ponedeljek, 30. maj 2016

Vikend v Medveji

PROTI MORJU – 27.5.2016 – Končno se je morje ogrelo, Živa je imela v ponedeljek prosto, babica je tako ali tako vedno za toploto in morski zrak, torej gremo. Predviden popoldanski odhod se je malo zavlekel, postanek na Rudniku zaradi nujnih nakupov pa je naše potovanje proti solni vodi zavlekel na večerne ure. 
Solna voda
Kratek postanek v Ilirski Bistrici je bil že v temi, ravno tako tisti v Jelšanah, ko smo se ugnezdili ob cesti proti Novokračinam, pa se okoli nas ni videlo več nič. 

MEDVEJA – 28. 5. 2016 – Jutro je pomenilo premik. Do mejnega prehoda in nato navzdol, smer Opatija, od tam pa še tisti streljaj do Medveje. Na recepciji večjih zapletov ni bilo, parcelo smo ob skoraj praznem kampu brez težav našli. Takšno, ki nam je bila všeč. 
Cerkvica
Po zajtrku je bil čas za sprehod. Toda kaj, ko Žive večino časa ne odtrgaš od računalnika, v svojem virtualnem svetu je bila takoj, ko se je priklopila na elektriko in internet, čisto drugje. Z babico sva odšla do stene, ki se je tako prijazno ponujala nad travnatimi parcelami, nato pa še do obale in bližnje cerkvice visoko nad vodo. 
Lovorjeva pot
S tem je bil kraj raziskan, kaj veliko skrivnosti tako ali tako na tem koščku morske obale ni najti. Malo več pa v okolici. To sem ugotavljal sam, na kolesu, ko sem brcal tja dol proti Moščenički Dragi, zavil proti Moščenicam in visoko nad morjem brcal v smeri Brseča. 
Rastje
Vmes pa obiskal Andreja, Sebastijana pa tudi Jeleno in Magdaleno, kaj bi skrival, tako je bilo. Ko sem v Moščenicah spraševal za prehod do steze, ki vodi proti morju, me je ženica popeljala kar skozi stanovanje v starejši kamniti hiši in glej si ga zlomka, na drugi strani sem po nekakšnem balkonu prišel prav na želeni cilj. 
Modro
Iz Brseča me je čakalo še vroče bicikliranje nazaj do Medveje, po glavni cesti, vsekakor ne ena mojih najljubših dejavnosti. A včasih ne gre drugače. Seveda sem bil pregret, babica je bila takoj za to, da greva v vodo. Živa se je na koncu le vdala, da bo danes uradni fotograf. 
Znamenje ob poti
Pod vodo se ni videlo nič, osvežitev pa je bila prava. Ležanje na kamenčkih in naravno sušenje s pomočjo sončnih žarkov je bilo seveda pika na i. V kampu je sledilo preizkušanje novega žara, nato pa sva si z Živo končno na ramena vrgla opremo in odkorakala proti steni, babica pa nekoliko za nama. 
Na obali
Hiter pogled, saj ni nič posebnega. Potem pa se je že na uvodnih nekaj metrih pokazalo, da vsaka luknja le ni dobra za oprijem. Nadaljevanje je bilo lažje, malo pod vrhom 20 metrske stene pa se je pokazala nova težava. Za vpetje novega kompleta sem bil premajhen, oprijema nobenega. 
Irena
Malo sem razmišljal, nato pa naredil obvoz po desni vse do vrha. Tam sem tudi zagledal škatlico, toda kaj, ko pisala ni bilo med mojimi plezalnimi pripomočki. Ga je imela pa Živa, ki je takoj za menoj seveda uspešno preplezala steno. A se je videlo, da tudi ona išče prehode in najboljše oprimke. 
Mladost
Ko je poskušala še v tretje, ji je že na začetku zmanjkalo moči. Nič zato, začetek sezone je bil super. Sam sem preplezal steno še enkrat, tokrat bolj suvereno, nato pa na vrv navezal babico. Začela je malo bolj desno, pa je bilo zanjo tudi tam kar težko. Sedemkrat deset in še pet povrh se mora nekje poznati. 
Vstopni detajl
Končno je uspela, na drugem nekoliko težjem mestu s pomočjo nasvetov »iz baze« preplezala zajedo, nato pa vrhnjo steno na enak način obšla po levi. Seveda je bilo veselje na vrhu veliko. Še malo sem si ogledoval smeri, kaj in kam bomo šli naslednji dan. Računi brez krčmarja, a takrat se to še ni vedelo. 
Uspelo!
Pospravili smo opremo in se vrnili do avtodoma, kjer je bil po tuširanju čas za večerni film. Med klepetom z Majo, ki je tokrat skupaj z Ajdo ostala doma, pa sem že kinkal in končno me je zmanjkalo. 

SLAP PRI LOVRANSKI DRAGI, DEŽEVNO POPOLDNE – 29.5.2016 – Jutro in kolo. Stalnica. Ker je Živa obetala, da pred pol deveto ne gre nikamor, sem torej imel nekaj prostega časa. Lovran, Opatija, zanimiva kraja, na hitro sem ju preletel, nato pa se že vračal. 
Lovran
Zamudil sem zgolj petnajst minut, pa sem jih že slišal. No, če bi prišel prej in budil, bi bilo pa spet narobe. Danes je bil dogovorjen pohod, iz Medveje do Lovranske Drage se mi je zdela ravno pravšnja pot. Pa se je vse skupaj slabo začelo. Ko je ob pripravah babica stopala iz avtodoma jo je polnih rok zaneslo in z glavo je udarila v podboj. 
Opatija
Vseeno je šla z nama, vztrajala, toda hodila težje kot sicer. Že ko smo stopali mimo plezališča, je zaostajala, pa nič zato, saj v vročini tako ni bilo smiselno hiteti. Pot je bila, ko smo prišli iz gozda, razgledna, hodili smo visoko nad dolino, ki se izteče v zaliv pri Medveji. 
Dolina proti Medveji
Skalnata pobočja in med njimi drevesa. Z razgledišča se nam je odprl pogled na morje. Končno smo znova prišli v gozd, senca je hladila naša lica. Babica je našla v tolmunu toliko vode, da se je malo ohladila, čez nekaj korakov smo stopili v vas. Lovranska Draga nas je presenetila s kamnitimi mostički in pojasnilno tablo, ki je vabila v naročje Učke. 
Lovranska Draga
Toda ne danes, je prevroče, smo si bili enotni. Stopili smo po poti mimo lovranskih maronov in potoka, ki je višje obetal slap. Toda kaj, ko je te dni suša, dež pa so meteorologi obetali šele popoldan. Tako smo zgolj videli steno, preko katere običajno pada voda in pa mezenje potočka po mahovih levo od glavne struge. 
Maroni
Sam sem kar nekaj časa skakal okoli, da sem našel tisto, kar je skril prijatelj, nato pa smo se odpravili počasi nazaj. Seveda je šlo navzdol lažje, pogledi proti morju so bili prav vabljivi. Komaj smo čakali, da pridemo do kampa, zagrabimo brisače in gremo v vodo. 
Mezenje
Celo Živa je šla danes zaplavat, skupna ugotovitev pa je bila, da je voda nekoliko bolj mrzla, kot je bila dan poprej. Čeprav je bil načrt, da greva z Živo po kosilu znova do stene, sem s polnim želodcem najprej izginil v svet sanj sam, ko sem se zbrihtal, pa je spala Živa. 
Kita
Preden se je zbudila, so se nad nas nagrmadili temni oblaki in ulilo se je. Tako je plezanje dobesedno padlo v vodo. Komaj toliko volje smo zbrali, da smo šli, ko je dež nekoliko ponehal, na sprehod do cerkvice. Na poti nazaj proti kampu sem na obali Živo učil metati žabice. 
Po nalivu
Ji je šlo kar dobro, sem bil ponosen. Večer je bil spet pravi za kino, z Živo sva pogledala nov film, nato pa izginila v svet sanj. 

KOLESARJENJE, POT DOMOV – 30.5.2016 – Jutro. Kilometri so znova bežali pod kolesi mojega dvocikla. Tokrat sem se prvič ustavil v Opatiji, nato peljal naprej ob obali vse do obrobja Reke in se ravno počasi obračal nazaj, ko gosti oblaki nad menoj niso več zdržali. Ulilo se je. 
Oblačno jutro
Nisem čakal, temveč peljal nazaj, več vode kot iz neba me je opljusknilo s ceste. Na srečo je dež kmalu ponehal, še zadnji postanek v Opatiji, nato pa brcanje proti kampu. Tam je Živa komaj vstala. Nič kaj preveč ni bila žalostna, ko sem ji povedal, da je stena mokra kot dobro prepojena goba. 
Na poti nazaj proti Medveji
Skupaj smo odšli do obale in z babico sva zaplavala. Voda je bila prav v redu, nič dih jemajoča, zgolj osvežujoča. Do boje in nazaj, nato pa pod temnimi oblaki hitro do brisače. Naredili smo še kosilo, pospravili stvari in se tako pripravili za odhod. 
Po novem nalivu
Odpeljali smo se proti Opatiji, nadaljevali po stari cesti do meje in skozi Ilirsko Bistrico in Pivko sledili sivi cesti. Postanek na bencinski črpalki, nato pa je bila že tu avtocesta, ki nas je brez težav peljala proti domu.

nedelja, 22. maj 2016

Do Velikega Rogatca

Jutro. Sonce je ščegetalo skozi okno, obet lepega dne se je uresničil. Danes sva imela velike cilje, dolgo pot, vzpone in spuste, zavite, nekaj kroženja. Zato ni bilo odlašati. Močvirnati svet, stopinje preko posledic nekdanjega besnenja narave, pa naprej mimo studenčka, stark, vrhnjih travnikov do Kranjske rebri. 
Da se ve kod in kam
Tiste, na kateri smo letos stali že dvakrat. In je s svojimi razgledi vedno tako dobrodošel cilj. Danes le kratek postanek na poti. Tja naprej, mimo Kašne planine, kjer so krave že mulile travo in je pastirica pogledovala, kdo moti mir, izpod čela. Pot sva vdela prav, rdeče bele markacije so nama kazale kod in kam, ni bilo kaj zgrešiti. 
Pogled na najino pot
Spust in nato znova vzpon, ozka prečka nad strmimi pobočji. Pred nama so bili travniki, polni encijana in drugih sviščev. Lepenatka. Razgledi so se odpirali naprej in nazaj, na vse smeri, koder sva bila in koder še bova. Danes ali jutri, morda nekoč. Pogled s konca travnika, nato pa spust na Kal in od tam čez skalovje proti Rogatcu. 
Kranjska reber
Tudi tu se ne morejo dogovoriti, kakšno naj bo njegovo pravo ime. Da je velik je vsakomur takoj jasno. Da je mrtev glede na zapis, legendo ali resnico, kdo bi vedel, tudi. Menih. Večni boj med dobrim in zlim. Kdo zmaga je bilo nekoč jasno, danes dosti manj. Previden korak in dober oprijem, že sva stala na vrhu, kjer na zgodbo o nesrečnem Akvinu spominja križ.
Cvetoča pobočja
Midva sva sedla in počakala, da se je dih umiril. Nato pa že stopala navzdol, po isti poti, čez skalovje nad prepadi, do bivaka na Kalu. Prijaznega mesta, kjer pomlad še ni res prišla. Krave so v domači staji, pastirjev tudi še ni. Čez samotne travnike sva prečila na znano pot, ji sledila nazaj. 
Znamenje mrtvega meniha
Občudovala vztrajnost poznih let, ki je klepetajoč počasi napredovala v najini smeri. In nato pod Kašno planino zavila. Vzpon nama ni dišal, pa tudi cesta ni bila prav dobra izbira. Vročina je segrela makadam, ob prvi priliki sva legla na travo in počakala, da se je moč vrnila v telesa. 
Skalovje
Do steze ni bilo več daleč, tudi sedlo je bilo kmalu tu. Za nama pa je ostala pot, ostala so drevesa, travniki, skale. Ostalo je marsikaj. Zapisano zgolj v spomin. Tega pa sva previdno odnesla s seboj.
Potoček

sobota, 21. maj 2016

Krog nad Ljubeljem

Lep dan bo. So rekli. Ne grem. Je rekla ona. Grem sam. Toda družba je vedno dobrodošla in ko se mi je pridružila mladost, je bila to pika na i obetu lepega doživetja. Pomežiknila sva soncu tam na Ljubelju, stopila na pot, kjer so nekoč tovorili marsikaj. 
Ljubelj
Danes je ob luknji skozi goro pod Povno pečjo sedlo zanimivo zgolj še za pohodnike. In nas, ki smo na skupno srečanje stopali mimo kapelice. Da bi se dobili na ostankih neke meje, ki je pred leti zrasla v glavah ljudi. In jo danes nasprotna stran griča znova jemlje bolj resno. 
Stari Ljubelj
Se tam nasmejali eden drugemu, si podali roko in se tako požvižgali na vse meje. Takšne in drugačne. Nato pa stopili na pot, v gosjem redu, tja proti Povni peči. Z vmesnimi postanki seveda. Za iskanje, brskanje, klepet. In razglede, vse naokrog. Kajti z vrha se vidi daleč, do skalnih pregrad in med njimi v doline, na to in ono stran. 
Srečanje
Samotne hiše sredi travnatih flik, obdanih z gozdovi. Sončni žarki, ki jim nosijo luč. In pisano veselje pri naših nogah. Toliko ga je, redkega, rado videnega. Slovo. Ni bilo težko, ko vendarle veš, da enkrat mora priti. Da drugače ne gre. Pomahala sva in se napotila po svoje. 
Povna peč
Tja proti Trianglu, tako znanemu, pozimi tolikokrat obiskanemu. Vedela sva, da pot ni od muh, toda leta so prinesla izkušnje, trden korak. Vseeno sem skrbno pazil, podal roko, nasvet. Ko je ozka gruščnata sled prečila pobočja in so se dolgi lijaki iztekli globoko pod nama v dolini. 
Grušč
Vročina je puhtela iz ruševja, stezica se je vila med njim, sledeč naravnim prehodom in odločnosti davnih predhodnikov. Čez skalovje je ponudilo pomoč jekleno okrasje, zgolj toliko, da sva se znova spustila na trdna tla. In po njih nadaljevala naprej, mestoma zračno, vseskozi razgledno. 
Skalni prehodi
Na levo in desno. K ljudem na tej in oni strani. Povezanim, tudi danes. Še zadnje melišče, skalni prehod, vzpon na travnato sedelce. Ki je bilo pravo presenečenje. In nato Triangel, še ena pot je bila za nama, med spustom so se že odpirali novi cilji, želje, sanje. Kot vedno, če imaš le malo otroške iskrice še vedno v sebi.
Greben Ljubeljščice

nedelja, 15. maj 2016

Zadnjič!

Še teden poprej sva se spraševala, če je konec. Pa smo vseeno sklenili, da gremo še enkrat pogledat. Kislica od vremena naj bi po napovedih meteorologov spremenila svoj obraz v nasmejano sonce. Toda očitno ne tako zgodaj, saj so kaplje prenehale ravno, ko smo se povsem sami ustavili na Vršiču. 
Kje pa je sneg?
Pogled je presenečal. Kopna raz prejšnjega tedna se je razširila čez in čez. Pomlad je kar krepko iztegnila svoj jezik in polizala veliki sladoled. Da bodo psi na začetku lepo počivali, je bilo takoj jasno. Med ustvarjanjem piramide na nahrbtniku se mi je ostrina robnikov krepko maščevala. Tako sem kot Janko iz znane pravljice za seboj puščal sled. 
Nad Vratci
Korakali smo navzgor, ostajali v samoti. Očitno je bilo nekaj drobnih snežink, ki so priplavale izpod oblakov, tako strašljivih, da si nihče drug ni drznil iz toplega zavetja. Vratca, kopni del nad njimi. In mi, ki smo si na začetku snega nadeli smuči. Tudi na teh pobočjih so se že kazala gola rebra, toda nekako se je še dalo pregoljufati mimo po snegu. 
Pobočje
Megle, ki so se občasno prikotalile, so zakrivale razglede. Poprh na skalah, res je padlo nekaj novega snega. Stopali smo višje, pod steno, vršno pobočje, piramida. Takšnih razgledov kot teden poprej res ni bilo. Toda nasmeh na obrazu je vseeno vztrajal. Obvezno lovljenje spominov, priprava opreme, zavoji navzdol. 
Na vrhu
Sveži sneg, našli smo lep prehod, odbrzeli pod steno. Prijatelj je na plazovini, ravno ko sem umaknil objektiv, naredil akrobatski premet. Seveda je bil to zgolj nov razlog za smeh, prečili smo na Grebenc, se prebijali čez ruševje, na Vratcih znova nadeli smuči. Po plazu je šlo odlično. 
Zavoji
Ponoven prehod skozi ruševje je ob pravi gimnastiki povzročil nekaj sočnih pripomb. Ozek plaz, ki je bil bolj za smuk kot pravo zavijanje ravno tako. Še zadnji zavoj. Pogled nazaj na plaz. Sedaj je bilo jasno. Res je bil zadnji. Za to zimo …
Saj bo šlo ...

nedelja, 08. maj 2016

Zadnjič?

Klasika. Kot vedno vsako pomlad se spodobi tudi to zaključiti z znanim ciljem. Zgodaj zjutraj, ko še vse spi. Vršič. Zaspani obraz zre na naju skozi šipo sosednjega avtomobila. Hlad jutra, zima še ni čisto pozabljena. Plaz že kaže kopno reber, še malo in pomlad bo polizala ves sneg tu gori. 
Prisank
Poletna sezona se bo začela, trume pohodnikov, zvonci ovac. Začela sva se vzpenjati, dan je že silil izza obzorja, umetna svečava je bila nepotrebna. Štrikala sva sem in tja, nobene prave sledi ni bilo. Izginila je pod nogami številnih, zavoji prejšnjih dni so jo povozili. 
Vratca
Ni se nama dalo več, smuči so pristale v rokah, korak za korakom so bila Vratca bližje, kopnina nad njim, znova sneg. Vprašanje in hiter odgovor. Velika. Prav, zakaj pa ne? Sem si rekel, med tem, ko sem opazoval postavo, ki naju je prehitela na vrhu plazu. 
Igrišče velikanov
Zavila je drugam, sedaj sva imela svojo samoto. Kam sva tako vedela, tu ni kaj razmišljati. Do velikih skal, ki jih je v preteklosti neka huda sila odkotalila navzdol. Balinanje za velikane. Vzpon in nato prehod pod steno, tja na vršna pobočja. Sneg je še kar držal, očitno je tu gori še pravi mraz. Sva si mislila. Takrat. 
Na robu
Še zadnji zavoj, kratek konec grebena, vršna piramida. Včasih se mi je zdela višja. Tudi njo je očitno čas rahlo pobožal. Sva se smejala, nazdravila, se nastavila lovilcu spominov. Nato pa naredila prve zavoje. Odločnost se mi je kmalu maščevala. Sneg ni bil tako trden, kot se je kazal. 
Midva med očakoma
Predrlo se je, lovil sem ravnotežje, nato pa dosti manj samozavestno na široko zavijal navzdol. Opozorila prijatelja niso dosegla. Ponovil je mojo napako. Pa saj sva vajena. In sva se zgolj smejala, ko sva drsela pod steno, mimo velikih skal in proti Vratcem. Prebijanje skozi ruševje, hoja navzdol, mimo številnih. 
Zavoji
Prava kolona se je vzpenjala navzgor, po južnem snegu sva lovila ravnotežje mimo njih na plaz in naprej na Vršič. In se ob tem smejala, ko je pod smučmi kaj zaškrtalo. Saj tako mora biti in spomladi nekako sodi poleg. Še pogled nazaj. Zadnjič?
Proti soncu

ponedeljek, 02. maj 2016

Balaton

ODHOD NA POT – 26.4.2016 – Potem ko so se še ob začetku meseca razvijale teorije o možnih smereh odhoda na naše počitnice, so ga na koncu krojila seveda dekleta. Ajda je bila od petka do ponedeljka na pohodu čez drn in strn, Živa v nekoliko krajši obliki v soboto in nedeljo. Tako je bilo že jasno, da bo odhod šele v torek, smer pa je poleg vremena in prav zimskih temperatur krojila tudi nenavadna zamisel Žive, da bi šli malo na Madžarsko. 
Okamenelo deblo
Ne prav daleč, saj časa ni bilo veliko, zgolj do Blatnega jezera. Priprave so stekle, nekaj minut čez deseto zvečer smo odpeljali v smeri Maribora. Pozna ura, premagovanje zaspanosti, zavoj na parkirišče pri Dobravi, vse, kar nekako pričakovano. Že smo spali. 

TERME LENDAVA – 27.4.2016 – Zjutraj sem bil seveda prvi pokonci, malo skakal po Dobravi in ker sem vse škatlice, dosegljive v dnevnem času tu okoli že našel, premagoval vesoljce. Novi časi, nova zabava. Dekleta bi se najraje še prekopicevala po postelji, ko sem odpeljal proti najbližji bencinski črpalki, na njej ugasnil rumeno lučko, ki je včeraj že med vožnjo dajala vedeti, da konjički potrebujejo napajanje, nato pa odpeljal v smer Lendave. 
Vreme ob kljunu kokoši se kazi
Vožnje ni bilo prav veliko, ravno prav, da se je ženski del moje družbe zbrihtal. Parkiral sem pred termami, črni oblaki v smeri zahoda so kazali, da je bila odločitev za čofotanje pravilna. Sam sem hitro snel kolo in naredil krog po kraju. Zgolj toliko, da sem obiskal nekaj novih in zanimivih točk in se tam seveda uspešno vpisal. Predvsem sem bil presenečen pri sinagogi, ki je sredi mesta ob parkirišču.
Terme Lendava
Nekdo je namreč svoje nestrinjanje z bogsigavedi čim strahopetno pokazal tako, da je po steni in stopnišču razlil rdečo barvo. Vrnil sem se do avtodoma, kjer se je Ajda po mojem obvestilu, da so trgovine tudi na praznični dan bolj ali manj odprte, že pripravljala, da gre po najnujnejše potrebščine. Tuš je bil najbližji, s polnim nahrbtnikom sva se vračala pod vedno bolj temnimi oblaki. 
Kulturni dom
Ko sva odložila stvari in skupaj odšla do fosilnega hrasta, so že padale prve kaplje. Priprave so bile hitro končane in odšli smo do bazenov. Na blagajni smo s svojimi kuponi seveda naredili zastoj in doživeli negodovanje blagajničarke, kako jim niso nič olajšali obračuna. Hm, kot, da bi bila to naša stvar. Terme so sicer na tak praznični dan doživele svojevrsten šok. 
Simbol nestrpnosti
Bile so povsem polne, obleke smo lahko shranili zgolj še v nekaj prostih mini omaric, za katere bi sicer mislil, da so zgolj za shranjevanje kakšnega čevlja ali dveh. In bil zgolj nekaj trenutkov kasneje prav navdušen, ko sem zasedel zadnja dva prosta ležalnika. Hm, ja, zgolj dva. A še vedno bolje kot nič. Na srečo smo v kratkem dobili še dva, seveda po zaslugi sokoljega pogleda in hitrega odziva. Kdor prvi pride, prvi melje, ni kaj. 
Ledava
Po prvi dozi spusta v razne domišljijske zgodbe naših knjig sva z Živo odšla v vodo. V osrednjem notranjem bazenu sva zdržala dobrih deset minut, plutala nekje pri robu, nato pa odplavala nazaj proti robu bazena. Tam sem kot kakšen divji atlet zagrabil ročaje lestve, z eno nogo stopil na gornjo prečko in se hotel potegniti v enem zamahu ven. Seveda v upanju, da me opazuje vse kar je ženskega v in ob bazenu. 
Temni oblaki
Pa se je predstava debelušnega, že dokaj plešastega gospoda v zrelih letih kaj bedno končala. Nogo mi je na spolzki prečki odneslo naprej, sam sem čofnil nazaj v vodo in obvisel na zagozdeni bolečini. Seveda drugi poskus ni bil niti slučajno tako atletski kot prvi, odkrevsljal sem do ležalnika in se tam uspešno smilil samemu sebi. Maja je to moje raztegovanje gladko prespala, dekletoma pa tako ali tako zanj ni bilo čisto nič mar. 
Ob bazenih
Še sami sta odšli preizkušat parafinsko vodo, zlezli tudi v vroči brbotalček in poročali, da zunaj pada dež. Seveda, to je bilo pričakovano. Ko se je prebudila še Maja, sva odšla v savne, kjer sem se že po prvem pregrevanju in bolečini v nogi tako smilil samemu sebi, da bi najraje kar omedlel. 
Pogled proti atletski lestvi
Po treh ponovitvah sva se vrnila do deklet, sam sem skočil … hm, odšepal seveda, v vodo z Ajdo, nato pa se nama je ta tudi pridružila pri novem ciklu savnanja. Zgolj pri prvem in toliko, da je ugotovila, katere vrste čaja nudijo. Popila je metinega, nato pa odšla nazaj na bazen. Ko sva midva s pregrevanjem zaključila, sva se vrnila na bazen, sam sem še nekajkrat zaplaval naokoli, čas je bil za tuširanje in priprave za odhod. 
Prehod v zunanji bazen
Bazeni so med tednom odprti do osmih, praznik gor ali dol. Po seveda pričakovani gneči v garderobi smo sedli v avtodom in se odpeljali do parkirišča bliže centru Lendave, kjer smo po večerni juhici kaj kmalu, utrujeni od dogajanja čez dan, zaspali. 

LENDAVA IN PRVA TRETJINA BALATONA – 28.4.2016 – Namakanje nas je očitno utrudilo. Sam sem pokonci zlezel šele, ko je ura krepko pokukala čez sedmo, drugi so takrat šele kramežljavo spoznavali, da je nov dan. 
V svojem svetu
Zunaj ni bilo nobenega sonca, kar pa nas ni motilo, saj je bilo okoli nas vse zeleno. Novice iz domačih krajev so pripovedovale o kupih snega, pokanju lesa v gozdovih in pravi zimi. Po zajtrku smo odšli na sprehod, mimo gledališča prav posebne oblike, sinagoge in cerkve vse do gradu. 
Nad Lendavo
Pa smo na žalost ugotovili, da se na mesto ne vidi najbolje, na vprašanje o notranjosti pa sta dekleti zgolj naveličano zamahnili z roko. Sva jih videli že preveč. Med razmišljanjem Maje o predelavi ob cesti rastočih kopriv v kakšno umetelno čorbo ali celo solato smo se vračali v mesto, na trg pred gledališčem. 
Sinagoga
Že smo pritiskali na vrata sinagoge in razočarano ugotovili, da je sicer prava ura odprtja, vendar ne pravi letni čas, saj so bila trdno zapahnjena. Malo zbegano smo gledali, kdo sedaj ne razume vsega, nato pa odšli do avtodoma in po tradicionalnem spoznavanju slepih ulic končno našli pot proti Dolgi vasi. 
Židovsko pokopališče
Tam smo seveda oddrveli mimo židovskega pokopališča, izvedli umetelni obrat in potem, ko smo najprej mislili parkirati kar na dvorišču bližnje hiše, ugotovili, da se da čisto brez težav avtodom pustiti tudi nasproti vhoda. Sprehod skozi obokani vhod in nato postanek na travi med nagrobniki iz nekih davnih časov je bil pravi za razmišljanje. 
Minevanje
O bivanju, smislu in minevanju. In tem, kako dejansko prav res velja rek, da kakor senca mine čas. Nekateri nagrobniki so bili še kot bi jih postavili včeraj, drugi so prelomljeni na pol že zdavnaj nekje izgubili besede, ki so jih označevale. Vožnjo smo nadaljevali do meje, tam izvedli že kar tradicionalni obrat, zgolj za to, da smo kupili nekaj forintov. 
Kamenčki
Nato pa po prvih kilometrih sosednje države parkirali v Lentiju. Seveda smo se spoštljivo poklonili tradiciji nekdanjih časov s tem, ko smo se napotili najprej v bližnjo železnino, pa kaj hitro ugotovili, da nimajo ničesar, kar bi nas zanimalo. Stopili smo mimo cerkve do parka, kjer cvetlični trabant še ni zacvetel. 
Lenti
Čisto nezanimiv kraj, tako razvpit iz časov, ko so celi avtobusi sodobnih romarjev hiteli kupovati poceni blago sumljivega izvora. Že smo peljali naprej, do kraja Pacsa, kjer smo se na kratko ustavili pri ostanku petdesetih let prejšnjega stoletja. Traktorju, ki je pripravljal panonsko nižino, žitnico Evrope, za novo setev. 
Njegov čas še prihaja
Kovinska kolesa so bila nedvomno dobra za vožnjo po polju, nisem pa si mogel predstavljati, kako je bilo, če je zavil na bolj utrjeno podlago. Nedvomno je voznika povsem pretreslo, kaj se je zgodilo z asfaltom pa raje ne pomislim. Če ga je v teh krajih tedaj sploh kaj bilo. 
Traktor iz preteklosti
Preden smo zapeljali na glavno cesto, nas je nasmejala še prometna tabla z jelenom, obrnjenim na glavo. Nori jeleni na cesti, kaj pa drugega. Blatno jezero je bilo vse bližje, pred krajem Baltonszentgyörgy, kar bi verjetno lahko prevedli kot sveti Jurij iz Balatona, smo hoteli narediti prečko in voziti ob jezeru. 
Nori jeleni na cesti
Pa smo kmalu ugotovili, da jezera ni videti, cesta pa je bila takšna, kot bi vozili po razburkanem morju. Obrat pri prvi škatlici je bila dobra odločitev, ravno tako kot zavoj do gradiča Zvezda. Dejansko gre za nekdanji lovski dvorec Csillagvar, zanimive oblike in tudi notranjosti. 
Csillagvar
Mimo ogromne opekarne smo pripeljali na dvorišče, za nami pa avtobus poln otrok. Možakar, ki je prišel, mi je dal vedeti, da o Angliji, njihovih prebivalcih in predvsem jeziku ni še nikoli nič slišal. Nekaj se mu je sicer sanjalo o nemščini, vendar ne preveč. Sledil sem mu do hiške ob vhodu, plačal nekaj evrov vstopnine in s tem sva vso konverzacijo tudi zaključila. 
Mučenje ali srednjeveško zobozdravstvo?
Pogledali smo si maketo prve jadrnice na jezeru, nato pa stopili do vhoda v dvorec. Vsekakor je bil zanimiv. V pritličju smo si poleg presenetljivo globokega vodnjaka tik za vhodom ogledali nekaj prizorov srednjeveškega življenja, točneje vojaške posadke neke neznane postojanke. 
Ko pritiska stiska
Nato pa na podstrešju občudovali zbirko lutk v uniformah, malo manj pa v kleti zbirko medvedkov in punčk. Dekleti sta odkrili gugala, seveda pa je bila posebna zanimivost bližnji mali živalski vrt, kjer smo preplašili male prašičke, čisto nič pa važnega purana, zaščitniškega petelina, oslička, ovce in druge živali. 
Oslički
Z Majo sva odšla še do bližnjega zaklada, nato pa smo se odpeljali naprej proti kraju Fonyod. Tam smo ob obali parkirali, ugotovili, da parkirni avtomati očitno ne delujejo, prava sezona je bila še daleč. Zato je Maja toliko bolj mirno naredila kosilo, z Ajdo pa sva odšla do konca pomola. 
Ob Blatnem jezeru
Menda najdaljšega ob tem jezeru. Nazaj grede sva videla tudi laboda z mladički, sam sem bil prav navdušen, Ajda pa danes nikakor ni bila prave volje. Po kosilu smo jo mahnili na pohod, naš cilj je bil hrib Var-hegy. Do njega vodi kar nekaj lepih pohodniških poti. Mi smo malo vijugali med njimi, saj smo seveda hoteli najti tudi nekaj škatlic. 
Na koncu pomola
Na vrhu stoji razgledni stolp, ki pa je, kot smo lahko razbrali na tabli nasproti zapahnjenih vrat, do maja zaprt. Pa nič, saj smo kar nekaj lepih pogledov na jezero in okolico ujeli že nekoliko nižje. Po manjšem pikniku na vrhu smo jo mahnili navzdol, šli po že znani poti do čarde, kjer smo ujeli stopnice naravost proti glavni cesti. 
Razgledni stolp
Avtodom smo prestavili do lokalnega Lidla, obnovili zaloge, nato pa že peljali naprej proti severu. V kraju Balatonszarzo smo našli super parkrišče, z Majo sva odšla do zanimivega spomenika. Čemu služi stotine črk na vseh straneh se nama niti sanjalo ni. Malo smo kalkulirali, nato pa sklenili, da bi bil koristen preskok do bližnjega kraja Szantod. 
Piknik
Pa se je izazalo, da prvo zamišljeno parkirišče ne bo pravo, drugo in tretje sta bili premajhni, nato pa smo povsem slučajno v bližini, v kraju Zamardi, naleteli na večje zapuščeno parkirišče. Nič se nismo pritoževali. Parkirali smo, malo računali, nato pa izginili vsak v svojo posteljo. 
Trsje

DRUGA TRETJINA – 29.4.2016 – Jutro, jest pa na kolesu. Klasika. Dan poprej smo se premikali in iskali parkirišče prav za to, ker sem imel namen obiskati krajšo serijo škatlic. Hm, krajšo? Dvaindvajset kilometrov v eno smer, krog in nato povratek. Ni ravno malo. Da o iskanju raznih polžjih hišk sploh ne govorimo. 
Jutranje bicikliranje
Razdalje med škatlicami so bile kar velike, pokrajina pa nadvse zanimiva. Lahko bi prisegel, da je bilo ob vožnji proti kraju Tab več klancev kot spustov. In kar je najbolj zanimivo. Trdno sem prepričan, da jih je bilo več tudi v nasprotni smeri, ko sem se vračal proti jezeru. 
Drevored v kraju Zala
Prometa ni bilo veliko, vozil pa sem po dobri asfaltni cesti, le po obratu in obisku drevoreda v kraju Zala, sem zašel v čudne kraje. Nič kaj prijetno ti ni pri srcu, ko na kolovozu sredi travnika iz bližnjega gozda zaslišiš lajež. Pa zverine očitno nisem zanimal zadosti, glas se je oddaljeval, sam pa hitel naprej, da spet čim prej pridem iz divjine v civilizacijo. 
Kdo že?
Vračal sem se mimo kraja z zanimivim imenom Lulla. Kdo od vaščanov točno lula mi ni bilo znano, vprašat pa tudi nisem šel. Dekleta so med mojo odsotnostjo vstala in po zajtrku odšla na krajši sprehod, ki so ga zabelila s sladoledom. Ker jih še ni bilo nazaj, sem odšel do obale in se razgledal. 
Ob obali
Potem pa vrnil do avtodoma, kamor so se že vrnila dekleta, nato pa smo že navigirali naprej, proti kraju Siofok. Tam smo zavili do parkirišča ob obali in presenečeno ugotovili, da sicer kar zasoljene parkirnine še ni treba plačati. Predsezona. Super. Mimo pristanišča smo se napotili proti Jokay parku. 
Ribiča
Še prej smo na eni od stojnic poskusili sadne dobrote in jih nekaj malega kupili. Ne preveč, saj so bile cene kar zasoljene. Potem ko smo v lokalnem baru zamenjali še nekaj evrov, smo med drevesi v parku hitro našli škatlico. Nato pa po slikanju s pločevinkom na zanimivem vozu posedeli ob japonskem vrtu. 
Pristanišče v Siofoku
Opazovali smo ribo, ki je plavala po ribniku pred nami in se zgražali nad mladino, ki je očitno v park prišla polomit vse cvetje na grmu. Za koga točno nismo imeli pojma, smo pa v glavi imeli, kako učiteljici ponujajo dragoceni šopek iz najdražje cvetličarne v mestu. Pa jade. 
Japonski vrt v parku Jokay
Dekleta so odšla kuhat kosilo, sam pa sem še malo zaokrožil po kraju, do vodnega stolpa, ki je ena večjih znamenitosti kraja, razstavljene lokomotive in evangeličanske cerkve. Kraj se je šele prebujal iz zimskega spanja, kar sem lahko opazoval na vsakem koraku. Trgovinice so se pripravljale na odprtje, čiščenje, popravljanje in pospravljanje je bila glavna aktivnost. 
Kositrni voz
Po kosilu sva z Majo odšla na pomol, mimo spomenika ribičem do belo rdečega stolpa z zlato skulpturo na vrhu. Mesteca smo imeli dovolj, odpeljali smo proti severu, vozili malo ob jezeru, več nad njim in ga tako obšli ter se začeli na drugi strani počasi spuščati navzdol. 
Vodni stolp
Naš naslednji postanek je bil predviden v Balatonfüredu, kjer smo zapeljali skozi kraj in navigirali v veliki kamp ob obali. Odločitev za priklop na elektriko in celovito oskrbo je prevladala. Po opravljenih formalnostih na vhodu smo se sparkirali na lepo parcelo. 
Prihaja
Najprej sem odšel na obalo, nato pa med tem, ko sta številne ribiče in njihov ulov odšli pogledat tudi Maja in Ajda, skočil na kolo in zaokrožil po kraju ter ob tem obiskal nekaj lokalnih znamenitosti. Lepo mestece, vredno postanka, čeprav nima kaj takšnega, kar bi jemalo dih. 
Ležerno
Kot običajno je bil nekaj posebnega predvsem zemeljski zaklad, ki je na prvi pogled deloval precej bedno. Nekaj malega skalnega podora ob železniški progi. Vendar sem kmalu ugotovil, da gre skoraj za svetovno redkost, rdeči peščenjak iz permija in triasne plasti dolomita.
Na pomolu
Torej kamenine iz obdobja, ko je prišlo do največjega svetovno znanega izumrtja živih vrst na zemlji. Ker je Ajda napovedala kino ob osmih, se mi je že mudilo, hitel sem s krajšimi postanki nazaj, Zoolander je znova navduševal ob obveznem čipsu. 

TIHANY IN ZADNJA TRETJINA – 30.4.2016 – Jutro in kolo, moja stalnica. Najprej sem bicikliral nad krajem, nato naredil lepo turo po bližnjem gozdu in ob tem preplašil tri velike košute, ki so mi zdrvele čez pot. 
Evangeličanska cerkev
Obiskal sem tudi vhod v jamo Loczy, vendar časa za obisk danes ni bilo, že tako sem tradicionalno prekoračil čas, ob katerem sem napovedal svoj povratek. Oddvel sem nazaj proti jezeru, tam skočil na recepcijo in izvedel, da ni čisto nič važno, do kdaj odidemo. Tudi prav. 
Slap?
Tako smo po zaključku vseh oskrbnih zadev pripravili še kosilo, z Ajdo pa sva odšla do obale in ob njej opazovala ribiče, ki so tam lovili svoje današnje kosilo. Mi smo ga že imeli. Potem ko smo ga varno pospravili v svoje želodce, sva z Majo obiskala še bližnjo trgovino, nato pa smo se odpeljali iz kampa. 
Na obali
Zavili smo v smer proti Tihanyju in na brezplačnem parkirišču pod samostanom parkirali. Vzpon do vrha griča, od koder vodi razgledna sprehajalna pot do samostana ni bil naporen, na srečo tudi še ni bilo prevroče. Uživali smo v razgledu na jezero, nato pa po pogledu v votlino blizu cerkve kupili vstopnice. 
Tihany
Le z njimi je namreč možen ogled. Šli smo skozi cerkev, mimo grobnice nekega madžarskega kralja pod njo, si pogledali prostore, kjer sta bila v ujetništvu Karel prvi in njegova žena ter obudili spomine na čase, ko je še deloval samostan in so v njegovih prostorih menihi žebrali svoje molitve. 
Samostanska cerkev
Ustavili smo se še pri ženici v trgovinici na izhodu, nato pa odpravili proti kalvariji. Zanimiv vršiček, na katerega vodijo postaje križevega pota, se zaključi pri kupu kamenja ob katerem stojijo trije križi. Mimo se plazijo kuščarji živo zelene barve z modrimi glavami in zvedavo opazujejo številne romarje. 
Samostanski hodniki
Tudi mi smo se jim za nekaj trenutkov pridružili, nato pa že odšli navzdol in sledeč navigaciji našli čudovito razgledno pot, ki nas je visoko nad dolino peljala proti jamam menihov. Jame v peščenjaku vulkanskega izvora, delno naravne, delno izklesane in nato podprte s stebri. 
Kalvarija
Vsekakor je bila že hoja pod stenami zanimiva, predvsem pa v vročem dnevu prav osvežujoča. Pa tudi jame, katere smo seveda pretaknili po dolgem in počez, niso bile kar tako. Pot nas je peljala sedaj v smeri parkirišča, počasi smo se spuščali in tako prišli do glavne ceste. 
Kuščar
Tam sem se ločil in odšel v drugo smer, pa ne prav daleč, zgolj nekaj sto metrov. Kjer sem nato nekaj časa šaril okoli ene od skal v gozdu, dokler nisem našel prebrisano skrite škatle. Z Majo sva bila dogovorjena, da se dobiva pri manjšem pristanišču, dekleti pa sta odšli v avtodom. 
Firbec
Sprehod do konca pomola ni bil prav dolg. Malce razočarano sva ugotovila, da tam sploh ni svetilnika, temveč zgolj neke vrste oddajnik. Sodobni časi, ni kaj. Odpeljali smo s parkirišča in zavili proti koncu polotoka. Na poti nazaj proti celinskemu delu, smo naredili še dva kratka postanka, bolj ali manj za iskanje škatlic. 
Pogled z razgledne poti
Nato pa naše potepanje nadaljevali v smeri jugozahoda. Postankov ni bilo veliko, ustavili smo se na zanimivem pokopališču, ki je nekoč kazalo na možno sobivanje, saj so tam vse do srede 19. stoletja pokopavali brez verskega ločevanja. Potem je šlo to očitno nekomu v nos in pokopališče so ločili na rimokatoliški, reformistični in židovski del. 
Močvirje
Stari nagrobniki, ki rastejo iz trave so vsekakor zanimivi, naša nadaljnja pot pa bolj malo. Jezera se razen ob postankih ni videlo prav veliko, kaj drugega pa za naš ogled ob tokratnem obisku tudi ni bilo predvideno. Pri kraju Szigliget smo sicer zagledali na hribu zanimiv grad. 
Jame menihov
Zapeljali smo po cesti v vas pod njega, ugotovili, da do parkirišča pelje kamnita in razrukana pot ter da je za ogled tako ali tako že prepozno. Obrat in že smo peljali naprej. V Keszthelyju smo se ustavili v lokalnem Lidlu in nakupili še nekaj zalog, nato pa razmišljali, da bomo naslednji dan imeli seveda preveč časa za namakanje. 
Je tu kdo kdaj živel?
Solidna vremenska napoved v dopoldanskem času bi omogočala tudi ogled gradu, ki smo ga danes tako preskočili. To je seveda pomenilo skok nazaj v avtodom in vožnjo proti Szigligetu, kjer smo pod krajem, tik ob obali Blatnega jezera, našli lepo parkirišče. 
Zanimivo pokopališče v kraju Balatonudvari
Ravno pravšnje za mirno noč, slišale so se le številne ptice, ki so s svojim oglašanjem kalile nočni mir. 

SZIGLIGET, HEVIZ – 1.5.2016 – Jutro, sam pa na pohodu do ostankov gradu na razglednem gričku nad jezerom. Seveda se je vreme že počasi kisalo in razgledi niso bili ravno, da bi stal tam odprtih ust. 
Vse kar je ostalo od kraljičinega gradu
Pa vseeno je bilo zanimivo pogledati nekaj ostankov kraljičinega gradu, ob razmisleku, kaj je bil razlog, da jo je kralj napodil iz glavnega gradu na sosednjem griču. Zanesljivo predolgi jezik, drugi pametni razlog mi ni prišel na misel. Še hoja do manjše cerkvice, nato pa vzpon na Halas-teto. 
Badacsony
To je poraščeni grič, s katerega sem se spustil nad stene, nedvomno prav tako vulkanskega izvora. Vsaj glede na sestavo. Torej je bil tudi tole manjši vulkanček, kaj pa drugega. Danes o kraterju ni več ne duha ne sluha. Spustil sem se do parkirišča, izvedel bujenje in prestavitev do parkirišča pri turističnih informacijah. 
Ob jezeru
Ravno prav je bilo prostora zame, Celjana, ki sta očitno kolovratila okoli, sta svojega minija pustila pod drevjem. Hja, malega je možno vtakniti marsikam. Malo pred deveto, ko naj bi se grad odprl, smo sopihali navzgor, tabla, da je grad zaprt, pa je med našim sprehodom okoli lokalne cerkvice čudežno izginila. Tako kot so v zadnjih dneh izpuhteli forinti iz naše denarnice. 
Grad v Szigligetu
Ob vprašanju na blagajni glede zadovoljstva s plastiko, je malo namrgodena blagajničarka samo zamahnila z roko proti napisu »cash only«. V redu, ni problema. Evri? Niti slučajno, ob tem pa je z nekaj pomanjkljivega znanja nemščine že mahala z roko in po angleško ponavljala verjetno edini besedici, ki ju je znala. Go in Free. 
Pogled na vasico pod nami
Hm, Maji seveda takšna brezplačna ponudba ni dala miru in moral sem še enkrat vprašati, če se da v vasi kaj zmenjati. Še danes mi ni jasno, ali je bil razlog v njenem nerazumevanju nemščine, ali temu, da je bila prva nedelja v mesecu in še prvi maj povrhu, že kar malo nestrpno je začela mahati z roko in ponavljati besedo Free. 
Na vrhu
Ok, če je prost vstop, je prost vstop, ni, da bi žensko še bolj razjezil. Odšli smo na pohod po gradu, se vzpeli na vse stolpe in razgledne ploščadi, ugotovili, kaj je povzročilo zaton gradu in si to tudi nazorno pogledali. Strela je pred stoletji treščila prav v stolp s smodnikom. Kaj se je zgodilo, je seveda jasno. 
Kapela
Grad si ni več opomogel, počasi je propadal vse do današnjih dni, ko daje nekaj malega zavetja številnim turistom, ki se ustavijo ob markatni točki nad jezerom. Pogledali smo si še kapelo in tisto, kar domnevajo, da je bila nekoč grajska ječa, nato pa s pregledom spodnjega dela gradu že stopali proti izhodu. 
Izhod
Ko sta Maji dva slovenska popotnika povedala, da imata forintov ravno prav za svoje načrte, je dokončno obupala nad tem, da bi lahko plačali vstopnino, sam pa sem ob tem obujal zgodbo o bankovcu za milijon funtov. Kakorkoli. Mimo cerkvice, kjer so ljudje ravno prihajali k maši, smo se vrnili do avtodoma in odpeljali proti Hevizu. 
Modra cerkev v Hevizu
Vožnje ni bilo veliko, pa tudi pot do kopališča smo kar dobro zadeli. Parkirišče pred njim pa je bil pravi šok. Na internetu najdena cena 100 forintov je bila očitno samo za minije, sam bi moral plačati štirikrat toliko. Kar ob nekajurnem namakanju znese že soliden znesek. Sledil je obrat, odpeljal sem malo naprej. 
Proslava
In našel na parkirnem avtomatu manjšega parkirišča ob cesti napis v treh jezikih. Prvega maja zastonj. Juhej, živel prvi maj. Parkirali smo, oznake, da za tako velike tu ni prostora, ni bilo nobene, torej super. Maja je začela pripravljati kosilo, sam pa sem skočil na kolo in odbicikliral po kraju in okolici. 
Ostanki iz časa Rimljanov
Modra cerkev, proslava praznika v bližini, ostanki neke rimske vile, razgledni stolp in seveda lokvanji v potoku ob nekakšni promenadi. Bolje rečeno razriti poljski poti. No ja, kar zanimivo, sem si rekel, ko sem sedel za mizo. Po kosilu smo odšli do vhoda v največje termalno jezero na stari celini. 
Lokvanji ob "promenadi"
Plačali smo družinsko vstopnico po še sprejemljivi ceni, in se odpravili namakalnim užitkom naproti. Napotili smo se po pokritih mostičih proti zadnji, največji hiški nad jezerom, tam dokaj hitro dobili tudi ležalnike, tako da je bilo nam odmerjenih pet ur užitkov zagotovljenih. 
V hiški
Voda še zdaleč ni bila tako topla, kot smo pričakovali. Razvajenci, kaj se more. Z Majo sva najprej sama odplavala na jezero in ugotovila, da se ti občasno noge zapletejo v podvodno rastje. Okoli naju so plutali tisti pravi uživači z manjšimi zračnicami ali danes bolj modernimi tubami. 
Termalno jezero
Plavati je možno vse naokoli, tudi pod prehodi in hiškami na betonskih stebrih. Tudi dekleti sta šli nekoliko kasneje v vodo, vsi razen Maje pa smo šli poskusit tudi bazen z vodo bolj čudne barve, ki pa je bila prav prijetno topla. Le prehod v mrzlo je bil pravi šok. Dekleti sta brali, pa tudi sam sem načel debelo knjigo. 
Vroči bazen
Ure so minevale in že smo stali pod tuši in uživajoč v kapljicah vroče vode delali zastoje pred kabinami. Zunaj je že nekaj časa deževalo, to smo vedeli, saj smo med kapljicami tudi plavali. Vendar na srečo do avtodoma ni bilo daleč, tako da nas ni pretirano namočilo. Kar hitro smo bili pripravljeni na odhod, že smo peljali iz Heviza proti Pacsi in Lentiju. 
Počitek
Ceste so bile mokre, previdnost ni bila odveč. Policist, ki je nekaj časa vozil za nami, nas je prehitel in po nekaj kilometrih stal sredi voznega pasu, na drugi strani pa je bil v jarku avto na strehi. Možakar sredi ceste je očitno zlezel iz njega in do prihoda policistov nekako urejal promet. 
V vročem bazenu
Previdno smo odpeljali mimo, vozili skozi Lenti in proti meji. Tam smo iskali pot proti avtocesti in ji sledili do Vučje vasi, kjer smo zapeljali proti Križevcem. Pot do Gajševskega jezera in naših prijateljev, ki imajo tam velike rastlinjake, sem si zamislil malo po svoje in tako do pravega mesta seveda pripeljal dejansko okoli riti v varžet. 
Slovo od Heviza
Parkirali smo, nato pa večer podaljšali v noč med klepetom s Sandro in Dragotom, dobrim špricerjem in ugotavljanjem, kaj je novega. Po pokušanju vloženih domačih habanero čilijev, je bil pravi čas za posteljo. Saj je vendarle jutri nov dan. 

CORNUS IN POT DOMOV – 2.5.2016 – Zjutraj sem skočil pokonci in se odločil, da sprejmem ponudbo Dragota za preizkus njihovega kolesa. Tekel je odlično, kot bi mignil sem bil z nekaj ovinki v Križevcih, tam našel dva skrita zaklada. 
Eden od rastlinjakov in najmlajša šefica
Prvega takoj, drugega potem, ko sem uspel zbuditi še prijatelja v Mariboru. Če pa stojim na pravem nalivu, sem se opravičeval. Vračal sem se skozi Lukavce in na cilju hitel zatrjevati, da je kolo odlično. Kar je bilo seveda tudi res, le malo blatno in mokro je bilo. Sedaj. Vreme, sem se izgovarjal. 
Takšne in drugačne sadike
Seveda je bil obvezen že prav tradicionalni zajtrk pri Sandri, slovo od Dragota in godbe, ki je odhajala igrat na slovesnost ob odprtju novega mostu. Nato pa ogled številnih rastlinjakov, flanc in vsega kar spada zraven, povezanega s prislovično darežljivostjo prleških prijateljev. Ko smo spodnjo posteljo v avtodomu spremenili v visoko gredo, je bil počasi čas za slovo. 
Avtodom z visoko gredo
Seveda z vedno dano obljubo o čimprejšnjem ponovnem snidenju. Pomahali smo v slovo in odpeljali v deževni dan. Vožnje do avtoceste je bilo sedaj zgolj za vzorec, že smo bili pri Mariboru, Celju, Ljubljani, Kranju, domačem dvorišču.