sobota, 29. oktober 2016

Ko je ura poldne ...

Vedno je lepo. Vsak trenutek leta. Tudi jeseni, ko so dnevni vedno krajši, ko doline prekrivajo meglice, se podijo okoli vogalov hiš, zajedajo melanholijo v vse in vsakogar. Ko visoko, na bledečih travnikih, zarumenijo osamljena drevesa. Macesni. Prav te smo šli obiskat, na visoki parobek med tu in tam, med nami in njimi. 
Žarenje
S prijazne vasi po grabnu, ob potoku, ki ga obet zimskega oklepa še ne straši. Mimo samotnih koč in visokih cest, vedno višje proti sedlu. In od tam le še nekaj korakov v stran, do mesta, kjer je narava pred kratkim pomedla s Trupejevega vrha šaro ločevanja. Pa je tam sedaj novo znamenje. 
Trupejevo poldne
Nekaj posebnega, vseeno nepotrebno. Postali smo, pogledali. Tostran v zlate višave, pri sosedih v globino. Saj je bilo kaj videti. Tu in tam. Grebeni so tekli levo, desno, ponosno so stala drevesa, prav sedaj najlepše opravljena. Nismo še hoteli navzdol, želeli smo si biti tu, valovati po grebenu, obiskati Maloško poldne in še kaj. 
Pogled domov
Zato smo na sedlu zavili prav in sledili svoji želji. Vse do skalne špice, še enega znamenja, novih razgledov. Pod vrhom stoji koča, skrita v gozdu, pravljična hiška sredi ničesar. Ob njej žalostno znamenje, ljudje smo včasih res prave zveri. Hiter postanek, nato pa znova navzgor, tja na vrh, ki je v vseh letnih časih črn. 
Maloško poldne
Kjer se je možno prav kraljevsko spočiti. V čigavi senci je seveda jasno. Zaokrožili smo navzdol, izbirali pravo pot, čez opustele pašnike, mimo majhnega jezerca, globoke soteske do ceste. Ozirali smo se nazaj, težko je bilo zapustiti lepe kraje, visoko pot, samoto. 
Črni vrh
Pred nami je bila klepetava cesta, ob njej je tekel globoko potok, čez steno mezel slapič. Čas se izteka, jesen se poslavlja, še malo in prijazne obline bodo bele. Takrat znova pridemo, smo si obljubljali, risati po pobočjih tiste lepe, enkratne vijuge. Tokrat smo odvijugali zgolj po sivi cesti … domov.
Pogled k sosedom

nedelja, 23. oktober 2016

Gonžarjeva peč

Že lep čas me je privlačila. Svetilka veščo. O tem ali je najtežja ali ne, krožijo debate, pišejo se razprave, razvnemajo prepiri na spletnih forumih. Pa mi je bilo vseeno. Toda strma stena preko katere pelje zavarovana plezalna pot mora biti že nekaj posebnega. To sem vedel. 
Vstopni del
Ko sem se znova znašel v koncih okoli Velenja, je bila nekje globoko v meni sprejeta odločitev. Grem. Saj ni bila čisto trenutna. Že doma, ko sem spravljal skupaj opremo, sem podzavestno vedel, da ne bom zdržal. Da je ne bi šel pogledat, sprejel izziva, pobožal hladno skalo. Me je le preveč vabila. 
Pogled navzdol
Tako je bil jutranji skok na kolo in poganjanje pedalov zgolj logična posledica. Strmina je naraščala, nad Vinsko Goro sem že dihal kot parna lokomotiva pod polno obremenitvijo. Ljudje so ravno prihajali k maši, ko sem ob vaškem pokopališču, tam nekje visoko nad dolino, spraševal, kam bo treba. 
Megleno morje
Pa bi moral le malo bolj pogledati. Mogoče sem si zgolj zaželel prijazne besede, preden se podam v samotno vertikalo. Ne vem in niti ni važno. Meglice so ostajale pod menoj, ko sem korakal do stene, jeklenice, še ene poti v nekoristni svet. Strmina je bila že takoj na začetku precejšnja, ključno mesto le nekoliko naprej. 
Zgornji del stene
Gladka stena, potegnil sem se višje, napor mi je dal vedeti, da sam živ. Lažji svet, čas za poglede čez megleno morje, otoke sredi njega. Vzhajajoče sonce pod raztrganimi oblaki. Zanimivi verzi na vpisni skrinjici, sedaj je notri tudi moje ime. In nato še stena tik pod robom pečine. 
Jutro
Zadnji preizkus za tiste, ki niso obupali že na začetku. Neroden prehod, še nekaj stopov, ograja, ki preprečuje prehiter odhod navzdol. Postal sem. Megla se je dvigala, počasi požrla cerkev in prijazne ljudi, grabila višje in višje. Usoda, ki ji ni možno ubežati. Zavzdihnil sem, ujel stopinje, koraki so izginjali v belino.
Gonžarjeva peč

sobota, 22. oktober 2016

Radojč

Velenje. Mesto, ki vabi prijazno. Tako zelo, da ne moreš reči ne. Zatorej smo se odzvali. In prišli tja, kjer se časov, ki so že minili, spominjajo z veseljem in radostjo. Kjer so zamere, takšne in drugačne, pozabljene. Sredi glavnega trga stoji tisti, ki nas je dolgo združeval. Nihče se ga ne sramuje. Tu je še vedno doma. 
Energija
A samo mesto ni tisto, ki bi nas res pritegnilo. Kajti tam jeseni ne začutiš tako kot sredi gozda. Zato je bolje stopiti na pot. Na hrib. Pravzaprav čisto prijeten hrib. Bi vsekakor rekli domačini. Ki se tja velikokrat napotijo. Če jim je mar. Za zdrav duh v zdravem telesu. In z veseljem bi jim pritrdil. 
Radojč
Kajti na pot stopiš v mestu, skoraj sredi visokih nebotičnikov. Že čez trenutek izgineš v gozdu, ob potočku, na uhojeni stezi. Dviguješ se, pogled okvirijo žice. Te prenašajo toploto, svetlobo, toliko tega, brez česar ne moremo več. Visoki stebri jih podpirajo na njihovi poti čez drn in strn. 
Sonce
Stopamo pod njimi, na današnji poti, gledamo travnike, sem in tja med njimi raste hiša. Znova nas zagrne jesensko listje, vzpenjamo se, pot je spolzka, drsi. Ni nam mar, z odprtimi usti obstanemo na robu jase, samotno drevo na sredi nas radovedno opazuje. Možici ob poti kažejo pot. En je bolj domiseln kot drugi. 
Možic
Strmina še narašča, kjer je blatno, drsimo nazaj. Palice bi še kako prav prišle. Toda ne moreš vedno misliti na vse. Končno je pred nami vrh. Radojč. Sredi gozda, zato se vidi zgolj tako daleč, kot je sposobna pogledati tvoja duša. Pa vendarle imaš občutek, da si naredil nekaj dobrega. Zase. 
Jesenski večer
Spuščamo se navzdol, previdno. Stopamo po znani poti. Le včasih nas malo zanese. Sem ali tja. Toda ne preveč, saj vendarle hočemo priti tja, kjer smo zastavili korak. Zahajajoče sonce boža jesensko listje, mesto pod nami še ni zaspalo, v daljavi se dviga bel dim. Zapremo oči in se potopimo v večer.
Veleje

nedelja, 16. oktober 2016

Dežela na dlani

Galetovec. Z visoke stene so polja, travniki, hiše, naše življenje daleč spodaj kot na dlani. Če imaš seveda srečo. Da je danes ne bomo imeli, je bilo jasno že takrat, ko smo naredili prve korake skozi belo kopreno. Zgolj upali smo, da bomo lahko zrli v modro nebo, veliko žarečo zvezdo na njem. 
Belina
Vas je ostala daleč za nami, železniško progo smo zgolj slutili. Prvič smo bili na tej poti, iskali smo znamenja, lovili pravo smer, korake predhodnikov. Ko smo pogledali iz gozda prvič, je kazalo slabo. Le hrup s ceste v bližini je dal vedeti, da nismo še povsem ušli civilizaciji. 
Samota
Megla je bila gosta, da smo komaj videli konico svojega nosa. Koča, mimo katere smo stopali, je bila zgolj privid. Vsa razdrapana je čakala. Na novo zimo, svoj konec, kdo bi vedel. Vendar upanje ostane. In iz teme stopiš prej ali slej na sončno luč. Okoli nas je bilo bolj svetlo, obrisi so dobivali jasne podobe, jesensko listje na drevju je začelo žareti. 
Sončna planina
Na zadnji planini kopren ni bilo več. Ostale so pod nami, morje beline, končno smo lahko zadihali. Ko smo mimo planšarije, ki se je poslovila od enega leta in čakajoč na zimo že razmišljala o naslednjem, stopali proti vrhu. Še zadnja uravnava, travnik tik pod vrhom. Legli smo na toplo travo, uživali v pogledu na belino, sonce nas je božalo. 
Zadnji travnik
Sploh nismo razmišljali kam in kako, bili smo ujeti v trenutku. Dokler nas ni prešinilo, da bo treba še nekaj korakov naprej. Do pravega vrha, kjer bi morala pod nami ležati dežela. Pa je ni bilo. Pogoltnilo jo je morje, prekrilo vse do pod najvišjih vrhov. Še te si je počasi jemala zase, dvigovali smo glavo, da ostanemo zunaj. 
Vrh
Kratko zaletišče za nore misli. Mi nismo bili takšnih. Ko so izginili zadnji ostanki kopnega, smo se obrnili, na križišču zavili prav tja, od koder smo prišli. Spuščali smo se preko planine, ki je čudežno ostala obsijana s soncem, nato pa zajeli zrak in se znova potopili. V neskončno globino samih sebe.
Morje

Nad belim morjem

Dan je bil pravi za sonce. Le dovolj visoko si moral biti. Pomežiknili smo v modro nebo, krmežljavih oči. Nato sem stopil na pot. Znano, a vedno znova rado obiskano. Tisto valovanje nad Soriško planino, ko v enem zamahu obereš štiri ali celo pet razglednikov. 
Megleno morje
Ko se zgolj prevališ iz enega opomina bolečega ločevanja in nesmiselnih groženj na drugega. Danes, ko tega ni več. Vsaj tu gori prav zares ne. Nizal sem jih v sončno ogrlico, drugega za drugim. Malce po svoje sem jo ubral s sankaške proge navzgor, skozi gozd mimo razbitih balvanov. 
Odsev jutranjega sonca
Drauh. Antena na njem je morebiti lovila neke tuje signale, moj pogled je šel v drugo smer. Lovil sem čudovite obline, pod njimi kot mleko belo kopreno. Nato pa, na poti navzdol, zgolj ujel pravo smer, koraki so me ponesli do železne kupole Lajnarja. Žičnice so mirovale, vetra ni bilo, da bi kuštral suhe trave. 
Valovi
Znova sem se spustil, ujel nov val. Slatnik. Bežen postanek, nič daljši kot dih. Rdeča jerebika je dajala barvo, obljubljala življenje. Na drugi strani je mrtva kasarna neke vojske mirovala, ujeta v tuj čas. Zapustil sem mulatjero, se dvignil na razgledni rob, pa skoraj takoj znova spustil z njega. 
Jerebika
Razpotje. Le kam? Že dolgo tleča želja, znova videti prav od tam tisto morje daleč spodaj, me je ponesla še nižje, prav do tja, kjer so se nekoč pasli konji. Sedaj je planina samevala, nikogar ni bilo, ki bi zarezgetal svoj pozdrav. Dvignil sem se na vrh, začuden nad vršno strmino. 
Pogled s Šavnika
Šavnik. Razgled je bil kot se zagre, pod seboj sem videl morje. Belih kopren, o modrem biseru sredi gora ni bilo ne duha ne sluha. Znova sem zavaloval, malo po svoje, danes je bil tak dan, ko so mi bile gamsje stezice domače. Tja do zadnjega razglednika na moji poti. 
Možic
Možic. Zajel sem sapo, danes je bila ura moj gospodar. Včasih je tako. Zato sem se zagnal navzdol, prvič danes pozdravil sorodni duši, nato pa iskal neke izgubljene stezice, skozi gozd, mimo cest, do tja, kjer sem doma.
Kdo ostaja pod meglenim pokrovom?

nedelja, 09. oktober 2016

Mačenski vrh

S prijateljem sva bila sama. Le noč okoli naju. Tiha spremljevalka, ki se je počasi poslavljala. Preganjal jo je dan. Ki je že stopal čez grebene s sončne strani. Pot se je vila višje, mimo tistih, ki so še tu, in tistih, ki jih ni več. Pa so nekoč dodobra zaznamovali te kraje. 
Močerad
In tam na robu postavili cerkvico, posvečeno tistemu Mihi, ki je bil menda svet. Tako ali drugače. Zraven nje je zrasla smreka, stražil jo je pisani močerad. Pot je zavila v gozd, sledila sva ji navzgor. Smerokaz je povedal, da greva proti Matschacher Gupfu. Kako tuje se je slišalo to ime. 
Sv. Michael
Zato sva raje uporabila našega. Saj so Mače iz naših krajev v ušesih zvenele tako prav. Sredi strmine je drevo naredilo vejo desno in levo. Rogovi ponosnega samca. Megle so se za nekaj trenutkov razkadile, pokazala se je skalna pregrada, poprhana s prav svežim snegom. 
Mačenski vrh
Mimo poseke sva tudi midva prišla na megleno pobočje tik pod vrhom, steza je peljala skozi suhe trave, tudi tu je ostalo še nekaj beline. Na vrhu je seveda po običaju teh krajev stal križ, varno zasidran je oznanjal tisto, kar bi moralo biti skoraj samoumevno. Vsaj nekaterim. 
Oblačni razgledi
Nama je pomenil le to, da je treba postati, se razgledati, da se višje ne da. Ko so se oblaki znova zagrnili, sva se stresla, mraz je puhtel iz tal, korak sva usmerila navzdol, na drugo stran, zakaj bi bila pot ista? Na iglicah so se svetili drobni biseri. Spuščala sva se po robu prepadnega pobočja, zavila na križišču tja, kamor je bilo treba. 
Studenec
In le malo nižje odprtih ust obstala pred soncem, ki je skozi veje pošiljalo svoje žarke. Studenec ob poti, voda je tekla po lesenem koritu, žuborela naprej navzdol. Tja, kamor mogoče sploh noče. Toda sila težnosti je neizprosna, prave izbire tako nima. Bila sva ji podobna, spuščala sva se nižje, sledila potem, kolovozom, cestam. Naprej, navzdol, tja, od koder sva prišla. In kamor konec koncev tudi spadava.
Svetloba

sobota, 08. oktober 2016

Babe

Zbudila sva se na Jezerskem. Toda ni bilo še jutro. Zunaj se je tema plazila okoli drevja, objemala jezero, hotela ostati za vedno. Zgolj tri drobne lučke so se prebijale skoznjo, navzgor po gruščnati poti, mimo ruševja, proti steni. Ta je bila zakleta, do nje je bilo treba čez globoki graben. 
Nad Žrelom
Na drugi strani smo gledali kod in kam, izgubljeni. Končno smo imeli pred seboj jeklenice, te so nas peljale preko skalnih razčlemb, vedno višje. Ni se nam zdelo daleč, toda motili smo se. Kajti šli smo od teme do svetlobe, razgleda na belo morje, čakanje prvih sončnih žarkov. Rdečina na obzorju je kazala, da bodo kmalu prišli. 
Megleno morje
Zaprta koča, pot proti ledeniku, zavoj levo. Vse do nove stene, mogočne, razdrapane, obraz starke. Vzpenjali smo se, spuščali, stene Ledinskega vrha so se pele nad nami, visoko, mogočno. Vrh je bil nad nami, skalna piramida, sonce jo je božalo. Rudijeva vertikala nas je nesla proti stičišču poti. 
Stena
Gladke plošče, jeklenica je kazala smer. Všeč mi je bila, kar tekel sem navzgor, ušel za ovinek. Tako sem imel čas, da postanem, pogledam. Beli poprh je bil posut po gorah vse naokoli, štaubcuker na odlični torti naših vršacev. Počutil sem se domače, kamorkoli sem pogledal. 
Rudijeva vertikala
Stali smo na vrhu, uživali v trenutkih. Dokler nas mraz ni pregnal navzdol, tja čez drugo Babo, nekoliko nižjo, pa s toliko lepšim možicem. Greben je bil razdrapan, pot po njem lepo vidna, spuščali smo se proti znani planini. Beseda je dala besedo, čas je hitro mineval, gozdna meja se je približevala, suhi travniki tudi. 
Pogled z vrha
Stopili smo preko njih, malo razmišljali, nato pa zavili navzdol, sem in tja, po gozdu, čez spodnjo poseko, ki se je v zadnjih letih že lepo zarasla. In nato mimo samooklicanega gorniškega centra, ki si ga je zamislil tam, kjer ne bi smelo biti ničesar. Saj bi bila sama narava toliko lepša. 
Na poti naprej
Pa smo hoteli zgolj pozdraviti. Plaz besed, ki smo jih dobili nazaj, nas je pustil odprtih ust. Očitno ni zgolj hiša tisto, kar je pokvarilo travnik. Raje smo šli tiho naprej, si mislili svoje. In se na koncu pozdravili tako, kot se pozdravljajo - ljudje.
Babe

ponedeljek, 03. oktober 2016

Mokra stena

Saj kazalo je dobro. Toda kar je dobrega se velikokrat skazi. Nekaj kapelj na steklu štirikolesnika nas ni vznemirilo. Luže na cesti, ko smo peljali skozi naselje pa že. Kajti vedeli smo, kaj to pomeni. Stena bo mokra. Vseeno smo vztrajali. Kaj pa bi drugega? 
Okno v Babah
Grušč se je drobil pod nogami, ko smo stopali po poti v zatrepu Ravenske Kočne. Strmina se je povečevala, gledali smo predse, navzgor. Temni oblaki so komaj zadrževali novo pošiljko moče, le nad Babami so se trgali beli kosmi in kazali modrino. Visoki vrhovi so v preteklih dneh že dobili bele kapuce. 
Goli vrh in Pristov Storžič
Le rahel poprh, toda zima je vendarle na poti. Toka časa se ne da obrniti, tudi letni časi prihajajo in odhajajo, zanesljivi in točni. Steza je odvila desno. Bili smo na vstopu. Ni bilo veliko za razmišljati. Pogled, dva, že smo bili dogovorjeni. Eden gre naokoli, dva pa naravnost. 
Ferata
Kjer vodijo jeklenice. Ferata na Češko kočo. Prvi del je bil moker, roke so trdno držale, vsa odgovornost je bila na njih. Suho mesto pod previsom, ključno mesto, poteg, mišice so se napele. Takrat je z neba začelo leteti. Mrzlo je bilo ravno prav, da so kapljice zmrzovale. Babje pšeno. 
Stena nad vesino
Toda bil sem že v lažjem svetu. Počakal sem prijatelja, nato pa pohitel naprej. Težjega ni bilo več, že sem prestopil na pomol na robu vesine, tu je možnost umika. O njej nisva niti razmišljala, stopila sva naravnost, začetna plata, prestop višje, mokra skala je drsela. 
Stopnice v nebesa
Toda sedaj je bilo lažje, navpičnica naju je peljala proti izstopu, travam sredi sten, le streljaj od koče. Modrine je bilo vedno več, huda ura za nami. Še vpis v knjigo, postanek in novo srečanje na koncu strmine. Mimo Češke koče smo stopali navzdol, previdno, še vedno je rado zdrselo. 
Koča
Toda napor je bil pozabljen, nevarnost prav tako. Nasmeh se nam je vedno bolj in bolj risal na obrazih. Za nas je bil … lep dan.