Od Triangla do Povne peči

Vandranje dan poprej me ni toliko utrudilo, da ne bi ubral poti po klasičnem krogu nad Ljubeljem. Kazalci na uri so kazali nekaj do šeste, jutro se še ni prav dobro zbudilo, le luna mi je delala družbo ob prvih korakih. A tudi najvišji vrhovi so še čakali na sončne žarke. Stopil sem proti Zelenici, zavil na servisno pot. 

Luna

Prvi postanek sem naredil pri železnem ostanku nekdanjega smučišča pod Šentanskim plazom. Sem moral še nekaj urediti, zato je bilo kar prav, da sem šel tu mimo. Glasovi nekje nižje, tu sem bil še sam. Stopal sem naprej, mimo koče, proti Trianglu. Sprva kar malo po svoje, tako kot hodimo pozimi. Čez travnike, mimo smreke, do roba. 

Vzhod

Od tam pa bolj ali manj po poti, čez prvo in drugo strmino, do vrha, kaj pa drugega. Kljub utrujenosti sem bil kar hiter, me je le gnalo, da bi ujel sonce vsaj nizko, če že samega vzhoda ne. Kratek počitek, potem pa navzdol, zavoj proti Staremu Ljubelju. Prvi del je bil drseč, mi je bilo malo žal, da nisem vzel palic. 

Pot

Sem se pa zato toliko bolj lovil, uspešno, na veje ruševja, malih smrek. Zavoj, nižje prečenje melišča, prva jeklenica, zajla smo ji včasih rekli. Najprej malo gor, nato bolj strmo dol, še kratek vzpon in že sem bil na grebenu. Za mano so bili Možje ožarjeni, pred menoj se je čez Povno peč prelivala meglena koprena. 

Meglice

Valoval sem naprej, preskok čez skalno stopnjo mi ni delal težav, nad razdrapanimi grapami je bilo že treba imeti zanesljiv korak, pa nič več kot to. Zatopljen v hojo, korake, drobir pod nogami, sploh nisem opazil, da je okoli mene vse belo. Ko sem prišel v gozd, so žarki presevali skozi krošnje dreves, meglice, prav lep pogled je bil. 

Presevanje

Še malo gor, že sem stal na Povni peči. Videlo se ni nič, zato sem jo kar hitro ubral naprej. Pri koči na Starem Ljubelju sem pozdravil lastnika, odšel po cesti navzdol. Zgodnji pohodniki so se že vzpenjali, prijazno smo se pozdravljali. Lepo se je začel dan. Le upal sem lahko, kaj pa drugega, da se bo tako tudi nadaljeval.

Zeleno

Krog nad Slovenjim Plajberkom

Že ko sem zadnjič kolovratil tam okoli slapu Tschaukofall ali Sopot po naše, mi je v misli silil Loibler Grintoutz. Ljubeljski Grintovec? Vsaj sam sem sprva tako prevedel njegovo ime. Kasneje sem ugotovil, da mu Slovenci rečemo Sopotniški, po spodaj ležeči vasi. Bo zagotovo kar prav. Že lep čas sem ga ogledoval, se odločal. 

Na poseki

Ko sem ta lep in sončen vikend pristal na Ljubelju, kje pa drugje, je bila pot v glavi začrtana, le še izvesti jo je bilo treba. Jutro je bilo lepo, sonce je na vzhodu sililo na plano. Malo čez sedmo je jutranji hlad ravno toliko popustil, da me ni zeblo, ko sem v jakni in z rokavicami na rokah zapeljal skozi tunel.

Sopotniški Grintovec

Na drugi strani sem vojaku, ki se je primajal iz hiške, pokazal dokument, potem pa oddrvel navzdol proti Nemškemu Petru. Čakal me je zaviti klanec pod Sopotom, zavoj v smeri doline Poden (Bodental) in parkirišče v bližini kapelice, skrite v gozdu nad cesto. Hitro sem našel pravo stezo, lepo je peljala skozi gozd, prečkala gozdno cesto, markacij nisem prav nič pogrešal. 

Pogled na koroško stran

Le preko poseke je bila malo težje sledljiva. Nad drugo cesto je bila nova poseka, z nekaj truda mi je uspelo loviti smer. Še nekaj hoje skozi gosto hosto, skorajda pragozd, in že sem na sedlu zavil desno. Do kamnitega vrha, pod katerim stoji s kamenjem obložen križ, ni bilo več daleč. Razgled proti Karavankam je bil čudovit. 

Osat

Konce nad Pravljičnim travnikom že kar dobro poznam, zato ni bilo treba veliko truda, da sem razvozlal, kje je kaj. Vpisna knjiga je v stari kovinski škatlici od piškotov, na prvi strani je nekdo delil nasvet, da je bolje zbirati vrhove kot stvari. Sam sem dodal, da je brez pomena kar koli zbirati. Zgolj uživaj. 

Žingarica

Čez sedlo sem hodil naprej, bolj strm vzpon, mimo skalovja, podrtega drevja. Nad gozdno cesto sem preko zaraščene poseke prišel na greben, ki se je počasi razširil, lepo je bilo hoditi pod modrim nebom, s pogledom na Koroško. Postanek na vrhu Singerberga (Žingarice), nato nekaj spusta, res ogromen križ. 

Znani vrhovi

Postavili so ga ob obletnici plebiscita, na njihovo žalost pod vrhom, saj do slednjega ceste ni. Na srečo, pravim sam. Še naprej sem hodil proti zahodu, na razcepu odvil z markirane poti in šel po gozdni cesti vse do vrha Rabenberga. Z njega sem se spustil skozi gozd po strmem razu, sledeč komaj vidni stezici, dokler nisem na primernem mestu zavil desno. 

Ko sosedje pretiravajo ...

Po strmini sem se spuščal v smeri sedla Oreinza (menda Vranjica po naše). Saj ni bilo težav, sem takšnega terena kar vajen. Ko sem med spustom zagrabil za dobrih deset centimetrov debelo deblo, se je to mimo moje rame zrušilo na tla, da sem kar debelo pogledal. S sedla sem se začel vzpenjati na Sinacher Gupf ali Psinjski vrh. 

Pogled z Rabenberga na Psinjski vrh

Nekaj štrikanja, potem pa kar naravnost, skoraj do najvišje točke. Tam mi je nasproti pritekel kosmatinec, se ustrašil, stekel do lastnikov, spet do mene, spet nazaj. V tretje mu je manevrskega prostora zmanjkalo, zarenčal je, zato sem se ustavil. Lastnika sta se začela na vse pretege opravičevati, da je bilo na koncu že meni kar malo nerodno. 

Psinjski vrh

Na vrhu sem iz nahrbtnika potegnil pivo, nekaj pojedel, potem pa hitro našel nemarkirano stezico, ki lepo pelje navzdol, v smeri Slovenj Plajberka. Hitro je šlo, mimo golega pobočja, do ravnine, že sem bil na kolovozu, asfaltni cesti, šel pod spomenikom padlim v drugi svetovni vojni do vasi, mimo dveh gostiln, vsake na svoji strani ceste, pod cerkvijo ob Plajberščici (Windisch Bleiberger Bach). 

Zob časa

Malo pod mestom, kjer se zlije s Podnico (Bodenbach), sem zagledal mostiček. Pogled na zemljevid je pokazal, da sploh nisem daleč od slapu Sopot. Čeprav sem bil nedavno dvakrat pri njem, me je živahna voda prepričala, da sem stopil ob njej, po leseni poti ob visoki steni, vse do nad slapu. Kratek postanek, potem pa nazaj, tja, kjer sem imel parkirano kolo. 

Sopot

Pri bližnji hiši sem si nad koritom ob kimanju lastnice nalil čiste vode, odpeljal navzdol. Pa spusta ni bilo prav veliko, že sem mimo Petra lezel navzgor. Je šlo kar dobro, le zadnji klanec mi je spet dal vetra. Nekaj metrov pred uravnavo in mejo me je toliko navrlo, da sem moral ustaviti. Saj, zakaj pa ne, časa sem imel dovolj. Le še skozi tunel sem moral, avtodom je bil skorajda na dosegu roke.

Podnica