četrtek, 02. november 2006

Narodni parki Hrvaške

STARIGRAD – 27.10.2006 – Popoldan smo se odpeljali proti Dalmaciji. Prav zgodnji nismo bili. Punci sta, utrujeni od šole in navdušeni nad počitnicami kmalu zaspali. Midva z Majo pa sva peljala mimo Reke in po jadranski magistrali do Starigrada nad Zadrom. Tam smo zapeljali na parkirišče pred kampom in mirno prespali.


PAKLENICA - 28.10.2006 –– Zjutraj sva se z Ajdo sprehodila do morja. V vodo sva pomočila le prst in prav topla je bila. Jaz sem po informacije odšel do informacijskega središča nacionalnega parka. 
Aniča kuk
Po zajtrku smo se odpeljali do vhoda v park. Spoznaval sem kraje, kjer sem pred davnimi leti taboril in plezal. Kupili smo vstopnico in se zapeljali do parkirišča malo pod vrhom. Pot nas je vodila mimo kratkih smeri ob poti, kjer smo opazovali plezalce. Aniča kuk ima že precej višje stene, plezalci so bili kot mravljice. Ob nas je tekel potok Velika Paklenica, tabla pa nam je razkrila potek smeri v steni. 
Skalni val
Ko smo prišli do odcepa za Manito peč smo zavili proti jami. Pot se je v ključih vzpenjala, sonce pa je kar pripekalo. Bilo nam je vroče, Živa ni bila nič pri volji. Večino poti se je kregala in nas spravljala ob živce. Končno smo prišli do jame, dobili vrsto informacij in se nato z vodičko spustili v globino. Jama ni bila pretirano dolga, zato pa je imela kar nekaj kraškega okrasja. 
Številni kapniki in čelada
Videli smo kapnik v obliki čelade, čarovnico, zaveso. Obrnili smo na ploščadi ob malih jezercih in se vrnili na površje. Tega je bila še posebej vesela Gaja, ki je sicer pridno hodila po jami in se teme ni bala. Spustili smo se nazaj na široko pot in korak zastavili proti planinskemu domu. Ob poti so stale table učne poti, ki nas je seznanjala z značilnostmi in posebnostmi Paklenice. 
Pot proti planinskemu domu
Pogledali smo v mlin pod potjo. Ob Lugarnici – gozdarski koči pa se nismo ustavljali. Pot po gozdu, odetem v jesenske barve je bila prijetna in pisana. Pri domu nas je pričakala hrupna družba hrvaške mladine. Zato smo se umaknili k reki in tam pomalicali. Jaz sem stekel še malo naokoli. Kar sem našel me je tako navdušilo, da sem se vrnil po punce. Skupaj smo odšli čez vas Ramiči do vasice Sklopina. 
Vas Sklopina
Hiše so potisnjene povsem pod previsno steno, tako da jim ta predstavlja zadnjo steno. Domačin nam je povedal vrsto posebnosti o naselju. Nekaj čez osemdeset let starega domačina, zadnjega, ki je bil v vasi rojen, sem srečal ob iskanju poti. Hkrati pa je bil tudi zadnji, ki je med obstreljevanji v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tam še prebival. 
Jesensko listje
Vračali smo se po isti poti, sedaj na njej ni bilo več toliko sprehajalcev. Ko smo se približevali Aniča kuku, smo v steni opazovali še zadnje plezalce, ki so se že spuščali v dolino. Več jih je bilo na ploščadi pod Čuki. Počasi so zaključevali s plezanjem, nekateri so le še sedeli in klepetali, drugi igrali nogomet. Odpeljali smo se do vhoda v park. Za sprehod do trdnjave Paklarić smo bili že pozni. 
Dneva je konec, čas je za povratek
Potem, ko smo se slišali z Matjažem, smo pot nadaljevali do Sukošana pod Zadrom. Najprej smo napačno zavili v center kraja, potem pa v nekakšnem parku ob morju našli prijatelja. Malo smo še poklepetali, potem pa trudni zaspali.


ZADAR, PRIHOD NA MURTER – 29.10.2006 – Še pred zajtrkom se je Gaja naletala okoli avtodomov, celo zaplavala je. 
Gaja in palčka
Skupaj z Matjažem smo se odpeljali do Zadra in prav v centru, ob cerkvi in samostanu sv. Marije parkirali. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Donata in katedrale vse do vrat v obzidju. Na tržnici smo kupili mandarine in se vzpeli na obzidje. 
Narodni trg in Mestna straža
Na njem je sedaj parkirišče. Na Narodnem trgu smo pokukali v stavbo z informacijami, potem pa med ozkimi hišami odšli na obalo. Topel in sončen dan je bil, zato je bil sprehod ob obali prav prijeten. Morske orgle sicer niso igrale na ves glas, morje je bilo premirno. Vseeno pa se jih je slišalo. Posedeli smo na obali in opazovali ladje v pristanišču. 
Morske orgle
Mimo cerkve in samostana sv. Franeta smo se vrnili do avtodoma. Izvili smo se iz mesta in se odpeljali mimo Sukošanov proti Šibeniku. Zavili smo na Murter. Čez most smo prišli v Tijesno. Malo smo zašli, potem pa pot nadaljevali čez hrib. Ob spustu smo zavili levo, kjer so table kazale v potapljaški center. 
Večerna peka kostanja
V zalivu smo že videli parkirane avtodome. Z Matjažem sva parkirala poleg Ivana in Gregorja.


MURTER – 30.10.2006 – Že ponoči nas je malo budil veter, čez dan pa ni čisto nič ponehal. Burja je prinesla tudi hlad, tako da sem se za plavanje ogrel le jaz. Voda je bila hladnejša, ko pa si zaplaval, pa le ni bilo tako slabo. Punci sta se igrali z Gregorjevim sinom Jakom, še posebej zabavna se jim je zdela viseča mreža. 
Viseča mreža je pripravna gugalnica
Po kosilu sem popoldan z Gajo naredil izlet. Med kamnitimi zidovi me je pritegnila okrogla oblika. Povzpel sem se do nje, potem pa po povratku za vzpon pritegnil še večino ostalih. Skupaj smo se mimo odsluženega Yuga ponovno vzpeli do okrogle pastirske hiške, tako značilne za hrvaško primorje. Vzpon ni bil pretirano naporen, steza je bila jasna, zadnji del pa smo šli po kamnitem zidu. 
Pastirska hiška
Punci in Jaka so zlezli tudi notri, seveda jim je sledila Gaja. Ko smo se vrnili nazaj do odsluženega avtomobila, smo zavili še v sosednji zaliv. Obujal sem spomine, ko smo pred davnimi leti v tem kampu šotorili in se v tem zalivu kopali. Tudi tokrat sem šel zaplavat. Pridružiti sta se mi hoteli le punci, pa še ti sta zaradi ježkov v vodi obrnili. 
Zaliv spominov
Do našega zaliva smo se vračali okoli rta. Na skrajnem delu smo počakali na sončni zahod, potem pa mimo prijateljev, ki so se parkirali na vetrovnem rtu prišli spet do avtodoma. Danes zvečer nihče ni imel volje, da bi sedel v mrzlem vetru. Zato smo se kar hitro poskrili v avtodomove in zaspali. 
Sončni zahod


MURTER, SLAPOVI KRKE – 31.10.2006 – Veter je ponoči ponehal. Zato je bilo zjutraj toplo. Po zajtrku smo se počasi pričeli pripravljati na odhod. Seveda pa nas je morje še zadnjič premamilo. Najprej mi je Gregor pokazal hobotnico, našel pa sem tudi še nekaj školjk. 
Katera bo najbolj pogumna?
Potem pa so šle zaplavat tudi Maja in punce, Gaja se jim je seveda pridružila. Poslovili smo se od prijateljev in se odpeljali proti Šibeniku. Pri mestecu Tijesno nas je počakal Matjaž in skupaj smo pot nadaljevali do Skradina. Tam smo parkirali in počakali na ladjico, ki nas je odpeljala do slapov Krke. 
Brrrrr...
Pot nas je vodila mimo prvega, najbolj mogočnega slapu, čez mostiček in nato navzgor ob vodi. Opazovali smo razpenjeno vodo, ki se je poganjala čez skalne stopnje in mezela iz vseh strani. Na razglediščih smo bili povsem nad slapovi. Pogledali smo si mlin, kjer se je mlelo koruzno zrnje in nekakšno pralnico. Skoraj polavtomatsko. 
Skradin
Potem pa smo po lesenih brveh spet prečili Krko. Le da je bila tukaj široka in je čez vrsto majhnih slapišč padala v nedostopne tolmune. Tudi na tej strani smo se spustili do razgledišč, pogledali table, ki so nas poučile o rastlinstvu in živalstvu narodnega parka. Potem pa tekli, upajoč, da bomo še ujeli zadnjo ladjico. 
Slapovi Krke
Matjaž in Marjana, ki sta odšla naprej, sta jo ujela, mi pa smo ji le pomahali. Vrnili smo se pod veliki slap in privlekli iz nahrbtnika dobrote. Jaz pa sem se spravil in šel zaplavat. Opogumil sem tudi Ajdo, ki se mi je pridružila za nekaj zamahov. Kar dobro uro smo potrebovali, da smo po cesti ponovno prišli v Skradin. Pa nam ni bilo žal. 
Z Ajdo sva zaplavala pri spodnjem slapu
Pot mimo s trstom objete Krke, ob opazovanju sončnega zahoda in uživanju v tišini narave je bilo prav prijetno. Do avtodoma smo prišli ravno, ko se je pričelo nočiti. Odpeljali smo se nazaj proti Šibeniku in po obalni cesti do Zadra. Tam smo zapeljali na avtocesto in visoko, blizu Otočca, prespali.
Sonce zahaja nad Krko


PLITVICE – 1.11.2006 – Jutro je bilo mrzlo, sončni vzhod pa je oblake obarval rdeče. Odpeljali smo se do prvega izvoza na avtocesti, potem pa zavili proti Plitvicam. Naredili smo malo ovinka, zato pa videli kraje, kjer so se še poznali ostanki vojne. Stene hiš so bile naluknjane, na nekaterih travnikih so bila opozorila, da so tam še mine.
Plitvička jezera
Ko smo se pripeljali v Plitvice, nas je tam presenetil Gabr, ki pa je ravno odhajal. Tako smo se le pozdravili, potem pa odšli proti vhodu v narodni park. Spustili smo se do vode, ki je precej nižje. Lesene brvi so nas pripeljale pod Veliki slap, najvišji slap na Hrvaškem.
Veliki slap
Njegova višina je nekaj čez sedemdeset metrov. Pod preluknjano skalno steno so drugi počakali, midva z Ajdo pa sva se mimo številnih naravnih oken in pravih votlin povzpela skoraj do ceste. Ker sva ugotovila, da bo pravo nadaljevanje nižje, sva se vrnila do ostalih. Ob jezeru Milanovac nam je nasproti prišla skupina razigranih japončkov. Številni slapovi in slapiči so padali čez skalne stopnje.
Pot pelje skozi naluknjano steno
Pri jezeru Kozjak smo počakali na ladjico, potem pa odpluli na drugo stran jezera. Vmes se je razvil zanimiv razgovor s slovensko vodičko ameriške skupine turistov. Nad jezerom so nas čakali zanimivi slapovi. Morebiti niso bili tako visoki kot najvišji, pa vendar je bil vsak nekaj posebnega. Nekateri so padali preko zavese iz mahov, drugi so brizgali iz stene. Vzpeli smo se kar visoko in nekaj deset metrov nad jezerom Gradinsko pot nadaljevali proti zadnjemu postajališču avtobuska.
Curek
Nad jezerom Galovac se je pot ločila. Ostali so se odločili, da gredo kar na postajališče, midva z Ajdo pa sva hotela videti še zadnji jezeri. Zato sva pot nadaljevala mimo jezera Okrugljak veliko do Ciginovca. Tu je voda izginjala v luknji na tleh, narejen je bil pravi kanjon. Nad jezerom pa je bruhnila iz stene in padla v loku v jezero pod nama.
Slap teče preko mahu v jezero
Le še nekaj korakov naju je ločilo in že sva stala na obali Proščanskega jezera, največjega od Plitvičkih jezer. Hotela sva že obrniti in se vrniti tja, kjer so šli ostali. Pa sva šla na srečo še malo naprej in pred sabo zagledala postajališče avtobusa. Ostali so prišli po drugi strani, nekaj minut za nama. Kako sva se jim nasmejala.
Proščansko jezero
Do jezera sta šli še Maja in Živa, potem pa je že pripeljal avtobus in nas po zaviti cesti odpeljal proti izhodišču. Pod seboj smo opazovali pot, ki smo jo prehodili in jezera, ki smo jih občudovali. Zadnji konec smo morali iti peš, kar pa nam ni bilo pretežko, odprl se nam je še zadnji pogled na jezera in Veliki slap.
Jezero Milanovac
Ravno ko smo prečili čez cesto je po njej pripeljal znanec Cvet. Dohiteli smo ga in nekaj časa vozili za njim ter Rajkom. Ko sta ravno pred policijsko kontrolo zapeljala na parkirišče gostišča, smo mi z Matjažem pot nadaljevali do Karlovca in Metlike.
Spodnja jezerca
Vreme se je poslabšalo, vedno bolj je deževalo. Iz Metlike smo se peljali do Novega mesta in v Ljubljani pomežiknili Matjažu in Marjani, potem pa šibali naprej proti domu.


petek, 01. september 2006

Dalmacija

ODHOD V DALMACIJO – 23.8.2006 - Zjutraj smo preverili še, če nismo kaj pozabili, nato pa odpeljali proti Dolenjski. V Novem mestu smo kupili žar, potem pa preko Dolenjskih toplic, Črnomlja in Vinice prispeli na Hrvaško. Po avtocesti smo se peljali na jug, proti Dalmaciji. 
V Drveniku
Vožnja je potekala po kraškem svetu, seveda pa je pokrajina tako hitro brzela mimo nas, da kaj prav posebnega nismo videli. Nekajkrat smo se ustavili, da smo si pretegnili noge in si na enem od počivališč skuhali kosilo. Pri Splitu je bilo avtoceste konec. Sledili smo oznakam za Dubrovnik in se peljali visoko po celini. V kraju s smešnim imenom Velika Cista smo natočili gorivo, le malo naprej nas je ob poti presenetil sejem. Na cesti je bilo veliko ljudi, ob njej pa polno krošnjarjev. 
Prvi večer na morju
Komaj smo se prebili čez gnečo. Cesta se je sedaj končno pričela spuščati in priključili smo se obalni magistrali. Peljali smo se mimo Makarske in v Drveniku zavili v pristanišče. Malo smo uvijali in končno le ujeli cesto, ki pelje v Gornjo valo. Parkirali smo na parkirišču »Dide«. Avtodom je stal takoj ob prodnati plaži. Seveda smo pregreti od vožnje takoj skočili v vodo, še Gaja nam je sledila. Po večerji smo trudni popadali v posteljo. 


NAD DRVENIKOM – 24.8.2006 - Dopoldan smo se kopali na prodnati plaži pod avtodomom. 
Drvenik
Dan je bil sončen. Plaža je bila zjutraj še prazna, potem pa se je vedno bolj polnila. Na koncu si komaj še našel mesto za brisačo. Jaz sem šel z masko pogledat morsko dno. Ker pa ni bilo nič zanimivega, sem masko in plavuti pospravil. Zato pa sta za podvodni svet dobili veliko večje veselje punci. Gledali sta ribe pod vodo, najraje bi kakšno tudi ujeli. 
Oljka
Ajda si kar ni dala dopovedati, da morskega akvarija nimamo in bi ribic tako ne bi imeli kam dati. Popoldan je vreme še dobro kazalo, zato smo se odpravili na planinarjenje. Pregledali smo informativno tablo v kraju, nato pa zastavili korak. Sledili smo markacijam po asfaltni cesti. Kar strmo smo se vzpenjali mimo nasadov oljk in kapelice. Ob cesti smo trgali fige, bilo jih je v izobilju. 
Ko mladost sreča starost
V vasi Kosirište smo sledili markacijam za vas Selo. Vendar pa nas je še bolj zanimala vasica, ujeta v kamnito pobočje in kamniti stolp nad njo. Najprej smo si pogledali zanimiv kamen ob poti, verjetno spomenik, brez napisa, pa z vklesanimi figurami. Spustili smo se malo nazaj, potem pa povzpeli v vasico Gradina. Nekoč zapuščena, vedno bolj oživlja. 
Gradina
Nekatere hiške so tako že predelane v vikende, druge so še v ruševinah. Ujeli smo stezico, ki nas je na drugi strani popeljala do vrha hriba. Razgled je bil čudovit. Na ruševinah stolpa je bil spomenik boju Drveniških žensk proti Turkom. Malo smo morali nazaj, da smo spet našli markacije, ki so nas vodile v vas Selo, se pomudili pri cerkvici sv. Jurija in se nato po precej zaviti cesti spustili v Dolnjo valo. 
Večer
Kar dobre tri ure nam je vzelo, da smo se po že znani cesti ob morju ponovno vrnili do avtodoma in še zadnjič ta dan zaplavali. 


KOPANJE V DRVENIKU, CERKVICA – 25.8.2006 - Dan ni bil tako lep kot prejšnji. Zato smo imeli tudi več plaže zase. Malo slabše vreme nam ni vzelo veselja do plavanja. Ajda je še vedno navdušeno lovila svojo ribico. Vzela je vrečko in skušala kaj ujeti, vendar je razočarano ugotovila, da ima luknjo. 
Kje je ribica?
Tudi Živa ji je seveda sledila. Tako sta obe kukali z maskami pod vodo in ugotavljali, kaj je pod vodno površino in na morskem dnu. Popoldan smo se odpravili do cerkvice nad krajem. Pot do tja je šla po magistrali, zato je bila potrebna previdnost. Punci sta pri cerkvici ubrali pravi tekaški maraton naokoli. 
Oblak in mavrici
Seveda je bilo važno katera je hitrejša. Ko sta se utrudili, smo še malo posedeli pred cerkvico. Bilo je prav prijetno. Po povratku v avtodom, pa smo že delali načrte za naslednje dni. 


RUDINE – 26.8.2006 - Dopoldan smo še ostali v Drveniku. Plavali smo in uživali v vodi. 
Plaža
Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko je zgodaj popoldan pričelo deževati, smo takoj po kosilu pobrali šila in kopita in se odpeljali proti Dubrovniku. Prvi del poti nas je kar precej pral dež, potem pa se je vreme počasi uneslo. Peljali smo se ob obali, tudi čez delček Bosne in Hercegovine. Opazovali smo morje pod nami, obalo in otoke. V Orašcu smo zavili v kamp Rudine in našli lepo mesto. 
Plaža pod kampom v Rudinah
Takoj smo pohiteli po številnih stopnicah do plaže. Ta je bila delno prodnata, čeprav ne tako lepa kot tista v Drveniku. Ob straneh je bila ujeta med skale. Malo sem po tleh pogledal z masko, punci pa sta ob obali uživali v visokih valovih. V kampu je do nas prišla deklica iz Poljske. S puncama se je hitro spoprijateljila, igrale so se, tudi na plaži so bile skupaj. Jezik sploh ni bil problem, punce so se enostavno razumele. 


DUBROVNIK – 27.8.2006 - Po zajtrku smo se poslovili od babice in Gaje, se odpravili na avtobusno postajo in odpeljali proti Dubrovniku. 
Dubrovniško obzidje
Iz glavne postaje smo jo proti staremu delu mesta mahnili kar peš. Prvi del poti smo ob pristanišču Gruž opazovali ladje, od velikanskih jaht do skoraj prave gusarske jadrnice. Dan je bil lep in vroč. Zato se nam je pot še posebej vlekla, potreben je bil seveda postanek za sladoled. Pred mestnimi vrati sta nas pozdravila dva srednjeveška vojaka. 
Stradun
Obzidje nas je že na zunaj navdušilo, dajalo je vtis moči in neosvojljivosti. Ker je mami domnevala, da bo kamenje vedno bolj segreto, smo kar takoj odšli nanj. Skoraj za dva kilometra ga je. Na njem so tudi stolpi in cele trdnjave. Iz obzidja se nam je odpiral pogled na mesto pod nami, okolico in morje. Kmalu smo zagledali tudi otoček Lokrum, malo kasneje se nam je odprl pogled na pristanišče. 
Na obzidju
Šli smo mimo dominikanskega samostana ter se na koncu vzpeli na trdnjavo Minčeta. Od tu je bil pogled na mesto še posebej lep. Komaj smo se dobro spustili nazaj na obzidje, že so nas kamnite stopnice spet popeljale do kamnitega dubrovniškega tlaka na glavni ulici Stradun. Pri vodnjaku smo se spočili in malo osvežili, senca nam je prav prišla. 
Cerkvica pri pristanišču
Pokukali smo v frančiškansko cerkev, se sprehodili mimo palače Sponza do dominikanskega samostana in tam pokukali na dvorišče in hodnik okoli njega. Zavili smo v pristanišče, vendar nas je od odhoda na Lokrum odvrnilo temno nebo. Vse je kazalo na nevihto. Vrnili smo se do cerkve sv. Vlaha in mimo knežje palače odšli do stolnice. Ogledali smo si jo ter se vzpeli do cerkve sv. Ignacija. 
Pogled čez mestne strehe proti Lokrumu
Ker se je vreme izboljšalo, smo se vrnili v pristanišče in z ladjico odpluli na Lokrum. Plovba je bila mirna, pogled na Dubrovnik z morske strani pa prav poseben. Na otoku smo se najprej sprehodili skozi botanični vrt, se vzpeli na Fort Royal od koder je bil lep pogled na otok in Dubrovnik. Ob obali smo se ustavili pri jezercu z imenom Mrtvo morje.
Počitek v senci
Z Ajdo sva v njem zaplavala do votline in se obešala na vrvi, ki je visela z drevesa. Živa ni šla prav daleč v vodo. Ker voda v tej mlakuži ni ravno dišala, smo kmalu odšli do morja in zaplavali ob pečinah. Mimo samostana smo se vrnili do ladjice in se spet odpeljali na kopno. V Dubrovniku smo se sprehodili po Stradunu in gledali, kako so ljudje vedno bolj večerno oblečeni. 
Palača Sponza
V stolnici smo si ogledali zakladnico. Prijetna mladenka, ki je prodajala karte, nam je nadrobno razložila komu spada katera izmed relikvij, kdo je naslikal kakšno sliko (med njimi je celo Rafaelova), tudi o cerkvi in slikah v njej smo veliko slišali. Izvedeli smo, zakaj slikar Tiziano gleda edini navzdol in ne Marije nad njim. 
Na kamniti obali Lokruma
Prav presenečeni smo bili nad njeno prijaznostjo in navdušeni nad vsem zanimivim, kar smo tako izvedeli. Drugače sigurno ne bi vedeli, kje je zobovje sv. Štefana, roka švedske kraljice ali noga in glava sv. Vlaha. Celo del križa na katerem je umrl Kristus je bil tam, ter zemlja iz svetega groba. Odšli smo čez mestna vrata do avtobusnega postajališča in se z lokalnim avtobusom odpeljali na glavno avtobusno postajo. 
Pred samostanom ob Stradunu lovimo ravnotežje
Ker avtobusa za Split ni bilo, smo odšli na sladoled, potem pa počakali na prvi avtobus, ki je peljal do Orašca. Kar pozno zvečer smo se vrnili, babica in Gaja sta nas že težko čakali. 


RUDINE IN VRNITEV V DRVENIK – 28.8.2006 – Poljska deklica, ki je punci prejšnji dan težko čakala, se je zjutraj prišla poslovit, saj je odhajala domov. 
Zgradili smo hiško
Pogovorili smo se z avtodomarjem iz Maribora in odšli na plažo. Dopoldan smo izrabili za kopanje, punci sta navdušeno skakali v vodo iz skal ob obali. Popoldne, po kosilu, smo se odpeljali nazaj do Metkoviča, kjer smo zavili proti Bosni. Mislili smo obiskati južni del te dežele. Vendar so nas na meji zavrnili, saj sta punci imeli le osebni izkaznici, potrebovali pa bi potni list. 
Skok
Vrnili smo se do Metkoviča in pot nadaljevali do Drvenika, kjer smo spet parkirali pri Didi. Bilo je že kar pozno zvečer. Z mamico sva odšla še na sprehod, potem pa smo trudni zaspali. 


DRVENIK – 29.8.2006 – Še en dan smo preživeli v Drveniku. Zjutraj sva z babico odšla na sprehod z Gajo. 
V zalivčku pod magistralko
Spet sva se vzpela visoko nad Drvenik in raziskovala poti, najedla sva se tudi fig. Dan je bil kar lep, tako da smo se kopali in uživali v vodi. Večkrat smo plavali ob plovcih, ki so označevala kopališče daleč v smeri Dolnje Vale in nazaj. Zvečer smo odšli na sprehod do zalivčka pod magistralno cesto. 
Pogled proti Pelješcu
Tam smo našli pisane črepinje, že vse obrušene od morske vode. Nekaj smo jih nabrali za spomin. Na poti nazaj smo kupili še lubenico. 


TROGIR, ŠIBENIK – 30.8.2006 – Zjutraj smo vzeli slovo od Drvenika in se odpeljali proti Splitu. Vreme je bilo slabo, pričelo je deževati. Mestoma je tako lilo, da je bila vožnja prav težavna. Pri Splitu smo zavili za Trogir in parkirali na makadamskem parkirišču. 
Mestna ura v Trogirju
Ob morju smo se sprehodili do starega dela mesta. Ozke, kamnite ulice so nas odložile pri katedrali. Pogledali smo vanjo, se sprehodili po trgu. Ulice so nas vodile naprej mimo samostana do pristanišča ter trdnjave s stolpom. S puncama sem se povzpel na obzidje in tudi na vrh stolpa. Mesto nam je ležalo pod nogami. 
Pogled na mesto iz trdnjave
Tudi mamica, babica in Gaja so bile pod nami. Čez mesto smo se vrnili do tržnice in se sprehodili med zelenjavo in sadjem ter starimi branjevkami. V avtodomu smo si pripravili kosilo, potem pa vožnjo nadaljevali do Šibenika. Tam smo imeli kar težave, ko smo iskali parkirišče. Končno smo ga našli na obali, ob pristanišču. Odšli smo do Šibaniške katedrale sv. Jakova. 
Šibenik
Navdušila nas je lepa zunanjost, mali obrazi na fasadi in njena belina na modrem ozadju neba. Pokukali smo v notranjost, potem pa naše potepanje po mestu nadaljevali ob obali. Do trdnjave sv. Mihovila smo prišli skozi zadnja vrata. Babica in Gaja sta nas počakali spodaj, mi pa smo se vzpeli na obzidje. Mesto je ležalo pod nami. 
Mesto in katedrala pod trdnjavo sv. Mihovila
Nazaj grede bi Ajda in Živa najraje posvojili malega mucka. Ozke ulice med primorskimi hišami so nas spet odložile pri katedrali. Ob morju smo se vrnili na parkirišče. Izvili smo se iz mestnega objema in pot nadaljevali po magistrali proti Zadru in nato po avtocesti proti Sloveniji. Ker je bilo že pozno, smo na avtocesti, še na Hrvaškem, prespali. 
Na obzidju


POVRATEK DOMOV – 31.8.2006 – Dopoldan smo se odpeljali naprej, proti Bosiljevemu. V Vinici smo pokukali proti Kolpi, vendar se za kopanje nismo ogreli. Se nam je zdelo, da je prehladna. Mimo Črnomlja smo se nato peljali proti Žužemberku in naprej proti Ljubljani. 
Z muckom
Kar zgodaj smo prišli domov, kar je bilo tudi prav, saj je bilo še vse potrebno pripraviti za prvi dan šole. Živa je ta dan še posebej težko čakala, saj je bil to njen prvi šolski dan.