta se v isto smer zagnali dekleti. Priznavali, da imam prav in bo z oceno nekaj narobe. Saj se je vedno nekaj zatikalo in kar ni hotelo steči tako, kot bi moralo. Sploh pod vrhom, kjer je bil za nas, zelence, obvoz nujen. Brez njega ni šlo, pa še z njim težko. 
Mamamuči
Menjavali sta se, poskušali, lovili ravnotežje. Razlagal sem, skušal svetovati, kakor sem vedel in znal. Ko je utrujenost zmagala, sta sedli na kamne ob cesti in rekli, da je bilo zadosti. Sam sem imel še ščepec moči.
Mladost
Da sem se poskusil v hoji, kot je bila menda značilna za Ostržka. Kako je vse videti enostavno, ko gledaš od spodaj. Sem poskušal in iskal oprimke, se spraševal, če sploh gre? Izgovarjal na leta, pomanjkanje izkušenj, premalo vaje. Toda izgovori niso tisto, kar te drži v steni.
Začetek
Tako sem na koncu utrujen priznal, da bo treba višje naslednjič. Ko bo od vsega naštetega le čas tekel naprej. Dekleti sta odkimali, dovolj je bilo pretegovanja za danes. Čas za počitek, za to, da sedež na skalo ob reki in pustiš, da odnaša čas, odnaša skrbi in temne misli. Reke to zmorejo, samo dopustiti jim moraš. 
Ostržek
Reka nosi vse, kar nabere po dolini. Sedli smo v avto in dom in tudi mi valovali po dolini navzdol, vse do tja, kjer smo doma. 

(Plezališče Pod Sušo in tam okoli)

Možic in Slatnik

Kakšen dan! Zjutraj nas je takoj, ko smo odprli okna, žgečkalo sonce, nad nami je bilo modro nebo, toplota se je nežno širila čez bele obline. Skoraj smo že pozabili, da je kaj takšnega sploh mogoče. 
Sončna pobočja
Stopili smo na sveži zrak, prisluhnili veselemu žvrgolenju pomladi, potegnili svojo sled v sneg. Izbrali smo cilj, se odločili za prehode proti desni. Nekaj kopnin je zahtevalo premislek, iskanje najboljše smeri. 
Vojašnica in Slatnik
Kot raziskovalec nekdanjih dni sem uhajal naprej, klical dekleta, kazal kam bo treba, kje bi bilo najbolje. Vsaj meni se je zdelo tako. Pa niso bila vedno najbolj zadovoljna. Nerganja nisem hotel slišati. Ni se podajalo k soncu, ki je svetilo nad menoj. 
Sedlo
Zato sem pobegnil naprej, dobro poznana pobočja, zasnežena, pozabljena. Osamljeni smučar, ki je trdil, da je bil na cilju moje poti. Pa je smučina kazala nekaj čisto drugega. Nič zato. Kdo bi se vznemirjal zaradi točke, ko je ta zgolj atom na premici življenja. 
Valovanje
Pobočja Šavnika so bila kopna, prehodi proti Kobli so se kazali. Mogoče je to zadnja zima, ko tu še lahko uideš drdranju, gneči vse naokoli. Sedaj še lahko poiščeš samotne obronke in se zazreš tja v daljavo. Snel sem smuči, odložil nahrbtnik in sedel na železno kroglo. 
Juhej
Vpijal sem zrak okoli sebe, tako zelo vedoč, da sem živ. Iskal sorodne duše. Njiju, ki sta seveda sledili napačni poti, mi mahali od daleč. Legel sem na razpokan beton, pomislil na roke, ki so ga gladile. Kopnine so obetale rožno polje. Kmalu, skoraj jutri. 
Zavoji z vrha
Tipanje po ravno pravšnjih belih kristalih, dolg spust, koraki nazaj na sedlo, novi zavoji, spet bo treba navzgor. Valovanje, vzponi in padci. Kako znana zgodba. Tam sta me čakali, s pogledom zazrtim v Grapo. 
Možic pred čudovito kuliso
Skupaj smo se spustili navzdol, sneg je bil ravno pravi, zavoji dolgi, polni užitka. Smeri ni bilo težko določiti, iztekla se je tako kot vsaka druga, za nami je ostala minljiva sled. 
Uživanje v celcu

(Soriška planina – Možic – Slatnik)

sobota, 22. marec 2014

Šentanski plaz

Res prav zgodnja nisva bila. Zbudili so naju sosedje. Pohitela sva, da nama dan ne uide. Načrt je bil izdelan, smer znana, cilj nedoločen. Sledila mi je po traku beline, jezik pomladi je pobočje nad parkiriščem dobro obliznil. Številni so imeli podobne misli, tu si le redko sam. 
Pobočja nad Ljubeljem
Odšla sva mimo srednje postaje in zagrizla v strmino. Nekoliko sem skušal pomagati z nasvetom. Pa ji nič ni bilo prav. Sem si rekel, potegnil korak do roba in od tam opazoval njeno hojo, obrate. Dokler jo ni tik pred menoj ujel znanec. Se mi je smejala, da je Bojan. 
Modrina
In le malo naprej, da naj odhitiva tja, kamor me vleče. Vedel sem, da je opazila moje poglede. Pomahala je, da bo šla zložno po svoji poti. Tja, kamor ni težko najti. Med vzponom po plazu sem jo opazoval, vse, dokler nisva izginila v meglo. 
Zgornje smučišče in levo začetek Šentanskega plazu
Kaplje niso padale dolgo, med lovljenjem diha sva našla čas za kakšno besedo. Obrati so si sledili in bila sva si enotna. Pogled od spodaj tu vedno prevara. Pohodnik z desko na hrbtu, ujela sva ga sredi pobočja, naju je presenetil. Finec. Sredi ničesar. Tako daleč od doma. In z znanjem nekaj besed podalpskega jezika. Res zanimivo. 
Vzpenjanje
Na strmem delu sva snela smuči, Bojanu je brez srenačev drselo. Ko sva se prevalila čez rob, pa me je začudeno pogledal. Sem mislil, da sva že na grebenu, pa nama je nekaj metrov še manjkalo. Je le že nekaj časa, kar sem hodil tu gori. Pa še megla … 
Megla
Na uravnavi, kjer se plaz prekobali na drugo stran, naju je presenetila globoka razpoka. Letošnja zima nekatera pobočja spreminja v prave ledenike. Položno prečenje pripelje do vrha. Babje pšeno je veter nosil v oči, nič prijetno ni bilo stati tam. Hitre priprave, nekaj skupnih metrov, nato pa je Bojan izginil naravnost navzdol. 
Razpoka
Sam sem imel le trdo glavo in odločnost, da se držim pristopne poti. Prečil sem do vrha plazu in uživaško zavijal sem in tja po ravno pravem snegu navzdol. Pozdrav ali dva tistim, ki so za nama stopali v ta megleni dan. Smuka je kar trajala in trajala. 
Bojan
Pod menoj so se meglice razpršile, ustavil sem se, izvlekel fotoaparat, toda zopet ujel zgolj megleni pogled. Peljal sem navzdol, mimo postaje žičnice in po zadnjih sneženih trakovih do parkirišča. Bojan je prišel malo za menoj. Ravno prav za povabilo na kavo in klepet. 
Nekdanje smučišče

(Ljubelj – Begunjščica čez Šentanski plaz)

petek, 21. marec 2014

Popoldanski Kamnitnik

Je bilo popoldne. Lepo in celo nekaj modrega neba se je kazalo. Greva plezat, je vprašala? Kot že nekajkrat v zadnjih dneh. Seveda nisem več mogel reči ne. Toda popoldne je kratko, začel sem nekoliko priganjati. Da le ne bova prepozna. Zagrabil sem opremo, jo stlačil v nahrbtnik in določil smer. 
Sem ti rekla, da si vzel premajhne :-)
Kamnitnik. Seveda je bila za. Toda samo ona. Prvič bo stala tam spodaj. Kako bo šlo, sem se spraševal. Pa so prijatelji obetali prihod. Bodo pomagali. Seveda. Stala sva pod steno. Konglomerat je budil spomine na čase, ko sva sem mimo stražarja prihajala s prijateljem. Poskušala sva se v lahkih smereh, težje prepuščala prihodnosti. Ki nikoli ni prišla. 
Kefir 
Stražarnica sedaj sameva, pod steno pa prihajam z otroki. In mojo boljšo polovico. To so lepi dnevi, vedno me razveselijo in mi dajo upanje. Na jutri. In vem, da bo tako še dolgo. Dokler ne odidem. Nedvomno prej kot stena, čeprav se zdi tako lomljiva in še kaže rane mladega odloma. 
Pred spustom
Stojiva spodaj, sledim začrtani smeri, se vzpenjam, vedno višje. Prijatelj spodaj daje nasvete, kaže, kako je treba. Gleda, poskuša, uči se. Brez težav me spusti na tla, sedaj je ona na vrsti. Potem se prestaviva na drugo mesto, smeri so znane, ne vidiva jih prvič, roka boža poznano skalo, sega po oprimkih, telo se dviguje, rob stene je vedno bližje. 
Ovčka
Nisva sama, prijatelji so z nama. Pogledamo steno, dogovarjamo se glede podrobnosti, čez dober teden bo šlo zares. Nekateri bodo prvič začutili zračnost vertikale, tisto vez, ki jo daje vrv plezalcema. Midva imava zadosti, mrači se že počasi, za danes bo dovolj. 
Na vrhu
Pospraviva opremo, se še zadnjič ozreva na steno, kmalu bo spet treba priti. Nove smeri vabijo, meje, ki jih bova premikala vedno višje. Oba komaj čakava, zatopljena v svoje misli, ko se po slovesu od prijateljev odpeljeva novim dogodivščinam naproti.
Kamnitnik

nedelja, 16. marec 2014

Na naši strani

Znova sem imel družbo. Nekaj pretegovanja, zajtrk, vdana v usodo. Vsaj tako je rekla. Upal sem, da se ji vseeno vsaj malo dobro zdi. Da bo s starejšo generacijo šla pogledat, kam sije sonce. Do kam seže sneg. In kako je dihati s povečanimi obrati. 
Imel sem družbo
V nekem svojem svetu, ob ritmih meni neznane glasbe mi je sledila čez travnike tiha, zamišljena. Sonce je božalo grbine, skuštralo belino, pozdravilo najini senci. Odzdravila sva mu nazaj in se skrila na pot. Številne sledi so razbrazdale njeno površje. Tisoče stopinj, stotine usod, midva. 
Planine še spijo
Planine so še spale, zbudile jih niso niti brneče in smrdeče sani, ki so nerodno pripeljale mimo. Pobočje je sekala bela poseka, tja gor greva, sem se nasmehnil. Modro sva odštevala zavoje, se v ključih vzpenjala vedno višje. 
Vztrajnost
Da je vikend naporen, se je strinjala z mano in utrujeno stopala počasi naprej. Občudoval sem njeno vztrajnost, voljo, trmasto premikanje meje vedno višje. Pesmi so že davno izzvenele, sedaj sva poslušala samo sebe. Utripe srca. 
Domača stran
Sonce se je veselilo pomladi, toplota je mehčala sneg, na poseki se je bleščalo. Končno je bila nad nama kovinska piramida, hiška, polna klop klepetavih sosedov. Sva le na hitro pozdravila in se mimo napisov o miru in svetu odpravila do najvišje točke. Do tromejnika, nekje globoko pod snegom. 
Skupaj na vrhu
Tam visoko nad dolino sva se postavila k lesenemu znamenju, v očeh se nama je iskrilo. Napori so bili pozabljeni, razgledi čudoviti, priprave uspešne. Že sva se spustila po poseki navzdol, zavoji v južnem snegu so bili kot vedno nekaj posebnega. 
Pri sosedih
Smejala sva se bližnjemu srečanju z mlado smreko, lovljenju ravnotežja, pozdravljala pohodnike. Nekje nižje, po slalomu med gostim smrečjem, je padla v sneg. Se kot vedno pobrala. Novi zavoji, rodeo, cesta. 
Rodeo
Po njej je šlo hitro, kot raketa sva švignila mimo sprehajalcev, našla prehod na travnik, po njem zdrsela do zadnjega pobočja. Tam so bili zavoji najlepši. Kdo bi si mislil. Nasmeh na njenem obrazu. To je bilo vse, kar sem potreboval za popoln dan. 
Idila

(Rateče – Tromeja)

sobota, 15. marec 2014

Znova in znova

Tokrat smo vrgli karte na mizo. Dve sta odločili smer, zopet smo pristali v Sovčah. Te so nam postale že čisto domače, prirasle k srcu. Zavoji po smučišču veselijo dekleta, sam pa raje po zdaj že zelo znani poti ubiram korake skozi gozd. Tudi danes. Zjutraj. 
Brana
Sonce je cel teden grelo, ko smo ga prišli pogledat, pa se je sramežljivo skrivalo za oblaki. Vas je bila videti zaspano mirna, še preden so se prvi smučarji zapeljali po progi, sem izginil v gozd. Toplota prihajajoče pomladi liže sneg, na poti nad smučiščem so se kazale kopne flike. 
Tihožitje
Dihal sem tako hitro, kot sem si določil sam. Kot sem zmogel. Nikogar ni bilo za menoj, nihče me ni prehitel. Misli sem izklopil, osredotočen na korake, sneg pod menoj, drevesa vse naokoli. Mlade smreke so se veselile obdobja rasti, starejše so preudarno čakale. Vedele, da hitenje ni nikoli dobro. 
Znani pogled
Pot mi je bila sedaj že dobro znana, vsak zavoj, prehod, hiška, kot izgubljena, sredi ničesar. Na strminah je nekoliko drselo, ravno toliko, da ni bilo dolgčas. Nad menoj se je pokazalo smučišče, sončna pobočja. Prečil sem jih, znana obraza sta se pokazala, pomahala, odpeljala naprej. 
Sam
Žičnica je brnela, smučarji vriskali, miru ni bilo več. Hitro sem se vzpel do tromejnika, spustil na domačo stran. Toliko, da sem sedel na klop in užil tisti znani razgled na dolino pod Poncami. Redko kje je lepši. 
Dolina
Z dekleti smo se spet dobili, z njihovo pomočjo sem skočil do Taubenkogla, le toliko, da sem se pofočkal. Nato pa že zavijal po znanem travniku navzdol, moja sled izpred dni je bila še tam. Skozi gozd je šlo kot vedno po svoje. Zabavno. Pravi izziv. 
Zavoji
Iskati dobre prehode, paziti na debla, veje. Nižje so kopni deli določali smer. Pa je šlo. Brez težav vse do brane, kjer je bilo treba smuči za nekaj metrov vzeti v roke. Nato pa sem štel zavoje, do konca in naprej. Tako kot že tolikokrat, tako kot je prav in lepo. 
Polž

(Sovče – Tromeja)