sobota, 9. september 2017

Kriška

Dan je bil kot nalašč za sprehod. Pogledala sva v oblačno nebo, dvignila oslinjeni palec v zrak in tako preverila vetrove, zamežikala proti oblakom, ki so jasno dali vedeti, da sonca ne bodo tako zlahka spustili na vpogled. Nato pa naredila prvi korak, kot že tolikokrat, stopila na pot. 
Pogled v oblačno nebo
Nekoč smo jo pogosto ubirali, budili so se mi spomini na enega od takšnih pohodov, štorijo, povezano z njim. Že sva se čez senožet ozrla na Sv. Miklavža in se nasmehnila ob hišah, stisnjenih na kup. Sveta tu ni veliko, vsako ped zemlje je bilo treba dvakrat obrniti, preden so jo takrat, ko je bila še res nekaj vredna, namenili za to ali ono. 
Gojzd
Le kje so pisatelji, ki bi popisali današnje ljudi, odnose med njimi? Umetniki besede, slikarji podobe, zapisovalci današnjega dne za prihodnje rodove? Višje kot sva bila, bolj je bilo jasno, da sonca danes ne bo. Drseča podlaga je zahtevala previdnost, padec ne bi bil prijeten. Srečevala sva prijazne ljudi, odzdravljala prav tako. 
Meglena klop
Vse do zgornjega travnika, kjer sva se potopila v meglo. Od spodaj navzgor, res nenavadno. Klop je samevala, koča je bila topla zgolj znotraj. Postala sva pri žičnici, nato pa stopila znova navzdol. Za pomoč sta mi bili palici, bolj rogovili. Eno sem si izposodil pri ograji okoli planinskega doma, drugo potegnil iz kupa podobnih. 
Spust v belino
Maja je imela kar pravi, kupljeni. Bolj zanesljivo. Pa še posmehnil se ji ni kdo tako, kot morebiti meni. Padel pa le še nisem, sem si mrmral v brk. Stopala sva mimo znaka nekih zaljubljencev, se spraševala, kaj je sedaj s to ljubeznijo. Nad vasjo zrla v oblake. Bili so spodaj, zgoraj, midva pa vmes. 
Ljubezen še tli?
Steza je postala kamnit kolovoz, ki pelje do hišk, pripetih pod gozd. Še nekaj korakov in sva bila nazaj, pri avtomobilu. Tam, kjer sva ta najin sprehod začela. Pogledal sem nazaj, premeril oblake in si zgolj sam pri sebi priznal, seveda z nasmehom, da je bilo to danes še vse kaj več.
Zgoraj in spodaj


nedelja, 3. september 2017

Baltske države

NA POT – 11. 8. 2017 – Ne vem, kaj je vzrok, toda na pot se zadnje čase odpravljamo vedno bolj pozno. Ura je lezla že krepko čez deseto zvečer, ko smo končno pomahali babici in se odpeljali proti svojemu cilju na drugem koncu Evrope. Seveda pa smo danes naredili le majhen konec poti. Po dolini Kokre smo peljali na Jezersko, preskočili mejni prehod in se na drugi strani spustili v Železno Kaplo. 
Wolfsberg
Od tam ni bilo več daleč do Velikovca, kjer smo na bencinski črpalki na začetku naselja natočili poceni gorivo. Že nekaj časa je minilo, kar so bile tudi pri nas doma cene pod evro. Pot smo nadaljevali do avtoceste in ji sledili s kratkim postankom do Wolfsberga. Začrtana pot do počivališča za avtodome je bila zaradi del zaprta, sledil je obrat in obvoz. Parkirali smo na znanem mestu, ura je bila krepko čez polnoč, dekleti sta že dolgo spali, midva pa sva se jim prav kmalu pridružila. 
Počivališče za avtodome

POT ČEZ TRI DRŽAVE – 12. 8. 2017 – Zjutraj prav pretirano zgodnji nismo bili, pa kaj zato. Okoli osmih smo zapeljali na avtocesto in peljali proti Gradcu. Na počivališču Pack smo se ustavili in hitro pozajtrkovali. Pogled nam je uhajal na pomanjšano različico Stonehenga. Od kje ideja nam ni bilo jasno, mogoče so ga ukradli iz Minimundusa. Po zajtrku smo se odpeljali naprej, sledili avtocesti, sem in tja naredili kakšen postanek za hiter skok do bližnje škatlice. 
Stonehenge iz Minimundusa
Čudili smo se občasnim zastojem na drugi strani ceste in jih pripisovali hitenju proti obali Jadranskega morja. Pa nas misel še ni dobro zapustila, ko smo na Dunaju že obtičali. Zastoj nam ni požrl veliko časa, se pa vsekakor naveličaš počasnega premikanja. Končno smo bili mimo delovne zapore in promet se je za nekaj časa umiril. Pa je šlo nato, ko je zmanjkalo avtoceste, kmalu spet po korakih. 
Vožnja skozi Dunaj
Semafor v malo večji vasi namreč enostavno ni požiral nekoliko povečanega prometa. Tudi pred mejo je šlo malo cukajoče, najprej smo že mislili, da so Čehi znova vzpostavili mejni nadzor, potem pa videli, da so se le tovornjaki basali sem in tja. Nekateri so enostavno počakali kar sredi ceste in ni jih zanimalo, ali kdo sploh še pride mimo ali ne. 
Polja
Mi smo se stisnili nekam k robu, Majo sem poslal na črpalko po češko vinjeto, in ji povedal, za kakšno obdobje naj jo vzame in kakšna je cena. Prebila se je skozi gnečo, kupila, pritekla nazaj in mi povedala, da je bila pet evrov dražja. Halo? Zagotovo je bila napaka, poslal sem jo v bližnjo menjalnico, kjer očitno vinjete tudi prodajajo. Ko se je vrnila, sem strmel še bolj. Tu je bila še dva evra dražja. 
Sončnice
Očitno premeteni holcerji tečajno razliko med kronami in evri tako zabelijo, da je na koncu cena preko vseh meja. Vinjeto bi lahko kupil bistveno ceneje že pri nas ali pa nekaj deset metrov naprej na Češkem. Toda kako naj bi si sploh lahko mislil, da je takšno oderuštvo možno. Nauk za prihodnjič oziroma vsaka šola nekaj stane. V Mikulovu sem parkiral pred lokalnim Tescom in si za tolažbo hitro kupil nekaj piv, seveda za pol cene trgovin v Sloveniji. 
Mikulov
Z Ajdo sva se sprehodila pod center mesteca, nato pa odhitela nazaj na kosilo. Rižota je bila odlična, že smo se peljali naprej proti Brnu, ga obšli in z vožnjo nadaljevali proti Olomoucu in Ostravi. Cesta je bila v nasprotju z napovedmi čisto solidna, sem in tja kakšna udrtina ali luknja, vendar nič posebnega. Ko smo se bližali poljski meji, mi je zasvetila že lučka za gorivo. 
Pot proti severu
Glede na to, da sem z enim tankom prevozil dvoje držav, je bil počasi že čas. Takoj za poljsko mejo sem zavil na črpalko, nekoliko izven avtoceste in natočil gorivo. Sicer se mi je cena zdela nekoliko visoka glede na napovedi, toda saj zlot vendar ne pomeni veliko. No, na koncu se je pokazalo, da so cene v vplivnem območju avtoceste enake, ob Češki meji pa še dodatno zabeljene, saj očitno računajo na kupce sosednje države. 
Čestohova
Spet sem si zabrundal rek, da vsaka šola nekaj stane in se tolažil, da je gorivo še vedno bistveno cenejše kot pri nas doma. Ha! Pa je bila gorenjska duša nekoliko potolažena. Z vožnjo smo nadaljevali v smeri Częstochowe ali Čestohove po naše. Navigacija je ubrala nekakšno bližnjico, Maja me je prepričevala, da je tako časovno, kot po kilometrih bolj ugodna. 
Bazilika na Jasni Gori
In res se nisem sekiral, cesta je bila dobra, čez vasi je bilo treba počasneje, sicer pa nič posebnega. Dokler nismo prišli praktično na cilj. Tam pa se je začelo. Očitno je tudi tukaj čas za komunalno ureditev, vsakih nekaj sto metrov je bila nova zapora, vožnja mimo nje pa balansiranje med robnikom in ničem, v drugem primeru slalomsko vijuganje okoli ogromnih lukenj, kjer bodo verjetno enkrat prišli kanalizacijski jaški. 
Kapela
Perla pa je bil zadnji odsek. Da bo kriza sem videl že od daleč, saj je celo avtobus pred menoj peljal počasi in previdno. In res je bila »cesta« takšna, da bi se mi še kolesa zdelo škoda. Peljali smo po neki mešanici peska, ostankov asfalta, betonskih plošč in velikih luž, kjer ni bilo čisto jasno, kaj je sploh podlaga in ali imajo dno ali ne. Končno smo se izvili iz te drame, očitno dokaj celi, živi in zdravi, vijugali še malo po svoje, saj navigacije ne gre vedno poslušati, do parkirišča. 
Črna Marija z Jezusom
Tam nam je parkirni mojster namignil, da je prostovoljni prispevek za brezplačno parkirišče deset zlotov, kar smo mirno odšteli, znesek pa je napisal tudi na listek, ki smo ga vrgli pod vetrobransko steklo. Parkirali smo blizu še dveh avtodomov in se pomešali med veliko množico vernikov, ki se je kljub pozni uri valila proti baziliki. Pod zastavami številnih držav smo prišli do vhoda v verski kompleks enega od svetovno najpomembnejših krščanskih svetišč in zavili v samo baziliko. 
Ozdravljeni
Tam se maše kar nadaljujejo, ko se ena konča, se običajno začne že nova. Sprehodili smo se po cerkveni ladji, pogledali v kapele, nato pa odšli še do kapele črne Marije, najpomembnejše ikone tega svetišča. Pa smo se kmalu ustavili, celo preddverje je bilo povsem zabasano, nekako smo se prebijali proti kapeli in obtičali približno dva metra pred vrati. Naprej enostavno ni šlo več. 
Zadnja stran bazilike in veliki oltar
Kmalu smo tudi ugotovili, zakaj je takšna gneča. Iz kapele so se zaslišali govori. Kaj točno nam ni bilo jasno, vsaka tretja beseda je bila Poljska, omenjeno pa je bilo tudi bolj ali manj vse vodstvo države. Potem so duhovniki odmolili še desetko, ko so zaključili, pa se je iz kapele usulo. Tako smo lahko vanjo prišli mi, se prerinili pred notranjo kapelo z Marijo, potem pa ušli skozi samo cerkev na sveži zrak. 
Mi2
Smo ga že kar potrebovali. Sprehodili smo se do roba griča, kjer mašujejo velikim množicam, ki menda božji besedi sledijo nižje na travniku, nato počasi zaokrožili nazaj do avtodoma. Prestavil sem ga tako, da bi dekleti lažje spali, nato pa smo poskakali v posteljo in v miru zaspali. 

ČESTOHOVA, VARŠAVA – 13. 8. 2017 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. A očitno so me verniki prehiteli po desni. Pospravljali so svoje šotorčke na travniku pod parkiriščem in hiteli proti cerkvi. Kapelica z Marijo je bila povsem nabasana, nisem se drenjal, da bi užil njen pogled, mogoče celo blagoslov. 
Verniki že prihajajo
Bo moral tisti od dneva poprej zadoščati. Zavil sem proti viteški dvorani, ki sem jo ugledal le skozi vrata, preden so se ta zaloputnila. Pred vrati in za njimi je namreč spalo kup romarjev. Da bi jih motil se ne spodobi, torej sem se spustil na travnik pod cerkvijo in sledeč promenadi stopal proti centru kraja. 

Gneče še ni
Zaokrožil sem naokoli, mimo zanimivih stavb in ljudi, ki so se bolj zibali kot hiteli po svojih nedeljskih opravkih. Mimo nekdanje pivovarne sem se vrnil do travnika, kjer je očitno že potekala prva maša, nekaj zagretih vernikov ji je sledilo, nekoliko proč je stala vrsta kolesarjev v odsevnih jopičih. 
Jutro
Zaokrožil sem okoli Jasne Gore in se povzpel še do cerkve na drugi strani griča. Tam gneča ni bila takšna. Vrnil sem se do avtodoma, izvedel bujenje, spraznili smo še koš in opazovali vedno večjo množico vernikov, ki se je valila v eno in drugo stran. Mimo njih smo se počasi odpeljali s parkirišča in sledili cesti iz mesta. 
Jasna Gora
Pot proti severu je bila dokaj slaba, gugalo nas je in rukalo, tolažil sem se s tem, da vsaj prav velikih lukenj ni bilo. Bližali smo se avtocesti, ki pelje proti Varšavi, ko so nas smerokazi usmerili desno. To bližnjico sem gledal že na zemljevidu in nasprotujoč navigaciji smo se odločili, da ji sledimo. 
Čestohova
Odločitev je bila vsekakor dobra, saj je bila cesta nova, skoraj prazna, štiripasovnica, prava avtocesta. Seveda pa mora imeti vsaka takšna zadeva kakšno napako in to je bilo nekaj zadnjih deset kilometrov pred Varšavo, saj tam cesto šele gradijo. No, preživeli smo tudi to, pristali v mestu, navigirali proti označenemu parkirišču. 
Deklica z golobi
Malo pred njim sem že razmišljal, da bi ostal kar za cesto, pa smo se raje odločili za nekoliko večjo in seveda plačljivo varnost. Na prvem parkirišču mi je parkirni mojster samo pokazal, da ima polno in naj grem k sosedu. Pomagal mi je celo obrniti. Na drugem parkirišču težav s parkiranjem ni bilo. 
Pred kraljevo palačo
Pogledal sem si cenik, malo zavzdihnil in zavil z očmi, potem pa smo jo mahnili v mesto. Ko smo se dvignili nad uravnavo ob reki in prišli na rob starega dela mesta, smo ugotovili, da je pred nami kraljeva palača. Pogled na vrt in mesto je bil prav lep. Majo sem nagovoril, da je odšla nazaj do avtodoma še po kamero, potem pa smo skupaj stopili v dolgo vrsto za ogled palače. 
Se vidi, da v nedeljo ni vstopnine ...
Karte sem dobil še preden se je vrnila. Danes, v nedeljo so bile brezplačne. Sicer bi bila cena kar zasoljena. Vrsta se je dokaj hitro premikala, malo smo klepetali, nato pa že stopili v notranjost. Velika sprejemna dvorana s prestolom, namenjena sprejemom, dvorane in sobane, katere smo videli že v veliki vrsti palač po Evropi in ki so si tako podobne. 
Dvorana državnega sveta
Polne slik in predmetov, ki so nedvomno velike vrednosti, Maja pa bi ob njih, če bi stali na domači kredenci, zaničljivo prhnila, da so praholovci. Na slikah seveda vse, kar poveličuje državo Poljsko, kateri se je očitno klanjal sam ruski cesar Ivan Grozni. Lepi lestenci, dva Rembrandtova portreta, za steklom seveda. 
Atlas in nebesni svod v Viteški dvorani
Dekleti sta se bolj dolgočasili kot ne, midva pa sva bila tudi že malo sita kiča. Zato smo stopili nazaj na dnevno svetlobo in se čez trg pred palačo, kjer je bilo na tak lepi dan polno ljudi, prodajalcev balonov, raznih nastopačev, napotili po mestnih ulicah proti muzeju varšavskega upora. 
Prostori poslanske zbornice
Hoje je bilo kar nekaj, pa nam je ob klepetu hitro minila. Pred muzejem je bila znova vrsta, očitno Poljaki znajo izkoristiti dan v tednu, ko so muzeji zastonj. Pa se je vse skupaj dokaj hitro premikalo, že smo se potopili v grozote in herojstva druge svetovne vojne. Zasedba Poljske, preganjanje židov. 
Plac Zamkowy
Vzpostavitev dveh getov, ki sta bila med seboj povezana z mostičkom, upor in njegova zadušitev, povezana z nemškim videnjem dokončne rešitve židovskega vprašanja. Vrsta grozljivih prizorov, povezanih z žalostnimi usodami tisočev ljudi, ki so imeli zgolj to smolo, da so se rodili v napačnem času in bili ob tem še napačne rase, vere, spola. 
Pred muzejem upora
Muzej nam je deloval precej zmedeno, zgodbi smo kar težko sledili. Pod ogromnim bombnikom, ki je poudarjal borbo Poljakov na strani zaveznikov smo se postavili v vrsto za 3D filmski ogled porušene Varšave. Toda če se je vrsta za vstop v muzej pomikala kar hitro, se ta ni premaknila nikamor. 
Leteča trdnjava
Dekleti sta vseeno vztrajali, zato sem hitro ugotovil, da je najbolje, da se v vrsti enostavno menjamo in si med tem pogledamo še preostanek muzeja. Nismo bili edini, ki smo si izbrali to taktiko. Izpoved nemškega vojaka posneta na film desetletja kasneje, orožje, uniforme, novi prikazi nasilja in trpljenja. 
Spomin na medvojno dogajanje
Zadnji del, ki smo ga obiskali, je bil posvečen Varšavski vstaji, do katere je prišlo, ko se je vojna sreča že močno nagnila na stran kasnejših zmagovalcev. Spodbujeni s strani zahodnih zaveznikov so se borci Poljskega upora spopadli za Varšavo in jo precejšen del tudi osvobodili. Toda to jim ni veliko pomagalo, saj obljubljene pomoči zaveznikov ni bilo od nikoder. 
Meja geta
Zahod se je prebijal iz obale Normandije v notranjost Francije, Stalin pa je svojim vojakom mirno ukazal, naj ne naredijo ničesar. Počakal je, da so Nemci vstajo krvavo zadušili. Hitler je bil zaradi nje tako besen, da je ukazal, da je treba pobiti vse prebivalce Varšave in mesto zravnati s tlemi. In to se je bolj ali manj tudi zgodilo. 
Spomenik upora
Šele po koncu masakra in rušenja so vojaki Sovjetske zveze vkorakali in »osvobodili« mesto. Oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Kakorkoli. Končno smo bili na vrsti, nadeli smo si očala in pogledali porušeno Varšavo iz zraka. Glede na to, da smo čakali kakšni dve uri, je bilo šest minut filma seveda po našem občutku premalo. 
Stolnica
Znova na dnevni svetlobi smo se napotili nazaj proti centru mesta. Sprva sem priganjal, ko pa sem na internetu videl, da je stolnica odprta do poznega večera, smo korak umirili. Med potjo smo na tleh zagledali označbe, ki tečejo tam, kjer je stal visok zid okoli geta, dekletom sem pokazal, kje je bil povezovalni mostiček. 
V centru Varšave
Na kratko smo se ustavili ob plošči in vencih, ki so označevali mesto upora. Znova pred kraljevo palačo se je pokazalo, da ima Maja boljši smisel za orientacijo, saj sem sam vedno znova zavijal k napačni cerkvi. No, stolnico smo končno našli. Ravno je potekala maša, zato smo postali zgolj na kratko, nato pa so dekleta že iskala pot proti fontanam v bližini avtodoma. 
Koncert šansonov
Sam sem šel še malo po starem delu mesta, vstopil v cerkev, h kateri me je že prej nekaj neslo, prisluhnil za trenutek pevki šansonov na odru pred kraljevo palačo, nato pa hitel navzdol, da se čim prej pridružim dekletom. Bil sem navdušen nad igro vode, ki so jo v zrak pošiljale številne šobe. Zvečer mora biti še lepše, saj so curki vode takrat osvetljeni v pisanih barvah. 
Srečanje z dekleti ob fontanah
Vendar nismo imeli časa čakati. Vrnili smo se do avtodoma in na prednji šipi našli listek. Bilo kuda, gumpci svuda. Avtodomar Sašo se je ravno vračal iz Skandinavije in ob kratkem postanku v Varšavi opazil naš avtodom. Seveda sem ga takoj poklical in z njim poklepetal, nato pa plačal parkirnino. Možakar v hiški je znal zgolj poljsko in nekaj besed rusko, kaj pa drugega. 
Ples vode
Plačal sem 30 zlotov za sedem ur, od kje toliko mi nikakor ni šlo skupaj, saj se mi računica ni izšla ne za avtodom, ne za avto. Toda cena je bila glede na cenik vsekakor ugodna, zato se nisem preveč vznemirjal. Odpeljali smo se proti severu mesta, brez težav našli pot do nakupovalnega središča in pred Ikeo parkirali. Hiter sprehod po prostorih skandinavskega trgovca, znana večerja in nato vrnitev v avtodom. 
Večer pred Ikeo
Pogledali smo si del filma, nato pa kmalu zaspali. Parkirišče se je ponoči spraznilo, ko sem se zbudil prvič je bilo povsem temno in zapuščeno, nekaj kasneje pa je bilo že razsvetljeno in tako je verjetno ostalo do jutra. Zakaj nisem vedel, počutil pa sem se vsekakor bolje. 

BELORUSIJA – 14. 8. 2017 – Jutranji krog s kolesom je bil klasika. V bližini nakupovalnega središča se razprostira močvirnat gozd, poln sprehajalnih poti in stez. Naredil sem krog, nato pa zapeljal do nove cerkve, ki jo šele dobro gradijo. Vrnil sem se do avtodoma, pospravil kolo, po zajtrku smo se odpeljali proti Belorusiji. 
Gradbišče nove ceste
Ideja, da gremo proti Litvi skozi to državo, je sicer tlela že nekaj časa, dokončno pa vzklila dobra dva tedna pred odhodom. Severozahodni konček države okoli mesta Grodno ima od letošnjega leta brezvizni režim, edini strošek je tako izdaja potrdila turistične agencije. Ko sem našel takšno, ki je potrdilo naredila za pol cene in omogočala plačilo v samem Grodnu, sem začel zbirati še ostale potrebne dokumente. 
Vožnja proti meji
Zdravstveno zavarovanje, zelene karta, vse je bilo pripravljeno. Vožnja proti meji je bila glede na to, da cesto v tisto smer v velikem delu šele gradijo, precej podobna slalomu med odseki gradbišča. Toda tudi ti obvozi so bili v dokajšnji meri kar solidni, le bolj počasi je šlo vse skupaj. 
Mimo nas bežeča pokrajina
Končno smo se približali meji, mesto Bialystok smo pustili za seboj, še nekaj kilometrov in že je bila pred nami Kužnica. Spust, odštevali smo že skorajda metre, ko se je pred nami pojavila kolona. Levo mi, desno tovornjaki. Halo, saj je bilo vendarle na informativnih tablah, ko smo se peljali sem, označeno, da ni čakalne dobe. 
Dobrodošli v Belorusiji
Ja, nič ur, se je smejala Maja. No dobro, torej bomo čakali do ene ure. Pa jade. Nič se nismo premikali, zgolj stali. Kot bi tam čez imeli malico. Potem so se počasi premaknili tovornjaki in čez čas še mi. Pa smo pred Poljsko mejo spet obstali. In čakali. Dokler končno nismo bili na vrsti. 
Vožnja proti Grodnu
Juhej, Evropska unija, pomahamo s potnimi listi in smo dogovorjeni. Pa jade. Nekaj podobnega se je moralo dogajati na meji med Slovenijo in Hrvaško pred kratkim. Natančen pregled, kontrola, vsi dokumenti, vstop v avtodom, da nismo kakšnega Poljaka ukradli in ga sedaj zvezanega vozimo v kopalnici. 
Grodno
Super. Belorusija, tukaj smo. Sanja se ve kdo in o čem. Znova smo stali. In stali. In se končno premaknili do dveh mladeničev, ki sta spuščala na mejno območje. Dobili smo listek, da smo prišli v to območje in štiri listke, ki smo jih morali izpolniti sami, kot nam je pojasnil podoben mladenič pred pravo mejo. 
Sinagoga
Ok. Končno smo imeli vse izpolnjeno in pogruntal sem, da je treba h okencu. No, policaj je bil res prijazen, znal pa je tako ali tako zgolj rusko. Malo mi je še ostalo iz srednje šole, ostalo sem nadoknadil z rokami. Imate to, imate ono, vlekel sem liste iz mape, kot pravi rokohitrec. 
Pravoslavna katedrala
Prijazno nam je dal še namig glede plačljive avtoceste, pa sem ga tukaj tudi sam presenetil, saj mi je bilo vse jasno. Gorenjska navada, da se takšne stvari preverijo že doma. Polovico izjav, ki smo jih izpolnili, smo dobili nazaj in jih dobro shranili. Da je res visoka kazen, če bi kakšen listek izgubili, sem tudi vedel. 
Ura je sedem, zadnji verniki odhajajo ...
Hiter pregled avtodoma in nato seveda, kaj drugega kot znova … čakanje. Na carinski pregled. Tam nas je v obdelavo vzela mlada carinica, ravno tako zelo prijazna. Izročil sem ji izjavo o uvozu avtomobila, tudi dvojnik, nato pa razkazal avtodom, bila je prva in edina, ki je želela videti tudi boks. Cigarete? Nimamo, itak. Alkohol? Tudi tega nimamo, sem nedolžno gledal. Če bi brskala … 
Leninov trg
Znova čakanje, nato se je vrnila, vse v redu, kopija je bila moja, peljali smo proti Belorusiji. Oziroma seveda do izstopne kontrole, kjer smo izročili listek, ki smo ga dobili na vstopu. Kakorkoli. Po treh urah smo res zapeljali v državo, doživetje na meji pa vsekakor … neprecenljivo. 
Nenavadno stopnišče proti stari cerkvici
Že čez nekaj sto metrov me je lučka za gorivo prisilila k postanku. Očitno tu ne zaupajo nikomur, zato smo morali gorivo najprej plačati in šele nato natočiti. To je bil razlog, da se mi je gorenjsko srce seveda kar malo paralo zaradi tistih nekaj litrov, ki bi sicer še šli v tank. Kajti pol evra za liter? Človek bi si kar svoj naftovod potegnil do doma. 
Kaloža
Hiter postanek za prvo škatlico v tej državi, nato pa vožnja proti Grodnu. Cesta je bila do mesta kar solidna, skozenj pa z izjemo ogromnih lukenj tudi. Torej slalom in velika pazljivost, pa je šlo. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču tik ob centru, med starim gradom in sinagogo. 
Cerkvica sv. Borisa in Gleba
Časa za ogled mesta in odhod do turistične agencije je bilo po mojem prepričanju, kljub zamudi na meji, seveda še dovolj. Dokler nisem pogledal na Garmina. Čakaj, se mu je zmešalo? Ura je vendarle pol šestih in ne sedmih. Ah, udarec po glavi, da se je posvetilo. Menjava časovnega pasu. 
Detajl zunanjosti cerkvice
Agencija je bila odprta zgolj še pol ure. Hitro sem skočil na kolo in oddrvel čez pol mesta plačat dokumente. Prijazno so nam jih poslali, seveda se ne moreš potem delati francoza. Na poti nazaj sem se ustavil še v pravoslavni cerkvi in se vrnil malo kasneje do nje s fotoaparatom. Tudi veliki trg s ponosnim spomenikom Leninu je budil nostalgijo. 
Cerkvica in park
Dekleta so med tem pojedla juho, naše današnje kosilo, nato pa smo se odpravili na potep po mestnem središču. Med novim in starim gradom smo se spustili na obrežje reke Nioman, nato pa takoj dvignili do cerkvice Kalozha, ki je pol kamnita in pol lesena. Stopili smo vanjo, veseli, ker je bila kljub pozni uri še odprta. Tiha, skromna, takšna, kot so nam všeč. 
Davidov kamen
Kartice so nam bile kar všeč, toda beloruskih rubljev nismo imeli. Evri? Seveda, brez težav, se je smejala ženka. No, tečaj ni bil ravno ugoden, še vedno pa smo za kupljeno odšteli drobiž. Skozi park smo naš obhod nadaljevali mimo stebra, posvečenega 850 letnici mesta, do glavne sprehajalne ulice in cerkve sv. Frančiška Ksaverja. 
Stela v čast 850 letnice mesta
Ta bi glede na opis v vodničku morala biti še odprta, pa sem na dvorišču zgolj ugledal še župnika in nekaj vernikov po zadnji večerni maši. Nič zato. Cerkva smo videli že dosti in še veliko jih bomo. Sem se pa tudi še kaj vrnemo, saj je mesto zanimivo. Dekleti sta tako ali tako že ob omembi cerkve zgolj zavili z očmi in se vrnili do avtodoma. 
Katedrala sv. Frančiška Ksaverja
Midva sva nadaljevala do naslednje cerkve in samostana nad reko. Sledila sva verniku, ki je skozi stranska vrata mimo duhovnika hotel do cerkve. Pa mu ni uspelo, vse zaprto in zapahnjeno. Tudi prav. Saj sva svoj mir našla na obrežju, nato pa se sprehodila še do vhoda v oba gradova, danes, v ponedeljek, trdno zaprta. 
Dramsko gledališče
Mimo gasilske postaje sva odkorakala nazaj do parkirišča, sedaj sem se si še sam vzel čas za juho, nato pa smo se odpeljali iz centra proti severu. Med vožnjo se je znočilo, peljali smo brez težav, ko sem na cesti opazil table za omejitev hitrosti. Sedemdeset, petdeset, trideset, že mi je vojak sredi ceste mahal naj ustavim. 
Cerkev sv. Križa in samostan Cistercijanov
Ob vojaškem vozilu je stal trinožnik, uf, tukaj očitno že vojska meri hitrost. Pa še kilometer ali dva prehitro sem peljal. Pa me je vojak le prijazno vprašal, če grem v Litvo, pokimal sem in že je pomahal, naj peljem dalje. Super. Sem si kar oddahnil. Pred mejo sta bila dva pasova, oba polna tovornjakov, vse je stalo, videti je bilo, da bo še dolgo tako. 
Reka Nioman v večernem soncu
Nekaj minut smo stali, nato nas je prehitel avtomobil, za njim kmalu še eden. Oba po napačnem voznem pasu. Zakaj bi pa stal? Že sem začel prehitevati tovornjake, avtomobil, ki je pripeljal nasproti, se je tudi meni umaknil s ceste v stran, očitno so tega tu vajeni. Na meji je sledil postopek podoben vstopnemu, na obeh straneh meje. 
Stopnice proti Staremu gradu
Dokumenti, pregledi avtodoma, vendarle pa znova vsi, na obeh straneh meje, prijazni. Tokrat smo za prehod potrebovali »zgolj« eno uro. Končno znova v Evropski uniji smo peljali naprej proti severu. Gruta park s svojo razstavo komunističnih spomenikov nas ni zanimal, da ga izpustimo, skupaj z živalskim vrtom in zabaviščnim parkom (beri nekaj živalmi v slabih razmerah in otroškim igriščem), smo se odločili že doma. 
Dvorišče Novega gradu
Zapeljali smo do parkirišča pri kraju Mekine in se ugnezdili v bližini vančka, potem, ko sva se z Majo uskladila, kako naj bom obrnjen. Mladci na bližnji klopci so jo kmalu podurhali, mi pa smo dan podoživljali v deželi sna. 

MUZEJ NA PROSTEM, KAUNAS – 15. 8. 2017 – Zjutraj sem vstal in jo mahnil v gozd. Tam sem odkril velik in lep razgledni stolp. Očitno so ga postavili nedolgo nazaj. Žal pa razgleda ni bilo, vse okoli mene je bila megla. Nič, pridem pa malo kasneje, sem si mislil in jo že mahal skozi vas. 
Jutro nad meglenim gozdom
Bila je še povsem zaspana, nič se ni dogajalo, komaj sem in tja je zalajal kakšen pes. Ustavil sem se pri spomeniku sovjetskim vojakom, ki so padli v vojni vihri in tako videl, da bi bil obisk Gruta parka čisto zapravljanje denarja. Saj imaš vendarle v vsaki vasi kakšen spomenik, ki spada v pravo, torej komunistično obdobje. 
Spomenik in hrib križev ob mestecu Merkine
Malo naprej je bil še en spomenik, okoli njega pa križi. Čemu so bili postavljeni nisem ugotavljal, šel sem še do vaškega pokopališča, nato pa se vrnil v avtodom z običajno (menda zgodnjo) jutranjo budnico. Živa se je v postelji zasukala zgolj na drugo stran, Maja in Ajda pa sta mi sledili do razglednega stolpa. 
Na razglednem stolpu
Megle so se sedaj že razkadile in pogled na reko pod nami in širne gozdove vse naokoli je bil seveda kaj pa drugega kot lep. Vožnja proti Kaunasu je minila mirno, ustavili smo se v kraju Rumšiškes, kjer stoji muzej na prostem. To je bil naš prvi cilj v Litvi, namerno izbran obisk prav na ta praznični dan. 
Meglice se umikajo
Takrat se namreč marsikaj dogaja, to smo že vedeli. Parkirali smo in se napotili proti vhodu. Prijazen pozdrav, evro dražje vstopnice smo plačali brez zadržkov, že smo stopili v časovni stroj. Zavoj proti stranišču je izzval prvi nasmeh. Poleg sodobnega imajo namreč postavljenega tudi tistega na štrbunk, seveda povsem opremljenega, s toaletnim papirjem in straniščno desko, pa vendarle. 
Žemaitija
Spust navzdol v manjše močvirje, čez katerega nas je popeljal most, nato pa smo po postanku v pristanišču že stopali v breg. Kmečke hiše, staje, pomožna poslopja, pokrajina Žemaitija. Prikaz življenja izpred sto let in še kakšnega zraven. Strehe krite s slamo, na mizi v hiši petrolejka. 
Praznik
Tri ali štiri generacije nazaj, pa je bilo življenje tako zelo drugačno. Takrat je bilo vse eko in bio. Pred hišami seveda obvezno cvetje, znamenje s hišnim svetnikom je varovalo dom in očetnjavo. Z Majo sva preizkusila zanimivo gugalnico in opazovala zaposlene v muzeju, ki so oblečene v starinska oblačila pripravljale šopke in z njimi krasile posamezne hiše. 
Kmečka hiša
V pokrajini Miestelis smo ravno prišli do šole, ko me je premagal črv dvoma. Sem potegnil ročno zavoro ali ne. Mahnil sem jo proti izhodu, na parkirišču ugotovil, da je seveda vse, kot mora biti in šibal nazaj. Dekleta so si med tem že pogledala večino hiš v manjšem mestecu, tudi sam sem jih hitro preletel. 
Mestni trg
Šola, cerkev, trg, tlakovan s prodniki. V keramični delavnici so nastajali novi izdelki, trgovina je delovala, knjigarna tudi. V kavarni smo pojedli nekaj pekovskih dobrot. Maja je hotela vedeti, ali so lokalna specialiteta, pa je prodajalka samo zamahnila z roko, da to pa že ne. Dobre so pa bile. 
V delavnici lončarjev
Šli smo v pokrajino Dzūkija, kjer so nas pričakale nove lesene hiške, z vrtički pred njimi. Maja je preizkusila hodulje, dekleti sta ob pogledu na preproste lesene loke in puščice zgolj prhnili, da je to za otroke, in odšli naprej. Mahali smo jo proti Aukštaitiji. Starejši možakar nam je namreč namignil, da bo prav tam glavno dogajanje. In kako prav je imel. 
Notranjost hiše iz Dzūkije
V cerkvici na robu močvirnatega travnika, polni lesenih križev, se je maša ravno zaključila, pred njo je možakar rezal koščke kruha in jih delil vernikom in drugim firbcem. Ženske v narodnih nošah so prijele iz hrastovih vej spletene kite in jih med petjem odnesle do bližnjega križa. 
Po maši
Obdale so ga z eno kito, nato pa svojo pot nadaljevale do naslednjega. Tudi sicer je bilo tu dogajanja največ, pevski zbor, otroške igre, razni prodajalci, stojnice. Lahko smo si vzeli jabolka, dobili na črni kruh namazan med in seveda kupili plastenko kvasa pri lokalnem pivovarju. 
Hrastov venec okoli znamenja
Živi je možakar z udarcem težkega kladiva iz kovanca naredil obesek z želenim motivom in napisom, Ajda pa si je izbrala kačo na stojnici s sladkornimi dobrotami. Mimo hišk Aukštaitijie in Dzūkije so se dekleta odpravila proti izhodu, kuhat kosilo, sam pa sem zaokrožil še do Suvalkije, kjer so na enem od posestev snemali film iz vojnih časov. 
Aukštaitija
Pokalo je kot za stavo. Našel sem še bližnji zaklad, nato pa odšel na kosilo. Po njem smo se odpeljali v smeri Kaunasa in parkirali na velikem parkirišču pred trdnjavo Ninth fort. Kmalu smo ugotovili, da je muzej danes zaprt. Praznik, kaj se more. Zato smo se le sprehodili okoli utrdbe, se povzpeli nanjo in si prebrali zapise na spomenikih. 
Ninth Fort
Krvava zgodovina nas je seveda pretresla. Trdnjava je bila v časih prve sovjetske okupacije zapor in delovno taborišče, po vkorakanju nemških čet med drugo svetovno norijo pa je postala koncentracijsko taborišče, kamor so vozili v smrt žide vlaki iz Francije, Nemčije in drugih dežel. 
Da ne bi nikoli pozabili ...
Po vojni je bila trdnjava še deset let očitno primerna za zapor, potem pa so jo spremenili v muzej, kar je še danes. Velik spomenik ob trdnjavi spominja in opominja na grozljive čase in vse žrtve takšnih in drugačnih klavcev, ki so si za svoje zločine izbrali to mesto. Še vedno pretreseni smo se odpeljali do Kaunasa. 
Spomenik žrtvam
Cesta je bila mestoma prav nemogoča, vijugal sem med ogromnimi luknjami, avtomobili, ki so prihajali nasproti mi pri tem slalomu niso bili čisto nič v pomoč. Ugotovili smo, da je parkirišče na robu mesta povsem polno in zato parkirali nekoliko stran, pred veleblagovnico. 
Mesto grozot
Bila je zaprta, očitno so jo prenavljali, parkiranje je bilo dovoljeno za štiri ure. Dovolj, da si pogledamo mesto. Sprehodili smo se ob reki do trdnjave oziroma tistega, kar je od nje ostalo, pokukali v cerkev Šv. Jurgis ali svetega Jurija po domače. Do glavnega trga pred mestno hišo ni bilo daleč, tudi stolnica stoji na njegovem robu. 
Trdnjava v Kaunasu
Pa sva vanjo stopila samo midva z Majo, dekleti sta se poslovili in odpravili proti avtodomu. V trgovinici na sprehajalni cesti, poimenovani po glavnem mestu, sva kupila kruh in pivo in stopala proti predsedniški palači. Pred njo so nama slike in napisi na stenah razkrile skrivnosti ne tako davne zgodovine države, kjer je bil v vrtincu časa Kaunas celo glavno mesto. 
Trg pred mestno hišo
Počasi sva tudi midva zavila nazaj do parkirišča, čas za parkiranje je skorajda potekel. Varnostnik, ki je vsake toliko pogledal skozi vrata stavbe bi zaradi daljšega parkiranja morebiti lahko nergal, zato smo se znova odpeljali do glavnega parkirišča. Še vedno je bilo polno, sem in tja pa se je kakšno mesto spraznilo. 
Notranjost stolnice
Maja mi je menda mahala, naj grem proti koncu parkirišča, kjer je bilo več prostega, sam jo nisem razumel in sem avtodom parkiral na zavoju, med dvema avtomobiloma. Prostora je bilo dovolj, upal sem le, da bom zjutraj iz gneče nekako prilezel nazaj na cesto. Pa je bila skrb povsem odveč. 
Nekdanja predsedniška palača

KAUNAS, TRAKAI, VILNA – 16. 8. 2017 – Megleno se nam je dozdevalo, da se je ponoči na parkirišču marsikaj dogajalo, avtomobili so prihajali, odhajali, smeti okoli nas so kazale, da je to res priljubljeno zbirališče ljudi vseh starosti. Toda zjutraj je bila slika povsem drugačna. Okoli nas je bilo vse prazno, le smetarji so prišli pobirat ostanke večerne zabave. 
Vzpenjača
Mi smo se po mojem jutranjem sprehodu odpeljali do parkirišča, ki nam je bil znan, saj je bil bližje ciljem tega dne. Pa še nekaj centov sicer res mizerne parkirnine smo tako privarčevali. Na gradbišču se je počasi začenjal delovni dan, stopili smo mimo in se po res precej neugledni stezi skozi gozdiček vzpeli do gornjega dela mesta. 
Med vožnjo
Šli smo proti vzpenjači, eni od mestnih znamenitosti. Dekleti sta ob njej zgolj zavijali z očmi. Zakaj presneto teh nekaj deset metrov ne moremo iti peš. Kdo bi jih razumel. Včasih je korak preveč, ko jim ponudiš prevoz pa spet ni čisto prav. Na zgornji postaji smo plačali možaku, kar je zahteval. Sicer nekaj več, kot so obetali vodnički, pa vseeno skorajda drobiž. 
Cerkev Kristusovega vstajenja
Tako si z vprašanjem ali je povečanje povzročila inflacija ali dejstvo, da domačega jezika ne znamo, nismo preveč belili glave. Nedaleč stran stoji cerkev Kristusovega vstajenja, odšli smo do nje. Bolj kot sama notranjost, nas je pritegnila zgodovina cerkve, saj je bila v obdobju, ko verski objekti niso bili pretirano zaželeni, spremenjena v tovarno. 
Notranjost nekdanje tovarne
Na streho se nismo vzpeli, raje smo se spustili nazaj v mesto. Z Majo sva naredila še krog do vojaškega muzeja in tam okoli raziskovala mesto in skrite škatlice. Našla sva celo spomenik tihotapcu, menda eno večjih mestnih znamenitosti, potem pa se odpravila do muzeja hudičev. 
Tihotapec
Tega je še pred odhodom na našo pot odkrila Ajda in takoj je bil na listi za obvezen obisk. V njem je stotine kipcev hudičev, ki jih je zbiral očitno nekoliko ekscentrični lokalni slikar. Takšni in drugačni so bili, zbrani iz lokalnega okolja in celega sveta. Ob njih pa opisi, legende, verovanja. 
V muzeju hudičev
V delu, ki je prikazoval evropske primerke, smo seveda pogrešali domače kraje, parkeljnom bi zlahka dodali še kakšno masko kurenta. Pogledali smo si še domovanje slikarja, ki je očitno živel prav v zgradbi, ki sedaj gosti muzej, nato pa se po znani poti vrnili do avtodoma. Naš naslednji cilj je bil samostan Pažaislis, ki stoji na robu mesta. 
Tega se ne bi ravno ustrašil
Malo preden smo pripeljali na parkirišče, smo opazili nekaj, kar je spominjalo na mestno kopališče ob robu reke. Pa nas motna voda ni prepričala, raje smo odšli do vhoda v kompleks, ki je po dolgoletni zgodovini reda Kamaldolijancev leta 1832 postal pod zasedbo Rusov pravoslavna cerkev. 
Vražja ljubezen
Ko so menihi med prvo svetovno vojno pobegnili, so samostan spremenili v bolnišnico, kasneje pa vrnili sestram sv. Kazimirja. Seveda so te po drugi svetovni vojni morale oditi, v prostorih pa je bila odprta psihiatrična bolnišnica. Po osamosvojitvi Litve je bil kompleks vrnjen nunam, ki očitno vse skupaj počasi obnavljajo. 
Samostan Pažaislis
Pojedli smo domačo melono, nato pa pozvonili na vhodu v kompleks in stopili v sobo, kjer je blagajna. Ravno sem iz žepa vlekel denarnico, ko je dekle, ki je sedelo ob oknu očitno opazilo Garmin, ki mi je visel za vratom. Ste geolovci? Potem imate prost vstop! Halo! To je bilo prvič, da se mi je moj hobi takole obrestoval. 
Samostanska cerkev
Nič nismo imeli proti, pomahali smo in stopili do križnega hodnika, grobnice v kleti in bogato okrašene cerkve. Številne freske in črne obrobe so bile pravi magnet za oči. Tudi zunanjost je bila vredna ogleda, mogočna cerkev je odsevala na modrem nebu. Stopili smo še v muzej, ki je prikazoval zgodovino kraja, skozi vsa njegova obdobja. 
V muzeju ti lahko napišejo celo potrdilo o duševnem zdravju
Mene je seveda najbolj zanimal prav del, ko je bila tu psihiatrična bolnišnica, poklicna deformacija, kaj se more. Ko smo stopali proti parkirišču je padla hitra odločitev, da peljemo do avtoceste, tam pa se usmerimo nekoliko nazaj in si gremo pogledati dan poprej zaprti muzej v trdnjavi devet. 
Cerkvena zakladnica
Na že znanem parkirišču se je Maja odločila, da je takšni in drugačni zločini ne zanimajo, raje je v roke vzela kuhalnico, z dekleti pa sem odšel do vhoda. Prvi del muzeja je v kompleksu, zgrajenem med parkiriščem in trdnjavo. Posvečen je predvsem časom, ko je bila Litva del Sovjetske zveze. 
Kapela in pričevanja tisočerih, usode in trpljenje
Časom okupacije seveda, kot si danes upajo reči na glas. Trpljenje v zaporu, okovi, ostanki nabojev, ki so končali toliko življenj, prisilne izselitve v Sibirijo in druge življenju dokaj neprijazne kraje, protesti, samozažig študenta Romasa Kalante v Kaunasu. Iz muzeja smo odšli do utrdbe, v kateri je drugi del razstave. 
Pomnik smrti
Desni del je posvečen zgodovini trdnjave, ko je še služila prvotnemu namenu. Smodnišnica, topovi in drugo orožje, slike zgodovine, življenja za zidovi. Levi del je posvečen času, ko je bilo tu koncentracijsko taborišče. Pretresljivo je bilo opazovati številne slike ljudi, tudi otrok, ki so umrli v teh prostorih. 
V smodnišnici nekdanje trdnjave
Ena od sob je bila posvečena transportu židovskih otrok iz Francije. Večina jih taborišča ni preživela. Videli smo osebne predmete umrlih. Glavniki, očala, kravate. In predmete, ki so pripadali njihovim mučiteljem in krvnikom. Kar lažje smo zadihali, ko smo bili znova zunaj, na svežem zraku. 
Zaporski prostori
Kosilo je bilo pripravljeno, polnih želodcev smo se odpeljali proti Vilni, a pred njo navigirali do kraja Trakai. V centru smo avtodom pustili na manjšem parkirišču, prostora za nas je bilo še dovolj. Očitno je dokaj visoka parkirnina zagotavljala prostor. Odpravili smo se preko mostu do otočka in nadaljevali s hojo do drugega otoka, na katerem stoji grad. 
Ko se je odločalo o biti ali ne biti
Opeka mu daje značilno barvo. Kot moderne zavojevalce nas je dokaj bogata podkupnina spustila za grajske zidove. Notranjost je kot običajno spremenjena v muzej. Grbi, orožje, mali možnar, srebrnina in kovanci v zakladnici. Viteška dvorana in prestola. Veličina gradu kaže na nekdanji pomen Trakaia v zgodovini teh krajev. 
Trakai
Ko smo zadnji del gradu dobro raziskali, smo se vrnili na prednje dvorišče, kjer je stalo nekaj primerkov srednjeveških mučilnih naprav. Dekleta so me takoj zaprla v eno od kletk. Na srečo ni bilo možnosti, da bi se ta zaklenila, saj bi bil sicer verjetno še danes tam. V stranskem poslopju smo si potem, ko sem bil srečno osvobojen, pogledali še razstavo stekla, nakita in pohištva, ki seveda nikoli ni služilo svojemu namenu v tem gradu. 
Pred vhodom
Ta je bil namreč od leta 1655, ko so tu mimo privihrale vojne med Rusijo in Poljsko, dolga leta porušen, obnovitvena dela pa so mu vsaj zunanji sijaj povrnila šele v zadnjih nekaj deset letih. Znova na prostosti smo se sprehodili še okoli gradu, pod mostičem, ki je povezoval sprednji in zadnji grad. 
Prestola
Nato pa jo mahnili nazaj na celino, kjer smo po firbcanju na stojnicah odpeljali v smeri Vilne. Navigacija nas je peljala proti centru, promet v večernem času ni bil pretirano gost. Zavili smo na glavno ulico, ki mi je bila znana in pripelje do katedrale. Ob cesti smo sicer opazili znak, ki je dopovedoval, da je vožnja tu v večernem času in ponoči prepovedana, vendar smo sledili navigaciji in še nekaj redkim avtomobilom. 
Ogled muzejskih zbirk
Kasneje smo izvedeli, da za vožnjo v tem času potrebuješ posebno dovolilnico. No, brez, da bi jo kdo zahteval od nas, smo prišli do krožišča pred stolnico, od koder do ograjenega in s kamerami varovanega parkirišča ni bilo več daleč. Parkirali smo poleg drugih avtodomov, plačali šest evrov za 24 ur in dobili odgovor moje znanke Kristine. 
Zgodovina in umetnost
Čez dobre pol ure se dobimo pred katedralo. Dekleti sta imeli vsega dovolj, izginili sta v posteljo. Midva z Majo sva hitro vrgla v nahrbtnik darila iz domačih krajev in odhitela na mesto srečanja. To je bilo seveda prisrčno, videla se nisva že več kot eno leto. Gremo malo po mestu, je bila skupna odločitev. 
Grajsko dvorišče in zadnji del gradu Trakai
Kristina kot domačinka zanesljivo pozna kakšen skriti kotiček. Po ulici Pilies gatve smo odšli do trga pred mestno hišo, poiskali nato kotiček, kjer se zbirajo umetniki, se sprehodili do samooklicane republike Užupis. Med tem sva dobila vrsto koristnih podatkov, tudi kje se splača kaj pojesti, kaj si moramo nujno še pogledati. 
Večerni pogled na mesto
Kristina je bila včasih kar malo zmedena, ugotavljala kam in kako, mesto se spreminja se je opravičevala. Šli smo do ostankov trdnjave, ki je bila včasih očitno del mestnega obzidja in v mraku ujeli zadnji pogled na mesto ta dan. Luči so se že prižigale, kar stali smo in klepetali. 
Del mestnega obzidja
O Vilni, našem potovanju, službenih zadevah. Vračali smo se mimo cerkve sv. Ane, kjer sva z Majo slišala zanimivo zgodbo iz časov Napoleona. Blizu izhodišča smo se poslovili, Kristina je bila vesela dobrot. Ker sva jo ob našem prihodu vrgla iz postelje, sva ji zato zgolj še zaželela lahko noč in se vrnila do avtodoma. 
Cerkev sv. Ane
V kotu parkirišča sva našla stranišče na štrbunk, bilo je pravo za nekaj oskrbe, sedaj sva vedela, da do Rige ne bo težav. Z dekleti smo še pogledali do konca film Kako oropati bogataša, pri katerem sem pred dnevi na sredini zaspal, nato pa smo zaspali prav vsi. 

VILNA, KERNAVE – 17. 8. 2017 – Jutranji krog po mestu ni bil prav dolg, zgolj nekoliko ob reki in po glavni cesti nazaj do parkirišča. Presenetila pa me je kopica ljudi na supih na reki Neris, očitno je ta moda zajela tudi Litvo. 
Trg Kudirka
Mimo spomenika na trgu Kudirka sem hitel buditi dekleta, po zajtrku je bil čas za ogled prestolnice Litve. In kako bi ga lahko začel bolje kot s pogledom z vrha. Zato smo takoj za parkiriščem zavili v gozd in zagrizli v breg. Trije križi nad centrom so mi bili znani, razgled je bil res lep in vreden nekaj truda. 
Vilna
Kako so do vrha prišli nekam rahitični starostniki, ki so glasno privršali mimo nas, mi ni bilo čisto jasno. V mesto smo se spustili po drugi strani griča, mimo ostankov ene od predhodnic današnjih križev, prečkali rečico Vilnie in stopili v park Bernardine. Dan je bil res lep, nekaj ovčic na nebu je zgolj dajalo senco, da ni bilo prevroče. 
Trije križi
V park so zelenje, senca in vodometi privabili nekaj sprehajalcev. Mimo samooklicane republike Užupis smo šli proti stolpu nekdanjega obzidja, ki smo ga obiskali s Kristino že dan poprej. Od tu smo se po osamljeni ulici odpravili proti enemu od vhodov v mesto z imenom Ostra Brama. 
Park Bernardine
Nad obokom je kapela v kateri je morebiti najbolj znana litovska verska ikona – črna Marija. Z mestne strani se jo je skozi odprto okno dobro videlo. Dekletoma je bilo to zadosti, midva z Majo pa sva se po stopnicah vzpela do kapele, kjer se je ravno začenjala maša. Pokukala sva še v cerkev sv. Terezije, nato pa smo odšli proti trgu pred mestno hišo. 
Užupio Res publika in gugalnica sredi vode
Da je v mestu cerkva res veliko, so sedaj odkrivala še dekleta, sam sem to že vedel. Mimo cerkvice, ki jo je menda Napoleon hotel odpeljati s seboj v Francijo, češ, da tam tako majhnih in simpatičnih cerkva še nimajo, smo odšli znova proti trgu pred katedralo. Zavili smo v muzej velikih vojvodij, ki so v preteklosti vladali Litvi. 
Mestno obzidje
Po ogledu ostankov nekdanje palače, predvsem zidov v kletnih prostorih, smo prišli do panelov z zapisi litovske zgodovine. Vse od začetkov naprej. Dekleti sta z njimi hitro odpravili, midva z Majo pa sva kot običajno na začetku brala res zbrano, potem pa je ob količini podatkov najina pozornost že malo popuščala. 
Pogled na črno Marijo nad vhodom v mesto
Vsekakor je bilo spoznavanje zgodovine zanimivo, prvič sem izvedel, da je Litva v vsej svoji zgodovini imela enega kralja, nato pa so njihove plemiške družine v skupnosti s Poljaki dolgo časa krojile usodo teh krajev, pa tudi širše. V prostorih so bili v vitrinah tudi številni predmeti iz obdobja o katerem so govorili paneli. 
Mestna hiša
Nekatere dvorane so bile impozantne, očitno jih še danes uporabljajo za slovesne priložnosti. Tapiserije, zanimiv kasetni strop, lončene peči. S stolpa palače se nam je odprl pogled na mesto. Pred nami je bila še zakladnica s srebrnimi predmeti in repliko kraljevske krone. 
V palači velikih vojvodij
Kar dolga je bila naša potopitev v zgodovino, znova na dnevni svetlobi smo se odpravili do katedrale. Notranjost je bila precej gola, značilno seveda za pravoslavne cerkve. Le v eni od kapel je bilo več cerkvam tako značilnega kičastega okrasja. Po ulici, kjer smo se dan poprej brez ustreznega dovoljenja peljali, smo se sedaj odpravili do galerije na prostem. 
Sprejemna dvorana
Od tam pa že precej lačni do picerije Talutti, ki nam jo je priporočila dan poprej Kristina. Pici smo dobili na ploščah iz skrila, domače pivo IPA je bilo odlično. Siti smo se odpravili nazaj proti parkirišču. Pa ne skupaj. Dekleta so šla po ulicah, polnih prodajaln jantarja, sam pa sem jo mahal še enkrat do kapele s črno Marijo. 
Zakladnica
Sedaj v njej razen nekaj vernikov ni bilo nikogar, hitro sem naredil nekaj fotografij, nato pa hitel proti parku pod trdnjavo. Po kamniti poti sem se peš vzpel nanjo in se srečal z dekleti. Nekaj minut smo uživali v razgledu na mesto, nato pa odšli do parkirišča in se odpeljali proti obrobju mesta. 
Katedrala
Ni bilo težko najti prave poti do botaničnega vrta mestne univerze. Sam sem se najprej sprehodil do lesenega kipa, posvečenega meni seveda neznanemu profesorju. Nato pa skupaj z dekleti odšel skozi vhod proti gredicam. Razne vrste zelenjave, zelišč, zelenja na splošno. 
Trdnjava nad mestom
Ko smo zavili proti japonskemu vrtu in ribnikom tam okoli, nas je napadel cel trop komarjev, ki se jih (ali pa njihovih bližnjih sorodnikov) nismo znebili vse do izhoda. Tako je odpadlo tudi, da bi sedli in se skušali umiriti ob vodi, ki je tekla mimo bonsajev čez manjši skalni skok v ribnik. 
V botaničnem vrtu
Vzpeli smo se do vrta Evropske unije, kjer je bila ena od mladih lip posvečena tudi Sloveniji, nato pa mimo številnih cvetočih vrtov šli počasi nazaj proti izhodu. Oči so bile polne barv, nosnice čudovitih vonjav vrtnic, glava nadležnega brenčanja komarjev in roke mahanja za krvosesi na koži. 
Mir in počitek?
Odpeljali smo se nazaj do Vilne, bolje rečeno njenega obrobja in se po obvoznici usmerili na severozahod. Dobra cesta nas je vodila do vasice Kernave, kjer smo v bližini muzeja parkirali. Dneva je bilo še zadosti, da smo se odpravili do gričev, na katerih je pred stoletji stala prva prestolnica države. 
Pisane barve vsepovsod
Na posamezne griče vodijo lesene stopnice, očitno pa so visoke uravnave tudi priljubljeno zbirališče mladih. Na enem je namreč posedla večja skupina, zaslišali so se zvoki strun kitare. Mi smo se najprej povzpeli na bližnje štiri griče, Živa nekoliko pred nami, ostali za njo. 
Kernave
Nato pa smo se mimo dvorišča turistične kmetije napotili proti petemu griču. Komaj vidni stezici smo sledili do uravnave ob reki, po kateri smo se nato tudi vrnili na izhodišče in se po lesenih stopnicah ob žarkih zahajajočega sonca vzpeli še na zadnji grič. Vrnili smo se do muzeja in parkirišča, dan je šel h koncu, čas je bil za počitek. 
Večer nad griči nekdanje prestolnice

KERNAVE, KAMEN PUNTUKO, HRIB KRIŽEV – 18. 8. 2017 – Zjutraj sem skočil na kolo in najprej odpeljal do razgledišča nad reko z imenom Beli hrib, nato pa še jezerca sredi gozda. Od tam sem nadaljeval z brcanjem nekaj kilometrov v smeri Vilne in ob tem razmišljal ali v Litvi res potrebuješ na kolesu odsevni jopič ali ne. 
Konj posebne sorte v muzeju Kernave
Sam ga seveda nisem imel, pa tudi nobenega policista na srečo ni bilo mimo. Najprej sem mislil, da bom do ogledane serije zakladov prišel dokaj zlahka, potem pa ugotovil, da so škatlice na drugi strani reke, prehod pa daleč. Tako me je čakalo še kar nekaj kolesarjenja, preden sem začel stikati po gozdu. 
So bili okraski nabiti po smrti?
Ko se je čas, ki sem si ga zastavil, iztekel, sem šibal nazaj in brez težav prišel do avtodoma. Po zajtrku nas je čakal obisk muzeja. Številne izkopanine so bile vsekakor zanimive, še toliko bolj pa pojasnila o nastanku gričev, prazgodovini in naselbinah na visokih in utrjenih mestih. 
Veseli možic
Seveda se je podobno kot marsikje tudi tukaj gospoda naselila za lesenimi plankami na višjem mestu, kmetje v nižini ob reki, obrtniki in trgovci pa v naselju na uravnavi zgoraj. Grob konja, ki je moral biti nekaj posebnega, ženske z okrasjem. Rekonstrukcija dela utrdbe, njeno življenje, njen konec, ko so jo požgali in razrušili tevtonski vitezi. 
Dopoldanski pogled na griče, kjer je stala prva prestolnica Litve
Ko smo o kraju in njegovi zgodovini izvedeli vse, kar je bilo možno, smo odšli še enkrat proti najbližjemu kuclju. Midva z Majo sva nadaljevala še do rekonstrukcije naselja izpred stoletij. V zanimive hiške sva priklicala še dekleti. Posebej sta navdušili skupinska kopalnica in savna. Kar žal nam je bilo, da zadeva ni delovala. 
V muzeju na prostem
Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali proti glavni cesti. Ubrali smo smer sever. Peljali smo proti mestu, kjer stoji drugi največji balvan v Latviji, sloviti kamen Puntuko. Cesta je bila v redu. Če odšteješ to, da se ti na uvozu avtoceste sprehajajo ljudje, kmalu pa ugotoviš, da po odstavnem pasu dejansko poteka maratonska tekma. Drugi kraji, druga pravila. 
Bo danes kaj za kosilo?
In če odšteješ, da je od odcepa ceste proti našemu cilju potekala prenova ceste. Vožnja preko gradbišča, dokaj razrukan makadam, treba je bilo voziti počasi in previdno. No, saj je bilo samo nekaj kilometrov. Parkirali smo in potem ko sem našel bližnjo škatlico ter pregnal kup komarjev, smo skupaj stopili do kamna Puntuko. 
Kamen Puntukas
V balvan so v spomin na dva litovska letalca Dariusa in Girenasa, ki sta leta 1933 iz Amerike odletela proti Kaunasu v želji, da bi dosegla nov rekord, vgravirali njuni sliki in krajši zapis. Let se je v Nemčiji slabo končal, strmoglavila sta in se ubila. Našli smo še škatlico, ki sem jo neuspešno iskal pred dobrim letom, nato pa sta se Maja in Živa odločili, da gresta po najkrajši poti do avtodoma. 
Pot nad krošnjami
Midva z Ajdo sva stopila na pot ob krošnjah dreves. Visoko nad tlemi sva se sprehodila mimo pojasnilnih tabel, seveda zgolj v litovščini, do razglednega stolpa. Z njegovega vrha je lep pogled na reko in pokrajino parka. Spustila sva se nazaj na trdna tla, nato pa smo se po isti razrukani cesti, dejansko gradbišču, odpeljali novim zanimivim krajem nasproti. 
Razgledni stolp
Čakalo nas je kar precej vožnje do mesta Šiauliai. Ko smo peljali mimo cerkve v kraju Anykščiai, na katero je hudič hotel vreči kamen Puntuko (in močno falil), smo se po nekaj motoviljenja in obračanja odločili, da je čas za kosilo. Parkirali smo takoj za reko in med tem, ko je Maja pripravljala dobrote, sem se sam sprehodil po trasi ozkotirne železnice. 
Pogled z razglednega stolpa na reko Šventoji
Menda dokaj opuščene. No, vsaj to. Še tega bi se namreč manjkalo, da bi bežal pred drvečim vlakom. Po kosilu smo odpeljali naprej, pot je potekala brez posebnosti, če seveda odštejemo točenje goriva. Nad krajem Šiauliai smo sledili še nekaj kilometrov cesti proti Latviji, nato pa zavili do enega največjih litovskih turističnih magnetov. 
Hrib križev
Hrib križev je res nekaj, kar ne smeš zamuditi. Parkirali smo na manjšem parkirišču poleg Francoza in odšli mimo cerkve, pred katero je menih zagnano pometal, do znamenitosti. Res je kaj videti. Ob zahajajočem soncu smo odprtih ust stopali čez hrib. Tisoče in tisoče križev je na njem. 
Tisoče in tisoče križev
Ljudje jih postavljajo, obešajo, polagajo. Ogromne, velike, manjše, komaj vidne. Lesene, pa tudi kovinske, plastične, iz bambusa, kamna. Na večjih križih je obešenih stotine manjših. Nekje so prave skladovnice starih križev, tudi slik, rožnih vencev. Večina je golih, na nekaterih so zapisana razna posvetila, misli, priprošnje. 
Pogled z druge strani
Iz nekaterih slik se še vedno sliši glasba. Očitno je hrib premajhen, sedaj se že na obe strani v ravnini pod njim širijo križi, kot neke vrste povodenj se počasi razlivajo. Noro. Stopili smo do odra, na katerem je pred leti maševal papež in seveda na hrib prispeval svoj križ. Da bi ga našli med vsemi ostalimi ni bilo niti misliti. 
Rdeče
Počasi smo se vračali proti parkirišču, še globoko pod vtisom videnega. Med nama z Majo je prišlo do kratkega stika, saj me je razumela, da se bomo še ta dan odpeljali naprej v Latvijo. Pa sem se zaradi njenih pripomb, da sem parkiral preblizu Francoza, le premaknil za nekaj parkirišč. 
Vseh velikosti ...
Na drugi strani ceste je na visoki telegrafarci domovala v svojem gnezu štorklja in pritegnila marsikateri pogled. Majo sem nagovoril, da sva se odpravila do bližnjega gozda in na njegovem robu našla primerno odpadlo vrbovo vejo. V avtodomu sem jo nažagal in naredil čisto naš, ročno narejeni, križ. 
Križi se širijo na vse strani
Utrdil sem ga z žico, Maja pa vsaj okrasno povezala s šibami. Sklenili smo, da ga naslednje jutro odnesemo na hrib. Seveda s priprošnjo, da bi naša pot potekala in se končala brez zapletov, okvar, nesreč, poškodb. Večer je minil v gledanju filma Lepotica in zver. Oziroma polovice filma, več sam nisem zmogel. Nato pa mirnega spanja v družbi drugih avtodomov, ki so še prišli na parkirišče. 
Vsak križ, eno upanje

PALAČA RUNDALE, RIGA – 19. 8. 2017 – Jutro je bilo mirno, vreme nam je služilo dobro. Na telegrafarci je bila še vedno štorklja, druga se je sprehajala po bližnjem polju. Po zajtrku smo se odpravili do hriba križev in naš križ postavili na mesto, kjer ni bilo prevelike gneče že stoječih. 
Štorklja pri iskanju zajtrka
Dekleta so odšla počasi nazaj proti avtodomu, sam pa sem se hitro še enkrat povzpel do vrha, nato pa na drugi strani spustil znova navzdol. Odpeljali smo se proti glavni cesti in tej sledili do zgolj nekaj kilometrov oddaljene meje z Latvijo. Mejne kontrole ali česa podobnega ni bilo, cesta odlična. 
Postavljanje našega križa
Vse dokler nismo zavili proti palači Rundale. Asfalt je bil takšen, da si vsekakor ni zaslužil svojega imena. Lukenj sicer skorajda ni bilo, nas je pa na slabi prevleki in številnih flikah ter razpokah dobro pretreslo. Končno je bila pred nami palača, parkirali smo in ugotovili, da je tam dejansko tudi počivališče za avtodome. 
Še zadnji sprehod čez hrib
Ki je ponoči plačljivo, zgolj parkiranje podnevi pa, kot mi je razložila gospodična iz kafetarije poleg, zastonj. Super. Sam sem odšel do palače malo naokoli, seveda zaradi iskanja podatkov za večstopenjski zaklad. Z dekleti sem se tako dobil pred palačo, vanjo so se že zgrinjale skupine, ki so jih tik pred odprtjem pripeljali avtobusi. 
Palača Rundale
Kupili smo vstopnice za ogled palače in vrtov, nato pa se drenjali proti stopnišču, ki pelje do soban. Te so polne slik, tapiserij, stilskega pohištva. Vse seveda pripeljano od drugod. Palača je namreč med Latvijsko vojno za nedovisnost leta 1919 utrpela precejšnje poškodbe, del jo je tudi zgorel. 
Zubov salon
Kasneje so jo delno uporabljali za šolo, vse do leta 1978. Še pred njenim zaprtjem pa so se začela obnovitvena dela, ki so bila uradno končana leta 2015. Z Majo sva se kar nasmejala imenom sob. Ta so bila običajno povezana z barvo, ki je v sobi prevladovala. Ustavili smo se v Zubovem salonu, ki kaže izgled palače okoli leta 1800, ko jo je precej na novo opremil grof Valerij Zubov. 
Zlata dvorana
Od tam smo šli skozi zlato dvorano, ki jo je vojvoda uporabljal kot svojo prestolno sobano, videli kabinet iz porcelana, nadaljevali skozi Veliko galerijo z zgolj na steno narisanimi nišami proti beli dvorani. Ovalni porcelanasti kabinet je bil poln vaz, nedvomno nočna mora za vsakega čistilca. Podereš eno, pa gredo vse kot domine. Z njimi pa nekajletna plača. 
Bela dvorana
Knjižnica. Prišli smo v del, kjer je imel vojvoda svoje sobane, odprte javnosti. Soba vojvode, rožnata soba, kopalnica, kot si jo danes ne moremo predstavljati, spalnica, italijanska soba, obednica. Nato pa še, v okviru daljšega ogleda, privatni prostori vojvodinje in vojvode, če ga je ravno spustila notri. 
Ovalni kabinet porcelana
Tu je bil hec, saj sva z Majo iskala dekleti, da si gremo pogledati še ta del, saj si potreboval vstopnice. Našla sva ju malo naprej, vrnili sta se z nama, pa ob tem zavijali z očmi, da sta si to itak že pogledali. Hja, celo z gospodično na vhodu so si bili kar nekam poznani. Presneto, če sta tako iznajdljivi, sploh ne vem, zakaj kupujem zanju vstopnice, sem se pridušal. 
Spalnica vojvode
Kakorkoli. Videli smo garderobo in študijsko sobo vojvode, toaletne prostore vojvodinje, vključno s stolom, ki vključuje keramični bide in seveda stilsko povsem podobno sralno mesto za plemiško rit. Spalnica, buduar in drugi zasebni prostori. Zanimivo. Po širokem stopnišču smo se spustili v klet, kjer so bili na stenah kamniti fragmenti palače, v posebni sobi pa tudi ostanki, ki so jih našli ob prenovi. 
Toaletni prostori vojvodinje
Različne igre in igrače, koščki tkanin, originalne pečnice. Sedaj smo imeli zaprtih prostorov dovolj, šli smo v park. Lepe linije, številne barve, vodometi, simetrija. Sprehodili smo se naokoli, mimo drevoredov in kitajskega pavilijona, ki so ga spremenili v stranišče. Maja je bila zgrožena. 
Pogled na palačo iz parka
S sladoledom v rokah smo jo mahnili proti labirintu, ki je bil zgolj s travnatimi polji zarisan na tleh. Dekleti sta šli pridno, povsem po pravilih, do sredine. Nazaj sta jo mahnili naravnost ob prestopanju s potke na potko. Mimo vrtnic smo se vračali proti izhodu iz parka in se takoj ločili. 
Labirint
Sam sem naredil še ovinek do zaklada na drugi strani vodnega jarka, dekleta pa so jo mahnila naravnost k avtodomu. Odpeljali smo se proti Rigi. Cesta je bila v primerjavi z začetnimi nekaj kilometri v Latviji prav odlična. Do glavnega mesta ni bilo daleč, po njegovem obrobju smo peljali proti otoku na reki Dougava. 
Delo za več vrtnarjev
Lepo smo se pripeljali do City Campinga, se prijavili in sparkirali na travo sredi avtodomov. Potem pa po hitrem kosilu, ki sem ga sam izkoristil za spoznavanje kampa, odkorakali proti mostu harfi in mestu. Z mostu je bil lep pogled na dogajanje na reki, poleg velikih čezoceank so bile nekatere ladjice pravi pritlikavčki. 
Pogled z mostu v Rigi
Ko smo se na drugi strani spustili na obrežje, nas je takoj privabilo hrumenje motorjev. Tekmovanje dvojic smo ujeli čisto na koncu. Je bilo pa jasen pokazatelj, da se v mestu nekaj dogaja. Na nasipu 11. novembra je stal oder, odmevala je glasba. Za nekaj trenutkov smo ji prisluhnili, nato pa mimo gradu, kjer so sedaj predsedniška palača in nekaj muzejev, stopali proti centru. 
Kurjenje gum
Postanek v cerkvi Žalostne matere božje je bil kratek. Bolj nas je zanimal utrip mesta, kmalu smo se potopili vanj. Šli smo do trga pred katedralo, kjer je kar vrvelo od ljudi in cestnih zabavljačev. Sama cerkev pa je bila na naše presenečenje zaprta. Očitno so v sklopu poletnega festivala imeli v njej prireditev za mladino, turisti smo ostali pred vrati. Prav. 
Dogajanje na odru promenade
Šli smo naprej do trga pred mestno hišo. Na nasprotni strani trga stoji znamenita hiša Melngalvju nams ali Blackheads v nam nekoliko bolj razumljivem jeziku. Trenutno so jo očitno prenavljali. Pred njo je sredi tlaka znamenje, kje je stala prva božična smrekica v Rigi in sicer davnega leta 1510. 
Trg pred mestno hišo
Ali je bila tudi prva na svetu, je seveda drugo vprašanje. Poleg Rige za ta laskavi naziv kandidira menda tudi bolj severno ležeči Tallinn. Božiček pa nič. Dekleta so odšla naravnost proti spomeniku svobode, sam pa po kratkem postanku v cerkvi sv. Petra. Spomenik so ravno (znova) prenavljali, tako, da ga nismo prav veliko videli. 
Mesto prve božične smrekice
Sprehodili smo se do pravoslavne katedrale in za trenutek postali v zlati notranjosti. Za stebrom sem ujel nekaj fotografij, nato pa sva z Majo pred cerkvijo začela iskati dekleti. Le kam sta izginili, saj sta se proti izhodu napotili le malo pred nama? Končno sem ju odkril na stopnicah na drugi strani vhoda. 
Spomenik svobode
Nedolžno sta izjavili, da sta dobili navodilo, naj počakata na stopnicah. Malo smo firbcali po številnih stojnicah, nato pa so dekleta odšla na prigrizek v McDonalds. Sam sem med tem našel del mestnega obzidja in prisluhnil uličnim glasbenikom. Mladina je imela raziskovanja mesta dovolj, odšli smo proti reki. 
Notranjost pravoslavne katedrale
Na promenadi se je še vedno veliko dogajalo. Iz ledu je umetnik izdeloval skulpturo, da se je led ob tem prav hitro topil ga očitno ni preveč motilo. Na malem odru so nastopali mladi cvetličarji, na glavnem pa rokovska skupina. Nismo je prav dolgo poslušali, napotili smo se proti kampu, vmes pa sva z Majo skočila še do trgovine po nekaj nujnih potrebščin. 
Latvijski strelci
Ko se je stemnilo, sem se počasi odpravil nazaj proti mestu. Želel sem najti nekaj škatlic in spremljati dogajanje. Pa je začelo deževati in večino časa sem vedril pod drevesom, od koder je bil moj pogled na oder res dober. Nastopali so različni izvajalci, nekateri zabavni, drugi pevsko razpoloženi. 
Umetnik pri delu
Ko se mi je zdelo, da se je dež unesel, sem odšel do dveh škatlic, nato pa hitel na most, da bi opazoval ognjemet. Maja in Ajda sta ravno tako prihajali, najprej sta želeli ostati kar ob reki, nato pa sta se mi le pridružili. Prav zabavno je bilo gledati avtomobile, celo taksi je bil med njimi, ki so se na mostu enostavno ustavili na enem od dveh pasov. 
Zabavni kabaret
In opazovali, kdaj se bodo pisane barve razlile po nebu. Končno so prve rakete poletele v nebo in dobrih deset minut smo opazovali ples ognja nad vodo. Maja in Ajda sta bili nad videnim navdušeni, z množico smo se premaknili z mostu in počasi odšli do kampa. Tam sem spraznil kaseto, čas je bil za tuširanje, nato pa spanje. 
Čudoviti ognjemet nad reko

RIGA, GRAD TURAIDA, JAMA GUTMANA – 20. 8. 2017 - Zjutraj sem skočil na kolo in odbicikliral po Rigi, zanimal me je del, ki se je od našega polotoka vlekel v smeri juga. Vrsta zanimivih točk, med njimi drevo, ki je čisto požrlo steber obcestne svetilke. Ura je tekla, rekreacije sem imel zadosti, odpeljal sem nazaj do avtodoma. 
Pogled na Rigo z mostu harfe
Še zadnje malenkosti, zajtrk, točenje vode in v dogovoru z upravnikom kampa premik na parkirišče pred izhodom. Avtodom je bil na varnem, nam pa še enega dne ni bilo treba plačati. Ura se je približevala enajsti, ko smo odkorakali čez harfo proti centru. Na promenadi se je tudi danes marsikaj dogajalo. 
Dekleti pred mestno hišo
Češki cirkusanti so se pripravljali na nastop, na odru je bila že prva skupina. Stopili smo do trga pred mestno hišo. Dekleti sta tam našli povezavo na svetovni splet in nič več ju ni zanimalo. Midva sva raje odšla še malo naokoli, pod železniško progo, skozi tržnico, mimo akademije znanosti, vse do luterantske cerkve sredi krožišča. 
Akademija znanosti
Ko sva se vrnila do deklet, je bil že čas, da skupaj stopimo znova na promenado, kjer se je ravno začenjal uradni nastop čeških cirkusantov z velikim kolesom. Na njem so se vozili gor in dol, dokazovali, kaj je možno doseči z nekaj smisla za ravnotežje. Ker smo prej že videli vajo, sem še pred koncem odkorakal do stolnice, plačal vstopnino in si šel pogledati to čudo. 
Češki cirkusanti in veliko kolo
V križnem hodniku poleg cerkve je bil na ogled kup fragmentov iz zgodovine cerkve, tudi pozlačeni petelin, ki je nekoč na vrhu zvonika prestregal strele. Najbolj zanimiva pa je bila nedvomno ogromna granitna buča, za katero se nikomur ne sanja ali je bila izklesana kot takšna ali pa je bila včasih del velikanskega kipa. 
Križni hodnik
Tudi ni čisto jasno zakaj so jo pred leti zakopali na zemljišču, ki je pripadal katedrali in pred kom so jo hoteli obvarovati. Sedaj je ta žalosten obraz na ogled vsem obiskovalcem. Še hiter pogled v krstilnico, nato pa sem se na vhodu v cerkev že srečal z dekleti. One so šle na ogled, sam pa sem stopil v cerkveno ladjo. 
Velika buča
Nič kaj nisem bil pretirano navdušen. Protestantska cerkev kot takšna, dokaj gola, prižnica ob robu, oltar, orgle v postopku restavracije. Meni so se vsekakor zdela najbolj zanimiva pisana okna, polna svetopisemskih podob in detajlov iz zgodovine mesta. Mahnili smo jo nazaj proti harfi in našemu avtodomu. 
Katedrala
Odpeljali smo se skozi Rigo proti severu. Čeprav smo morali čez center, pretirane gneče ni bilo. Se je dobro poznalo, da je nedelja. Le ceste so bile občasno malo slabše, nekaj deset metrov razgibanih tlakovcev na enem od mostov je bilo za poživitev in bujenje. Nad mestom smo peljali proti kraju Turaida, kjer stoji istoimenski grad. 
Grad Turaida
Brez težav smo prišli do parkirišča, kjer nas je ženska, ki je pristopila, vprašala ali ostajamo do naslednjega dne. Pa to ni bil naš namen, zato smo plačali zgolj dnevno tarifo in odhiteli po plačilu vstopnine do stavb manjšega muzeja na prostem. Vreme je bilo bolj kislo, toda, kaj se more. 
Interaktivna predstavitev zgodovine
Prebrali smo si lokalno legendo, pokukali v cerkev in na hitro preleteli manjši muzej. Saj ne, da nas ne bi zanimal. Toda če so vsi napisi zgolj v latvijščini, kaj veliko nimaš za brati. Končno smo bili na vstopu v grad. Osvojili smo ga brez težav. Ker pa se je večina zgodovinskih zbirk zapirala ob šestih, torej čez dobre pol ure, smo morali kar pohiteti. 
Kaj pa človekove pravice?
Zbirke so bile zanimive, nekje tudi interaktivne. Čeprav so bile razporejene v različne grajske prostore, pa jih na srečo ni bilo tako veliko, da si jih ne bi mogli pogledati še pred zaprtjem. Ko so kar nekam čemerne matrone, ki so nadzorovale dogajanje v muzejih, zaklenile vsaka svoja vrata in odkorakale iz službe, smo raziskali še dvorišče in prostore, ki jih sedaj pokriva zgolj oblačno nebo. 
Na grajskem dvorišču
Za konec smo se po res ozkih stopničkah vzpeli na veliki grajski stolp, s katerega se nam je odprl lep pogled na reko Gaujo in istoimenski narodni park. Kar nekaj časa smo uživali v razgledu, nato pa se po istih stopničkah spustili nazaj na grajsko dvorišče. Zunaj obzidja smo zavili na travnik, kjer stoji vrsta skulptur nekakšne forma vive. 
Vzpon na grajski stolp
Kaj točno je posamezni umetnik hotel povedati si nismo znali odgovoriti, raje smo iz podob tkali neke svoje zgodbe. Našli smo stopnice, ki so nas vodile navzdol, vse dokler nismo prišli do reke. Mimo kampa, kjer so očitno veslači ravno zaključili dnevni spust, smo se bližali jami Gutmana. 
Pogled navzdol
No, jama je kar pretirano reči. Gre bolj za malo večji spodmol v pesku, ki pa je znamenit zaradi številnih zapisov, tudi izpred stoletja in več. Skušali smo raziskati nekaj zapisov, pa nam razen letnic ni šlo najbolje. Bistvena prednost je vsekakor bila, da pod spodmolom ni niti pršelo. 
Forma viva
Na hitro smo si pogledali še dva manjša spodmola, nato pa korakali nazaj in zavijali levo, na pot, ki naj bi pripeljala ravno tako do parkirišča. Le, da je bil tukaj nekje še skrit zaklad. Ali nekaj temu podobnega. Hoje je bilo sicer nekaj, toda kljub dežju je bila kar prijetna. Povrh smo vsa strma mesta premagovali s pomočjo lesenih stopnic. 
Jama Gutmana
Prav prijeten sprehod. Znova v avtodomu smo se odpeljali proti kraju Cessis. Cesta je bila dobra, kar hitro smo bili tam. Parkirali smo na zamišljenem mestu, zjutraj pa ugotovili, da le nekaj metrov proč od parkirišča, namenjenega očitno tudi avtodomom. Do konca smo si pogledali film Lepotica in zver, nato pa ob škrebljanju dežja po strehi mirno zaspali. 
Zapisi od blizu

CESSIS, SUUR MUNAMÄGI, PIUSA, PESAPUU – 21. 8. 2017 – Zjutraj sem se odpravil do gradu in naredil še lep sprehod po centru mesta. Pristal sem na lokalnem pokopališču, ki pa je bilo videti precej zapuščeno. Povrh sem ugotovil, da so očitno spomenik vojnim žrtvam ravno pred kratkim odstranili in del pokopališča prekopali. 
Park Maja
Skozi center sem se sprehodil nazaj v avtodom in dekleta po zajtrku povabil s seboj do parka z zanimivim imenom Maja in gradu v bližini. Plačali smo vstopnice, sledili skupini otrok, ki je očitno ravno tako prišla na ogled, nato pa zavili proti zeliščnemu vrtu. Komaj smo dobro stopili med gredice, že je pristopil možakar. 
Pravoslavna cerkev
Očitno je zgolj čakal, da se je lahko komu pohvalil s svojim vrtičkom. Posamezne rastline smo dobro poznali, za druge nam je hitro povedal kako se imenujejo in za kaj se uporabljajo. Kolikor smo se seveda o teh strokovnih zadevah lahko sporazumeli v angleščini. 
Stari grad in topovske krogle
Pokazal nam je tudi zanimivo bučo za zalivanje, nato pa že vabil na poskušino domačih žganic. Sem že vedel, koliko je ura, z Ajdo sva odšla mimo kamnitih krogel, ki so med obleganjem letele proti gradu, Maja in Živa pa sta kot začarani obstali pred njegovo stojnico. 
Vrtnar
Da krožniček na pultu ni ostal prazen, je seveda jasno. Je bilo pa pokušano greha vredno, sem kasneje slišal sodbo. Raziskovanje stolpa, ki je očitno edini bolj ali manj preživel viharje stoletij, današnji videz pa dobil tudi z nekaj pomoči restavratorjev, je bilo kar zabavno. 
Kako se zaliva ...
Šele tu smo ugotovili, da smo na blagajni očitno spregledali lanterne s svečami, ki jih delijo obiskovalcem za svetlobo v temnih prehodih. Nazaj se nam ni dalo hoditi, svetili smo si kar z bolj sodobnimi pripomočki. Seveda je bila v eni od niš tudi lesena deska z odprtino. Klasično stranišče na štrbunk. 
Notranjost gradu
Spust povsem v klet, kjer je bila morebiti nekoč grajska ječa, je bil kar adrenalinski. Sploh ker pod seboj nisi videl ničesar, lestev skozi ozko odprtino je vodila v temo. Še malo smo raziskovali gole zidove, kamnite oboke, oltarje nekdanjih kapel. Nato pa se iz zgodovine izvili v mesto, kjer smo ugotovili, da so očitno res vse protestantske cerkve plačljive. 
Razvaline
Na poti proti avtodomu smo zaokrožili še do grajskega parka z velikim ribnikom in znova pozdravili vodomete v malo višje ležečem parku Maja. Zapeljali smo iz parkirišča, mesteca, države. Cesta nas je namreč peljala proti severovzhodu, v smeri Estonije. Da je kakšna meja, tudi tukaj nismo opazili. 
Grajski park
Ob spominu na Belorusko mejo se nam je spet kar malo milo storilo. Z glavne ceste smo zavili na stransko, se ustavili ob hiški, kjer so nekoč oddajali kmetje mleko. Zakaj je nekaj posebnega, nam še danes ni povsem jasno. Nato pa že avtodom zapeljali na parkiriše pod najvišjim vrhom, ne le Estonije, temveč kar celega Baltika. 
Vzpon na najvišjo goro
Sam sem najprej skočil na sosednji vršiček, nato pa hitel na najvišjega, Suur Munamägi, saj sem mislil, da so dekleta že na vrhu. Pa so prišla nekaj minut za mano. Vzpon je seveda izjemno naporen, brez ustrezne opreme tam nimaš kaj početi, stopnice in varovalna ograja so sami po sebi umevni. 
Suur Munamägi
Sam vrh spada med najvišje v svetovnem merilu, saj je zgolj 8530 metrov nižji od Čomolungme. Ali matere vesolja. Ali Everesta po domače. Dekletom se je to seveda zdelo neizmerno smešno, da bi šla še malo višje, ni bila pripravljena nobena. Redek zrak pa to, kajpada. 
Pogled z razglednega stolpa
Zato sem se na razgledni stolp odpravil sam in v oblačnem vremenu ujel nekaj pogledov na bližnje gričke, travnike, gozdove, reko med njimi. In dekleta daleč spodaj. Dobrih 300 metrov nad morjem. Navzdol smo se odpravili naokoli in vmes malo žabico na razmočenih tleh skoraj posvojili. 
Mala žabica
Dekleti sta jo nekaj časa valjali po rokah, nato pa le pustili kot varuhinjo teh višin. Pot nas je vodila sedaj še bolj vzhodno, proti jamam pri Piusi. Cesta je sicer peljala prav, le asfalta je kar naenkrat zmanjkalo. Kakšno srečo imamo, da je bil pred nekaj dnevi dež in se je tudi rebrcem, kolikor jih je že bilo, dalo lepo izogibati, še nismo vedeli. 
Jame pri Piusi
Maja je zatrjevala, da druge, boljše poti ni, tako sem se vdal v usodo in vijugal malo sem in malo tja. Prečkali smo glavno cesto in malo naprej prišli končno tudi znova do asfalta. Odbrzeli smo proti vasi, ki leži le nekaj kilometrov od ruske meje in naprej do parkirišča v bližini jam, izkopanih v pesku. 
Jame, izkopane v pesku
Ogled se je začel z nekoliko dolgočasnim filmom o netopirjih, nato pa smo se napotili v jamo. Teh je bilo sicer več, izkopali pa so jih zaradi peska, ki je bil zelo primeren za pretopitev v steklo. V sredini so pustili debele stebre, saj bi se sicer vse skupaj podrlo. Še sedaj se posipa, vodička nam je pripovedovala o podoru, ki se je zgodil ravno med enim od ogledov. 
Stebri vodijo do enega od podorov
Sprehod globje po jami zaradi varnosti ni dovoljen, prvi obok pa so utrdili z betonom. Izvedeli smo marsikaj o življenju teh svojevrstnih rudarjev, nato pa je bil ogled zaključen. Odšli smo proti nekaj deset metrov oddaljenim sipinam, lezli po njih, risali v pesek, gledali ptiče, ki si v mehke stene naredijo luknje z gnezdi. 
Gozd
Učna pot nas je popeljala skozi gozd, kot ga na severu pričakuješ. Borovci, beli mah, brusnice. Nekatera območja so bila ograjena, pod površino so bile jame, podori so v nekatere naredili strme luknje. Pokukali smo še v keramično delavnico v bližini dokaj zapuščene železniške proge in se vzpeli na razgledno ploščad na vrhu hiške z blagajno, od koder pa se ni dejansko videlo prav nič. 
Sredi peščine
Maja je odločila, da je čas za pozno kosilo, sam pa sem odbicikliral do vasi, mimo cerkvice prišel do jezera pod njo in se nato vrnil k avtodomu. Med brcanjem sta mimo mene v avtomobilu peljala dva obmejna policista in me tako znova spomnila, kako blizu meje smo. Kar nekam slab občutek sem dobil in po kosilu sem odločil, da se premaknemo. 
Pristajališče vesoljskih ladij?
Samotno parkirišče mi ni dajalo občutka varnosti. Pa še zaželel sem si večernega pogleda na razgledni stolp v obliki drevesa pri mestu Rõuge. Maji sem naročil, naj me vodi po asfaltnih cestah, saj sem makadama za en dan imel več kot dovolj. Vožnja je minila brez težav, že smo parkirali na velikem parkirišču s pogledom na res nenavadni stolp. 
Kupola na vrhu
Še najbolj je bil podoben pristajališču za vesoljske ladje. Dve sta očitno ravno pristali. Z Majo in Ajdo smo seveda odšli do njega in se povzpeli v zgornje gnezdo. Meglice nad gozdom so bile čarobne, hiške v bližini tudi. Spustili smo se še do nižjega gnezda, nato pa vrnili v avtodom. Postelje so nas čakale. 
Meglice

TARTU – 22. 8. 2017 – Zjutraj sem se spet odpravil naokoli, do centra kraja in nazaj. Ravno, da sem se dobro zbudil in zadihal svež zrak. Ugotovil sem, da v bližini počasi poganja naselje hišk iz preteklosti, neke vrste muzej na prostem. Potem pa z dekleti že užival v pogledu z visokega razgledišča. 

Rõuge
Pa se tudi danes žal ni videlo prav daleč, oblačno nebo je kazalo, da počasi prihaja poslabšanje vremena. Z gnezd smo se spustili pod kovinsko drevo in odpeljali proti severu. Naš cilj je bilo mesto Tartu, do katerega pelje glavna cesta, ki povezuje na vzhodu Estonije jug in sever države. 
Razgledišče
Ko smo prispeli, ni bilo težko najti parkirišča ob hiši eksperimentov z imenom AHHAA. Bolj težko je bilo nato tudi parkirati. Zapeljati v garažno hišo bi bil nedvomno precej neuspešen poskus. Drugo parkirišče je zasedel cirkus, improvizirana zapornica je kazala, da na nekaj prostih mestih ni zaželen nihče. 
V gnezdu
Ko smo ugotovili še, da na plačljivem makadamskem parkirišču v bližini bolj ali manj ni prostora, sem parkiral na mestu za električna vozila in odšel po pomoč k blagajni. Mlajši uslužbenec je bil zelo prijazen, skupaj z menoj je šel še enkrat okoli in videl to, kar sem že vedel. Da pametnega mesta ni. 
AHHAA
Končno je ob posvetu z nadrejenimi prejel namig, da lahko parkiram na enem od štirih mest za avtobuse. Dobil sem pisno dovolilnico, jo zataknil za vetrobransko steklo in po še enem krogu okoli sosednje stavbe končno le pristal na pravem mestu. Znotraj muzeja sta se dekleti kmalu zgubili, tako sva z Majo poizkuse raziskovala sama. 
Vrteča soba
Vrteča se soba je povzročila, da naju je zanašalo, čeprav se tla pod nama niso premikala, peljala sva se s kolesom po žici, napeti nad dvorano, spoznavala lastnosti elektrike, nihanja. Zbirka človeških in živalskih trupelc v formaldehidu je bila prav grozljiva. Posamezni organi, zarodki, degeneracije, kosti, lobanje. 
Vožnja s kolesom po napeti žici, da o torpedu ne govorimo!
Nekaj opisov sva prebrala, predvsem pa si pogledala primerke. Še nekaj različnih, zanimivih poizkusov in že sva se znova spustila v pritličje ter zakorakala v oddelek, namenjen vodi in poizkusom z njo. Seveda sva tudi tukaj stopala naokoli, opazovala in se učila. Ter marsikaj preizkusila. 
Degeneracije
Ostala sva bolj ali manj suha, le voda je špricala sem in tja. Končno sva znova našla dekleti in šla za njima do razstave Aha, Human Bodies, namenjeni raziskovanju človeškega telesa. Audio vodič je vodil po oddelkih, namenjenih posameznim dogodkom v človeškem življenju ali našim sestavnim delom. 
Vodna zabava
Razstavljena so bila prava telesa oziroma njihovi deli, seveda ustrezno preparirani oziroma plastificirani. Vse skupaj se je začelo kje drugje kot pri rojstvu, človeku smo sledili vse od spočetja, skozi mesece nosečnosti, do rojstva. Toda tu se je pravo dogajanje šele začelo. 
Rezine
Kosti, mišice, dihalne poti, prebavni trakt, srce in ožilje, živčni sistem, možgani. Razlaga delovanja, zanimivosti, nenavadna dejstva. Čas je kar mineval, točk je bilo več kot 70, teles in njihovih delov več kot 150. Človeško telo, narezano na rezine, celotno ožilje, mišice, pljuča kot morajo biti in seveda tudi pljuča kadilca, sestava lobanje. 
Ožilje
In nato za konec še enkrat cel človek, narezan na končke, kot serija malo debelejših zrezkov, od nožnih prstov do vrha glave. Vsekakor zanimivo, o sebi smo sedaj vedeli marsikaj več. Ko sva še midva z Majo, ki sva kot običajno znova »zamujala«, prišla do konca, smo se skupaj odpravili proti izhodu. 
Dva dela enega človeka
Sam sem dekletom ponudil še glavo na pladnju, seveda zgolj v iluziji z ogledali, nato pa sta Maja in Ajda odšli pripravljat kosilo, midva z Živo pa še malo naokoli. Ustavila sva se pri vodnih eksperimentih, igrala posamezne igre, sedla v gasilni avto in nato še električnega malčka. 
Glava na pladnju
Nato pa hitela na dobrote, ki so naju pričakale na mizi. Ko smo pojedli, smo se odpeljali dober kilometer daleč, kjer so na zemljišču, ki je bil last estonskega narodnega muzeja, v času sovjetske zveze uredili letalsko bazo. Seveda je bilo območje povsem zaprto. Po osamosvojitvi Estonije je prvotni lastnik dobil zemljišče nazaj in tam zgradil seveda muzej. 
A bi umaknili tisto steno, da se lahko odpeljem?
Parkirali smo pred njim in ker ura ni bila več tako zelo zgodnja, pohiteli proti vhodu. Vstopili smo pri vhodu A, kjer se dejansko potopiš v zgodovino od današnjih dni nazaj. Če bi peljali naokoli, parkirali na nekdanji vzletni stezi in vstopili pri vhodu B, bi seveda iz globin plavali proti sedanjosti. 
Estonski narodni muzej
Osrednji del zgradbe je namenjen prikazu Estonije skozi zgodovino, levo in desno pa so razstave posvečene posameznim dogodkom ali predmetom. Na vhodu smo prejeli kartice. Te so nam prišle še kako prav, saj je muzej daleč od zaprašenih vitrin z listi v tujem jeziku, ki jih komaj znaš prebrati, kaj šele, da bi jih razumel. 
Od sedanjosti v preteklost
Ob vsaki vitrini je bil eden, nekje tudi več bralnikov. Ko si mu približal kartico, je preklopil iz estonščine v angleščino. Podobno se je zgodilo tudi pri ekranih, kjer so se vrteli filmi. Seveda nas je takšen način predstavitve navdušil. Šli smo mimo zguljenega stola človeka, ki je »izumil« skype, videli, kakšna so bila božična darila v zadnjih desetletjih, se nasmihali ob enem prvih bankomatov. 
Narodne noše
Skozi čase osamosvajanja smo se približevali časom, ki so bili za Estonce težki. Spotoma sem si pogledal še razstavo o Estonski zastavi, kasneje pa v stranskih sobah tudi o narodnih nošah, domačih izdelkih, vsakdanjih ljudeh in njihovih zgodbah. Ob tem pa se potapljal vedno globlje in globlje v preteklost, vse do časov, ko so tu okoli še skakali ljudje s kamnitimi sekiricami. 
Kdo bo Dedku mrazu stkal plašč?
Ob vračanju smo z Majo in dekletoma iz dimnikov namišljne tovarne priklicali oblačke dima in ugotovili, kakšen je bil nadzor na nekdanji sovjetski meji. Ura zapiranja je bila tu, videli smo vse, napotili smo se do avtodoma. Dekleti sta sprva napovedovali, da se bosta šli mimo malega ribnika gugat na veliko leseno gugalnico. 
Maja in čuha puha
Pa sva šla nato do ostankov poslopja, kjer je bilo nekoč bogsigavedi kaj, zgolj midva z Majo. Ko sva prišla nazaj na parkirišče, smo se odpeljali proti mestu in pred mostom čez reko Emajõgi, na parkirišču trgovine, pustili avtodom. Mimo botaničnega vrta smo se napotili po ulicah mesta proti trgu pred mestno hišo. 
Tartu
Malo smo postali, nato pa odšli mimo stavbe univerze in velike cerkve Jaani kirik do botaničnega vrta. Presenečeno smo ugotovili, da je vstop očitno zastonj. Rastlinjaki so bili sicer že zaprti, pa nič zato. Je bilo tudi zunaj marsikaj zanimivega za videti. Potopili smo se med cvetice, zanimive skulpture, videli različne vrste mahov, japonski vrt, rozarij. 
Mestna hiša
Ne da bi sploh iskali smo našli zanimive kotičke, stopnice, ki so nas pripeljale do novih delov vrta. Dekleta so se izgubila, ali pa sem se seveda jaz, na koncu smo se znova našli ob gredicah pred izhodom. Po tem, ko smo precejšen del dneva preživeli v notranjosti zgradb, je bil takšen sprehod med zelenjem, in to dejansko sredi drugega največjega estonskega mesta, pravi balzam za dušo. 
Univerza
Na deželo je počasi legal mrak, čas je bil za slovo, odšli smo čez zanimivi most nazaj do avtodoma. Sam sem skočil še po tri škatlice, nato pa sva z Majo obiskala trgovino pred katero smo bili parkirani. Nazaj do muzeja ni bilo daleč, utaborili smo se na znanem mestu, se še enkrat ozrli na pisani vodomet sredi ribnika, nato pa kmalu zaspali. 
V botaničnem vrtu

SLAP VALASTE, KÄSMU, NARODNI PARK LAHEMAA, ALTJA – 23. 8. 2017 – Zjutraj sem se naokoli odpravil peš. Pomisleki, da bi šel lahko s kolesom, so odpadli takoj, ko sem zašel v močvirje. Dodobra sem raziskal nekdanje letališče in njegovo okolico. Moker in blaten sem se končno izvil iz moče na povezovalno cesto in se po odkritju podzemnega bunkerja vračal na pristajalno stezo. 
Podzemni sovjetski bunker
Iz nje sem preskočil na vzletno in se mimo številnih zaklonov vrnil do muzeja. Dekleta so vstala, počasi smo se odpeljali proti severu. Cesta je bila dobra, vožnja seveda nekoliko dolgočasna, tako, kot pokrajina okoli nas. Ko sem ugotovil, da se peljemo mimo ogromnega mejnega jezera Peipus, sem na počivališču ustavil in sprehodili smo se do vode. 
Peipus
Ravno toliko, da smo se dobro pretegnili, pogledali vodno širjavo, nato pa že peljali naprej. Vreme se je kisalo, začelo je deževati. Mimo mesteca Jõhvi smo navigirali do parkirišča nad slapom Valaste. Z dežniki v rokah smo odšli čez cesto in kmalu ugotovili, da je dvoje stopnišč, ki so vodila do razgledne ploščadi, zaprtih. 
Slap Valaste
Očitno se je vse skupaj začelo počasi podirati in je bila to edina rešitev. Slap smo vseeno videli, tako s te, kot druge strani. Sam sem sicer splezal še malo nižje in iskal skrito škatlico, vendar neuspešno. Sem pa zato malo višje našel drugo. Odpeljali smo se naprej, navigirali skozi narodni park Lahemaa in pripeljali do vasice Käsmu. 
Obala pred Käsmujem
Parkirali smo na njenem koncu, parkirno mesto se je spraznilo ravno za nas. Z Ajdo sva pohitela naprej, raziskal sem manjši bunker, nato pa sta za nama že prihajali Maja in Živa. Sprehodili smo se mimo balvana Vana Jüri do rta na koncu kopnega. Mene je seveda mikal hudičev otok ali Kuradisaar, do katerega je ob oseki včasih tudi kopen prehod. 
Pogled s Kuradisaarja nazaj na kopno
Tokrat ni bilo tako, vseeno pa sem poskusil. Če bo voda previsoka, bom obrnil, sem si rekel. Hoja je bila kar naporna, saj so bile skale zaobljene in spolzke. Enkrat sem tako skoraj pristal v vodi, toda uspelo mi je priti do kopnega. Tam pa sem ugotovil, da mi je telefon mrknil, kasneje sem ugotovil, da dokončno. Očitno mu je vlaga zadnjih dni škodila.
Ptičje skale
Ni mi preostalo drugega, kot da se dokaj jezen vrnem nazaj na kopno, grem po Garmina in pot ponovim. Tokrat težav ni bilo, šel sem do konca otoka in na koncu sveta, kot sem si mislil sam pri sebi, opazoval številne ptiče na skalnih balvanih. Nekateri so se dvignili in krožili okoli, drugi so zgolj sedeli. 
Razburkano
Vrnil sem se nazaj na celino, med tem je na mizo prišlo kosilo, po njem pa smo odšli v vas, do pomorskega muzeja. Sprva smo se obrnili že na vhodu, saj za nas ni nihče pokazal zanimanja. Ko smo se vrnili z obale, kjer sem splezal na stari sovjetski opazovalni stolp, pa nas je opazila prijazna gospa, ki je odlično govorila angleško. 
Balvan Vana Jüri
Razložila nam je marsikaj o zgodovini kraja, pomorski tradiciji, izseljevanju. Ni nam bilo žal, da smo se odločili raziskati za ta kraj tako značilno tradicijo. V zadnji sobi so bili napisi in pojasnila tudi v angleščini, pozorno smo jih prebrali in se ob tem začudili povezanosti s Finsko, s katero so očitno delili še marsikaj drugega kot zgolj »ljubezen« do velikega vzhodnega soseda. 
Pogled s sovjetskega opazovalnega stolpa
Včasih so se kar precej povezovali, vzklile so ljubezni, mešala sta se jezika. Ker je bil Käsmu nekoč kar premožno mestece, so lahko svojim severnim sosedom kdaj tudi pomagali, prebrali smo zgodbo o gradnji cerkvice na enem od finskih otokov. Ko smo si pogledali bolj ali manj vse zanimive primerke v muzeju, je bil čas za slovo. 
Med razlago v pomorskem muzeju
Zaokrožili smo po kraju in se mimo majhne cerkvice vrnili do parkirišča. Odpeljali smo se nekaj kilometrov skozi gozd, do parkirišča sredi parka Lahemaa, ob eni od najbolj obiskanih pohodnih in učnih poti v bližini kraja Oandu. Majo so takoj premamile borovnice in brusnice v bližnjem gozdu. 
Pripomočki za navigacijo
Drugače je bilo z dekleti, ki sta bili pripravljeni priti za nekaj minut na sveži zrak zgolj ob pogoju, da si bomo pogledali večerni film. O sprehodu seveda nista hoteli niti slišati. Sam pa sem jo mahnil po poti, skozi gozd. V večjem delu je speljana po lesenih deskah, kjer so vzponi ali spusti, pa so stopnišča. 
Vaška cerkvica
Deske so bile spolzke in enkrat sem se prav pošteno zložil. Tako sem si kar oddahnil, ko sem zakorakal na tisti del, ki je imel po vrhu kovinsko mrežico. Drselo ni več, korak je bil zanesljiv. Počasi se je že mračilo, nad menoj so s čudnim vreščanjem nekam v daljavo letele ptice. 
Narodni park Lahemaa
Čeprav sem ob pomoči pojasnilnih tabel lahko ugotovil, da se je ob enega od dreves drgnil veliki kosmatinec, medveda na srečo nisem srečal. Pa tudi k Maji se ni prišel pritoževat, da je zašla v njegova »polja«. Mi je že tako povedala, ko sem ob sončnem zahodu zašpilil klobaso. 
Eno izmed stopnišč
Odpeljali smo se še do vasice Altja, kjer smo parkirali z zadnjo dnevno svetlobo. Odpravili smo se skozi vas proti hiškam, ki so še takšne, kot so jih nekoč imeli ribiči, ki so tu živeli. Pred njimi smo srečali nemško skupinico, ki si je mesto očitno izbrala za prenočevanje. Vrgli smo pogled na osamljeni balvan sredi zaliva in postali ob čolnu na obali. 
Ribiške hiške v Altji
Nato pa odšli počasi nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se v smeri Tallinna, pa še pred njim navigirali do parkirišča pri slapu Jägala. Meni se je sicer zdelo nenavadno, da je očitno pred kratkim nekdo na njegovem robu kuril ogenj, imel sem občutek, da sem za trenutek tudi ujel nekoga, ki še stoji tam. 
Samotni čoln
Pa je bila očitno le senca, tisti, ki se je ob ognju ogrel je odpeljal v trenutku, ko smo mi prišli. Tako nas ni nihče motil, noč je minila mirno, za nami je prišel še nekdo s prikolico in v njej tudi prespal. Komaj sem ga še opazil, nato pa se ob razmišljanju o naslednjih dneh že zazibal v svet sanj. 
Počasi prihaja čas za spanje

SLAP JÄGALA, TALLINN – 24. 8. 2017 – Zjutraj sem se sprehodil pod slap, nato pa odšel še do manjšega slapiča, ki je padal preko umetne pregrade nekoliko stran. Sem pa tam našel zanimivo škatlico, kjer je bilo treba za vpis ime izvesti v priloženo tkanino. Šlo mi je kar dobro, očitno imam še skrite talente. 
Slap Jägala 
Bil je čas, dekleta sem pocukal, da bi bilo dobro pogledati bližnjo naravno znamenitost. Na robu poletja seveda vode ni bilo pretirano veliko, padala je približno čez tretjino skalne stopnje, osem metrov globoko. Že to je bilo zanimivo, kako mora biti šele, ko voda dere preko celotne stopnje. 
Pogled na slap od spodaj
Majo je ob tem najbolj zanimalo, zakaj je voda rjava. Prepričano sem ji odgovoril, da ne zaradi umazanije, temveč nedvomno prsti preko katere teče. Dan je bil še mlad, čas za premik seveda. Peljali smo proti Tallinnu, pred njim zavili proti morju in parkirali na počivališču za avtodome, ob marini v Piriti. 
Tallinn
Dobili smo pojasnilo o tem, kje je stranišče, ugotovili, da so tuši dodatno plačljivi, in predvsem, da nikakor nismo sami. Plačali smo bivanje za en dan in izvedeli, da to velja do naslednjega večera. Super. Opremili smo se za pohod v mesto in stopili na pot. Čakal nas je kar dolg sprehod, toda ob morju je čas mineval hitro. 
Maarjamäe
Šli smo mimo spomenika Maarjamäe, ki so ga v spomin sovjetskim vojakom, ki so padli med drugo svetovno vojno, zgradili tukaj še v času prejšnjega režima. Veliki obelisk sedaj bolj ali manj sameva, mi smo šli naprej, pogled nam je počival na zalivu, številnih ladjah, ki so prihajale ali odhajale. 
Russalka
V bližini Russalke, spomenika potopljeni ruski ladji z enakim imenom, smo prečkali cesto in prišli v park Kadriorg. Sam sem skočil še do bližnje škatlice in se potem z dekleti dobil pred palačo. Med tem ko je območje okoli bližnje predsedniške palače povsem zaprto, je palača Kadriorg seveda povsem nekaj drugega. 
Palača Kadriorg
Lep park, vodometi, stavba je zardevala na platnu oblačnega neba. Za obisk galerije se nismo odločili, raje smo odšli naprej raziskovat mesto. Dan je bil kot ustvarjen za kaj takšnega. Mimo labodjega ribnika smo jo mahali proti operi in nakupovalnemu središču nasproti nje. 
Opera
Dekleta so me počakala v parku, sam pa sem odšel v odvetniško pisarno moža moje znanke. Tajnica mi je izročila kuverto z vozovnicami za Helsinke in nekaj koristnimi informacijami za obisk tega mesta. Naš sprehod smo nadaljevali proti staremu delu mesta. Šli smo mimo kipa dimnikarja. 
Bo prinesel srečo?
Ko sem Maji razložil, da sva se tam pred leti slikala oba z mojim šefom, se je k njemu hitro postavila še ona. Cerkev Niguliste je sedaj muzej, tako, da smo šli zgolj mimo. Na tako lep dan nam res ni bilo po volji, da bi čas zapravljali v zatohlih sobanah, polnih spominov preteklosti. 
Cerkev Niguliste
Skozi Danski kraljevi vrt smo se ob premlevanju zgodb o tihih menihih odpravili proti pravoslavni katedrali Alexandra Nevskega, ki stoji nasproti dvorca Toompea. Pogledali smo v notranjost, zlati ikonostas, podoben že videnim, je bil seveda vreden ogleda. Z Majo sva se spustila pod Hermannov stolp, nato pa skupaj z dekleti odšla do katedrale svete Marije. 
Črni menihi
Vanjo smo pogledali zgolj na hitro z vhoda, cerkva smo imeli na tej poti res že kar malo dosti. Nato pa z roba obzidja ujeli pogled na zaliv pred mestom in nižje ležeče dele mesta. Preden smo se vanje spustili po stopnicah. Ozke ulice, posamezne stare hiše v pisanih barvah, tramovi za škripce. 
Cerkev Alexandra Nevskega
Cerkev Oleviste je bila zanimiva, še posebej kartice, ki so jih prodajali na vhodu so mi bile všeč. Dekleta so naslednji dan skočila po eno od njih. Sprehod smo nadaljevali mimo debele Margarete, velikega okroglega stolpa, dela obzidja, ki danes gosti del pomorskega muzeja. 
Hermannov stolp
Postali smo na trgu pred mestno hišo, nato pa se po malici na robu Tammsaare parka ob mestnem obzidju ločili. Dekleta so po najbližji poti ubrala smer proti avtodomu. Sam pa sem še enkrat zaokrožil po starem delu mesta, mimo gostilne Olde Hansa in trga svobode vse naokoli. 
Stare hiše v spodnjem delu mesta
Vračal sem se skozi park Kadriorg in mimo površine festivala pesmi (Lauluväljak). V teh dneh je bil ravno čas enega od festivalov, posvečenega glasbi preteklega stoletja, zato je bil vstop možen samo ob nakupu vstopnice. Sam bi tam ne imel dosti za početi, zato sem jo mahnil kar naprej, proti razgledišču na robu kamnite stopnje. 
Trg pred mestno hišo
Ko sem prišel do mostička, sem kar malo prestrašeno obstal. V mraku je vame z roba gozdička zrl volk. Uf. Ko je iz gozda stopil še lastnik, sem pogruntal, da je »volk« zgolj husky. Res bo treba misliti na nakup novih očal. Naredil sem fotografijo, nato pa se mimo obeliska spustil nazaj na obmorsko sprehajalno pot. 
Kje pa so mestna vrata?
Po njej sem se vrnil do avtodoma. Maja je imela že vse pripravljeno in po večerji je sledilo tuširanje. Vsi smo prišli na vrsto, saj je bil konec koncev že čas. Okolica je bila mirna, le veter je gugal vrhove bližnjih jadrnic, zvončkljanje nas je počasi zazibalo v spanec. 
Spomenik vojni za osamosvojitev

TALLINN – 25. 8. 2017 – Jutro je bilo deževno, čisto drugačno kot dan poprej. Zjutraj sem odnesel straniščno kaseto do bližnje bencinske črpalke, kjer jo je bilo možno sprazniti, natočil sem vodo. Nato pa z dekleti že skušal dežnik usmeriti tako, da bi dajal nekaj zavetja, hkrati pa ga veter ne bi obrnil. Eden od naših današnjih ciljev je bila mestna hiša. 
Meščanska dvorana
Ker je bila zaradi popoldanskega sprejema, ki ga je pripravljal župan, za javnost odprta zgolj dopoldne, smo se najprej usmerili tja. Iz deževnega trga smo hitro stopili do blagajne, nato pa se mimo originalnega Starega Thomasa, kovinskega možakarja na vrhu mestnega stolpa, po stopnicah usmerili do prve, meščanske ali nekoč vstopne dvorane. 
Salamonska sodba
Na stenah so bili gobelini z biblijskimi prizori, kronanjem, kraljem Salamonom in njegovo sodbo. Nad njimi so bili številni grbi, posebej zanimivi pa so bili pisani stebri. Stopili smo v naslednjo dvorano, namenjeno mestnemu svetu. Prav veliko sedišč tam ni na voljo, kar smo takoj prepoznali kot odlično iznajdbo, saj so tako seje nedvomno kratke. 
Ključ mestnih vrat
Ključ mestnih vrat hranijo prav tu, zanimive rezbarije Tristana in Izolde na enem ter Samsona in leva na drugem koncu edine klopi v prostoru pa smo si seveda z zanimanjem ogledali. Ko smo videli še sobo župana in veliko skrinjo v kateri so včasih hranili mestno bogastvo, smo se po stopnicah napotili na podstreho. 
Podstreha
Tam je razstava o zgodovini mestne hiše in njeni rekonstrukciji. Skozi okno nad mestnim trgom, prav tam, kjer na koncu lesenega trama visi na vrvi kavelj. Ali še danes uporabljajo to starodavno »dvigalo« nismo vprašali, raje smo se ozrli na mokre tlakovce nekaj deset metrov nižje in pisane dežnike, ki so se sprehajali po njih. 
Dežniki
Pogledali smo si še vpisne knjige, kamor so svoje vtise napisali različni državniki, ki so bili gostje mesta. Angleška kraljica, Gorbačov in druga imena iz ne tako oddaljene zgodovine so nam bila poznana. V pritičju smo šli mimo oblačil izpred stoletij, nato pa že razprli dežnike in se napotili čez trg, kjer so danes kramarji postavili svoje stojnice in prodajali marsikaj. 
Stari Thomas
Naš naslednji cilj je bila debela Margareta, mestni stolp, ki gosti del pomorskega muzeja, tokrat s prav zanimivo razstavo o vikingih v teh krajih. Opis je bil tudi v angleškem jeziku, tako, da nismo bili čisto nič prikrajšani. Videli smo, kje so se Hogar in njegova tolpa gibali, predmeti, ki so jih našli arheologi in so povezani z njimi. 
Tržnica
Presenečeno smo ugotovili, da je za Švedsko prav Estonija država, kjer so našli največ srebrnih in železnih zakladov, povezanih z vikingi. Tu mimo so potekale pomembne trgovske poti, zgodovinarji so celo prepričani, da so bili prebivalci teh krajev trgovska vez med jugom in severom. 
Vikingi in njihov čas
Seveda pa predmet razstave ni bilo zgolj trgovanje. Izvedeti je bilo možno marsikaj o njihovih utrdbah, verovanjih in obredih ob smrti. Iz peska smo izkopali kostka, nato pa zajadrali na morske širjave. Predmeti iz časov, ko so po morjih še plule jadrnice, ki jih danes vidimo zgolj v filmih, kjer blesti Jo Ni Dip. 
Zaklad
Začetki potapljanja, ribičija, številni modeli ladij, tudi nesrečne Estonije, ki se je ne tako davno potopila in s seboj v globine morja potegnila stotine potnikov. Da bi v notranjost stolpa postavili kar celo ladjo seveda ni bilo misliti, smo si pa lahko pogledali primer kajute in nekaj napisov, ki so nekoč označevali za katero ladjo je šlo. 
Gremo se potapljat!
Vzpeli smo se še na teraso na vrhu stolpa, od koder se je odprl pogled na deževno mesto in pristanišče. Tam sem tudi povsem presenečeno našel škatlico, jo uspel odpreti ter se vpisati. Juhej. Spustili smo se nazaj v pritličje, dekleta so odšla skozi mesto na kraj našega dogovorjenega srečanja, sam pa sem ob obali odhitel proti avtodomu. 
Pogled z debele Margarete
Hoje je bilo kar nekaj, pa me dekleta niso preveč pogrešala. Kupila so zanimivo razglednico in torbo za Živo, prav takšno, kot si jo je že dolgo želela. Sam sem spraznil še odpadno vodo, nato pa brez težav pripeljal do tja, kjer so v avtodom skočile moje sopotnice. Navigaciji smo sledili do parkirišča pri živalskem vrtu. 
Ostanki nekdanjih ladijskih lepotic
Tam smo presenečno ugotovili, da je plačljivo, zato smo se premaknili pred bližnji nakupovalni center. Po kosilu smo odšli do drugega vhoda v živalski vrt in opazili, da je tu parkirišče zastonj. No ja, nič zato, zaradi nekaj korakov nas že ne bo pobralo. Vstopnina je bila simbolična, danes so namreč praznovali rojstni dan. 
Živalski vrt Tallinn
Odšli smo proti kletkam z živalmi, se najprej čudili sovam, ki so nas prav čukasto gledale. Risi so se skrivali nekje pod streho, nismo jih uspeli videti. Kot tudi večino drugih zveri ne. Ker so se vrata v stavbe zapirala prej, smo se najprej napotili proti njim. Krokodil se niti premaknil ni, ribice so plavale v svojem mini tropskem morju. 
Hedwiga
Opice pa so seveda zganjale norčije, kot bi se hotele posmehniti nam na drugi strani ograde. Kameleon, pisane žabe, divji maček in čisto prava domača muca nekje med našimi nogami. Polarni medved je bil v res prav sramotno majhni kletki, na srečo smo vedeli, da mu že gradijo razkošno domovanje. 
Mali firbec
Kače, nilski konj, slon. O slednjem smo si lahko prebrali marsikaj, predvsem težavah z zobmi in temu, kako so jih tudi s strokovnjaki iz tujine reševali. V že prenovljenem delu parka je bila tisoč in ena koza. Vedno ko smo vzkliknili, glej kozorog, smo ugotovili, da gre za neko azijsko različico. 
Moje sanje, novo stanovanje!
Mimo rac, kamel, neke vrste eksotičnih oslov in bizonov smo prišli do lisic. Ena nas je nasmejala, saj je prav posestniško naokoli nosila kos lesa. Niti slučajno ga ni izpustila, kot bi bila njena največja dragocenost. Počasi se je bližal čas zapiranja, oskrbnik se je po dežju vozil s kolesom in prijazno opozarjal. 
Siesta
Odšli smo do izhoda, se vrnili v avtodom, potem, ko sva z Majo na hitro skočila še v trgovino, pa odpeljali znova proti staremu delu Tallinna oziroma pristanišču pod njim. Parkirali smo na tistem delu, kjer hočejo za en dan šest evrov. Še nekaj avtodomov, nadzor s kamerami, čisto v redu. 
Osla
Vseeno me je mučilo, kje je varovano parkirišče za deset evrov. Z Majo sva odšla raziskovat in ugotovila, da ga enostavno ni več. Tudi prav, potem tako ni drugega, kot da ostanemo tukaj. Večer je hitro minil, naslednje jutro smo vedeli, nas čaka zgodnje vstajanje. Noč je motila le glasba iz sto in nekaj metrov oddaljenega diska. A prav dolgo je nismo slišali. 
Lisica in njen zaklad

HELSINKI – 26. 8. 2017 – Zjutraj smo se zbudili skoraj istočasno, sledile so priprave, zajtrk. Še dvakrat smo preverili, če smo vse zaklenili, malo sumničavo pogledali naokoli, da nas ne opazuje kakšen čuden tip, željan namišljenih dobrot našega avtodoma. Potem pa dobili brez težav vstopne kupone in se, ko so se vrata odprla, vkrcali na trajekt družbe Viking Line. 
Trajekt
Ladja je odplula pravočasno, Tallinn je ostajal v daljavi, pluli smo proti Helsinkom. Med vožnjo smo malo vohali slani zrak na eni od razglednih palub, posedali v notranjosti, kjer je bilo še kaj prosto in malo raziskovali posamezne trgovine. Čez slabi dve uri in pol se je na obzorju pokazalo glavno mesto Finske. 
Tallinn
Peljali smo mimo otočka, ki je očitno neke vrste kontrolno mesto za vse ladje, ki dostopajo do pristanišča, pluli le nekaj metrov stran od otoka Suomenlinna in nato na pomolu ladijske družbe pristali. Mahnili smo jo proti Kauppatori Market, se tam vkrcali na ladjico in odpluli proti Suomenlinni. 
Helsinki
Nekdanji obrambi mesta pred napadi z morja, danes pa prvovrstni turistični atrakciji. Prehod skozi rdečo hišo nas je pripeljal do cerkve. Seveda smo tudi vstopili vanjo, saj nas je na klavirju čakal zaklad. Prav dolgo pa se tam vseeno nismo zadrževali. S sprehodom smo nadaljevali do utrjenih delov otoka. 
Suomenlinna
Raziskovanje je bilo očitno tako zanimivo in napeto, da smo se kot bi mignil izgubili. Sam sem zašel do podmornice na obali, raziskoval podzemne prehode, topove, ki so bili usmerjeni kdo ve kam. Srečeval zanimive ljudi, pokramljal z njimi. Nekateri so bili navdušeni nad enakimi hobiji, drugi so se zanje šele ogrevali. 
Utrjeni prehodi
Obrambni zidovi, dvižni mostovi, svetilniki. In prava bojna ladja, ki se je razkazovala v vodah ob otoku. Ljudi je bilo veliko, sprehajalci, turisti, čisto preprosto firbci. Čas je mineval, počasi se je približevala ura, katero smo določili za odhod z otoka. Za Helsinke smo imeli zgolj en dan, nismo se smeli pretirano obirati. 
Topništvo
Drugače bi nam zmanjkalo časa za druge znamenitosti. Naredil sem še en krog, nato pa šel iskat dekleta. Našel sem jih na sosednjem otoku, do katerega vodi mostiček. Dogovorili smo se hitro, izgovoril sem si še toliko časa, da sem obiskal zadnji otok, nato pa smo skočili na prvo ladjo, ki je priplula in se vrnili v mesto. 
Sodobna obramba mesta
Nad njim so se sicer nabrali posamezni temni oblaki, toda nič zato. Napoved je bila dobra, torej kaj posebnega že ne bo, smo se tolažili. Mimo spomenika kralju Alexandru smo jo mahnili proti katedrali. Še preden smo prišli do prostranega trga pred njo, smo zavili v mestni muzej. 
Stavbe na zadnjem otočku
Predstavitev je bila nekaj posebnega, dekletom ni bila pretirano všeč, z izjemo nenavadnih sedal, bolje rečeno gugalnic. Pa saj ni bila tako slaba. Če izvzamemo prvo sobo, kjer naj bi nas časovni stroj popeljal v izgled mesta pred mnogimi leti. Vendar sta dvoje virtualnih očal zasedala mladca, katerih očitno vrsta čakajočih ni zanimala. 
Spomenik Aleksandru
V svojem svetu tudi nista opazila, kako se nasmihamo njunemu obračanju glave, mahanju. Kmalu smo se naveličali čakanja, odšli na ogled preostalega dela muzeja, očitno ujeti v neko časovno zanko. Izgled mestnega stanovanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, maketa mesta iz stoletja prej, starinsko kolo in še marsikaj. 
V mestnem muzeju
Vseeno smo bili hitro naokoli, čez Helsexinki, razstavo o seksualnosti mesta, smo kar poleteli. Nismo mi za te hece. Senatni trg pred katedralo je bil delno zaprt, saj so se očitno pripravljali na večerni koncert. Malo naokoli in že smo se znašli ob skupini italijanskih turistov. 
Zabavne gugalnice
Od kje so, bi vedeli tudi, če ne bi čebljali v tako znanem jeziku. Niso se namreč ozirali naokoli, brez zadržkov so porivali, suvali, butali, se drenjali. V notranjosti cerkve smo gledali, da smo bili čim dlje od njih, naredili smo nekaj fotografij in obhod, nato pa se po hitrem pogledu poteka vaje na odru pred katedralo usmerili proti severu. 
Katedrala
Šli smo mimo praznično okrašene Finske banke in se spraševali kaj se tam dogaja. Nato pa navigirali do Burgherjeve hiše, najstarejše lesene hiše v mestu. Pa nas je dekle na vratih najprej poslala do sosednje stavbe. Kjer je bila res navdušujoča zbirka fotografij. Kot bi brskali po skrivnem življenju družine. 
Obrazi preteklosti
Črnobele podobe so se vrstile pred našimi očmi, obrazi, kraji. Ko smo v albumu obrnili zadnjo stran, smo odšli še do hiše in si jo pogledali. Seveda potem, ko smo si na čevlje nadeli vrečke, podobne preprostim kapam za plavanje. Dnevni prostor, spalnica, kuhinja. 
Najstarejša lesena hiška v Helsinkih
Kot bi se sedaj v živo znašli v času, ki smo ga le malo prej spoznavali s pomočjo fotografij. Še zadnji pogled naokoli, snemanje zaščite za čevlje in odhod proti železniški postaji. Dekleti sta že od daleč zavohali Burger Kinga. Mene tovrstna jedača ni zanimala, že sem priganjal, časa do odhoda trajekta je bilo vedno manj. 
Ko je bil baker v kuhinji še popularen
Skozi mesto smo odhiteli proti cerkvi v skali, znameniti Temppeliaukion. Ko smo se znašli na vhodu in zavili do blagajne, nas je presenetila blagajničarka, saj je zgolj prijazno pomignila, naj gremo naprej. Bilo je tik pred mašo, ogled je bil torej za nas in še nekaj poševnookih turistov za nami, zastonj. 
Železniška postaja
Do maše nismo čakali, že smo korakali nazaj proti pristanišču. Tik preden smo stopili na trg Market, smo ob hoji skozi park Esplanade začudeno opazovali dogajanje ob eni izmed ulic med kateri je stisnjen. Očitno so hoteli postaviti najdaljšo gostinsko mizo na svetu. Pokrita je bila z belim prtom, na vsake toliko je na njej stala steklenica z mineralno vodo. 
Temppeliaukion
Le še gosti so manjkali. Smo bili očitno nekoliko prezgodnji. Nasmejali smo se še enemu od tjulnjev z ribo, ki v različnih preoblekah zasedajo marsikateri kotiček v mestu, nato pa so se naše poti ločile. Dekleta so šla naravnost proti trajektu, sam pa sem šibal mimo predsedniške palače in zavil še do pravoslavne katedrale Uspenskin. 
Esplanade
Zunanjost je bila impresivna, seveda pa tudi notranjost. Župnik je bil ravno sredi razlage o cerkvi, manjša skupinica ga je zavzeto poslušala. Hitro sem naredil dve ali tri fotke, nato pa po najdbi še zadnje škatlice na Finskem hitel v pristanišče. Do trajekta sem prišel pravočasno, vkrcali smo se in sedli nasproti igralnih avtomatov, čisto blizu vhoda. 
Pravoslavna katedrala
Odpluli smo proti Tallinnu, še zadnji pogled na mesto in že smo bili sredi morja. Nazaj smo šli s hitrim trajektom, ki za pot potrebuje le poldrugo uro. Na ladji sem srečal znanko, ki se je s sinom vračala proti domu. In dobesedno penila zaradi prometa v Helsinkih, saj bi trajekt prav zaradi zaprtih cest ob parku Esplanade skoraj zamudila. 
V notranjosti
Celo pot sva klepetala, tudi o skorajšnjem ponovnem srečanju na Dunaju. Pred nami je bil Tallinn, pristali smo in zadovoljni ugotovili, da nas je avtodom počakal tako, kot je treba. Znanka je dobila vrečko slovenskih dobrot, nato pa hitela domov. Sin je priganjal, nekaj dni sta bila že zdoma. 
Dva izmed mnogih
Mi smo se odpeljali iz mesta, na srečo pretirane gneče ni bilo, navigirali smo proti parkirišču nad klifi. Malo pred njim nas je presenetila gneča, ob cesti je bilo parkiranih kup avtomobilov, ljudje so hodili proti morju. Na zamišljenem parkirišču ni bilo nič bolje, komaj smo našli prostorček za nas. 
Na morju
Toda ljudje so prihajali, odhajali, ko se je spraznilo mesto ob robu, smo se prestavili tja in sklenili, da je to prostor, kjer bomo tudi ostali čez noč. Odšel sem do roba klifa, pa se ni nič videlo, kaj se dogaja. Šele spust na obalo je pokazal, da se ljudje na obali morja družijo, prižigajo ognje, nedaleč stran je odmevala glasba. 
Druženje na obali
Ravno sem se dobro vrnil do avtodoma, že je nebo razsvetlil ognjemet. Pohitel sem nazaj proti obali, kjer naj bi bil lepši pogled, toda do nje prišel ravno z zadnjimi pisanimi rožami na nebu. Vrnil sem se v avtodom, kjer so čakala dekleta. Čeprav so se avtomobili okoli nas menjali, se nismo več vznemirjali. 
Ogenj
Tudi policija, ki je pripeljala po parkirišču, se ni obregnila ob nas, utrujenost dne nas je počasi zmagovala. Še nekaj smo pojedli, nato pa počasi izginili v posteljo. 

SLAP KEILA, SAAREMAA – 27. 8. 2017 – Zjutraj sem se sprehodil nad klifi, nekoliko, da sem užival v naravi, še bolj, da sem poiskal v bližini skrito škatlico. Ob vračanju sem z zanimanjem opazoval dva jadralna padalca, ki sta vzletala na ravnini nad klifom. 
Jutranji let
Eden se je trudil dlje časa, tudi po več poskusih mu še ni uspelo. Drugemu je šlo bolje, že je letel sem in tja nad klifom. Tu se očitno ustvarja ravno toliko vzgonskega vetra, da omogoča letenje. Ko sta vstali tudi Maja in Ajda, je bila sprejeta hitra odločitev za sprehod ob obali. Le Živa si je raje izbrala martinčkanje v postelji. Tudi prav. 
Klif
Spustili smo se na mivko ob obali. Ptiči so nas nemirno preletavali, v daljavi so bile vetrnice, sledovi prejšnjega večera še dobro vidni. Šli smo ob obali, prečkali most in med tem, ko sva z Majo poiskala škatlico, se je Ajda navdušeno gugala. V gozdu sem odkril kamp, ki je očitno brezplačen in bi bil tudi za nas odlična izbira. 
Peščena obala
Če bi zanj seveda vedeli. In če se prav tu večer poprej ne bi marsikaj dogajalo, s koncertom vred. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali proti nekaj kilometrov oddaljenemu slapu Keila. Vode je bilo zadosti, slap je bučal, ker sem bil tu že pred nekaj leti, sem hitro opisal Ajdi, ki se mi je pridružila, spremembe. 
Faca
Skakajoč s skale na skalo sva prišla tik pod pisano vodo, si pogledala slap še z druge strani, nato pa odšla na krajši sprehod skozi gozd. Ko sva se vrnila, je Maja že zaključevala s pomivanjem posode, odpeljali smo se proti jugu, v smeri mesta Pärnu. Ura ni bila več zelo zgodnja. 
Slapovi Keila
Zato sva se z Majo ob njenem opozorilu, da ravno čez cesto po kateri se peljemo poteka dolga serija zakladov, odločila, da se ustavimo in naredimo kosilo. Parkirali smo pri šoli v vasi Varbola, skočil sem na kolo in v eni uri, ki sem jo imel na voljo, obiskal lepo število škatlic z edinstvenim sistemom skrivanja. 
Slapovi od zgoraj
Med bicikliranjem sem dobil še eno zamisel, ki sem jo predstavil Maji med kosilom. Ni pretirano nasprotovala, dekletoma je bilo tako vseeno in že smo sledeč navigaciji odpeljali v smeri trajekta, ki vozi na največji estonski otok Saaremaa. Nekaj kilometrov dobrega makadama sem moral vzeti v zakup. 
Proti trajektu
Če bi se pravilno odločil že zjutraj, bi imeli krajšo in seveda povsem brezprašno pot. Končno znova na asfaltu smo hiteli proti pristanišču Virtsu. Hitenja je bilo nekaj kilometrov pred trajektom konec, saj so se tudi na tem odseku ravno ob našem obisku odločili za prenovo ceste. In to počno na prav poseben način. 
Zanimiva družba
Ne delajo polovičarsko kot pri nas, ko se vozniki tako še vedno vozijo najprej po polovici ceste pred prenovo in nato po drugi, že prenovljeni polovici. Tu cesto razrijejo v celoti, potem pa promet poteka izmenično preko gradbišča. No, kakorkoli. Ob štirih po lokalnem času smo bili na trajektu, pluli proti otoku Muhu, s katerega vodi dolgi nasip do našega cilja. 
Orissaare
Med vožnjo smo študirali vodniček in ugotavljali, kaj si bomo pogledali. V pomoč so nam bili tudi prospekti, ki smo jih dobili na ladji. Po pristanku smo prevozili Muhu in se na otoku Saaremaa ustavili v centru kraja Orissaare, ki ima znamenitost, ki je res ne gre izpustiti. Imajo namreč hrast. 
Hrast sredi nogometnega igrišča
In ta ni zanimiv sam po sebi, čeprav je z razglasitvijo za evropsko drevo leta nedvomno dobil svoj trenutek slave. Zanimiv je kraj, kjer raste. In to je, verjeli ali ne, sredina nogometnega igrišča. Dvanajsti igralec torej. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko je bilo do sedaj poškodovanih igralcev zaradi trka v drevo in komu je sodnik v takšnem primeru piskal faul. 
Mlini na veter
Nekaj minut smo drevo sredi zelenice prav navdušeno opazovali, nato pa zapeljali nazaj na glavno prometnico, ki poteka preko otoka in se z nje po nekaj kilometrih znova odcepili. Šli smo namreč spoznavat mline na veter v kraj Angla. Po plačilu kart in pridobitvi nekaj osnovnih informacij, smo se mimo zarjavelih traktorjev in ostalih kmetijskih strojev odpravili najprej do lokalnega srboritega kozla. 
Post Mill
Nato pa spoznavali razliko med nizozemskimi in poštnimi mlini. Vsaj tako smo si prevajali besedo Post. Bo že moralo biti prav. Dvoje mlinov smo si pogledali še posebej dobro, raziskali tudi njuno notranjost in si prebrali pojasnilne table o zgodovini mlinov na otoku na splošno in mletju žita na tem mestu. 
V notranjosti enega od mlinov
S posebnim poudarkom na domačem mlinarju in njegovi družini seveda. Mimo ribnika z goskami smo se vrnili na parkirišče in odpeljali proti kraju Kaali. Ki bi bil čisto nezanimiv, če ne bi enkrat v davni preteklosti prav tu z neba padel meteor. Ta je med letom skozi atmosfero razpadel na več delov. 
Muzej
S parkirišča smo se po pogledu na pojasnilno tablo najprej odpravili do največjega kraterja na robu vasi. Leži v gozdu, na sredini pa je mlakuža, ki pod seboj menda skriva šest metrov usedlin in pod njimi bogsigavedi kaj. Pravijo strokovnjaki. Morebiti kar vesoljsko ladjo. Pogledali smo si še dva manjša kraterja v bližini parkirišča, ostanka padcev odkruškov. 
Zarjavela šara
Nam sta se sicer zdela bolj kot dve manjši vrtači, ki ju domačini že počasi zasipavajo. Toda seveda o dogodkih iz preteklosti nimamo pojma, zato smo sodbo prepustili strokovnjakom in v luknje gledali kot bi bile sedmo svetovno, pardon vesoljsko, čudo. Iz Kaalija smo se odpeljali proti mestu Kuressaare, navigirali proti veliki trdnjavi malo pred morjem. 
Krater meteorita v Kaali
Parkirišče, ki smo si ga nekako vnaprej zamislili, so očitno zaprli, smo pa že na poti proti njemu ob grajskem parku opazili drugo mesto, povsem primerno za nas. Vrnili smo se tja, parkirali in nekaj kasneje ugotovili, da bomo očitno imeli tudi družbo, saj se nam je na parkirišču pridružil še en avtodom. 
Krater enega od okruškov

KURESSAARE, MUHU, PÄRNU – 28. 8. 2017 – Zjutraj sem naredil krog s kolesom naokoli. Mimo spomenika lokalnemu velikanu dobrega srca Suur Tõllu in njegovi ženi Piriti sem jo mahal proti razgledišču, ob močvirju prispel do zanimivega zaklada na drevesu, nato pa šibal nazaj budit dekleta. 
Suur Tõll in Pirita
Dan je bil še mlad, čakalo nas je marsikaj zanimivega. Skupaj smo odšli do spomenika padlim v drugi svetovni vojni, se sprehodili mimo plaže in prišli na drugi strani zaliva do Suur Tõlla. Nedvomno sta bila z ženo res prava dobrotnika. Tako velika, da sta še svoje obleke očitno razdala, otročanom pa nalovila poln čoln rib. Juhej. 
Trdnjava v mestu Kuressaare
Odpravili smo se po mestu in iskali pivovarno, ki si jo je mogoče pogledati. Iz napisa na vratih je bilo razvidno, da je vstop možen zgolj po vnaprejšnjem dogovoru. Pa nič. Vrnili smo se do obrambnega jarka, ga prestopili in se skozi vhodna vrata napotili na ogled trdnjave. Seveda najprej širokega obzidja, topov na njem, zelenice nad vodnim jarkom. 
Vhod samo za izbrane
Pogled na središčno utrdbo je bil preveč mikaven, da bi se mu lahko uprli. Seveda pa se je najprej morala dvigniti velikanska rešetka, ki je ščitila vhodna vrata očitno že od nekdaj. Nekdanje zavetišče škofov nas je potem, ko smo odrinili mitnino, pričakalo z okostnjakom v grajski ječi. 
Kapela
Ti škofi vsekakor še niso slišali za krščanske principe smo se pridušali, nato pa že začeli z raziskovanjem srednjeveškega dela gradu. Križni hodnik, dvorane z grbi, kapela. Za kaj služijo danes nismo mogli ugotoviti, hitro smo si jih pogledali, nato pa se izgubili v muzeju. 
Velikana socializma
Zaradi slabih označb smo spet začeli na koncu, sovjetski časi, vojno obdobje, pa medvojno dogajanje in tako smo počasi nazadovali proti kameni dobi. Dokumentov je bilo ogromno, predmetov tudi, narodne noše, meščanska stanovanja, razlaga pa razen v najnovejšem delu muzeja, ki ga je podprla teta Evropa, zgolj v estonščini in ruščini. 
Zanimivo? Morebiti. Toda vse zgolj v dveh jezikih. 
Ne ponimaju, smo se nasmihali. Stopili smo tudi na razgledni balkon, slišali rjovenje leva v stolpu kamor so menda nekoč metali takšne in drugačne nezaželene primerke, se vmes z dekleti malo zgubili, pa znova našli. Predvojna pot prvega estonskega predsednika, njegova voščena lutka. 
Ostanki vojne
Še naravoslovni muzej in videli smo vse. Kaj ne spravijo v takšno stavbo! Čudno, da medved, los ali orel niso bili živi, potem bi imeli še živalski vrt. Ko smo že stopali proti izhodu iz obzidja, sem Maji namignil, da imam zamisel. Seveda je samo zavila z očmi, pa vendarle kmalu prišla do obale z brisačo in kopalkami. 
Meščansko stanovanje in voščena dama
Voda ni bila prav topla, ledeno hladna pa tudi ne. Vzpel sem se na tobogan in se kljub Majini skepsi, da brez vode gre, spustil navzdol. Bilo mi je tako všeč, da sem to še nekajkrat ponovil. Seveda ob ustreznem spremljanju objektiva z obale. Bil sem zadovoljen. Kako so me gledali redki sprehajalci na obali mi je bilo pa tako ali tako čisto vseeno. 
Na toboganu
Odpeljali smo se skozi kraj, zavili na glavno otoško prometnico, naš cilj je bil tokrat otok Muhu. Že med vožnjo smo znova opazili zanimivo prakso otočanov, ki suha drevesa pobarvajo v različne barve. Mi smo najprej videli čudoviti vijolični primerek, nato pa še druge barvne kombinacije. 
Mrzlo čofotanje
Na otoku Muhu smo parkirali ob cesti, prav blizu še enega muzeja mlinov na veter, nato pa se kar v izmenah sprehodili do ostankov trdnjave. Dejansko gre bolj za okrogli nasip, kjer se je leta 1227 bila bitka med domačini in križarji, ki so do otoka prišli po ledu s celine. Premoč slednjih je bila velika, tako, da o izidu ni bilo dvoma. 
Mrtvo živi
Krvavi pokol po zavzetju je dejstvo, koliko pa je bilo mrtvih ne ve nihče. Govori se o številki 2500, kar pa naj bi bilo menda pretiravanje. Pa saj konec koncev je že eno življenje, ki ugasne na tako nasilen način, tragedija. Nekaj malega smo pojedli, nato pa odpeljali naprej proti mestecu Läti, od koder nas je trajekt popeljal znova na celino. 
Mesto pokola sredi ostankov trdnjave na Muhuju
Spet nas je takoj za robom pristaniškega mesta Virtsu čakalo delovišče, prebijali smo se čezenj, včasih si z zavojem z reberc na makadamu samo padel z dežja pod kap. Končno znova na normalni cesti, smo peljali še nekaj kilometrov, nato pa zavili na jug, proti Pärnuju. Vožnja je sedaj minila brez težav, po dobri cesti, parkirali smo na zamišljenem brezplačnem parkirišču na robu mesta. 
Mudaravila v Pärnuju
Poleg je tudi plačljivo počivališče za avtodome, kaj plačaš nismo mogli ugotoviti, saj oskrbe ni bilo opaziti. Skozi parke, katerih je tu očitno res veliko, mimo idiličnih lesenih hišk in poslopja kopališča s hecnim imenom Mudaravila smo se sprehodili do plaže. Ker se je poletje tu že prevesilo v svoj konec je bila prazna. 
Samotna
S kopalci bi bila nedvomno precej bolj atraktivna. Pa saj nam je bila takšna tiha, pozno popoldansko obarvana, po svoje še bolj všeč. Oblaki so naredili svoje in skorajda je bilo videti, kot da je na deželo padel mrak. Ajda je našla gugalnico, Živa se ji je pridružila. Skozi center mesta smo se vračali proti avtodomu. 
Gugalnica
Lesene hiške ob za promet zaprtih ulicah so bile prav čarobne, veliko cvetja, sprehajalci. Na avtodomu nas je pričakal listek dveh popotnikov iz domačih krajev. Navdušena nad kranjsko tablico sta sporočala, da gresta proti Helsinkom, na tekme evropskega prvenstva v košarki. Ker sta pustila telefonsko številko, jima je Maja samo sporočila naše nadaljnje načrte. 
Obala pred Pärnujem
Peljali smo proti jugu, nevede prečkali Latvijsko mejo in po nekaj deset kilometrih znova obiskali Rigo. Seveda zgolj spotoma. Ker je bilo treba skozi center, smo si lahko obudili spomin na nekaj obiskanih zanimivosti, videli pa smo tudi spomenik svobode brez zaščitnega ogrinjala, ki je varoval restavratorska dela še pred dnevi. 
Center mesta
To nas sicer ni pretreslo, so nas pa znova slabe ceste in mestoma precej zguncani tlakovci. Ja, še nekaj obnove bo treba. Ko smo se končno izvili iz centra, smo zavili proti le nekaj kilometrov oddaljeni Jūrmali. Tik pred nekdanjim carskim letoviščem, ki počasi znova pridobiva svoj sijaj, je most. 
Seegi Maja
Ob cesti je bilo kup znakov, napisi so dajali vedeti, da gre očitno za neke vrste cestnino. Maja me je vprašujoče pogledala, meni je na misel prišlo zgolj, da je cestnina v tej državi le za tovornjake. Kar pa mi nismo. Oddrveli smo mimo, začudeno pa sem opazoval osebne avtomobile pri plačilnih postajah desno od nas. 
Večer pred Jūrmalo
Peljali smo do parkirišča, ki sem si ga prej ogledal, dokaj blizu obale. Bil je že večer, Maja in Živa sta odločno povedali, da ne gresta nikamor, midva z Ajdo pa sva odšla do plaže. Stemnilo se je, za obzorjem je bila rdečina sonca, ki je zašlo. Ajda je našla gugalnico, nato pa sva zaokrožila do cerkve in nazaj. 
Na nočnem sprehodu
Med hojo sem pobrskal po internetu in ugotovil, da je vstop v mesto dejansko plačljiv. Na srečo nas ni ustavila kontrola, pa tudi iz mesta smo pripeljali brez težav. Konec dober, vse dobro. Vozili smo naprej proti severu in na parkirišču pod Kolko, tik ob vasi, kmalu zaspali. 

KOLKA, VENTSPILS, VENTAS RUMBA, OSTANKI HLADNE VOJNE – 29. 8. 2017 – Jutranji sprehod me je vodil ob obali proti precej zapuščenemu pomolu. Hoja je bila prijetna, bolj kot vse školjke na mivki pa me je navdušil košček jantarja. 
Jutro pred Kolko
Skrbno sem ga shranil in se vrnil do avtodoma, kjer je seveda spet prišlo na vrsto bujenje, za njim pa krmežljavi zajtrk. Skupaj smo se odpravili do obale, zavili proti rtu Kolka. Na mivki je bilo veliko debel, plezal sem preko njih, dekleta so izbrala raje stezo na robu gozda. Na samem rtu sem zabredel v vodo. 
Večnost
Do kolen, naprej ne, naredil nekaj fotografij, iskal škatlico, ki pa je ostala skrita. Pogledali smo si nekaj skulptur, ki so jih umetniki postavili ob obalo, nato pa odšli do razglednega stolpa. Pod njim je bilo parkiranih nekaj avtodomov, dan poprej sem se spraševal, ali se tukaj sme prespati, sedaj sem dobil odgovor. 
Starec in morje
Skozi gozd smo se vrnili do našega avtodoma in že navigirali proti Ventspilsu. Cesta je bila odlična, hitro sem peljal, načrtov za danes je bilo še kar nekaj. Šibali smo mimo odcepa ceste proti radarjem, ki so jih nekoč uporabljali sovjeti za vohunjenje, danes pa jih imajo za raziskovanje neba. 
Obala pred Kolko
Tudi ogled je možen, vendar po vnaprejšnji napovedi. V Ventspilsu smo peljali mimo zamišljenega parkirišča bližje k obali. Svoje mesto smo našli ob pristanišču, pri enem izmed muzejev. Sprehodili smo se po mestu, ki roko na srce, razen kilometrov in kilometrov tlakovcev nima prav kaj veliko pokazati. 
Kolka, kot jo vidijo morski dečki
Dvorec, mestni muzej, krava z lučkami, glavni trg s spomenikom v obliki črnila in peres. Dekleta so našla lokalno pekarno, sam pa sem med tem malo zaokrožil. Med grizljanjem pekovskih dobrot smo se vrnili na morsko obalo. Ob tem smo se enostavno morali nasmejati še nekaj zabavnim kravam. 
Pri razglednem stolpu
Ena je kot dekletce sedela na robu gugalnice, druga je bila na sredi presekana, sprednji in zadnji del je povezovala naftna cev z velikim ventilom na sredi. Očitno so ti spomeniki ena glavnih mestnih atrakcij. Majo sem pregovoril, da se odpeljemo še proti plaži. To ni bila težava, našli smo tudi parkirišče, odpravil sem se do mivke. 
Ventspils
Zgolj na kratko, kopalcev ni bilo, številna igrala so čakala otroke. Med hojo nazaj sem že razmišljal o tem, da bi bilo super priti zgolj raziskovat te plaže. Ko bi le ne bilo tako daleč. Odpeljali smo iz mesta in po trenutni odločitvi peljali v smeri mesta Kuldīga. Navigacija se je povsem strinjala, pa tudi menda najširši evropski slapovi tik ob mestu so nas prepričali. 
Kdaj bo novo leto?
Težav na poti ni bilo, prečkali smo mesto in lep opečnati most, za njim parkirali prav nad slapovi in se do njih sprehodili. Slapovi so morebiti res najširši, merijo med 249 in 270 metrov, odvisno od količine vode. Toda kakšna dva metra višine res nista pretirano impresivna. 
Cerkev in spomenik
Skoraj so bolj podobni resni brzici kot slapu. Nekateri so si tolmune pod njimi izbrali za kopališče. Mene voda ni premamila, pa tudi časa nismo več imeli veliko. Maja je naredila kosilo, nato pa smo odpeljali naprej, proti jugu. Načrt je bil, da pridemo pravočasno v Litvo, si ogledamo nekdanje sovjetsko izstrelišče jedrskih raket. 
V centru Ventspilsa
Časa je bilo še dovolj, malo me je skrbelo pet kilometrov makadama na koncu, predvsem pa sem se spraševal, zakaj mi navigacija kaže neobičajno veliko časa, ki naj bi ga potrebovali za pot. Pod mestecem Skrunda mi je bilo vse hitro jasno. Kar naenkrat je asfalta zmanjkalo, pred nami je bil makadam. 
Kravja nafta
Sprva mi ni bilo nič jasno, Maja je zatrjevala, da smo na pravi cesti, da je po zemljevidu celo oranžne barve, torej regionalna povezava. Šele kasneje sem na spletu našel podatek, da je petina tovrstnih cest v Latviji ne le makadamskih, temveč tudi slabo vzdrževanih. Redki avtomobili, ki so nam pripeljali nasproti, so drveli oviti v oblak prahu. 
Plaža pod mestom
Sam nisem upal voziti tako hitro, vožnja bi bila enostavno prenevarna. Počasnejša vožnja, tam nekje med 30 in 40 kilometri na uro pa je imela svojo močno tresočo slabo plat. Cesta je namreč od roba do roba imela rebrca, nisi se jim mogel ogniti. Povrh so bili na klancih zgolj po sredini tudi nekakšni ostanki betonskih plošč, vožnja vsekakor ni bila prijetna. 
Most pri Kuldīgi
Ko je sem in tja le preveč treslo, mi je skozi zobe ušla marsikatera pikra na račun gostujoče države. Počasi smo se prebijali naprej in si želeli, da čim prej pridemo v Litvo, saj smo upali, da bo tam končno spet asfalt. Po dobrih tridesetih kilometrih, kjer je bilo asfalta le za kilometer ali dva v enem od redkih krajev na naši poti, smo končno zapeljali čez mejo. 
Slapišče Ventas Rumba
No, makadam se je nadaljeval, vendar nič več ni tako treslo, očitno tu za ceste skrbijo bolje. Po nekaj kilometrih smo pripeljali v Židikai, končno smo bili na asfaltu. Seveda nas je čakalo še zadnjih pet kilometrov. Plokštine. Makadam res ni bil najboljši, vendar nas danes nič več ni moglo presenetiti. 
Impresivno?
Parkirali smo in se napotili do vhoda. Tam me je prijazna gospodična pomirila. Po vstopu sploh ni problema, nikogar ne mečejo ven, na kompleks pazi celo noč varnostnik, ki nas bo tudi spustil iz ograde. Skozi vhod smo prišli v kompleks, ki je bil pred leti nedvomno povsem nedostopen.  
Plokštine
Štirje betonski pokrovi še danes pokrivajo silose, v katerih so stale balistične jedrske rakete.Usmerjenost so spreminjali, tako, da nikoli ni bilo gotovo kam bodo poletele. V muzeju je bilo kup podatkov o hladni vojni, orožju tistega časa, razvoju dogodkov, kubanski krizi, propagandni dejavnosti. 
Vhod v podzemno bazo
In seveda tudi samem oporišču. Kako je tu potekalo delo, na kakšen način je vse delovalo. Videli smo električne generatorje, sobe namenjene hranjenju ventljivih tekočin, kot piko na i pa seveda tudi enega od štirih, dobrih 30 metrov globokih, silosov. Pogled v globino - neprecenljivo. 
Vse kar ste hoteli vedeti o hladni vojni ...
Presenetilo me je dejstvo, da so za izstrelitev raket po prejemu ukaza dejansko potrebovali okoli tri četrt ure. Treba je bilo namreč v rakete načrpati gorivo, pripraviti vse za vžig, odpreti betonsko loputo in šele nato bi bila izstrelitev možna. Veliko? Za ljudi, ki so živeli v krajih, kamor naj bi raketa takrat poletela, vsekakor nekaj deset ali še raje sto let prehitro. 
V prostorih nekdanjega elektro bloka
Mimo komunikacijskega centra in sobe za dežurnega oficirja smo počasi stopali proti izhodu. Navdušeni nad videnim in hkrati zgroženi nad tem, kar je tu nekoč bilo. Odpeljali smo nazaj do glavne ceste, od tam pa zadovoljni, ker smo znova na asfaltu, nadaljevali proti kraju Salantai in bližnjemu parku kiparja Orvydasa. 
Pogled v globino silosa
Po nekaj deset metrih (seveda znova zguncanega makadama, kaj pa drugega), smo obstali, na parkirišče zaradi debele ketne ni bilo možno zapeljati. Dekleti sta izjavili, da ju skulpture tako ali tako ne zanimajo, z Majo pa sva preiskala ostanke tanka ob vhodu, nato pa si pogledala skulpture, ki jih je bilo z vhoda možno videti. 
Nenavadne sanje prav takšnega kiparja
Križi, roženkranci, vse narejeno iz kamenja, nekaj malega železa. Zanimivo, toda nič tako zelo posebnega. Takšna je bila najina ocena. Ravno smo se hoteli odpeljati, ko sta se pripeljali dve matroni in začeli razlagati, da poznata kiparja. Odšli sta do hiše za mejo, kjer je tabla grozila s hudim psom. 
Nepremičnina
Ni ju bilo več nazaj, zato smo po tem, ko sem dočakal sončni zahod, obrnili in odpeljali proti cesti. Kmalu sta nas prehiteli tudi matroni, očitno ju kipar ni bil ravno prisrčno vesel. Peljali smo do Klaipede, navigirali na zamišljeno parkirišče, ob treh drugih avtodomih našli zadosti prostora tudi zase. Dan je bil dolg, naporen, pretresen, čas je bil za sanje. 
Zahod

KURONSKI POLOTOK ALI KUR̃ŠIŲ NERIJÀ – 30. 8. 2017 – Zjutraj nisem kot običajno skočil pokonci in odbrcal naokoli. Raje sem budil Majo, pozajtrkovala sva, pripravil sem kolesa, plačal parkirnino, poklepetal z nemškim avtodomarjem, nato pa sva se odpeljala proti trajektu. 
Trajekt
Ker smo imeli zgolj štiri noge, pripravljene za bicikliranje, je bil dogovor, da štartava sama, potem pa dekleti prideta za nama z avtobusom. Trajekt naju je popeljal preko ozkega preliva. Po krajšem postanku pri pojasnilni tabli na avtobusni postaji in prepisu voznega reda, sva se odpeljala proti drugi strani polotoka. 
Obala
Vmes sva poiskala še kakšno škatlico, pokukala na plažo, nato pa nadaljevala po kolesarski stezi proti jugu. Serija škatlic naju je malo zadržala, pa vendarle sva dekletoma lahko sporočila, da se dobimo v kraju Juodkrantė malo čez dvanajsto. Počakali sta naju na obali. 
Srečanje
Težav na poti nista imeli, le na trajektu jima brez potnih listov, ki ju je imela Maja, niso verjeli, da jima pripada mladinska karta. Pozdravili smo družinico labodov, nato pa odšli do manjšega pristanišča, jantarne lagune, v kateri je bilo nekaj skulptur na vodi. Hiter pogled, nato pa smo se vrnili v center kraja in nadaljevali na hrib čarovnic. 
Lesene in žive skulpture
Raganų kalnas. Pa ni nobena na metli letela po zraku, na hribu so le leseni kipi. Večina jih res prikazuje čarovnice, hudiče in podobne kreature. Nekaj pa je tudi precej bolj domačih prizorov. Jurij in zmaj, godci ter plesalci, stari možakar. Pot je speljana krožno, tako, da se vrneš nazaj ravno do mesta, kjer so razne trgovinice. 
Hrib čarovnic
Tam smo se tudi ustavili, dekleta so ugotovila, da za drobiž prodajajo nekoliko kičaste slike z drobci oziroma okruški jantarja. Nakup je bil obvezen, pazljivo smo jih spravili v nahrbtnik, dekleta so nadela rolarje in odpeljali smo v smeri ruske meje. Sam sem šel pred tem še do cerkvice, nato pa opazil, da deklet ni več. 
Takšne in drugačne
Prepričan sem bil, da so odpeljala naprej. Vseeno sem naredil nekaj metrov nazaj, videl jih nisem, potrdila se je moja teorija in odpeljal sem naprej proti jugu. Deklet kar nisem in nisem ujel, asfalt je bil vedno slabši, zavil sem na razgledišče, nato pa nadaljeval čez hrib na drugo stran. 
Mali in veliki
Poiskal sem smer do kolesarske poti in nadaljeval z brcanjem proti kraju Nida. Kar veliko kilometrov me je čakalo, skupno jih je v eno smer od trajekta do ruske meje okoli petdeset. Hitel sem in hitel, dobro mi je šlo, vedno bolj me je žrl dvom ali so dekleta res pred menoj. Ko sem prišel v Nido mi je bilo že jasno, da smo se morali nekje zgrešiti. 
Iz ust hudiča
Ker mi je pred časom telefon očitno dokončno podlegel lenobi in se ni več hotel prižgati, sem imel težavo, kako izvedeti, kje so dekleta. Odšel sem do stavbe, v kateri delijo informacije o narodnem parku, in potarnal, da sem izgubil tako ženo kot otroke. Kot bi mignil, sem imel mobitel v roki. 
Cerkev v kraju Juodkrante
Dekleta so potrdila, da so še daleč zadaj. Namignil sem, da se dobimo ob šestih pred informacijami, nato pa odšel do sipin Parnidžio, velike naravne znamenitosti teh krajev. Natančno je določeno, kje je sploh dovoljeno hoditi, tega sem se tudi držal. Mimo ogromne sončne ure na robu sipin sem jo mahnil v smeri Rusije. 
Pogled na Nido s sipin
Pa me je že kakšen kilometer pred dejansko mejo ustavila ograja, na njej je bila jasna prepoved prehoda, seveda iz razlogov zaščite narodnega parka. Ni mi ostalo drugega, kot da se tega držim, obrnem in vrnem čez sipino do kolesa. Odpeljal sem se nazaj v Nido in začel razmišljati, pri katerih informacijah se bomo z dekleti dobili. 
Tisoče stopinj
V mestu so namreč dvoje. Tiste, kjer so mi prej omogočili klic, so ravno zaprli, torej sem šel do drugih, ki so bila odprta uro dlje. Deklet niti ob šesti uri, niti malo kasneje. Zato sem uporabil enako taktiko kot prej, spet uspešno, naravni šarmer, kaj se more. Od Maje sem dobil zagotovilo, da bodo ob sedmih v Nidi. 
Ogromna sončna ura
Poiskal sem še nekaj zakladov, prišel tudi do hiše v kateri je letoval pisatelj Thomas Mann. Nato pa zagledal dekleta. Ajda in Maja sta rolali, Živa pa kolesarila. Pojasnile so, da so bili Živi rolarji premajhni, zato so načine transporta malo zamenjale. No prav. Glavno, da so tukaj. Dekleta sem pregovoril, da so šla kljub utrujenosti še do roba sipine in tako videle to znamenitost, nato pa smo se vrnili v Nido. 
Pogled v smeri Rusije
Dekleti sta na avtobusni postaji čakali na zadnji avtobus do mesteca Smyltine od koder pelje trajekt v Klaipedo. Midva z Majo pa sva začela biciklirati nazaj. Vedel sem, kdaj gre zadnji trajekt, namenjen zgolj pešcem, morala sva ga ujeti. Sam sem računal kilometre, preostali čas in prijazno priganjal. Majo sem na vsakih nekaj sto metrov počakal, da bi ne ušel predaleč naprej. 
Hiša Thomasa Manna
Ko sem pribrcal do zelenih sipin, sem kolo prislonil na za to primerno mesto in upal, da ga nihče ne odpelje. Saj ga zaklepati nisem imel časa. Mimo znaka, da je blagajna zaprta in zato tudi pot, sem odšel do sipin. Nisem bil edini. Šel sem proti vrhu, opazoval sipine, zahajajoče sonce, slikal. 
Promenada v Nidi
Zanimivo, veliko. Ura je tekla, treba je bilo nazaj, da bi bil hitrejši, sem tekel. Kolo je bilo še na mestu, skočil sem nanj in odpeljal hitro naprej. Čeprav so me zaradi teka noge bolele, je kar šlo, bil sem zadosti hiter. Skrbelo me je le, kje je Maja, saj je nisem in nisem dohitel. Je ostala zadaj, se ji je pokvarilo kolo, je zašla? 
Pot skozi zelene sipine
Kup vprašanj, na katere bi zlahka odgovoril še tako osnovni mobilni telefon, katerega pa nisem imel. Znočilo se je, luč je za mojo hitrost svetila kar preslabotno. Na srečo sem ujel dvojico, ki je šibala skoraj tako hitro kot jaz, sledil sem lučkama na njunem zadnjem kolesu in poganjal, poganjal. 
Sama mivka
Čas je tekel, toda tudi kilometrov je bilo vedno manj. Skrb pa je rasla in glodala. Kaj če je Maja zadaj, kaj če zamudi zadnji trajekt? Toda ni mi ostalo drugega, kot da grem naprej. In končno sem jo le ujel. Ko je videla, da čas mineva, poti pa je še dosti, je tudi ona prestavila v višje obrate in me tako med mojim izletom do sipin krepko prehitela. 
Sonce zahaja
Do pristanišča nisva imela več daleč, jasno je bilo, da nama bo uspelo. Lučki, ki sta bili sedaj pred nama, sta zavili proti pristanišču za avtomobile, sledil sem jima in nama tako prislužil manjši ovinek. Noč ima očitno svojo moč, malo naprej sem proti pristanišču zavil prekmalu. Na srečo sva se hitro izvila iz industrijske cone, že naju je trajekt peljal na celino. 
Skulptura
Do avtodoma ni bilo daleč, počakal naju je, skupaj z dekleti, nedotaknjen. Utrujena sva kar padla v posteljo. Sam sem zgolj še zašepetal idejo za naslednje jutro, bomo videli, je bil edini odgovor. Razumljivo. 

DO PLAŽE, RAMBYNAS, HIMMLERJEV ŠTAB – 31. 8. 2017 – Zjutraj sva se z Majo že zgodaj odpeljala do trajekta in vrnila na Kuronski polotok. Najin cilj je bila plaža na drugi strani. Tam sva pustila kolesi, se preoblekla in šla skočit v vodo. Najprej Maja, potem pa sem do boje odšel še sam. 
Obala
Ja, odšel. Kajti vode je bilo tam še vedno komaj malo nad koleni. Vseeno sem nazaj celo zaplaval. Je šlo, le paziti sem moral, da nisem podrsal po tleh. S trebuhom. Ob sipinah sva poiskala še nekaj škatlic, nato pa mimo starih ladij, ki so dejansko del pomorskega muzeja, pribrcala v pristanišče. 
Edini
Dekletoma sva navdušeno pripovedovala, kako je bilo super v vodi, pa ju to ni prav nič ganilo. Odpeljali smo se s parkirišča in brez težav našli Fiatov servis. Šel sem vprašat, če imajo olje za menjalnik, pa nato pol ure čakal, da so ugotovili, katero je sploh pravo. Na koncu nisem vzel nič, saj na moje dvome niso znali odgovoriti. 
Beli
Odpeljali smo v smeri Kaunasa, zavili na južneje ležečo cesto in navigirali do vasice Bardinai. Pod njo smo pripeljali do večjega parkirišča blizu spomenika. Regionalni park Rambynas. Ob spomeniku je bilo tudi lepo razgledišče. Na reko in sosednjo Rusijo. Bili smo tako blizu, da bi jo skorajda lahko prijeli z roko. 
Mrzla?
Maja se je odločila, da bo čas za kosilo, sam pa sem odšel še malo na sprehod. Odkril sem nekaj razgledišč in v bližini starega pokopališča tudi upravne stavbe parka. Zanimivo. Vrnili smo se na glavno cesto in peljali proti vzhodu. V kraju Jurbarkas smo zavili proti jugu in se hitro bližali Poljski. 
Hoja do boje
Bili smo tako blizu meje, da je le nekaj metrov od nas tekla žičnata ograja, mestoma sta bila na eni strani Ruski, na drugi Litovski stebriček. Ko smo se znova usmerili proti zahodu, sedaj že na Poljskem, smo opazili oznako za tromejo. Hitro sem zavil na parkirišče, pogledali smo si pojasnilno tablo. 
Čoln
Nato pa odšli proti nekaj sto metrov oddaljenemu tromejniku. Steber je kazal, kje je meja. Obšel sem ga in slikal dekleta, ko mi je Ajda začela dopovedovati, da na pojasnilni tabli piše, da vstop na ruski del ni dovoljen, ravno tako ne slikanje. Ups, prepozno, kje so mejni stražarji? 
Pogled na mejno reko v parku Rambynas
Seveda nihče ni tekel za nami, če me je ravno posnela kamera na ruski strani, pa tudi ni nič važno. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali naprej proti vzhodu. Danes smo imeli v načrtu še ogled Schwarzen Schanze ali Himmlerjevega štaba med drugo svetovno vojno, zato se nismo smeli pretirano obirati. 
Skoraj legalno v Rusiji
Pri kraju Pozezdrze smo končno zapeljali na parkirišče, s tem nehote pregnali tam parkirani parček in se odpravili v temo. Svetilke so nam osvetlile pot, kažipoti usmerili prav. Ko smo prišli do bunkerja smo seveda zazijali. Ogromna betonska kocka sredi gozda je bila v temi videti kar grozljivo. Žice so silile iz razpok, v notranjosti so beli kapniki na železnih tramovih odsevali prejeto svetlobo. 
Schwarzen Schanze - Himmlerjev bunker
Videlo se je, da je močna eksplozija ob umiku Nemcev bunker močno razdejala, bolj v notranjosti, kot zunanjosti. Sprehodili smo se naokoli, pokukali, kjer se je seveda kam dalo, nato pa odšli nazaj do parkirišča. Odpeljali smo se naprej, ponoči se ni videlo dosti, zemljevid na navigaciji pa je kazal, da bo sem še vredno priti. 
Vhod
Cesta je bila dokaj dobra, zato vožnja ni bila posebej naporna. Končno smo bili pred vhodom, presenetila nas je zapornica. Malo smo čakali, šel sem naokoli, ko sta končno prišla varnostnika. Eden me je vprašal kaj želimo, pojasnil sem mu, ali je razumel ali ne, nisem vedel. 
V notranjosti bunkerja
Rekel je še, koliko naj mi naslednji dan računajo, nato pa me spustil notri, da sem v delu, ki je neke vrste kamp, parkiral. Tako smo skočili v posteljo le nekaj deset metrov od tam, kjer je pred dobrimi sedemdesetimi leti spal sam Hitler. Grozljivo. 

WOLFSSCHANZE, POT DO PROSTEJEVA – 1. 9. 2017 – Zjutraj sem sam odšel naokoli, v del izven muzeja. Moral sem splezati na enega od bunkerjev, saj se je na vrhu skrivala škatlica. Pa ni bilo prezahtevno. Vrnil sem se do avtodoma, budil dekleta, nato pa odšel do vratarja plačat, kar je treba. 
Bunker za splošne  namene
Ta je začel računati, kar dolgo je rabil in me nato presenetil z visokim zneskom. Pokazal mi je cenik, ki je za razliko od informacij, ki sem jih imel, sedaj poleg nadomestila za avtodom vključeva še ceno za nočitev oseb, dodal pa je tudi vstopnino. Seveda sem takoj zatrdil, da mi je možak večer poprej povedal povsem drugo številko. 
Spomenik (neuspešnemu) atentatu
Vratar je spet računal in nato izstrelil novo številko. Sem prikimal, plačal, dal mi je račun, očitno sva bila zadovoljna oba. Na računu je bil znesek, ki je bil še najbližje parkiranju za avtodom in bivanju dveh odraslih oseb. Tudi prav. Da le ob vstopu v kompleks ne bo težav, saj vstopnic na računu ni bilo. 
Vhod v Hitlerjev bunker
Sledili smo karti na vhodu in šli od ene stavbe do druge. Mimo hotela, namenjenega oficirjem, smo takoj prišli do ostankov konferenčne dvorane, kjer je bil leta 1944 poskušan atentat na Hitlerja. Na dogodek je sedaj spominjal zgolj še pomnik iz brona, raztrgana knjiga. 
Narava najde pot
Šli smo mimo stavb varnostne službe, bunkerja za obiskovalce, posameznih pomožnih stavb in Bormannovega bunkerja. Za njim nas je čakal največji bunker, oziroma kar je od njega ostalo. Seveda je bil ta namenjen Hitlerju. Oblezli smo ga naokoli, šli skozenj, pogledali v luknje, kjer so bili nekoč bivalni prostori. 
Betonski kolosos
Smejali smo se palicam, ki so jih ljudje naložili kot »podporo« betonskemu bloku in občudovali malo zeleno žabico. Betona in železja smo imeli že skoraj nekoliko preveč. Pa sta bila pred nami še bunkerja maršalov Keitla in Göringa. Malo smo pokukali noter, nato pa ugotovili, da je Göring poleg bunkerja imel tudi čisto navadno hišo. 
Posledice eksplozij
Itak stari lisjak ni hotel ves čas preživeti za debelimi, neromantičnimi zidovi. Šli smo še mimo bunkerja, namenjenega komunikacijskim potrebam, videli pa tudi kje si je Hitler ogledoval filme z Marlen Dietrich, Leni Riefenstahl in drugimi zvezdami tistega časa. Nato pa se počasi že odpravili nazaj proti avtodomu, do katerega smo prišli sedaj po drugi poti, direktno. 
Göringov bunker
Odpeljali smo se iz območja in zavili tja, kamor nas je peljala navigacija. Torej proti Varšavi. Vožnje je bilo pred nami kar precej, torej se nismo smeli obirati. Prvi kratki postanek sem naredil v bližnjem Katerzynu, saj je bila zapornica ob železniški progi ravno spuščena, zraven pa priročno parkirišče. Skočil sem do gradu, našel škatlico, nato pa smo že peljali naprej. 
Ostanki kina
Siva cesta, malo sem in malo tja, nič kaj posebnega ni bilo. Le deževati je počasi začelo. Za cesto sem opazoval zanimivo okrašena znamenja. Majo sem nagovarjal naj kakšnega slika. Ko je kasneje končno vzela fotoaparat v roke, znamenj seveda ni bilo več. Imeli smo tudi precej strašljivo srečanje na enem od klancev. Spustili smo se navzdol in opazovali delavce, ki so na sosednjem pasu čistili ostanke polite tekočine, verjetno goriva. 
Komunikacijski bunker
Na mestu, kjer se cesta spet začne vzpenjati, je stal možakar in avtomobile, ki so prihajali, ustavljal in opozarjal na nevarno cestišče. Nastala je krajša kolona, peljal sem mimo nje, ko sem kar na enkrat zagledal tovornjak, ki se mi je približeval po mojem pasu. Skozi glavo mi je švignilo, če norec hoče prehiteti stoječo kolono, že trenutek kasneje pa sem pogruntal, da je stvar dosti bolj resna. 
Kot v svetu čudes
Pripeljal je očitno prehitro in prepozno opazil kolono. Ko je začel zavirati na polno, ga je najprej vrglo na moj pas, nato je nekako zmotovilil s kabino nazaj na pravega, prikolica pa je še kar opletala. Komaj sem zapeljal mimo, kar malo vroče mi je postalo. V Varšavo smo zapeljali brez težav, iz nje pa zopet težje. 
Znamenje ob poti
Da smo prišli do željene ceste S8, kamor nas je tokrat začuda usmerila tudi navigacija, smo morali voziti po ozkih ulicah predmestja, sem in tja, meni je bilo vse že povsem nelogično, toda na koncu smo v resnici prišli, kamor smo tudi želeli. Očitno elektronski možgani naše navigacije le še niso za staro šaro. Peljali smo, dokler ni bil že čas za postanek in kosilo. 
Palača nadškofa
Najprej ni bilo nobenih primernih postajališč, končno smo enega opazili, v bližini kraja Wolbórz. Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, sem jo skozi luknjo v ograji mahnil na potep. Stopal sem mimo palače nadškofa, nogometnega stadiona in naprej, vse, dokler nisem prišel do lokalne cerkve. Tam me je med iskanjem škatlice zasačil duhovnik. 
Wolbórz
Očitno je mislil, da sem goreči vernik in me je začel ogovarjati. Ko sem ga vprašal, če zna kakšen bolj razširjeni jezik, pa je le še debelo gledal, odšel in sam pri sebi še nekaj mrmral. Pohitel sem nazaj na kosilo. Z vožnjo smo nadaljevali proti avtocesti A1 in po njej v smeri Częstochowe. 
Duhovnik pa nič ...
Cesta ni bila najboljša, pa kaj smo mogli. Se je pa na izvozu iz mesta spet zapletlo. Delo na cesti, vse zaprto, kam sedaj? Na srečo me je Maja usmerjala po stranskih ulicah prav in končno smo prišli tja, kamor smo želeli. Peljali smo naprej proti jugu, dež je že lep čas lil, kot bi se utrgal oblak, ob cesti so bile ogromne luže, ki so špricale vse naokoli. 
Notranjost lokalne cerkve
Sem se že bal, da bomo postali podmornica. Natočili smo gorivo in ob tem zapravili zadnje zlote, pri Ostrawi prestopili mejo in nadaljevali v smeri Prostějeva. Sedaj smo vozili po avtocesti, razen ene luknje ali morebiti diletacije, ko je podvozje malo bolj zaropotalo, je pot minila brez posebnosti. 
Grajsko jezero
V Prostějevu smo malo gruntali, navigirali in nato parkirali poleg Aquaparka. Nobene prepovedi, zapovedi, parkirnih avtomatov. Ura je bila že čez polnoč, seveda je jasno, da sva tudi z Majo zgolj še izginila v posteljo. 

GIGA – 2. 9. 2017 – Zjutraj sem vstal zgodaj. Tako je seveda treba, če je na vrsti zanimiv dogodek, čas do njega pa je možno in treba optimalno izkoristiti. Skočil sem na kolo, odbicikliral proti parku Kolářovy sady. 
Jutranji geolov
Tam sem med iskanjem škatlic že srečal prve geolovce, te sem potem seveda srečeval skozi cel dan. Na Giga dogodku se jih zbere vsaj 5000, poleg njih pa še družinski člani, prijatelji, znanci. Kar velika skupina. Odpeljal sem proti parku posvečenemu skladatelju Smetani, nato pa raziskoval center mesta. 
Prostějev
Mestna hiša, park pred njo, cerkev, še malo naokoli, nato pa hitro proti Plumlovu. Ob desetih smo bili s prijatelji dogovorjeni, da se dobimo tam. Toda pred tem sem našel še nekaj zanimivih škatlic ob poti, se vzpel na Kladko, nato pa soočil s serijo, ki je bila povezana s češkimi filmi. 
Mestna hiša
Njihova produkcija je vsekakor bogata, zakladi pa so bili tudi vsak po svoje nekaj posebnega. Ko sem našel vse, sem se spustil do vodnega zadrževalnika Plumlov, ga obvozil in nato v mestu poiskal grad. Saj ga ni bilo težko najti, ravno tako pa na njegovem dvorišču tudi ne slovenskih geolovcev. 
Zadrževalnik pri kraju Plumlov
Teh je bilo iz minuto v minuto več, malo čez deseto nas je bilo že za lepo četico. Naredili smo skupinsko fotografijo, se srečali s predstavniki vodstva naše igre. Za krajši čas sem se pridružil štajerskim prijateljem, raziskoval z njimi okolico gradu, nato pa jo še vedno v dobri družbi mahnil proti Podgrajskemu ribniku. 
List logbooka
Na njegovem obrobju je bila postavljena predstavitev geolova Maze, do nje pa se je vila kar dolga vrsta čakajočih. Pa smo hitro opazili nekaj znanih obrazov, ki so se že prebili nekoliko naprej. Stopili smo do njih, seveda samo na kratek klepet. Ki se je raztegnil do trenutka, ko smo si razstavo že pogledali. In čez. 
Slovenski geolovci na Gigi
Kajti skupaj smo se tudi zapodili v gozd, poiskali serijo zakladov, nato pa skupaj s hrvaškimi kolegi poiskali še dvoje zanimivih škatlic v bližini. Ko smo našli še te, sem iz pogovora ujel, da gredo Hrvati v Olomouc in da se bodo pozno popoldan tudi vrnili. Nazaj so namreč morali pripeljati njihovega pregledovalca, ki je bil povabljen na večerjo. 
Gremo na Maze!
Hitro sem se prislinil poleg, saj sem si v Olomouc ta dan res želel. Malo, da bi obujal spomine na naš postanek izpred let, malo zato, ker je bilo zgolj nekaj dni tam odprtih deset točk, ki se jih je splačalo obiskati. Bilo nas je pet v avtomobilu, stisnjeni smo bili kot sardine, toda nič nisem imel proti, samo, da sem bil zraven. 
Grad Plumlov
Parkirali smo blizu centra in zaokrožili proti trgu, kjer stoji mestna hiša s kužnim znamenjem v bližini. Sprehod smo nadaljevali proti gradu in katedrali svetega Vaclava, nato pa se čez trg pri mestni hiši vračali proti avtomobilu. Seveda pa se mojim sopotnikom ni pretirano mudilo, našli smo še dve škatlici, eno sredi pokopališča, ob spomeniku umrlim pilotom bombnika, ki je med drugo svetovno vojno strmoglavil v bližini mesta. 
Olomouc
Počasi je bilo geolova zadosti, mudilo se je že nazaj, v Plumlov smo prišli v mraku. Hitro sem sedel na kolo in oddrvel proti Prostějevu. Na poti sem srečal tudi policijo, vendar se za mene, čeprav sem kolesaril brez luči, na srečo niso prav nič zmenili. Dekleta so me čakala. Zjutraj se jim seveda ni pretirano mudilo vstati, bile so si edine, da se po napornih in aktivnih zadnjih tednih en dan brezdelja povsem prileže. 
Kužno znamenje
Pa vendarle Maja ni mogla stati križem rok, nekoliko je pospravila po avtodomu, treba je bilo pomiti posodo kar za dva dni nazaj. Potem pa zamazati novo s pripravo kosila. Po njem sta z Ajdo odšli do bližnjega parka in se okoli Aquaparka vračali proti avtodomu. Kolo sem naložil na nosilec, se pozdravil z družino Kremenčkovih (niso iz istoimenskega filma, zabavni so pa ravno tako), nato pa hitel za mizo, kjer se je iz krožnika že kadilo. 
Astronomska ura
Ko sem sestradan kot volk pojedel kočerjo, smo se odpeljali iz mesta proti nakupovalnemu središču, kjer sva z Majo zapravila nekaj kron v trgovini, nato pa natočila gorivo na bližnji bencinski črpalki z ugodno ceno. Do avtoceste je bilo le nekaj deset metrov, peljali smo se proti Brnu, tam navigirali v smeri Mikulova, do katerega smo brez težav prispeli. 
Katedrala sv. Vaclava
Parkirali smo na že znanem parkirišču v bližini športnega centra, saj smo vedeli, da je tam bolj mirno. Dan je bil naporen, ura dokaj pozna, naslednji dan nas je čakala pot proti domu, hitro smo bili v postelji. 

PRIHOD DOMOV – 3. 9. 2017 – Zjutraj nisem bil pokonci prav pretirano zgodaj, dejansko ravno prav, da so bile nekatere trgovine že odprte. Peljal sem mimo Bille, ki ni kazala nobene želje po zgodnjem zaslužku in parkiral pred Tescom. Zapravili smo še zadnje krone, nato pa odpeljali proti meji. 
Vožnja mimo Gradca
Pot proti hitri cesti in nato avtocesti je minila brez težav, seveda zgolj s kratkim postankom za nakup vinjete. Peljali smo proti Dunaju, gneče v nedeljo zgodaj dopoldan ni bilo, hitro smo bili pod mestom. Pot proti Gradcu se je vlekla kot običajno, pred njim smo okoli enajste ure uspešno premagali dela na cesti, nato pa nadaljevali z vožnjo proti Celovcu. 
Pogled z razglednega stolpa
Pri kraju Twimberg smo se zaustavili na počivališču ob poti in vzpeli na razgledni stolp s katerega se nam je odprl lep pogled na okolico. Nato pa v Völkermarktu znova natočili poceni gorivo in nadaljevali z našo potjo proti Železni kapli in Jezerskemu. Tam je bil obvezen postanek za točenje slatine, nato pa nadaljevanje poti proti domu, kamor smo prispeli ob pol tretji uri. Po treh tednih znova na domačem dvorišču. Neprecenljivo.
Postanek pri Jezerski slatini