Korenščica

Tomaž je napisal, da bi se prišlepal na idejo. Da moram torej jaz povedati, kam. Nasul sem nekaj idej, pa se je zgolj smejal. Nič zadovoljen. Kajti hotel je, da povem točno. In sem napisal Korenščica. Z vprašajem. Smejal se je, da čaka na klicaj. In ga je dobil. Seveda sva se smejala oba. Malo manj, ko sva nad Javorniškim rovtom kljub štirikolesnemu pogonu obtičala. 

Mesto prvega razgibavanja

Nekaj časa je po zasneženi podlagi, za katero nisva mogla ugotoviti ali je cesta ali zgolj sankališče, Tomaž še peljal. Potem pa se je avto začel posedati, treba je bilo nazaj, a sva ob zavoju, malo izven utrjene podlage, obtičala. Nič drugega nama ni preostalo, kot da sva vzela lopati v roke. Tomaž je v avtu trdil, da bo treba naprej, pa ni šlo. 

Struška

Moja ideja, da nazaj, je potem, ko sva odmetala že precej snega okoli avta, obrodila sadove. Avto sva nekako porinila ob rob ceste, se pripravila in jo mahnila po snežni podlagi. Tomaž še vedno jezen, spraševal se je, kaj mu je bilo treba lesti naprej. Meni je bilo zaradi nekaj minut zamude in hoje po cesti vseeno. 

Cesta ali sankališče?

Zavila sva v smer Pustega rovta, sledila špuri po grabnu proti poseki. Nanjo sva stopila že nad planino, prijetno naju je obsijalo sonce. Pa sva naredila le nekaj zavojev, ko je izginilo za Triglavom. Sneg je bil mestoma južen, ravno toliko, da je zmočil pse in bil kriv za coklo, ki se je nabrala pod smučmi. Eno sem očistil že v gozdu, obe, ko sva prišla na cesto. 

Poseka

Tomaž je zmajeval z glavo, da se bo sneg kmalu spet nabral. Pa se ni. Korak je bil veliko lažji, šla sva do Belske planine, zavila v smer današnjega cilja. Večerni mrak je prinesel mraz, na vrhu Korenščice sva se pripravila za spust, odsmučala navzdol. Sprva so bili zavoji v pršiču prav dobri, le nepopisano flanko si moral najti. 

Zahod

Pod cesto v gozdu je bila že rahla skorja, pa vendar se je sprva uvijalo prav dobro. Nižje kot sva bila, več je bilo smučin, smuka vedno bolj podobna rodeu. Še bolj v žlebu, kjer je bila kombinacija slogov še najboljša rešitev. Po cesti je šlo seveda naravnost, hitro, tu je bila že potrebna lučka. Le to sva se čudila, da je bilo spusta tako veliko, ob vzpenjanju se nama pot ni zdela zelo dolga. 

Korenščica

Avto sva uspešno pripeljala z obrobnega parkirišča do trdnih tal, splužene ceste. Tomaž z razmerami sicer ni bil zadovoljen, meni niti ni bilo tako slabo. Ujel sem nekaj sončnih žarkov, se zmigal, pa tudi zavoji v zgornjem delu so bili prav odlični. Tudi družba je bila, kljub nesrečnemu začetku in nekaj slabe volje, seveda odlična.

Večer

Megleni Porezen

Ko sva se z Borutom ob šestih pripeljala do Jureža, sva bila na sedaj velikem in lepo pripravljenem parkirišču prva. Le prečkala sva cesto in že stopila na smuči, sledila špuri gor, dol, spet zložno gor in malo bolj dol do Davče. Kmalu sva jo po ozki brvi prečkala, malo naprej je bila nova brv, prav tako ozka, lepo zasnežena. 

Nočna

Bližnjica, bob steza, rob travnika. Da sva prav tam, nama je bilo jasno, čeprav videla nisva prav veliko. Le kar je osvetlila lučka. Špura je šla najprej ob gozdu, nato je zavila vanj, sprva naravnost navzgor, nadaljevala dokaj položno, pa spet bolj strmo, razgibano. Seveda sva imela tistega, ki jo je potegnil, precej v zobeh. Je bilo ja treba stalno spreminjati naklon na okovju. 

Skuštrano

Na robu gozda sva lahko ugasnila lučko, dan se je zbudil. Ko sva čez zadnjo strmino prišla na greben, je prav pošteno pihalo. Megle so se preganjale vse naokoli, zastirale poglede sem in tja. Kamorkoli. Sneg je borno rastje ob grebenu, še posebej od koče proti vrhu, okoval v sneženi oklep, ustvaril enkratno forma vivo. Stvaritvam bodo dnevi najkasneje s pomladjo šteti. 

Umetnina?

Na vrhu sva se stisnila k spomeniku, vsak na svojo stran. Pa je ob sunkih vseeno kar konkretno vleklo. Dedci so ob robu ustvarili grd rumen flek, nič ni sodil v belino. Vzpela sva se tisti meter ali dva do najvišje točke, kjer so bežeče megle razkrile pogled na greben od Črne Prsti proti Rodici, ga spet takoj zakrile, razkrile, zakrile. 

Porezen

Kot bi se ne mogle odločiti. Komaj sem ujel ob razkritjih fotografijo ali dve. Spustila sva se proti koči. Ko sem pred seboj zagledal belo kopico se mi je zdela prav zabavna. Ko sem zapeljal preko nje in ugotovil, da gre le za s snegom prekrito skalo, malo manj. Zavila sva navzdol, v gozdu naredila nekaj zavojev. 

Razkritje

Prečila sva na travnike, po njih iskala čim manj popisan list. Za konec nama je ostalo še nekaj bob steze, dvoje ozkih mostičkov čez potok in malo gor, malo dol kardio vadba do zadnjih zavojev pred avtom. Za sonce sva bila prezgodnja, pa nič zato. Ker potem bi bilo pa že preveč kičasto, je rekel Borut. In kako prav je zopet imel.

Megleno morje se preliva proti Baški grapi

Pršič na Blegošu

Končno sva se z Borutom ujela. Seveda je bila prva misel Ljubelj, toda sam sem dal idejo, da greva v Škofjeloško hribovje. Blegoš so že smučali in je več kot užiten, sem obetal. Do pol poti med Gorenjo Žetino in Črnim kalom je bila cesta kopna, naprej pa povsem poledenela. Še dobro, da je peljal Borut, sam bi sam obtičal. 

Pot proti Prvi ravni

Tako sva brez težav parkirala na sedlu, priprave so bile hitre. Nisva sledila skupini, ki je zavila proti koči. Kot običajno sva nadaljevala po cesti, ki pripelje na Prvo ravan. Špura je bila lepa, med drevjem se je videla vas pod nama. Na mestu, kjer običajno pripeljemo navzdol, se je možakar ravno pripravljal za nov vzpon. 

Kuclji nad Gorenjo Žetino

Drevje ob cesti se je redčilo, pogled na Koprivnik, Mladi in Stari vrh, poraščene kuclje in jase nad Poljansko dolino. Zavoj v gozd, nekaj bolj strm vzpon, sledeč špuri, ta pa markacijam. Zarošena očala so že kmalu romala v torbico. Zato sem sprva mislil, da je Borut tik za menoj, potem pa videl, da je jakna druge barve. 

Med vzponom

Na travnikih sem zagledal Boruta, mu je bilo v strmini vroče, nujen je bil krajši postanek. Na vrhu je bila kar gneča, še dobro, da je prostora več kot dovolj. Ob pogledu na zahajajoče sonce, ki ga je vsake toliko zakril oblak, sva se pripravila. Lučka na čeladi, čeprav je potem nisva potrebovala, je bilo svetlobe dovolj. 

Zahajanje

Zavoji po sprva z vetrom potlačenem snegu, takoj ko se je strmina povečala pa prvovrstnem pršiču. In prostora za kakšen avtorski podpis je bilo tudi še nekaj. Tisti, ki so navzdol odpeljali pred nama so spraševali, kje bova šla, potem odvili ob pristopni smučini proti Prvi ravni. Nisva se ozirala na to, šla sva tam kot običajno. 

Belo

Poiskala sva skalo, ki je dober orientir, tam zavila navzdol in vijugala skozi gozd. Pri cesti, ki so jo tukaj potegnili leto ali dve nazaj, je bilo prečkanje malo bolj delikatno. Borutu sem pomagal, da se je v puhu pobral, potem pa sva skozi graben odvijugala do spodnje ceste, ji v smuku sledila do parkirišča. Fajn je bilo.

Podpisi

WTF?

Zadnjič je Tomaž rekel … Triangel, moj drugi dom. Hja, glede na zapise, kakšnih 30 obiskov vsako leto … tudi moj. In ko sem od vseh, ki sem jih pobaral, če se jim smuča, dobil dvojko, se mi kam drugam niti ni dalo vozit. Je pa res, da se mi je že pri dostopu malo dvignil pritisk. Kje drugje kot pri tunelih. 

Skoraj tako kot včeraj ...

Najprej rdeča luč, potem pomik do delovišča, čakanje, da se umakne tovornjak iz ožine … in nato kolaps. Čeprav so čakajoči na drugi strani videli, da je z naše strani kolona in se ne more mimo, so se ob sproščeni ožini in zeleni luči s prvim makaronarjem (naj mi bo oproščeno, toda lepih besed zanj res ne morem najti) usuli preko. In se zabasali. 

Vrtača in plaz

Tako smo stali, dokler ni kombi, ki je obtičal prav na najožjem delu pogruntal, da se lahko tam kar naselimo, če se ne umakne nazaj. Deset minut je bilo mimo, preden sem drvel naprej proti parkirišču. Prostora je bilo tudi danes dovolj, na smuči sem stopil pri avtomobilu, kar je bilo hude krvi, je že s prvimi koraki izpuhtela. 

Plaz, ki mu še vedno ne vem imena

Par je začel hkrati z menoj, pa ju ob pogledu nazaj na vrhu prve strmine nisem videl več. Očitno ju je bolj zanimala ljubezen kot hitenje in švicanje na pobočjih proti Zelenici. Na plazu sem najprej debelo gledal, ko je trojica pred mano sledila špuri daleč na levo, ob možnosti, da se vendarle po Šentancu kaj pripelje navzdol, zmajeval z glavo. 

Na vrhu plazu

Staro špuro je delno povozil teptalec, ki je ril naravnost navzgor, delno sem ji še lahko sledil, na koncu pa šel kar naravnost navzgor ob dokaj varnem desnem robu. Zadnjega od trojice sem kmalu prehitel, druga dva ujel pri koči. In si mislil zgolj … wtf! Res, kaj si ljudje mislijo? Možakar je v nahrbtniku nosil otroka, kratke smuči pri drugem so kazale, da očitno mislijo, da bo tudi smučal navzdol. 

Hm, kaj nosi tisti prvi in se čudno otročje oglaša?

Halo, včeraj je bila četrta stopnja nevarnosti za plazove, danes nevarnost le malo manjša, on pa z otrokom po sredi plazu navzgor. Če bi se kaj speljalo, bi bil nahrbtnik v trenutku prazen, otrok pa … O kakšni žolni ali celo lavinskem trojčku, zagotovo niti duha, niti sluha. Svašta rodi p… materina, pravi lep srbski pregovor. 

WTF?

Šibal sem naprej, pod vrhom prehitel najprej enega, nato še drugega ravno na mestu, do kamor je priril teptalec in naredil ob obračanju pravo štalo. Z možakarjem sva zavijala z očmi … Presneto, kaj bom še doživel danes … Na vrhu sem bil hitro nared, se spustil na levo stran, ponavljanje zgodbe izpred dneva poprej. Je bilo še vedno dobro, čeprav zavojev nisem več delal na nepopisanih listih, temveč bolj nekih post it listkih. 

Triangel

Bolje je bilo na plazu, z očesom motreč dogajanje nad sabo sem se pomaknil na desno tako daleč, da sem imel pod seboj nepopisani list. A3 format recimo. Švignil sem mimo Vrtače, po sledeh teptalca je šlo malo mešano, dva, trije zavoji na vedno bolj pomrznjeni zadnji strmini, potem pa itak rodeo do parkirišča. Je kar dogajalo danes. Na srečo, do doma ni bilo več nič posebnega.

A3

Vremena se počasi jasnijo

Po tem, ko je bilo v petek vreme na meji regularnega, se je očitno čez vikend in ob začetku tedna toliko pomirilo, da sem med vožnjo proti Ljubelju razmišljal celo, če bo kaj sonca. Pa ga je bilo bore malo, megle, oblaki, so se vlekli naokoli in zakrivali sramežljivo jasnino. Pod parkiriščem sem debelo pogledal ob novi pridobitvi, več kot dobrodošli, to je treba povedati. 

Modro in belo

Jo bo treba ob priliki preizkusiti. Prikolica, tri mizice pred njo, ponudba obsega, kolikor sem lahko videl, čisto vse, kar potrebuješ po uspešnem spustu. Brez težav sem dobil mesto na zgornjem parkirišču, po nekaj korakih stopil na smuči. Od kar je nasulo snega, da ga je dovolj, če ne že kar preveč, je bela kulisa na eni in drugi strani prav fajn. 

Bela piramida se sramežljivo pokaže

Špura je bila lepo narejena, mimo koče Vrtača, kratek cikcak po plazu navzgor, kot bi mignil sem bil na Zelenici. Nižje se je drevje otreslo belega plašča, tu zgoraj je bilo še povsem prekrito z debelo snežno odejo. Prav čarobno. Na grebenu je malo pihalo, bolj za okras kot zares. Nič zato. Sem bil že na najvišji točki, priprave, pogledi, čakanje, če se bo sonce kaj pokazalo. 

Megleno morje v daljavi

Name ni posvetilo, žarki so pobožali izvir Završnice, tudi na drugi strani je bilo videti jarko svetlobo. Spustil sem se na levo stran, prečil toliko, da sem prišel do nedotaknjenega pršiča, rezal zavoje v debelo snežno odejo. Držal sem se ob robu, iskal nezvožene dele, zavil nad Zelenico, prečil pot, še nekaj zavojev in že sem bil na robu Šentanca. 

Tudi na drugi strani se kaže svetloba

Tu sem odvijal proti desni, toliko časa, da sem prišel do nepopisanega pobočja. Pogled višje ni kazal, da bi se kaj premikalo, pa vendarle se med vijuganjem nisem ustavljal. Čisto preventivno. Pod kočo Vrtača je bil sneg bolj težak, ob zadnji strmini rahlo pomrznjen, ko sem zavil na križkraž prevoženo pobočje, je bil pa tako ali tako prvovrsten rodeo. Prezračen, zmigan, vsekakor … zadovoljen.

Podpis

Na meji regularnega

Danes sem bil sam. Nekaterim se prav pozno ni dalo, drugi so bili na morju, tretji so smučali kje drugje, četrti se na klic niti niso odzvali. Tudi prav. Cesta do Ljubelja je bila nekoliko zasnežena, vendar se je peljalo brez težav. So bila pa zato parkirišča bolje splužena kot dan prej, dobil sem prosto mesto. 

Zima

Spregovoril sem nekaj besed z možakarjem, ki je že pospravljal opremo, izvedel, da vse do vrha kar dobro piha, pri avtomobilu stopil na smuči. In že kmalu videl, da veter kot tak niti ni težava, zafrajhana špura precej bolj. Včasih sem jo moral praktično zatipati, saj jo je povsem zasulo. En korak se je udrlo, naslednji ne. Aha, tukaj bo. In tako malo sem in malo tja. 

Koča Vrtača

Nad kočo Vrtača se mi sledi po plazu ni dalo iskati, zato sem šel za tistimi, ki so v globokem useku hodili kar naravnost navzgor. Na srečo ni preveč drselo. Sem in tja je kakšna dvojica odprašila mimo mene navzdol, kdo je pozdravil, kdo tudi ne. Videl sem, da mi nekdo sledi, bil je šele na začetku plazu, pa vendarle občutek, da nisi čisto sam, ni bil napačen. 

Zelenica

Ko sem prišel do Zelenice sem naredil fotografijo, dve, se spustil po kratkem pobočju navzdol, ob tem pospravljal fotoaparat. Napaka. Videlo se ni nič, špuro sem v uravnavi zgrešil in se brez opore palic prekucnil v sneg. Sem kar potreboval nekaj časa, da sem se pobral, našel v celem snegu palici, stopil naprej. Sled nekoga pred mano od tu vse do vrha še ni bila čisto zasuta. 

Split bord pod vršnim pobočjem

Zložno sem se vzpenjal, nekaj minut bolj zgodnjega odhoda mi je dajalo vedeti, da bo dneva za smuko dovolj. Ob pogledu na vrh sem bil začuden, dva sta bila na najvišji točki, eden malo nižje. Le kje so bili prej, da nisem nikogar opazil med vzponom? Ko sem stopal mimo, se mi je tisti spodaj zasmejal. Hej, tvoja brada. Nisem se videl, vedel pa vseeno. Snežni mož, itak. 

Smrekica

Ob sunkih mraza sem se pri vremenski postaji hitro pripravil, veter je prinašal boleče iglice drobnega snega. Spust, zavoji, včasih si se kar zapičil v napihane zastruge. Zavil sem na obvoz mimo koče, se na vrhu strmega dela ustavil. Tako ni šlo več, moral sem oči zaščititi z očali. In res je bilo zavijanje potem veliko boljše, uživaško skozi cel sneg. 

Priprave pod vrhom

Sledi prejšnjih dni ni bilo več. Le pri kakšnem zavoju si jih še začutil pod seboj. Večinoma pa ril skozi napihan sneg, do kolen in čez. Še zadnji spust, pobočje, pripeljal sem se prav do avtomobila. Luksuz pa tak. Pospravil sem opremo, očistil avto snega, navil glasbo, odpeljal previdno po spolzki cesti proti Tržiču.

Zapis

Volja

Hja, včasih se zgodi. Tokrat se je že. Da so se mi stvari malo prepletle, zapletle, drugi so čakali mene, sam sem čakal druge. In tako do Tomaža pripeljal slabe pol ure kasneje, kot je sam predlagal odhod. No, ura je bila določena cca. Torej približno enkrat takrat. Pa vendarle sem videl, da bi bilo bolje, da bi bil točen. Ali raje celo kakšno minuto prej. 

Proti Zelenici ... še pravočasno?

Ker je dan še vedno kratek, smuka ob dnevni svetlobi pa boljša, vidijo se grbine, skoki, liniji lažje slediš brez neprijetnih presenečenj. A kaj se more. Kolikokrat bi čas zavrtel nazaj, če bi lahko. Pa ne gre. Vsaj glede na naše vedenje, sploh pa znanje in zmožnosti, ne. Saj, roko na srce, je to boljše. Drugače bi se stalno vračali nazaj, popravljali to in ono. 

Poglej si, no ... nasmeh!

Od najbolj minornih zadev, do življenjsko pomembnih. In z vsakim takšnim, še tako drobnim popravkom, bi podrli celoten tok nadaljnjega časa, resetirali zadeve in v določenem trenutku prihodnosti vplivali prav na vse in vsakogar. In če bi to lahko počeli vsi … Nora misel. Kakorkoli. Hitro sva naložila vse potrebno, odpeljala proti Ljubelju, tudi zelena luč pred tunelom mi je šla v plus. 

Na Zelenici

Sva pa pridobljeni čas zapravila potem na parkirišču, ko je Tomaž namignil, če bi zapeljal kar na plato pod bivšo žičnico. Že po enem metru sem ostal v snegu in se rešil z nekaj ročne pomoči. Parkiral sem ob stavbi trgovine, priprave so bile hitre, ob pol štirih sva končno zakorakala po snegu. Pogled na začetno zamišljeno parkirišče, nasmeh na ustnicah. 

Pod vrhom

Tam je stal zgolj en terenec, vse naokoli njega na debelo zasneženo. Z mojo Toyoto … ha, ha, ha. Špura je bila lepa, še nič preluknjana, mimo koče Vrtača, cik-cak ob robu plazu, mimo Zelenice, čez zgornja pobočja, do vrha Triangla. Tam nisva bila sama, Tomaž, ki je zadnji del v sprinterskem koraku pospešil do najvišje točke se je pospešeno pripravil. 

Nekateri že smučajo ...

Kar pojdi, sem mu namignil, vedoč, da bodo le zavoji brez lučke malo popravili voljo. Ko sem se pripravljal, sem gledal, kako je zaprašil navzdol. Nič se mi ni mudilo, zložno sem zapeljal navzdol, vijugal po celcu, se vmes, če so utrujene noge to hotele, za trenutek ustavil. Še z dvema smo se malo prehitevali, ob postankih kakšno rekli. 

Gneča

Čez plaz smo šli bolj desno, da nismo povozili vse špure in da smo ujeli kakšen lep zavoj v celem snegu. Prav dobro je bilo. Še zavoji nad parkiriščem, do njegovega roba sem tudi sam pripeljal brez lučke, Tomaž me je čakal pri avtu. Stimmung steigt, bi rekli severni sosedje. Ali volja se je popravljala po naše. Itak.

Prašenje

Sneg je, glej zunaj sneg je ...

Sneg je, res sneg je … no, kar ga že je. Nekje preveč, drugje celo premalo. Tomaž je bil dan prej na Trianglu, zato je s toliko lažjim srcem prikimal, ko sem predlagal Španov vrh. Odpeljala sva se proti Jesenicam, Planini pod Golico. Možakar, ki je med mojim razkazovanjem (vsega) premoženja ravno stopal proti avtu, je pokimal, da je malo težak sneg. Tudi prav, saj drugače bi ga še kaj odneslo. 

Na robu smučišča

Lepa špura je šla še nedavno proti vrhu, malo pred nama jo je večinoma povozil teptalec, ki dela podlago za začetek delovanja smučišča. Na kakšnem mestu je priril do tal, kar je kazalo na rahel sneg, ki je padel na kopna pobočja. Ravno ko sva naredila prve korake, so mimo naju zarohnele snežne sani. 

Bogato obloženo

Vsak ima svoje veselje, moteče je zgolj, če veselje enega moti mir, tišino drugega. Na srečo je hrup izginil nekam po smučišču navzgor, sledi sva višje še videla, kam je hrupna pošast izginila, pa nisva imela pojma. Nadaljevala sva mimo zagrajenega dela, srednje postaje žičnice. Na zadnji strmini sva šla seveda naravnost, Tomaž je kot običajno malo pod vrhom pospešil, do uravnave na vrhu smučišča. 

Po poteptanem delu 

Ko sem prišel do njega, je stopil naprej, še tistih nekaj korakov po celcu do najvišje točke. Se ob tem skliceval na mene, moje želje, hotenja. Sam pa sem se zgolj muzal, mu sledil tista dva, tri višinske metre. Spustila sva se nazaj do uravnave, se pripravila za smuko. Na robu večera je svetloba ugašala, namestila sva lučke, odvijugala navzdol. 

Španov vrh

Snega je bilo precej, bil je težak, sem moral kar včasih malo postati, počiti trenutek, dva, preden sem nadaljeval z ritjem skozi belino naprej. Nad ograjenim delom je Tomaž zavil levo, smučal ob ogradi, sam sem najprej mislil slediti poteptanemu delu desno, potem pa se le spustil naravnost po celem snegu in šele nad ogrado zavijal k obvozu. Pod smučmi je zaškrtalo, zapeljal sem v betonski jašek. 

Na najvišji točki

Brez podlage je šlo do tal in ko sem se kobacal nazaj na pot, sta vzpenjajoči komentirali, da je ena od njiju dan poprej zapeljala tja noter in kako je nevarno. Tell me about it. Tudi na poteptanem delu so iz snega štrlele kamnite mine, zato sem se kar hitro usmeril v celi sneg, zavijal navzdol do roba smučišča, kjer me je že čakal Tomaž.

Tomaž med smuko