četrtek, 26. september 2019

Peca

Vedno je nekaj prvič. Otip skale, vpetje na varno povezavo, stopinje navzgor. Nekam v modrino neba. Vedno je vredno, če si z mladino, še toliko bolj. Kaj bi ne bil vesel, ponosno sem stopal mimo spodnje postaje žičnice. Jutro je obetalo lep dan. Sončni žarki so naju božali, ko sva visoko nad dolino opazovala belo morje pod seboj. 
Pogled na megleno morje
Puhasti oblački so pokrivali ravnino, skalne stene nad nama so bile vedno bližje. Izvila sva se iz gozda, pesek melišča se je drobil pod nogami. Pripravila sva vso opremo, še zadnji napotki, saj sem vedel, da ne bo težav. Prvi skok sva premagala hitro, nekaj uravnave, že se je svet pred nama znova postavil pokonci. 
V strmini
Ajda se je odločno vzpenjala za menoj, prepenjala popkovino, ki bi jo ob morebitnem padcu zavarovala. Vedno višje sva bila, pogledi, gore v daljavi. Strmina ni popustila, mestoma mokra skala ne motila. Zaključni del, že sva stala na uravnavi na vrhu, vesela, da nama je uspelo. Polna ponosa. 
Brez težav
Da bi dan kar tako zaključila, ni bilo misliti. Nadaljevala sva naprej, tam, kjer pozimi švigajo smučarji, do vrha žičnice in naprej. Knipsovo sedlo, zavoj proti Kordeževi glavi, najvišjemu vrhu Pece. Ajda je bila soglasna. Moral sem zgolj obljubiti, da bova doma pravočasno. Mladi imajo vendarle kup obveznosti. 
Nad prepadi
Nekaj vzpona, ne preveč, do najvišje točke. Tam nisva bila sama. Okoli naju se je za vsak drobec kruha prepiralo kup planinskih kavk. Nekatere so si upale čisto blizu, ponujeni košček so hitro vzele iz roke, odfrčale. Druge so zgolj gledale iz varne razdalje. Nekaj slik je bilo seveda obveznih, Ajda me je znova presenetila. 
Proti vrhu Pece
Fotografija na kateri sva oba, prav tam, na vrhu, je vendarle posebej dragocena. Postanek ni bil dolg, ura, ki jo je postavila Ajda, je bila vedno bližje, pohitela sva. Spust čez Knipsovo sedlo, ob žičnici, odcep pri umetnem jezercu. Mimo niže ležeče koče sva zavila proti dolini, štrikala malo sem in malo tja. 
Z Ajdo na vrhu
Zašpilila sva klobaso, nadaljevala navzdol. Noge so bile že nekoliko utrujene, volja zadosti velika. Ob poti sem malo pogledal še za gobe, nato pa sva zakorakala na travnike nad spodnjo postajo žičnice. Utrujena, zadovoljna. Kaj bi ne bila, po takšnem dnevu.
Ajda in planinske kavke