sreda, 28. februar 2018

Znova na Dobrči

Počasi prihaja pomlad. Pravijo vremenski guruji po pogledu v svoje nebesne karte. In če jim je verjeti, je seveda treba dni, ko tudi v nižjih krajih vztraja zima, izkoristiti. Če je poleg tega še dan takšen, da se kar sam sebi smeje, pa še toliko bolj. Nisem prav dolgo razmišljal kam. 
Tretja generacija
Ure, ki so še ločile dan od roba večera, so se počasi iztekale. Tako se je kar sama od sebe znova porodila misel o Dobrči. Letos sem že dvakrat hodil po njenih pobočjih, risal dol grede svojo sled in bilo je prav dobro. Zakaj ne bi torej poskusil znova, sploh, ker gre v tretje menda rado. 
Sneženi možje
Starejša generacija je šla peš do Bistriške planine, moj cilj je bil višje, zatorej sem kmalu ušel naprej. Po prvi bližnjici se znova na cesti tokrat nisem odločil za pristopno smučino, kateri sem sledil že dvakrat. Izbral sem levo, ki me je skozi gozd lepo pripeljala nad Brešansko planino. 
Nad Lešansko planino
Samota me je obdajala, danes družbe ni bilo. Višje je mraz že krepko pritiskal, čutilo se je njegov ledeni objem. Sonce je bilo na drugi strani, kar je zmoglo poslati toplote na tretji kamen, na to stran hriba ni prišel. Na vrhu sem presenečeno opazoval meglice, ki so zakrivale pogled. 
Pogled z vrha
Nato pa hladu ušel nižje. Skozi gozd se je dalo ujeti nekaj lepih zavojev, nato pa je že prečka proti vrhu travnika dala vedeti, da bodo nadaljevanje od popolnosti ločili pomrznjeni zavoji prejšnjih dni, skriti pod svežim, nekaj centimetrskim poprhom. Pa na koncu vseeno ni bilo slabo, kdaj je bilo treba zarobiti malo bolj trdo, sicer pa je šlo. 
Podpis
Pod planino je sledilo uživaško zavijanje med bukvami po načelu »včasih smučam hit, včasih pa počas«, malo nižje preskok poti in nadaljevanje slaloma navzdol proti cesti. Ko sem sledeč zgledu olimpijskih velemojstrov odvijugal zadnjo strmino in zarobil pred avtom, sem vedel, da sem se odločil prav. 
Sonce
Pa to nisem prav dolgo razglabljal, je bilo le preveč mraz. A nič zato. Saj menda sedaj res prihaja odjuga, pomlad, še malo, pa bo na pobočjih Dobrče namesto umetelnih zavojev poganjalo vse kaj drugega.

nedelja, 25. februar 2018

Peč iz Rateč

Počitnice se počasi zaključujejo. In ravno zadnji dan se je v Ratečah, tik pred mejo s sosednjo Italijo, pokazal v najlepši možni luči. Sonce, modro nebo, temperature, kot se za zimo spodobi. Pridružila se mi je Živa, najmlajša članica naše družine, in skupaj sva urezala pristopno smučino prav od mejne črte po travnikih navzgor. 
Nad mejo
Pri vikendih sva stopila na cesto, ki so jo zvozile motorne sani. Od mesta, kjer je očitno lastnik hrumeče zverine obupal, sta si do razcepa poti pod poseko sledili skoraj zgledno sledi smučarjev in pešcev, ena ob drugi. Ni bilo veliko razmišljati. Smerokaz, ki je obetal krajšo pot, je bil preveč mikaven. 
Najin cilj na vidiku
Sledil je vzpon skozi gozd, odštevanje ovinkov serpentin, ki jih je že pred časom nekdo umetelno po vzoru kakšne gorske ceste napisal na smreke. Odpirali so se nama pogledi na vršace Julijcev, nad nama pa so se dvigovale mogočne, v bela ogrinjala odete smreke. Na vrhu je rahlo pihalo, mraz pa je bilo, da so še misli zmrzovale. 
Bele princeske
Nekaj koči podobnega, ki že leta stoji pod oddajnikom na italijanski strani, je bilo najboljše zavetišče, ki ga je bilo možno najti. Po načelu bolje nekaj kot nič, sva ga sprejela. Čaj naju je pogrel, nato pa sva zapeljala proti poseki. Spust po njej je bil seveda čudovit, pršiča je bilo še dovolj. 
Na vrhu
Večinoma se je dalo vleči svoj podpis, pa tudi če si zavil na sledi dveh predhodnikov, ni bilo, da bi se pritoževal. Poseka se sicer vsako leto bolj zarašča, še nekaj let pa bo verjetno ponujala prav solidno vijuganje. Nekoliko previdnosti je vedno potrebno. Toda takima mojstroma zavojev kot sva midva, je bil beli puh do kolen zgolj v užitek. 
Zavoji na poseki
Do ceste je sledilo nekaj zavojev med količki, bolje rečeno debli smrek, naprej navzdol pa potem mešanica ceste in zavojev v celcu posameznih senožeti. Mladina je bila zadovoljna. In če je zadovoljna mladina, sem zadovoljen tudi sam. Bi bilo lahko kaj drugače? 
Najin podpis

sobota, 24. februar 2018

Dvojčka

Če je bil prvi letošnji obisk teh dvojajčnih dvojčkov nad Ukvami bolj tipanje v megli kot kakšen resen turno smučarski užitek, smo tokrat zaupali napovedi na Ilmeteo. Sonce, skorajda brez oblačka, pomladno toplo. Ne vem ali so jih podkupili domači turistični delavci, toda obetanega je bilo zgolj za ščepec. 
Dolina
Robert, Nejc in Tomaž so me pobrali pod Višarjami, skozi Ukve smo se zapeljali do znanega parkirišča, kjer zjutraj gneče še ni bilo, se je pa parkirišče hitro polnilo. Pristopna smučina do sedla je bila potegnjena, lepo smo ji sledili, Nejc spredaj, nekaj (deset) let starejši pa ob obveznem klepetu o marsičem pa nekoliko zadaj. 
Romantika
Na Kok smo urezali svojo sled, saj je veter prejšnje odpihnil. Napoved je bila kakršna je bila, megla, veter, mraz pa so bila dejstvo. Premraženi smo se pri križu, ki menda ne stoji na vrhu, pripravili na spust. Smuka do sedla ni bila ravno nekakšen presežek, saj je napihanec smuči vlekel občasno malo po svoje. 
Proti Koku
Tam smo znova vpregli cucke in jo mahnili še na Lepi vršič. Pod njim smo ujeli, tako za občutek kje sploh hodimo, celo kakšen pogled naokoli, tja proti vršacem na zahodu in dolini našega pristopa. Da o nekaj žarkih, ki so prodrli do nas skozi meglo prav na vrhu Lepega vršiča, ne govorimo. 
Kok
Smuka nazaj proti sedlu po spihanem je bila ravno pravšnja, da je dobro letelo, nižje doli pa potem uživaško zavijanje v celcu, seveda z obveznimi akrobatskimi elementi, saj travniki niso tako poglihani, kot bi človek morebiti pričakoval. Najprej sem se sam povsem potopil v belo mehkobo. 
Lepi vršič
Nato pa je Tomaž za svoj premet pri meni dobil čisto desetko, pa tudi Robi in Nejc sta se z modrim kimanjem oceni pridružila. Seveda je bila končna ocena pri rdeče zelenih piksnah na parkirišču da bo treba priti znova, saj pravijo, da gre v tretje pa menda zaprmej rado. Bomo videli.
Robertov odlični slog

petek, 23. februar 2018

Iskanje pršiča

Ko se človek zbudi v oblačno jutro in mu pogled skozi okno razkrije, da se s snežinkami igra zgolj veter, kar pričakuje sporočilo. To je prišlo le malo kasneje. Prijatelj iz Avstrije je ocenil, da se na Dobrač v takšnem vremenu pač ne hodi. Tudi prav. 
Brana
Saj je pojasnilo na strani smučišča 3ländereck razkrivalo, da dejansko okoli Tromeje ne deluje nič, kar sicer s svojim drdranjem in množico bolj ali manj izvežbanih smučarjev kali mir. In takšne razmere, ko je predvsem proga Stole ostala nedotaknjena, je seveda treba izkoristiti. 
Zametena sled skozi gozd
Proti vrhu sem jo tradicionalno mahal mimo brane, sled preteklih dni je bila ravno toliko vidna, da ni bilo treba prav nič razmišljati, kam zaviti. Ko sem stopil iz gozda, je bilo že jasno, da sem imel prav. Po smučišču sem do vrha Tromeje alias Peči potegnil svojo špuro (pristopno smučino) po nedotaknjenem pobočju. 
Megleni Dobrač
Nato pa z najvišje točke, kjer je veter preganjal meglo, kar kmalu odsmučal navzdol. Nekaj tipanja do vrha smučišča je bilo nižje poplačano z izvrstnimi zavoji v temu, kar na sosednji, menda senčni strani Karavank poimenujejo Pulverschnee. Pri nas pa pršič. Enakomerno dvigovanje in spuščanje, levi in desni zavoji, risal sem povsem svojo sled navzdol. 
Čipke
Seveda pa je vsega lepega enkrat konec, treba je bilo zaviti v gozd, ujeti sled, ki sem jo naredil pol ure prej in nato ob njej mestoma prav uživaško zavijati navzdol. Kar niti ni bilo težko, le enkrat me je pod snegom skrita veja katapultirala v prvovrsten obrat, vreden čiste desetke na tekmovanju v umetnostnem drsanju. 
Na vrhu
Žal pa sem bil od olimpijskih iger preveč oddaljen, da bi to kdo opazil, zato sem se zgolj pobral in odvijugal naprej navzdol proti smučišču in mimo mladih, ki so ravno jemali prve lekcije užitkov v belem, nadaljeval z zavijanjem do parkirišča. Čisto solidna smučarija za takšen dan.
Podpis

četrtek, 22. februar 2018

Tourennacht 2018

Sam sicer nisem ravno privrženec množičnih srečanj ali pohodov. Prav nasprotno. Toda povabilo prijatelja iz Avstrije, ki je prišlo že tretje leto zapored, me je ob obetu dobre družbe premamilo. Tourennacht na Tromeji vsak četrtek privabi na pobočje smučišča po zadnji vožnji žičnice vse kar leze in gre. 
Začetek vzpona
Od najhitrejših dirkačev do tistih, ki komaj sopihajoče lezejo po pobočju navzgor. Za Gorenjce je nedvomno pomemben podatek, da je vzpon brezplačen, restavracija pa odprta več kot zadosti dolgo, da kovance, ki bi jih sicer čez dan moral odšteti žičničarjem, zapraviš za Frančiška. Ali dva, tri ... Kakorkoli. 
Nad Sovčami
Po zboru na znanem parkirišču smo nadeli smuči in zakorakali na sneg. Nič ni bilo važno, kdo bo prvi, kdo zadnji. V dobri družbi je vzpon, podkrepljen s šolskimi počitnicami in tako poleg moje boljše polovice tudi šoloobvezno turno smučarko minil kot bi mignil, dnevna svetloba je na robu večera počasi ugašala in nato dokončno mrknila, prižgali smo lučke, da nas tisti, ki so že vijugali navzdol, ne bi povozili. 
Restavracija
Vzpona je seveda kar nekaj, toda čas je mineval. Napora je bilo vedno manj, malo smo klepetali, malo pa zgolj sopihali. Končno se je pokazala svetloba, cilj je bil pred nami. Na vrhu smo naredili analizo vzpona, z že omenjeno količino Frančiškov, v prijetni družbi. Tudi kakšna čokolada je prišla na mizo, besede so kar tekle, jezik ni bil več pomemben, vsi smo se razumeli. 
Omizje
Ura je tekla, počasi je bilo treba razmisliti o vrnitvi v dolino. Hitro smo nadeli smuči in kmalu odvijugali navzdol, izmenično menjaje leve in desne zavoje, saj se nam je konec koncev mudilo, da bi naredili še analizo spusta. Ki kot se zagre seveda mora slediti. Premigali smo vsekakor se.
Med spustom
In se imeli tudi nadvse dobro. Kar je seveda najpomembneje. Da smo ob tem razmišljali o ponovitvi, če ne prej, potem naslednjo sezono, je seveda jasno.

sreda, 21. februar 2018

Znova na Dobrči

Ko se je tam v našem koncu začelo okoli poldneva kazati modro nebo, je bilo jasno, da bo treba nekaj ušpičiti. In ker se je Dobrča zadnjič pokazala kot odlična rešitev za bližnje srečanje s snegom, smo si bili z Robertom in Nejcem edini, da konja, ki zmaguje, ni pametno menjati. 
Navzgor
Dostop iz smeri Tržiča je še vedno v delu, zato smo po pojasnilu delavcev o času trenutne zapore do izhodišča raje odbrzeli čez Kovor. Izhodišče nad Brezjami je že gostilo nekaj avtomobilov, pretirane gneče pa ni bilo. Takoj smo videli, da je snega še vedno dovolj, kasneje se je izkazalo, da od parkirišča vse do vrha. 
Srečanje
Pomlad je še daleč, menda prihaja še nekaj snega, da o mrazu ne govorimo. Cesta je v spodnjem delu tako dobro poteptana, da počasi postaja priljubljeno sankališče. To smo videli zgolj po sledeh, saj do Bistriške planine nismo srečali nikogar. Tam pa mlado dekle, ki je z nami prijazno izmenjala nekaj besed. 
Lešanska planina
Moja sotrpina sta kasneje trdila, da je imela s seboj tudi psa. Nič nisem opazil. Navzgor smo jo mahnili po dobro znani in še vedno odlični pristopni smučini. Vse do drugega srečanja nad Lešansko planino, kjer so se že postavljala vprašanja o tem, kje bo smuka boljša in ali ni morebiti po travnikih planine sneg preveč zbit. 
Skupaj na vrhu
Do vrha se je vreme toliko skisalo, da modrine ni bilo več, nekoliko je pihalo, vendar pa je bila svetloba dobra. Tudi za smuko. Zavoji skozi gozd do vrha travnikov so bili odlični, podpis na njih pa sprva zaradi zbitega snega nekoliko neroden, potem pa iz zavoja v zavoj boljši. Na koncu smo že vriskali v mojstrstvu levih in desnih. 
Podpisi
Skozi gozd je bila smuka prav tako odlična, nadaljevanje po cesti pa takšno kot vedno. Kombinacijski smuk za moško štafeto, seveda z osvojeno zlato olimpijsko kolajno. Nekaj mimo bežečih srečanj z vzpenjajočimi na robu večera, nato pa še hitra analiza dosežkov ob rdeči in zeleni piksni. Odlično izkoriščeno popoldne, to smo se strinjali vsi.
Mojster

ponedeljek, 19. februar 2018

Kranjska reber

Ko pridejo počitnice, je to seveda treba izkoristiti. Če ob tem še mladina pokaže interes, da bi fotru sledila po turni smučini, je načrt že narejen. Zgolj še izvedba mora biti takšna, kot se zagre. Kdo je določil cilj je jasno, kdo je z izgovorom na zasneženo cesto z vožnjo pri odcepu za Kranjski rak nadaljeval do Črnivca tudi. 
Na Črnivcu
In pričakala nas je prava zimska pravljica. Čeprav je glede na veter, mraz in občasno kar intenzivno sneženje očitno imela prste vmes bolj kot Sneguljčica njena zlobna mačeha, nam to ni vzelo smelega veselja. Pristopna smučina je bila deloma narejena, deloma jo je veter zasul in zarezali smo jo na novo. 
Po cesti navzgor
Spodnji konec s sedla smo marširali po cesti, malo pod studencem pa smo takoj za čistino, polno polomljenega drevja, zavili v gozd. Travniki pod vrhom so nas ob hoji navzgor navdajali z malo mešanimi občutki, dobrih deset centimetrov svežega snega je namreč pod seboj skrivalo pomrznjeno skorjo. 
Travniki
Glede na to, da so bili na vrhu čudoviti razgledi, saj smo poleg štange s prazno škatlo za žig in vpisno knjigo videli zgolj še eden drugega, se seveda nismo pretirano obirali. Zavoji po travniku so bili, kot se je napovedovalo že ob vzponu, malo mešani. Kakšen nam je uspel prav elegantno. 
Tik pod meglenim vrhom
Pri večini pa se je srce smejalo, ko je čutilo, kako sprednji del smuči križari po pršiču. Toda kaj, ko so nam skoraj hkrati stopile solze v oči, saj je zadnji del globoko zarezal v skorjo in posledice so seveda vsakemu turnemu smučarju jasne. Mi gremo po svoje. Skozi gozd je šlo hitro, zgolj nekaj zavojev, ostalo pa po pristopni, sedaj sestopni smučini. 
Zavoji po travniku
Nato pa sva z mladostjo med vožnjo po cesti dvakrat preskočila na bližnjico preko čistin na poseki, ki se sicer vedno bolj zarašča. Bolj ali manj zato, da je bila reprezentanca popolna in sva tako zbirko medalj v smuku dopolnila še s kombinacijo. Kakorkoli. Bilo je odlično, bili smo zunaj, skupaj, takšno doživetje je vredno več kot karkoli drugega. Zato ni čudno, da se nam je na koncu kar smejalo.
Skok

nedelja, 18. februar 2018

Kok in Lepi vršič

Danes, ko se mi je pridružil še Robert, sva se po nekaj cincanja odločila za Lepi vršič. Toda na koncu se je vse obrnilo (vsaj) malce drugače. Najprej je ponoči zapadlo nekaj centimetrov snega, ki pa so ga vestni cestni delavci hitro porinili vstran, tudi cesta nad Ukvami je imela le rahel poprh, na katerem pa so kolesa prav nesramno zdrsavala. 
Robert med vzponom
Pa ni bilo hudega, parkirišče je bilo ob takšnem vremenu in zgodnji uri prazno, že sva se podala med naletavanjem snežink navzgor. Okoli naju je bila prava zimska pravljica, bele snežinke, bogato obložene smreke, špuro sva po nekaj centimetrih novega snega na prevoženo podlago naredila kar sama. 
Pogled navzdol
Toda bližje kot sva bila sedlu, slabše je bilo. Veter, megla, videlo se dejansko ni nič. Niti kaj je zgoraj, spodaj, sama belina. Pogled na zemljevid na telefonu je sicer lepo povedal točno lokacijo. Toda kaj, ko sem ugotovil, da sem očitno prišel že nad sedlo, na pot proti Koku ali Kovku, odvisno kako prevajaš Monte Cocco. 
No Summit Cross
Telefon sem prepričan, da mi je sedaj vse jasno, vtaknil v žep in smelo zakorakal proti Lepemu vršiču. Kakšna zmota! Dejansko sem šel samo naokoli in pristal na ... pa naj bo Koku. Prava komedija zmešnjav. Robert, ki je nekoliko zaostal, je po moji sledi in na koncu malo po svoje sedlo našel in zgolj sporočil, da smuča navzdol. 
Spihani vrh Koka
Sam razen križa pod vrhom nisem videl ničesar in ko sem se vrtel naokoli bi kmalu zaoral v sneg na napačno stran. Navigacija me je usmerila prav, odvijugal sem do sedla in navzdol, ko so mi nasproti prišli štirje Avstrijci. Lepo špuro je bilo treba izkoristiti, hitro sem nadel cucke in za njimi odhitel še do Lepega vršiča. 
Na Lepem vršiču se je celo kam videlo
Ker nisem vedel točno, kje je Robert, nisem sledil Avstrijcem, ki so odsmučali na drugo stran, raje sem prečil nazaj pod sedlo in nato po travnikih vijugal proti izhodišču. Smuka povprečna, nekaj centimetrov novega preko rahlo pomrznjenih sledi številnih zavojev pred tem sneženjem namreč ne more biti kaj posebnega. 
Med smuko navzdol
Je bil pa vsaj dan izkoriščen, turnosmučarska rit premigana, kakšen lep zavoj pa se je na megleni podlagi vseeno dalo narediti.

sobota, 17. februar 2018

Znova na Kamnitem lovcu

Ženski del se je tokrat odločil za preganjanje po urejenih smučiščih in ker je Krotendorf alias Žabnica odlično izhodišče predvsem za Višarje, krnico V klobuku, škrbine nad njo in seveda Kamnitega lovca, je bil moj današnji cilj določen. Sem bil pa malo v dilemi. Očitno je moje romanje zadnjič zaleglo, nasulo je snega, da ga je komu že kar preveč. 
Nenavaden snežak
Tako da tokrat kakšnih molitev in priprošenj ni bilo, saj vendarle nočem znanstvene srenje postaviti v neroden položaj, ko bi po moji krivdi namesto globalnega segrevanja dobili novo ledeno dobo. Sopihal sem po romarski poti, da je snega več kot dovolj ni treba govoriti, ravno tako ne, da je bolj poteptan kot višje ležeče smučišče. 
Pod krnico V klobuku
Nekateri so me prehitevali, nekatere sem prehiteval sam. Spustil sem se do štirinajste kapelice, ujel znano pot. Špura proti krnici je bila potegnjena in kar nekaj nog jo je že gazilo. Sledil sem jim, že sem se dvigal, levo in desno, vedno višje. Izpod Beraškega križa je potegnil, očitno pred dnevi, en plazič, ki pa hoje navzgor ni motil. 
Krnica
Do vrha ni bilo posebnosti, pod grapo sem smuči vzel v roke in sledil stopinjam. Komaj sem se dobro razgledal, že se je na sedelcu pod menoj pojavila glava. Izjemno prijetno srečanje, odzvanjanje ob poldnevu zvonovom na Višarjah in skupna smuka z Davidom navzdol. 
Na vrhu
Smuka. Ja odlična, seveda, kaj pa drugega. Kot običajno z vrha nekaj metrov rahlo ojužen sneg, v grapi potem enkraten, prav takšen, ki omogoča odlične zavoje. V krnici lepi zavoji v pršiču, v levem grabnu, dokler je ožji, povprečna smuka po zvoženem, ko se malo razširi pa spet zadosti snega za odlične podpise. 
Spust skozi grapo
Še zadnja strmina, spust po ravnem in že sva bila na cesti. Cucki so še ravno toliko prijeli, da so lepo držali celo pot do Višarij, križa in nato seveda obveznega piva tam na robu sončnega dneva. Prav takšnega, kot bi si ga naslikal, če bi bil slikar svetovnega slovesa.
Podpis