Čudovite barve

Dva dni nazaj pri Tičih ni bilo ravno idealno. Toda namigi, da je na Struški snega še dovolj, so me premamili. Zato sem se popoldan spet znašel na Planini pod Golico, parkiral ob izteku sankališča Savske jame. Da bi šel z druge strani do Križovca me ni imelo, sploh ker je Tomaž obetal ledeno cesto. 

Snežaki

Pa saj pol ure gor pomeni tudi nekaj zavojev nazaj navzdol, sem se tolažil, ko sem hodil ob Črnem potoku in se smejal družini snežakov, ki jih je navihana duša postavila ob robu. Pod Markljevim rovtom sem debelo gledal, koliko snega je pobralo zgolj v dveh dneh. Tudi nad planino so iz snega sem in tja že štrlele skalne mine, dobro sem si zapomnil, kjer moram ob smuki paziti. 

Nad Pustim rovtom

Cesta proti Belski planini je takšna, kot da je nikoli ne bo konec, to sem vedel. Vedno se ti zdi, da boš hitro pri koči, potem pa se položna strmina vleče in vleče. Le Pusti rovt daleč spodaj je neke vrste orientir. Ko končno stopiš za rob in greš mimo razcepa proti Velikemu vrhu ti kar malo odleže. 

Belska planina

Nad menoj so se vozile oblačne meglice, pod njimi je daleč na zahodu sonce počasi zahajalo, izrisalo na snegu moj obris. Barve so bile prav na vse strani neba čudovite. Na zahodu oranžno rumene, na vzhodu bolj roza. Stopal sem proti vrhu in se čudil, kako svetlo je še. Čeprav je bil pred nekaj dnevi dan najkrajši, je bilo ob pol petih, ko sem smučal nazaj proti Belski planini še zadosti svetlo. 

Na vrhu

Po cesti so si sledili hitri zavoji, švignil sem na kolovoz proti Markljevemu rovtu. Ker sem točno vedel, kjer so mine, težav ni bilo. Šele na razcepu poti proti Križovcu sem prižgal lučko, tema je hitro objemala te konce. Ob Črnem potoku sem švignil mimo presenečenih sankačev. Zadnji današnji obiskovalci, do parkirišča namreč nisem srečal več nikogar. Lep smuk je bil. Toda kopnine ob progi in kamnite mine so dajale vedeti, da so tudi smuki tu šteti dnevi, če ne celo kar ure.

Dan se poslavlja

Minefield

Ker sva bila pred dnevi s Tomažem na obisku pri Tičih zadovoljna, po dopoldanskem pohodu po Loški dolini pa sem imel nekaj časa, sem jo znova mahnil do Planine pod Golico. Ura je bila dokaj zgodnja, zato so me že med vožnjo obletavale misli o Struški. Saj verjetno bi bilo časa dovolj, samo … Kakorkoli. 

Snega je vedno manj

V Savskih jamah se je sankalo na polno, nekateri sankači so se od živahnega šanka v izteku šele vzpenjali, drugi že spuščali. Kdo je pripeljal počasi, drugi so prileteli navzdol po ledeni progi kot snete sekire. Pravo presenečenje pa me je čakalo nekaj višje, saj je teptalec naredil progo ob Črnem potoku do razcepa in še naprej proti Križovcu. 

Minsko polje

Sam sem šel proti Markljevemu rovtu kar naravnost, se ob tem čudil, kako je sneg od zadnjega obiska pobralo. Tudi na planini ga je bilo precej manj. Dvojica, ki je prismučala mimo, je na Struški obetala meglo. Ta je bila razlog, da sta zavila na Korenščico in nista rinila proti Velikemu vrhu. Med hojo proti odcepu sem še malo cincal, potem pa tam odločno zavil proti sedlu Košuta oziroma Ptičjemu vrhu.

Megle

Vreme je bilo tudi tu vedno manj prijazno, pihalo je, nič kaj toplo ni bilo. Na vrhu se je sicer malo razkadilo, o obetani jasnini pa ni bilo ne duha, ne sluha. Hitro sem se pripravil na spust, prvi zavoji, hitro mi je bilo jasno, da me pogled ob vzponu ni prevaral. F… minfield. Ali minsko polje po domače. 

Na vrhu

Večji kamni in štori so se sicer videli, vsake toliko pa sem peljal le nekaj centimetrov od špičke, ki je komaj pokukala iz snega. Kakšna je bila verjetno skrita kakšen centimeter pod njim. Pravi božični čudež, da nisem povozil prav nič. Švignil sem skozi gozd, zavijal do rovta, nadaljeval s smuko proti cesti za Križovec. 

Pred spustom

Od razcepa je bila proga tako ali tako poteptana, letelo je dobro, počutil sem se kot na kakšnem (ozkem) smučišču. Le na posamezne sankače sem moral paziti. Ko sem jih prehiteval, seveda. Pravi Rocketman. Kot bi mignil sem bil na parkirišču in si ob pogledu na smuči brundal … konec dober, vse dobro.

Zahod

Loška dolina

Jutro v Starem trgu pri Ložu. Noč je bila mirna, vstal sem, krmežljavo pogledal skozi okno in ugotovil, da dan bo. Zmetal sem stvari v nahrbtnik, se oblekel in odšel na moj današnji samotni pohod. Preko ceste, proti Nadlesku, čez Obrh, zavoj v smeri Šmarate. Hoja po samotni cesti, razmišljanje o tem in onem. Sebi in drugih, času v katerem živimo, smislu vsega skupaj. 

Oblaki

Pogledovanje, če se kje na robu gozda pojavi rjava kosmata glava. Nebo je bilo zastrto, posamezni sončni žarki so presevali skozi oblake. Samotno znamenje. Cerkvica svete Marjete. Zavoj h gradu Snežnik, kjer sem že nekajkrat bil, pa me vedno na nek način očara. Res bo kdaj treba potrkati na vhodna vrata, danes ni bil pravi čas za to. 

Samota

Zgolj sprehodil sem se okoli, po parku, med debelimi drevesi, potem pa odvil k vasi Kozarišče. Most mi je pomagal preko Malega Obrha, nov zavoj in še en trojni preskok čez isto vodo. Mostove so tu res znali delati, pravo veselje jih je pogledati. Spet sem šel skozi Šmarato. Psu, ki se je prej drl name, se sedaj ni dalo več. Še toliko bolje. 

Snežnik

Nadaljeval sem po znani poti proti Nadlesku, na mostu čez Obrh opazoval svetlikanje sonca, ki je presevalo skozi oblake, odsevalo v mirni vodi. Dolga je njena pot, nekoč bo tekla skozi Ljubljano, še naprej, daleč, v tuje kraje. Zavil sem v Stari trg, hodil ob cesti proti Ložu, se vzpel proti ostankom gradu. Lož ali Pusti grad. Dvoje imen. Ene ruševine. 

Obrh

Vstopiti ni bilo težko, pretaknil sem notranje prostore, to, kar je od njih ostalo. Se zazrl v Loško polje pod seboj. Na drugi strani precej bolj ponižno, sklonjeno, izstopil skozi skorajda zasuti obok. Se spustil navzdol po drugi poti in šele sedaj opazil tablico z opozorilom, da tu okoli lomasti, vsaj občasno, kosmatinec. Nisem ga srečal, skozi Lož sem se vrnil do Starega trga, opazoval začetek dobrodelnega pohoda, se odpeljal domov.

Pusti grad

Za prijatelje si je treba čas vzet'

Približujejo se praznični dnevi, božič, novo leto, veselje, rajanje, zaobljube, darila. Vsaj za nekatere. Pa tudi če ne, je prav, da si rečemo kakšno dobro besedo, zaželimo to in ono, kot vedno. Zdravja, sreče, ljubezni, tudi kaj bolj zemeljskega, dosegljivega se zna skriti v tej malhi. Predvsem pa je prav, da se najde čas za srečanje s prijatelji, da kakšno rečeš, nazdraviš. 

Pogled ...

Obujaš spomine, delaš načrte. Upaš, kaj se more, v takšnih letih smo, da nikoli ni povsem zanesljivo, da jutri sploh še bomo. S Tomažem sva se zapeljala na Ljubelj, Triangel je bil načrt, saj kaj drugega tam okoli še ni prav pretirano užitno. Pogledala sva pa le, proti grebenu Begunjščice, a le zmajala z glavo. 

Na servisni poti

Servisna pot, Zelenica, nadaljevanje brez postanka proti najvišji točki. Kot že tolikokrat, kaj bi sploh lahko še povedal? Tomaž je ušel naprej, sam sem do najvišje točke prišel kakšno minuto kasneje. Možakar s prijazno črno mrcino se je pripravljal na spust. Tudi midva nisva potrebovala veliko časa, večerni mrak je opozarjal, da smuka brez lučke prav dolgo ne bo več možna. 

Pod Šentancem

Spust desno, letos me vedno zanese v to smer, nadaljevanje, strmo pobočje, prečka nad kočo. Vijuganje čez plaz, mimo koče Vrtača. Pod njo sem začudeno pogledal palico, spodnji del je manjkal. Hm, nazaj nima smisla riniti. Saj nimam pojma, kje je odletela, pa še tema je. Skoraj sem že obupal in odpeljal navzdol, ko ...

Pod Zelenico

Lučka se mi je približevala, možakar je ustavil in mi pomolil manjkajoči del … se mi je zdelo, da bi znal biti vaš, ko ste tukaj čakali. Hvala! Odpeljal sem navzdol, v spodnjem delu zaradi skalnih min seveda previdno. Izšlo se je kar v redu, brez kakšnih večjih prask. S Tomažem sva pospravila smuči, odpeljala do Karavle 297. 

Na vrhu

Tam sva se prav dobro najedla, s sladico vred, nekaj spila, predvsem pa si vzela čas za klepet. Takšni trenutki niso nikoli vrženi proč. Ali če parafraziram zapis na tabli nekega lokala … vsak človek ima točno določeno količino časa za življenje na tem svetu … čas preživet s prijatelji ne gre v ta zbir. Torej ...

Sladica

Top šit

Ideja je bila moja. Greva nekam drugam, ne spet na Triangel. Tomaž se je končno strinjal, odpeljala sva se do Planine pod Golico. Tam sva ob pogledu proti Španovem vrhu hitro videla, da na pobočjih smučišča ne bo smuke. Peljala sva do parkirišča pod Savskimi jamami in stopila po kar poledeneli sankaški progi navzgor. 

Belo črna mrcina

Na odcepu je okoli naju skakala črno-bela vreča bolh, ki pa si prav daleč po svoje ni upala. Za ovinkom sva bila že sama. Hodila sva ob Črnem potoku, od križišča nadaljevala po znani poti proti Markljevemu rovtu. Snega je bilo zadosti, drevesa obložena z belo snežno vato, zima v teh koncih še vztraja. Šla sva čez rovt, sem in tja počakala za kakšno fotografijo. 

Markljev rovt

Pogled proti Julijcem, kjer je zahajalo sonce, večerna zarja. Nadaljevanje proti cesti nad Pustim rovtom, mimo odcepa za Struško. Vršna pobočja najinega cilja, Ptičjega vrha, so bila videti zalita, le sem in tja je izpod bele odeje gledal kakšen štor. Špura je bila potegnjena za moj okus sprva kar malo preveč proti Avstriji, vendar je še pravi čas lepo zavila levo. 

Špura

Mračilo se je že, ko sva prisopihala do najvišje točke. Nad nama so bili oblaki, doline je prekrivala megla. Pogled proti Struški na eni in grebenu Golice na drugi strani, čakanje na noč. Lučka, spustila sva se z vrha, prvi previdni zavoji. Podlaga je bila dobra, nekaj centimetrov pršiča preko nje odličnih. Sicer sem vedel, da se nekje spodaj skrivajo mine v obliki skal in štorov, toda zaškrtalo ni nič. 

Nad meglenim morjem

Nizal sem zavoje, pred gozdom ujel Tomaža. Naprej je bila smuka seveda povsem drugačna. Namesto uživaškega smučanja po širokem travnatem pobočju naju je sedaj čakalo hitro zavijanje v smeri pristopa. Drvela sva kot za stavo, pod Markljevim rovtom šibala v smeri ceste na Križevec, nadaljevala nižje ob Črnem potoku do sankaške proge in po njej parkirišča. Tomaž je zatrdil … top šit. In strinjal sem se z njim.

Pred spustom

Srečanje na Starem Ljubelju

Lars se je odločil, da bo na megleni decembrski dan na Starem Ljubelju srečanje geolovcev. Sam sem prijatelja navdušil, da pride malo prej. Potem ko je rešil vprašanje prevoza, se je kakšno minuto po deveti res narisal na parkirišču za stari mejni prehod. Nahrbtnik je pristal na sankah, skupaj sva stopila navzgor. 

Kapelica

Prvi postanek je bil pri kapelici, kjer je Lars moral preveriti, kako je s stopnjo njegovega zaklada. Drugi pri koči, kjer sem sam pustil sani, Lars pa je z lastnikom dogovoril vse potrebno glede dogodka. Spustila sva se na Avstrijsko stran, zgolj do prvega rahlega ovinka, tam zagazila v nov sneg. Pred nama očitno ni še nihče hodil proti Košutici. Vsaj s te strani ne. 

Koča na Starem Ljubelju

Ker sem bil sam nekoliko utrujen od smučanja, sem Larsa določil za gaženje. Ni mu preostalo drugega, kot da začne delati globoke stopinje v sveži sneg. Kar razjezil se je, če mu je kje noga izginila v globino, snega je bilo takoj nad koleni in čez. Skozi gozd sva prišla do grebena, mu sledila vse do podrtega mesta, kjer varen prehod omogočajo lestev in nekaj jeklenic. 

Gaženje

Tu sem prevzel vodstvo, se vzpel preko lestve, previdno sledil zasneženemu grebenčku, ki me je pripeljal do zavoja. Ustavil sem in počakal, da je Lars prišel za menoj, naredila sva še sliko, potem pa obrnila. Cilj je bil dosežen, prva najdba zemeljskega zaklada v najinem žepu, le še nazaj sva morala. 

Strmi prehod pod obratom

Obrnila sva in se začela spuščati. Na grebenu sva srečala dvojico, ki je upala, da sva naredila gaz vse do Košutice. Nazaj je šlo hitro, kot bi mignil sva bila spet na stari cesti, se vzpela do koče, sedla k pivu in joti ter čakala druge geolovce. Kapljali so eden za drugim, z vsakim sva rekla kakšno besedo, o tem in onem. 

Nazaj na cesti

Preselili smo se ven, kjer je bilo bolj sveže, več prostora, veselo. Nekaj smo spili, počakali, da je Lars izvedel srečelov, se prav med mejnima obeliskoma fotografirali, potem pa sem se že poslavljal in s sanmi odbrzel po klancu navzdol. Proga je bila nekoliko poledenela, sem in tja kakšen skok in že sem bil na parkirišču. Doživetij poln dan je bil. 

S prijatelji

Z Borutom na Trianglo

Sonce je še spalo tam nekje na zahodu, ko sva jo z Borutom okoli šeste ure zjutraj mahnila s parkirišča do roba snega, nadela smuči in se začela vzpenjati nad Ljubeljem. Meni je bilo vseeno kam, tako ali tako sem noč po večerni smuki preživel na parkirišču. Borut je presodil, da bo Triangel za prvo smuko te sezone ravno pravšnji. Vse v redu. Saj končno, če je dobra družba, je vse v redu. 

Lučka

Med klepetom sva se vzpenjala proti servisni poti, skozi noč nadaljevala do Zelenice. Ko sem že začel nekoliko debelo gledati, če bo sonce sploh vzšlo, se je ob vzponu proti sedlu pod vrhom končno začelo daniti. Svetloba se je kot zavesa potegnila z vzhoda, obrisi so postali jasni, naredil se je dan. A bilo je tako kot včeraj megleno. 

Megleno sedlo

Če bi bila bolj pevsko razpoložena bi seveda lahko pela z Josipo Lisac tisto … magla svuda, magla oko nas. Ker mi je Lars javljal kar zapovrstjo, da danes pride, ne pride, pride, sem malo zaostal. Borut je že stal na vrhu, naredil sem še fotografijo, dve, se mu pridružil. Hitro sva se pripravila na spust, ni bilo toplo, videlo se pa tudi ni prav nikamor. 

Vrh

Zato tudi ni bilo posebne škode, ker sem šele ob smuki na pobočju nad Zelenico ugotovil, da na vrhu nisem naredil prav nobene fotografije. Sem se pa ustavil in naredil nekaj fotografij Boruta, ki je vijugal navzdol, smrek, tistega, kar se je pač videlo. Zapeljala sva nad kočo, se spustila na plaz, lovila zavoje navzdol proti koči Vrtača in pod njo, precej previdno, proti parkirišču. 

Smuka

Sam sem se danes odločil za stare smuči. Pa sem se ob zadnjem zavoju spet jezil. Če bi bil z novimi smučmi bi zanesljivo nesrečno gledal novo prasko ali dve. Z makadamkami nisem povozil niti enega kamna. Sreča? Karma? Kdo bi vedel? Pa saj niti ni važno. Z Borutom sva spila še pivo, rekla to in ono, potem se je odpeljal v dolino, sam pa sem pogledoval, kdaj pride Lars. Za popoldan sem imel še načrte.

Na vrhu plazu

Noč

Noč in njena moč. Danes sem bil sam. Zato se mi ni prav nič mudilo. Ura je bila že pozna, ko sem pristal na Ljubelju, parkiral na primernem mestu nasproti Kompasove trgovine, pripravil opremo in zakorakal v temo. Lučka je osvetljevala sneg pred menoj. Ker ni segla nič dlje, sem najprej mislil, da je tako slabotna, potem pa le opazil, da je vse okoli mene megleno. Na, še to. 

Sledi

Kljub pozni uri se je še eden zagnal v strmino za menoj. Šinil je mimo, se kmalu ustavil, očitno mu je postalo vroče. Zavil sem na servisno pot, ni ga bilo več za menoj. Njegovo lučko sem zagledal šele na vrhu plazu, ko se je vzpenjal po strmini. In nato spet, ko je hodil proti Zelenici kar naravnost. Ni mi bilo jasno ali je bila to njegova odločitev ali pa je v temi in megli sledeč smučinam nekoliko zašel. 

Čipke

Koča je bila odprta, pred njo se je že dogajalo, glasno govorjenje, smeh, preobilica alkohola. Lučka me je tu spet ujela, znanec je zavil levo, po strmini nekdanje položne proge navzgor. Kam gre mi ni bilo jasno, pa me tudi ni preveč zanimalo. Ubral sem jo proti Trianglu, sam, nikogar ni bilo tam gor. Le glasovi izpred koče, vedno bolj zadušeni, so ostajali zadaj. 

Koča

Hodil sem tako, kot mi je ustrezalo. Ob pogledu na uro sem videl, da ne veliko počasneje kot sicer. Veje dreves so bile še vedno okrašene z belimi čipkami, mimo tablice, ki označuje pot proti Staremu Ljubelju sem stopil na greben, ki se izteče na vrhu. Megle so se nekoliko razkadile, pa vendarle je bila tema na vrhu gosta, nepredirna. Pripravil sem se na spust, odpeljal navzdol, po desni strani. Mi je bolj domača in če sem sam, ponoči, je le bolj varno. 

Smerokaz

Peljal sem nad kočo, uvijal navzdol, na plazu s servisne poti zaslišal glasove, nekaj prepevanju podobnega. Očitno se je tam vesela druščina kotalila navzdol. Pred zadnjo uravnavo sem upočasnil, snega ni prav veliko, vedno več je skalnih min. Dež pred dnevi je naredil svoje. Previdnost se je obrestovala, brez dodatne praske sem se pripeljal prav do parkirišča.

Na vrhu

Spet na snegu

Po vrnitvi s Poljske sem komaj čakal, da spet stopim na smuči. Sneg je tu, ni ga sicer pretirano veliko, za smuko pa zadosti. In to je treba izkoristiti, saj vendarle ni jasno, kaj bo še z njim v tej sezoni. Mogoče ga pa kmalu pobere in bomo namesto na smučeh pristali na dvokolesnikih. Kdo bi vedel. S Tomažem sva se zapeljala na Ljubelj in nekoliko čudila, ko pretirane gneče na parkirišču ni bilo. 

Navzgor

Še precej bolj sem se začudil, ko sem v smučarju, ki je privijugal navzdol, prepoznal Bojana. Komaj sva se pozdravila, že je za njim pripeljala Majda. Srečanja sem bil vesel, vendar za več kot nekaj besed ni bilo časa. Sva s Tomažem lovila tistih nekaj odtenkov dnevne svetlobe, ki so še ostali pred nočjo. 

Oblaki nad Begunjščico

Zašibala sva navzgor, odvila na servisno pot, se na stiku s plazom navdušila, bližnjica je bila lepo speljana. Nad Begunjščico so se vlekli dolgi beli prameni nežnih oblakov. Koča je bila videti zapuščena, pohitela sva mimo, se začela vzpenjati proti Trianglu. Do smreke sem še nekako lovil Tomaža, ko se je svet postavil nekoliko bolj pokonci, pa nisem imel nobenih šans več. 

Zelenica

Lovila in kmalu prehitela me je tudi članica slovite SF druščine, kasneje mi je Tomaž o njej povedal marsikaj. Se mi je dobro zdelo, da sem ji (še) nekako sledil. Obzorje, tam v smeri Julijskih Alp, se je rdečkasto obarvalo. Zadnja strmina, že sem stal na vrhu. Hiter pogled v vse smeri, nekaj fotografij, že tolikokrat ujeti motivi. Pa vendarle vedno vsaj nekoliko drugačni. Tako kot dva dneva nikoli nista povsem enaka. 

Na robu večera

Odvijugala sva navzdol, nad kočo zavila levo, ujela nekaj lepih zavojev, prečkala servisno pot. Smuka je bila odlična, končno se je dalo peljati navzdol tudi po plazu. Pogled na Košutico, občudovanje temnomodrega neba. Fotografija in misel o tem, da na nobenem ekranu posnetek ne bo izgledal tako, kot ga vidiva zgolj midva v tem trenutku. Le še od koče Vrtača sva odvijugala do zadnjega zavoja ob robu parkirišča. Super smuka, sva se oba strinjala.

Zardevanje ...

3angel

Že dan prej sva s Tomažem hotela nekam nad Ljubelj. Pa je stalno pogledovanje na spletne kamere, radarske slike, takšne in drugačne meteorološke napovedi, kazalo na dež. In nekaj na silo nima smisla. Potem je zvečer še zaokrožila novica o zemeljskem plazu, ki je bolj ali manj zaprl cesto in res nisem več vedel kaj in kako. 

Sonce že greje kamnite špice

A vendarle običajno le zasije lučka na koncu tunela, tako je bila prva dobra novica obet lepega jutra, druga pa obvoz skozi Tržič. Vse to me je prepričalo, da sem zjutraj po kar nekoliko spolzki cesti prilezel do povsem razritega in hkrati poledenelega parkirišča. Nisem bil prvi, prav velike gneče pa tudi še ni bilo. 

Košutica in Veliki vrh

Stopil sem do snega pogledat, koliko škode je naredil deževen ponedeljek. S seboj sem za vsak slučaj imel tudi stare smuče. Pa je bilo vse belo, trdo, kakšnih kamnitih min ni bilo videti. V centimetru jutranjega snega je bila zarisana sled. Špičke nad menoj je obsijalo sonce. Čeprav sem bil v senci, se mi je zdelo, da me sončna svetloba greje. 

Šentanc

Zavil sem na servisno pot, sredi nje je bil obvoz okoli manjše plazovine, vsaj mestoma je snežna odeja nekoliko labilna. Tudi na vršnih delih Šentanca se je sneg plazil. Na Zelenici me je prehitel znanec s parkirišča. Čeprav nisem hodil ravno počasi v neenakopravni borbi let nisem imel nobene možnosti za zmago. 

Bela piramida

Še nekaj štrikanja po zadnjem pobočju, zavoj desno in že sem bil na vrhu. Nekaj minut na soncu, da so oči vse naokoli ujele lepe bele obline, priprave, prvi zavoji. Vsi so smučali po levi strani, zato sem na desno rezal sveže zavoje v nekaj centimetrov novega snega. Zgornji del je bil odličen, strmina pravi rodeo. 

Sončna sled

Od koče na Zelenici pa je šlo ob še vedno kar skromni snežni odeji navzdol lahko le po servisni poti. Pa nič zato, kratki zavoji v Koširjevem slogu, vse do koče Vrtača. In še naprej, kjer pa je moča prejšnjega dne zmrznila, zato je bilo vijuganje precej tresoče. A sem bil že zaradi lepega dne ob zadnjem zavoju, tik pri avtu, več kot zadovoljen.

Na vrhu