nedelja, 06. avgust 2017

Barje nad barjem

Noč je bila mirna. Prav takšno jutro ji je sledilo. Jezero je tiho dremalo, race so se preganjale po njem. Gozd me je objel, vodil po sedaj že znani poti, mimo spomenika lovski nesreči. Odložil na travnike, kjer se sedaj pasejo koze, do Ane je bilo še nekaj korakov. Nad Barjem so se zbirali čudni oblaki, jutranje sonce se skorajda ni moglo prebiti skoznje. 
Jutranje sonce
Spustil sem se navzdol, proti vasi Preserje, z drugega brega me je pozdravljal Jožef, danes ne bo časa, da ga obiščem. Sem pa stisnil roko Vidu, očitno se je pripravljal na pomembno slavje, nato pa odhitel do Ponikev. Sprehod skozi močvirnati svet, kjer je rečica s prav takšnim imenom ustvarila vrsto okljuk, travniki pa so polni pisanega cvetja. 
Ana
Igrišče je še samevalo, mogoče bo popoldan bolj živahno tu okoli. Pri Stričkovem bazenu, prijetnem malem tolmunu na potoku sem obrnil, čas je bil, da se vrnem. Da je Maja že vstala, sem si mislil zgolj sam. Zaspan glas, ravnokar iztrgan iz prijetnih sanj, mi je zamomljal, da že prihaja. 
Stričkov bazen
Nisem hotel zamujati, zastavil sem korak nazaj, kar po isti poti. Razmišljal o medvedih, tu blizu so doma. Pa so mi nasproti prišli zgolj možak in dva psa. Takšna velika, močna, še kosmatinec bi pobegnil. Sopihal sem navzgor, znova skozi vas in v breg. Na križišču pri Ani sva bila skupaj, čisto usklajena. 
Ponikve in Preserje
Znova sva stopila do cerkvice, se zagledala v daljave. Nebo se je zjasnilo, pogled je bil čisto drugačen kot uro prej. Spustila sva se navzdol, pri jezeru so se zbirali prvi kopalci. In šla obiskati še bližnjega soseda, Lovrenca. Tudi tu se je videlo, da bo danes slovesno, priprave so bile v polnem teku. 
Lovrenc
Pokukala sva v cerkvico, nato pa jo že mahala proti jezeru. Da bi ne skočila vanj, bi se res ne spodobilo. Pa ne enkrat, večkrat je treba, da prav zaleže. Saj je voda vendarle te dni topla ravno prav, če se sonce ne skrije za oblake, se je sušiti na topli travi tako, kot mora biti. Neizmerno prijetno.
Osvežitev

petek, 04. avgust 2017

Klopca

Jutro je ravno dobro vstalo, ko sva v Trtniku, vasi, pripeti pod nebo, iskala parkirišče. Na koncu sva štiri kolesa stisnila nekam h kraju, po prijaznem odgovoru domačina pa mirne vesti zagrizla v breg. Kam in kako sva se dogovorila že prej. Ravno toliko, da se predihava, da vidiva, kaj se dogaja tam na parobkih, ki ločijo Bohinjsko kotlino in Baško grapo, da na polno začutiva nov dan. 
Sonce
Strmina se kar ni unesla, hitro sva se dvigovala. Križišče poti, prvo današnje srečanje. Pozdrav, nekaj besed, že sva hitela naprej. Sonce je posvetilo, pokukalo na pot, osvetlilo bukve v pobočju. Pozdravila sva možica ob poti, očitno je naredil veliko neumnost, da je kar okamnel. 
Bukve
Odpirali so se nama razgledi, ko sva zavila na poti, znova zastrli. Drauh in Lajnar sta nama bila znana, a s te strani sva ju videla prvič. Končno sva prišla do klopce, sedla, si dan zapisala v spomin. Obrnila korak navzdol. Saj sva vedela, da do vrha ni več daleč, pa vendarle. 
Možic
Nekaj je treba pustiti za drugič, za neko novo zgodbo. Nasproti nama je prišel znanec iznad križišča poti. Znova je beseda dala besedo, spravil naju je v skušnjavo, on je imel ves čas dneva. Šel je tja na sončna pobočja, vriskat na strmi vrh. Kar povlekel naju je za sabo, nekaj korakov sva naredila znova nazaj, navzgor. 
Pogled na znance
Nato pa le obrnila, za danes je bilo vzpona zadosti. Navzdol ni bilo treba dihati tako globoko, premočena majica se je počasi sušila. Misli je zanašalo sem in tja, besede so jim sledile. Na sedlu, križišču, sva se na kratko ustavila, nato pa spuščala naprej, navzdol, proti vasi. 
Klopca
Stopila sva še do korita pod njo, poskusila vodo, da je pitna sva kar vedela. Pomahal sem ženici na vrtu pred hiško, nato pa odpeljal po ozki cesti navzdol. Kar s težkim srcem sem zapuščal ta raj nad Baško grapo. Še kratek skok pod Porezen in postanek pri najboljši vodi daleč naokoli. Nato pa je bila vsa romantika res za nama, peljala sva se domov.
Nad Grapo