STARIGRAD – 27.10.2006 – Popoldan smo
se odpeljali proti Dalmaciji. Prav zgodnji nismo bili. Punci sta, utrujeni od
šole in navdušeni nad počitnicami kmalu zaspali. Midva z Majo pa sva peljala
mimo Reke in po jadranski magistrali do Starigrada nad Zadrom. Tam smo
zapeljali na parkirišče pred kampom in mirno prespali.
PAKLENICA - 28.10.2006 –– Zjutraj sva se z Ajdo sprehodila do morja. V vodo sva
pomočila le prst in prav topla je bila. Jaz sem po informacije odšel do
informacijskega središča nacionalnega parka.
Po zajtrku smo se odpeljali do
vhoda v park. Spoznaval sem kraje, kjer sem pred davnimi leti taboril in
plezal. Kupili smo vstopnico in se zapeljali do parkirišča malo pod vrhom. Pot
nas je vodila mimo kratkih smeri ob poti, kjer smo opazovali plezalce. Aniča
kuk ima že precej višje stene, plezalci so bili kot mravljice. Ob nas je tekel
potok Velika Paklenica, tabla pa nam je razkrila potek smeri v steni.
Ko smo
prišli do odcepa za Manito peč smo zavili proti jami. Pot se je v ključih
vzpenjala, sonce pa je kar pripekalo. Bilo nam je vroče, Živa ni bila nič pri
volji. Večino poti se je kregala in nas spravljala ob živce. Končno smo prišli
do jame, dobili vrsto informacij in se nato z vodičko spustili v globino. Jama
ni bila pretirano dolga, zato pa je imela kar nekaj kraškega okrasja.
Videli
smo kapnik v obliki čelade, čarovnico, zaveso. Obrnili smo na ploščadi ob malih
jezercih in se vrnili na površje. Tega je bila še posebej vesela Gaja, ki je
sicer pridno hodila po jami in se teme ni bala. Spustili smo se nazaj na široko
pot in korak zastavili proti planinskemu domu. Ob poti so stale table učne
poti, ki nas je seznanjala z značilnostmi in posebnostmi Paklenice.
Pogledali
smo v mlin pod potjo. Ob Lugarnici – gozdarski koči pa se nismo ustavljali. Pot
po gozdu, odetem v jesenske barve je bila prijetna in pisana. Pri domu nas je
pričakala hrupna družba hrvaške mladine. Zato smo se umaknili k reki in tam
pomalicali. Jaz sem stekel še malo naokoli. Kar sem našel me je tako navdušilo,
da sem se vrnil po punce. Skupaj smo odšli čez vas Ramiči do vasice Sklopina.
Hiše so potisnjene povsem pod previsno steno, tako da jim ta predstavlja zadnjo
steno. Domačin nam je povedal vrsto posebnosti o naselju. Nekaj čez osemdeset
let starega domačina, zadnjega, ki je bil v vasi rojen, sem srečal ob iskanju
poti. Hkrati pa je bil tudi zadnji, ki je med obstreljevanji v začetku
devetdesetih let prejšnjega stoletja, tam še prebival.
Vračali smo se po isti
poti, sedaj na njej ni bilo več toliko sprehajalcev. Ko smo se približevali
Aniča kuku, smo v steni opazovali še zadnje plezalce, ki so se že spuščali v
dolino. Več jih je bilo na ploščadi pod Čuki. Počasi so zaključevali s
plezanjem, nekateri so le še sedeli in klepetali, drugi igrali nogomet.
Odpeljali smo se do vhoda v park. Za sprehod do trdnjave Paklarić smo bili že
pozni.
Potem, ko smo se slišali z Matjažem, smo pot nadaljevali do Sukošana pod
Zadrom. Najprej smo napačno zavili v center kraja, potem pa v nekakšnem parku
ob morju našli prijatelja. Malo smo še poklepetali, potem pa trudni zaspali.
Aniča kuk |
Skalni val |
Številni kapniki in čelada |
Pot proti planinskemu domu |
Vas Sklopina |
Jesensko listje |
Dneva je konec, čas je za povratek |
ZADAR, PRIHOD NA MURTER – 29.10.2006 –
Še pred zajtrkom se je Gaja naletala okoli avtodomov, celo zaplavala je.
Skupaj
z Matjažem smo se odpeljali do Zadra in prav v centru, ob cerkvi in samostanu
sv. Marije parkirali. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Donata in katedrale vse
do vrat v obzidju. Na tržnici smo kupili mandarine in se vzpeli na obzidje.
Na
njem je sedaj parkirišče. Na Narodnem trgu smo pokukali v stavbo z
informacijami, potem pa med ozkimi hišami odšli na obalo. Topel in sončen dan
je bil, zato je bil sprehod ob obali prav prijeten. Morske orgle sicer niso
igrale na ves glas, morje je bilo premirno. Vseeno pa se jih je slišalo.
Posedeli smo na obali in opazovali ladje v pristanišču.
Mimo cerkve in
samostana sv. Franeta smo se vrnili do avtodoma. Izvili smo se iz mesta in se
odpeljali mimo Sukošanov proti Šibeniku. Zavili smo na Murter. Čez most smo
prišli v Tijesno. Malo smo zašli, potem pa pot nadaljevali čez hrib. Ob spustu
smo zavili levo, kjer so table kazale v potapljaški center.
V zalivu smo že
videli parkirane avtodome. Z Matjažem sva parkirala poleg Ivana in Gregorja.
Gaja in palčka |
Narodni trg in Mestna straža |
Morske orgle |
Večerna peka kostanja |
MURTER – 30.10.2006 – Že ponoči nas je
malo budil veter, čez dan pa ni čisto nič ponehal. Burja je prinesla tudi hlad,
tako da sem se za plavanje ogrel le jaz. Voda je bila hladnejša, ko pa si
zaplaval, pa le ni bilo tako slabo. Punci sta se igrali z Gregorjevim sinom
Jakom, še posebej zabavna se jim je zdela viseča mreža.
Po kosilu sem popoldan
z Gajo naredil izlet. Med kamnitimi zidovi me je pritegnila okrogla oblika.
Povzpel sem se do nje, potem pa po povratku za vzpon pritegnil še večino
ostalih. Skupaj smo se mimo odsluženega Yuga ponovno vzpeli do okrogle
pastirske hiške, tako značilne za hrvaško primorje. Vzpon ni bil pretirano
naporen, steza je bila jasna, zadnji del pa smo šli po kamnitem zidu.
Punci in
Jaka so zlezli tudi notri, seveda jim je sledila Gaja. Ko smo se vrnili nazaj
do odsluženega avtomobila, smo zavili še v sosednji zaliv. Obujal sem spomine,
ko smo pred davnimi leti v tem kampu šotorili in se v tem zalivu kopali. Tudi
tokrat sem šel zaplavat. Pridružiti sta se mi hoteli le punci, pa še ti sta
zaradi ježkov v vodi obrnili.
Do našega zaliva smo se vračali okoli rta. Na
skrajnem delu smo počakali na sončni zahod, potem pa mimo prijateljev, ki so se
parkirali na vetrovnem rtu prišli spet do avtodoma. Danes zvečer nihče ni imel
volje, da bi sedel v mrzlem vetru. Zato smo se kar hitro poskrili v avtodomove
in zaspali.
MURTER, SLAPOVI KRKE – 31.10.2006 – Veter je ponoči ponehal. Zato je bilo zjutraj toplo. Po zajtrku smo se počasi pričeli pripravljati na odhod. Seveda pa nas je morje še zadnjič premamilo. Najprej mi je Gregor pokazal hobotnico, našel pa sem tudi še nekaj školjk.
Potem
pa so šle zaplavat tudi Maja in punce, Gaja se jim je seveda pridružila.
Poslovili smo se od prijateljev in se odpeljali proti Šibeniku. Pri mestecu
Tijesno nas je počakal Matjaž in skupaj smo pot nadaljevali do Skradina. Tam
smo parkirali in počakali na ladjico, ki nas je odpeljala do slapov Krke.
Pot nas
je vodila mimo prvega, najbolj mogočnega slapu, čez mostiček in nato navzgor ob
vodi. Opazovali smo razpenjeno vodo, ki se je poganjala čez skalne stopnje in
mezela iz vseh strani. Na razglediščih smo bili povsem nad slapovi. Pogledali
smo si mlin, kjer se je mlelo koruzno zrnje in nekakšno pralnico. Skoraj
polavtomatsko.
Potem pa smo po lesenih brveh spet prečili Krko. Le da je bila
tukaj široka in je čez vrsto majhnih slapišč padala v nedostopne tolmune. Tudi
na tej strani smo se spustili do razgledišč, pogledali table, ki so nas poučile
o rastlinstvu in živalstvu narodnega parka. Potem pa tekli, upajoč, da bomo še
ujeli zadnjo ladjico.
Matjaž in Marjana, ki sta odšla naprej, sta jo ujela, mi
pa smo ji le pomahali. Vrnili smo se pod veliki slap in privlekli iz nahrbtnika
dobrote. Jaz pa sem se spravil in šel zaplavat. Opogumil sem tudi Ajdo, ki se
mi je pridružila za nekaj zamahov. Kar dobro uro smo potrebovali, da smo po
cesti ponovno prišli v Skradin. Pa nam ni bilo žal.
Pot mimo s trstom objete Krke,
ob opazovanju sončnega zahoda in uživanju v tišini narave je bilo prav
prijetno. Do avtodoma smo prišli ravno, ko se je pričelo nočiti. Odpeljali smo
se nazaj proti Šibeniku in po obalni cesti do Zadra. Tam smo zapeljali na
avtocesto in visoko, blizu Otočca, prespali.
PLITVICE – 1.11.2006 – Jutro je bilo mrzlo, sončni vzhod pa je oblake obarval rdeče. Odpeljali smo se do prvega izvoza na avtocesti, potem pa zavili proti Plitvicam. Naredili smo malo ovinka, zato pa videli kraje, kjer so se še poznali ostanki vojne. Stene hiš so bile naluknjane, na nekaterih travnikih so bila opozorila, da so tam še mine.
Ko smo
se pripeljali v Plitvice, nas je tam presenetil Gabr, ki pa je ravno odhajal.
Tako smo se le pozdravili, potem pa odšli proti vhodu v narodni park. Spustili
smo se do vode, ki je precej nižje. Lesene brvi so nas pripeljale pod Veliki
slap, najvišji slap na Hrvaškem.
Njegova višina je nekaj čez sedemdeset metrov.
Pod preluknjano skalno steno so drugi počakali, midva z Ajdo pa sva se mimo
številnih naravnih oken in pravih votlin povzpela skoraj do ceste. Ker sva
ugotovila, da bo pravo nadaljevanje nižje, sva se vrnila do ostalih. Ob jezeru
Milanovac nam je nasproti prišla skupina razigranih japončkov. Številni slapovi
in slapiči so padali čez skalne stopnje.
Pri jezeru Kozjak smo počakali na
ladjico, potem pa odpluli na drugo stran jezera. Vmes se je razvil zanimiv
razgovor s slovensko vodičko ameriške skupine turistov. Nad jezerom so nas
čakali zanimivi slapovi. Morebiti niso bili tako visoki kot najvišji, pa vendar
je bil vsak nekaj posebnega. Nekateri so padali preko zavese iz mahov, drugi so
brizgali iz stene. Vzpeli smo se kar visoko in nekaj deset metrov nad jezerom
Gradinsko pot nadaljevali proti zadnjemu postajališču avtobuska.
Nad jezerom
Galovac se je pot ločila. Ostali so se odločili, da gredo kar na postajališče,
midva z Ajdo pa sva hotela videti še zadnji jezeri. Zato sva pot nadaljevala
mimo jezera Okrugljak veliko do Ciginovca. Tu je voda izginjala v luknji na
tleh, narejen je bil pravi kanjon. Nad jezerom pa je bruhnila iz stene in padla
v loku v jezero pod nama.
Le še nekaj korakov naju je ločilo in že sva stala na
obali Proščanskega jezera, največjega od Plitvičkih jezer. Hotela sva že
obrniti in se vrniti tja, kjer so šli ostali. Pa sva šla na srečo še malo
naprej in pred sabo zagledala postajališče avtobusa. Ostali so prišli po drugi
strani, nekaj minut za nama. Kako sva se jim nasmejala.
Do jezera sta šli še
Maja in Živa, potem pa je že pripeljal avtobus in nas po zaviti cesti odpeljal
proti izhodišču. Pod seboj smo opazovali pot, ki smo jo prehodili in jezera, ki
smo jih občudovali. Zadnji konec smo morali iti peš, kar pa nam ni bilo
pretežko, odprl se nam je še zadnji pogled na jezera in Veliki slap.
Ravno ko
smo prečili čez cesto je po njej pripeljal znanec Cvet. Dohiteli smo ga in
nekaj časa vozili za njim ter Rajkom. Ko sta ravno pred policijsko kontrolo
zapeljala na parkirišče gostišča, smo mi z Matjažem pot nadaljevali do Karlovca
in Metlike.
Vreme se je poslabšalo, vedno bolj je deževalo. Iz Metlike smo se
peljali do Novega mesta in v Ljubljani pomežiknili Matjažu in Marjani, potem pa
šibali naprej proti domu.
Viseča mreža je pripravna gugalnica |
Pastirska hiška |
Zaliv spominov |
Sončni zahod |
MURTER, SLAPOVI KRKE – 31.10.2006 – Veter je ponoči ponehal. Zato je bilo zjutraj toplo. Po zajtrku smo se počasi pričeli pripravljati na odhod. Seveda pa nas je morje še zadnjič premamilo. Najprej mi je Gregor pokazal hobotnico, našel pa sem tudi še nekaj školjk.
Katera bo najbolj pogumna? |
Brrrrr... |
Skradin |
Slapovi Krke |
Z Ajdo sva zaplavala pri spodnjem slapu |
Sonce zahaja nad Krko |
PLITVICE – 1.11.2006 – Jutro je bilo mrzlo, sončni vzhod pa je oblake obarval rdeče. Odpeljali smo se do prvega izvoza na avtocesti, potem pa zavili proti Plitvicam. Naredili smo malo ovinka, zato pa videli kraje, kjer so se še poznali ostanki vojne. Stene hiš so bile naluknjane, na nekaterih travnikih so bila opozorila, da so tam še mine.
Plitvička jezera |
Veliki slap |
Pot pelje skozi naluknjano steno |
Curek |
Slap teče preko mahu v jezero |
Proščansko jezero |
Jezero Milanovac |
Spodnja jezerca |