sreda, 03. maj 2006

Gradovi Ludvika Bavarskega

NA BAVARSKO – 27.4.2006 - Prvi dan se nam ni prav nič mudilo od doma. Poslovili smo se od babice, ki je zaradi poškodovane noge morala ostati doma. Pot nas je vodila mimo Jesenic skozi karavanški tunel. Čez Avstrijo se je pot kar vlekla. Malo pred Salzburgom nas je premagala lakota. Zato smo si pripravili kosilo, nato pa odpotovali naprej. 
Ob jezeru Chiemsee
Chiemsee, naš današnji cilj se nam je že kazal na obzorju, ko smo zavili proti Prienu. Tam smo parkirali. Kljub temu, da bi še lahko ujeli zadnjo ladjico, smo se odločili, da ta dan ne gremo na otok. Raje smo zavili proti centru mesta. Bili smo utrujeni in tako se je pot do središča kar vlekla. Ko smo zagledali pred seboj kapelo z imeni v vojni umrlih junakov in cerkev, smo si kar oddahnili. 
Prien
Seveda smo pogledali v cerkev in tudi kapelica nas je zanimala. Potem pa smo zavili nazaj proti jezeru. Utrujeni smo popadali v posteljo in zaspali. Malo nas je skrbelo, saj na parkirišču ni dovoljeno prespati. Pa je varnostnik pregnal le francoze, ki so prišli precej pozno. Nas je pustil na miru.


CHIEMSEE – 28.4.2006 - Drugo jutro smo bili že ob osmih na pomolu. Z ladjico smo odpluli proti otokom. 
Na ladjici
Ker se muzeji na Herreninslu odpro šele ob devetih, smo se odpeljali naprej do Fraueninsla. Potem ko je Gaja oblajala nekaj rac, smo se sprehodili okoli samostana, pokukali v cerkev in čez pokopališče in mimo samostanskega vrta že hiteli proti pristanišču. Ladjica je kmalu priplula in nas odpeljala do Herreninsla. 
Fraueninsel
Sprehod do dvorca Ludvika ll ni bil dolg. Maja in Gaja sta nas počakali zunaj, mi s puncama pa smo odšli najprej na ogled muzeja. Tam smo videli številne zanimivosti, tudi plašče kralja in njegove zaročenke, kraljeve osebne predmete, medalje. Ko je bil čas vodenega ogleda, smo bili pri vstopu. Imeli smo povsem svojega vodiča. 
Herreninsel
Res se je potrudil in nam razložil zgodovino gradu, življenjepis Ludvika ll in številne zanimivosti. Popeljal nas je po zanimivih dvoranah, videli smo spalnico, kjer kralj ni nikoli spal. Dekleti sta smeli pokukati na žimnice. Videli smo čudovito sobo z ogledali po kateri se je kralj ponavadi sprehajal sam in občudoval odsev večernega sonca v ogledalih, jedilnico, kjer se je miza spuščala in dvigala, da sluge kralja nismo motile med jedjo. 
Soba z ogledali
Tudi bazen je bil zanimiv. Z zidaki oblečeno stopnišče, tako različno od vhodnega, pa nas je ob pripovedi o kraljevih denarnih stiskah pripeljalo spet do vhoda. Maja, ki nas je že čakala, nam je pokazala jelenčka z laski. Gaja je bila kar jezna nanj. Sprehodili smo se po kraljevem parku, ter se po drevoredu vračali proti pristanišču. Pokukali smo še v stari grad, nato pa počakali na ladjico. 
Pogled na Garmisch Partenkirchen iz skakalnic
Po vrnitvi smo se odpeljali proti jugu. Popoldan nas je v dežju pričakal Garmisch-Partenkirchen. Parkirali smo pod skakalnicami in se seveda najprej napotili nanje. Oblezli smo tri, četrto smo ugledali šele kasneje iz avtodoma. Za večer smo si zamislili še sprehod do Partenkirchna. Stari del mesta z značilnimi poslikanimi hišami s položnimi strehami nas je navdušil. 
V Partenkirchnu
Pokukali smo v cerkev in se sprehodili še do kapelice na koncu starega dela. Vrnili smo se do avtodoma in kaj kmalu utrujeni zaspali.

GARMISH IN LINDERHOF – 29.4.2006 - Zjutraj smo se odpeljali kakšen kilometer nad skakalnicami do Partnachklamma. Deževen dan je bil in lahko bi rekli, da nas je pralo z vseh strani. Pot skozi sotesko je bila mokra, s skal se je cedila voda, dež je padal z neba. 
Partnachklamm
Pod nami pa je rohnela voda. Prav grozljiva je bila, zmlela bi vse, kar bi padlo vanjo. Potka je bila ozka in je tekla le nekaj metrov nad vodo, globoko v soteski. Strme skale nad nami so komaj dajale slutiti, kje je nebo, iz katerega prši. Na srečo smo bili zgodnji, nazaj grede smo ugotavljali, kako se je težko s kom srečati. 
Garmisch
Zapeljali smo se v Garmisch in se sprehodili v center mesta. Ravno danes so imeli predstavitev avtomobilov in tako je bila sprehajalna ulica polna zloščene pločevine. Pokukali smo v cerkev in se ustavili ob stojnici s klobasicami. Prav teknile so nam. Dež je še vedno pršil. Vrnili smo se do avtomobila in se odpeljali proti Linderhofu. 
Strop cerkvene kupole v Ettalu
V Ettalu smo se ustavili, saj nas je presenetil velik samostan. Le Ajda se je opogumila in mi sledila v cerkev s prelepim stropom in čudovitimi slikami. Odpeljali smo se naprej do drugega dvorca kralja Ludvika ll. Z dekletoma smo odšli v dvorec. Še pod vtisom velikega dvorca na Herreninslu, se nam je tu vse zdelo prav miniaturno. 
Samostan v Ettalu
Ravno tako pa nas je presenetilo posnemanje Ludvika XlV. Tudi tu je bila vrsta njegovih slik, slik iz francoske zgodovine. Bavarskega pa prav malo. Ko smo prišli iz dvorca, smo odšli do kipa Venere in od tam ugledali Majo. Skupaj z njo smo jo mahnili mimo cerkvice do orientalskega »kioska« in naprej nad kaskade. 
Linderhof
S puncami smo si ogledali še umetno jamo, narejeno za operne predstave, šli pod kaskade in nato mimo maroške hiše nazaj do avtomobila. Čez sedlo, na katerem nas je presenetil sneg, smo se mimo lepega jezera Plansee po romantični avstrijski pokrajini odpeljali proti naslednjemu cilju. V Hochenswangau-u smo ugotovili, da tukaj ne bomo smeli prespati, tudi na bližnjem smučišču so bili avtodomi na vseh parkiriščih prepovedani. 
Kaskade in Neptunova fontana
Zato smo pot nadaljevali do Füssna, kjer smo parkirali na PZA (postajališču za avtodome). Zvečer nas je prav hitro zmanjkalo. 

NEUSCHWANSTEIN, FÜSSEN, INNSBRUCK – 30.1.2006 - Zjutraj smo se med prvimi odpeljali proti Schwangau-u. Puščice so nas usmerjale proti gradu Neuschwanstein. 
Hohenschwangau
Ker smo do ogleda imeli še nekaj časa, smo se napotili še do razgledišča, iz katerega je lep razgled na Hochenswangau, dom staršev Ludvika ll, jezera za njim in zasnežene gore v ozadju. Do Marijinega mostu ni bilo več daleč. Visoko nad sotesko se nam je odprl eden od najlepših pogledov na grad. Komaj smo dočakali, da so ga spraznile skupine Japoncev. 
Pogled na Neuschwanstein iz Marijinega mostu
Most je bil še ves v ivju in tako prav čarobno bel. Ravno toliko časa smo še imeli, da smo se spustili v sotesko pod mostom, ki je bil sedaj visoko nad nami. Pod njim se je v globino penil visok slap. Jaz sem Gajo odpeljal na sprehod, Maja in punci pa so odšle na ogled gradu. Videle so kapelo z mozaikom, ki pa je še nedokončana. Tudi spalnico s kanalizacijo. 
Na notranjem dvorišču dvorca
V naslednji sobi je bil kip laboda, ki je bil Ajdi še posebej všeč. Naslednji prostor je bil še nedokončan. Videle so kuhinjo, potem pa je bilo že konec ogleda. Ko smo se dobili pred gradom, je bil naslednji počitek pri spominkih. Seveda je bilo treba izbrati nekaj za punci. Sprehod do avtomobila je hitro minil. Gaji so šli najbolj na živce konji, ki so do gradu vozili bolj razvajene turiste. Nanje se je vedno jezila. 
Grad v Füssnu
Pred nami je bila le kratka vožnja do Füssna. Sprehodili smo se do starega dela mesta in pokukali na grad z zanimivo poslikanimi stenami ter v cerkev ob njem. Na poti proti Tirolski smo se ustavili na postajališču nad čudovitim gorskim jezercem. Pogleda so nam pritegnile zasnežena Zugspitze ter druge gore, ki so nas obkrožale kot venec. 
Innsbruck
Spustili smo se v nižino in se odpeljali do Innsbrucka. Punci sta med potjo zaspali, a sta se kmalu zbudili. Sprehodili smo se čez mesto. Pritegnil nas je predvsem stari del mesta z zanimivimi hišami, lepimi cerkvami. Ogledali smo si cerkev Srca Jezusovega ter Jakobovo katedralo. Pokukali smo v prodajalno in galerijo kristalov. Tudi do reke Inn smo šli. Ves čas smo nad mestom občudovali zasnežene gore. 
Helblinghaus levo in "zlata streha" na Neuhofu
Prav lepo kuliso so dajale. Vrnili smo se do avtodoma in se odpeljali nazaj proti Nemčiji. Na počivališču ob avtocesti smo povečerjali in potem trudni zaspali. 

PARK V RUHPOLDINGU, KÖNIGSEE, BERCHTESGADEN – 1.5.2006 – Dopoldan smo se po zajtrku odpeljali proti Nemčiji. Ustavili smo se v Ruhpoldingu ob družinskem parku. Takoj za vhodom so nas pričakale hiške, v katerih so bili palčki. Ko si pritisnil na gumb, so se začeli premikati. 

V pravljični hiški
Iz zvočnikov so se slišale pravljice, razlaga ali glasba. Na drevesu so bile vrvi, mreže in otroci so se po njih vzpenjali kot opice. Ajda se je na teh igralih kar pošteno udarila, zato smo odšli naprej mimo delfina, ki je šprical. Tudi vodne pištole so nas pritegnile. Zmaj je bruhal ogenj, ob žabji šoli pa smo se zapeljali kar z vlakcem. 
Zmaj Siegfried
Potem pa je bila pred nami že glavna atrakcija – zmaj Siegfried, ki nas je zavrtel naokoli. Punci sta se zapeljali z električnimi avtomobilčki. Čez podhod smo se odpravili do rudnika, v katerem palčki iščejo drage kamne. Tudi mi smo jih nekaj našli ob potočku. Trije dinozavri so se premikali in oglašali, kar je Gajo precej razjezilo. Mimo otroških igral smo prišli do toboganov. 
Kovinski tobogani
Eden je bil res močno strm, na odprtih si kar skakal, tretji pa je bil zaprt, peljal si se v cevi. Še enkrat smo šli po parku in obiskali največje zanimivosti. Punci sta bili utrujeni in tako nista imeli nič proti, da smo po sedmih urah zapustili park in se odpeljali proti Berchtesgadnu. Tam smo se usmerili proti Königseeju, čudovitemu jezeru pod Watzmanom. 
Königsee
Za izlet z ladjico po jezeru smo bili že prepozni, sprehodili pa smo se do razgledišča ob jezeru. Videli smo večji del jezera, samostan sv. Bartolomeja in gore nad jezerom. V Berchtesgadnu smo po nekaj iskanja našli črpalko, kjer naj bi bilo počivališče. Pa ga ni bilo, bilo pa je javno parkirišče, kjer nas nihče ni motil. S puncama smo se med tem, ko je Maja kuhala večerjo, sprehodil po mestu. 
Pogled na Watzman iz Berchtesgadna
Pokukali smo v cerkev, odšli do gradu in mestne hiše. Po vrnitvi smo povečerjali in zaspali. 

BERCHTESGADEN, POT PROTI DOMU – 2.5.2006 – Zjutraj smo še enkrat odšli v mesto in nakupili darila s poti za domače. Pokukali smo v stolno cerkev, kjer je včeraj potekal koncert. Ustavili smo se na  igralih, nato pa že peljali proti Avstriji. 

Berchtesgaden
Na avtocesti smo se še enkrat ustavili za kratko malico, potem pa čez karavanški tunel že hiteli zadnje kilometre pred domom. Babica nas je že prav težko čakala.