ODHOD
– 24.6.2010 – Imel sem povsem prav, ko sem napovedoval,
da bo ura devet, ko bomo odrinili. Ajda je imela ob petih podelitev spričeval v
glasbeni šoli, potem so šla dekleta še v knjižnico in to se vedno zavleče.
Ginko, ki se je tik pred zdajci oglasil, se mi je kar smejal. Sicer pa, zakaj
bi se mi mudilo. Za danes odmerjeni kos vožnje ni bil pretiran. Končno smo
pomahali babici in zapustili Milje. Lep sončni zahod nam je bil za popotnico.
|
Odhod je bil dokaj pozen |
Postanek na Hrušici je bil kratek, tako zelo, da je Maja že med vožnjo na
vetrobransko steklo lepila vinjeto. Karavanški tunel je bil zakajen, kot bi v
njem priredili letno srečanje verižnih kadilcev. Začuda bolj ali manj samo na
naši strani. Vožnja proti Salzburgu je minila na pol v spanju. Seveda
preostalega dela posadke, kapitan sem bil buden. Sploh potem, ko smo bili na
Salzburškem, saj so za Tauern tuneli začeli generalno obnavljati avtocesto.
Gradbišče za gradbiščem. Malo levo, malo desno, zmanjšaj hitrost, pa pospeši.
Človek še zaspan ne more postati.
|
Počivališče v Freilassingu |
V Salzburgu smo se potopili pod letališčem,
na črpalki na drugi strani dobili tri Shreke in nato vijugali proti
Freilassingu. Kar nekaj je bilo že avtodomov na znanem počivališču, prostora pa
ravno še za našega. Super.
BAMBERG – 25.6.2010 – Noč je minila
mirno, zbudili smo se praznično razpoloženi. Itak. Ustaj vojsko, se je glasilo
povelje, gremo naprej, do Bamberga je navigacija kazala okoli 350 kilometrov.
Sicer nas je hotela voziti nekam čudno, kar je terjalo obrat pred Salzburgom in
sledenje tablam. Smo jo hitro ukrotili z nastavitvijo najhitreje.
|
Chiemsee |
Na avtocesti
smo seveda zavili proti Münchnu, med potjo pozajtrkovali in nato navigirali
proti Nürnbergu in naprej Bambergu. Avtocesta je bila ravno tako dolgočasna kot
pokrajina okoli nas. Ravnina, polja polna pšenice in pa vrsta sončnih celic po
hišah, kmetijah, celo poljih. Nemci so projekt pridobivanja sončne energije s
pomočjo celic vzeli presneto resno.
|
Počivališče v Bambergu |
V Bambergu smo peljali do počivališča za
avtodome pri P+R parkirišču. Mesta, namenjena prav avtodomom so bila zasedena, zato pa je bilo še
nekaj prostora na mestih za avtobuse. Poleg
Celjana, ki je glede na prtljažnik za kolesa v mesto odbicikliral.
|
Detajl s poštne stavbe na Wilhelmplatzu |
Nemec, do katerega sem stopil, potem ko sem v parkirni avtomat vrgel en evro,
kar zadošča za en dan, me je potolažil, da so parkirišče za avtobuse tako ali
tako ukinili. Torej je vse naše, sem si mislil. Med klepetom o tem, kako hodi
dopustovat na Hrvaško, je Maja dokončala kosilo.
|
Schönleinsplatz |
Ravno sem ga dobro pojedel, ko
je mimo nas odpeljal avtodom. Uf, ta je bil zagotovo parkiran na mestih za
avtodome. Gremo! Maja in dekleti so držale, kar bi lahko katapultiralo naokoli,
jaz pa sem nas prestavil na prosto mesto. Pojedli smo do konca, potem pa sem
pripravil skirce, Maja pa ostalo in že smo se ob kanalu Maina-Donava poganjali
proti centru.
|
Bamberg |
Ker nismo imeli dobrega zemljevida, smo šli bolj po občutku. V
bližini Zelenega trga (Grüner Markt) smo zavili v prijetno ozko uličico, tja je
kazala tudi puščica, ki je obetala turistične informacije. Preden smo do njih
precej okoli riti v varžet prišli, smo se ustavili pred zanimivo poslikano
staro mestno hišo in se z gornjega mostu (Obere Brücke) ozrli na Male Benetke
(Kleine Venedig).
|
Križani |
Tu so nad Benetkami tako navdušeni, da po kanalu vozi celo
beneška gondola s pristnim gondoljerjem in veliko beneško zastavo. Samo O sole
mio nismo slišali, pa tudi cene so verjetno vseeno malo manj zasoljene kot pri
naših sosedih. Mimo dvorca Geyerswörth smo odštevali metre.
|
Stara mestna hiša |
Dobili smo brošuro
z opisom glavnih mestnih znamenitosti in zemljevidom, izvedeli, da se bo v
mestu proti večeru začelo marsikaj dogajati, potem pa naše skirce že poganjali
proti stolnici. Ta se mi je na zunaj s svojimi mogočnimi štirimi stolpi zdela
precej večja kot znotraj. Morebiti ji delam krivico, kaj pa vem.
|
Stolnica |
Sprehod in
ogled kora, oltarja, groba cesarja in sv. Kunegunde, Bamberškega jezdeca in
vrste stranskih oltarjev, nam je vzel nekaj časa. V cerkvi prostora za mir in
zbrano molitev ni bilo. Skupine turistov so se premikale sem in tja, vodiči pa
so jih zabavali z bolj ali manj resničnimi zgodbicami iz preteklosti. Pritajeno
hihitanje je kazalo, da so bili uspešni.
|
Peterschor |
Še enkrat smo šli naokoli, potem pa
čez trg ropotali po tlakovcih do Nove palače (Neue Residenz) z državno
galerijo. Karte niso bile predrage, za otroke do 18 leta je vstop brezplačen.
Najprej smo si sami pogledali galerijo. Ta je v prvem delu namenjena predvsem
posvetnim motivom.
|
Keisergrab - grob Heinricha ll in Kunigunde |
Dekletoma sem bral naslove slik. Veliko tihožitij,
cvetličnih, zelenjavnih, sadnih, kuharskih, kmetov ob delu, pri puntu, počitku,
ladje na nemirnem morju in podobno. Drugi del nas je pritegnil bolj. Verski
motivi so poleg klasičnih slikarij Jezusa v vseh obdobjih njegovega življenja,
prikazovali tudi motive različnih svetnikov in mučencev.
|
Sv. Kunigunda hodi po žarečih lemežih |
Hm, pred sliko, ki je
prikazovala slačenje kože se nismo pretirano zadrževali, preizkus sv.
Kunegunde, bičanja, križanja in podobne zabave srednjega veka, ki niso bile
ravno pretirano krvave, so nas pritegnile bolj. Nismo še prišli do konca, ko
nas je varnostnik opozoril, da se začenja vodenje.
|
Keisersaal |
Vodička nas je v dobro uro
trajajočem obhodu popeljala skozi sobane nekdanjih nadškofov. Razlaga je bila
odlična, nismo izvedeli veliko le o stavbi in samih sobanah, temveč tudi o
zgodovini mesta in države. Predvsem o tem, da so palačo imeli nadškofi predvsem
za svojo rezidenco in protokolarne prostore, ne pa za bivanje. In za zabavo,
tako je bila ena sobica namenjena predvsem biljardu in kartanju.
|
Detajl iz cesarjeve dvorane |
So pa v tej
hiši stalno pričakovali cesarja, ki pa ga ni bilo. A kot je pomežiknila vodička,
nič zato, saj so nam pustili zato lepo zapuščino, tudi s cesarjevo dvorano. Je
pa tu bival tisti Habsburg, ki se je šel grškega kralja, dokler ga vrli Grki
niso nagnali domov. Ker v Münchnu z njim niso imeli kaj početi, so ga poslali v
Bamberg.
|
Soba za zabavo |
Zanimiv je bil tudi podatek, kako so Bamberg hoteli narediti baročni.
Tistemu, ki bi hišo prezidal je bila obljubljena desetletna oprostitev davkov.
Ker to ni obrodilo zadosti sadov, so tistemu, ki sezida vsaj manjšo hišo,
obljubili petletno oprostitev. Res pravi učinek pa so dosegli šele s triletno
oprostitvijo za tiste, ki spremenijo zgolj vidno fasado.
|
Rožni vrt |
Da je torej Bamberg le
baročna Potemkinova vas, se danes vidi le ob pogledu iz višje ležečih
razgledišč. Ko je bilo ogleda konec, smo si šli pogledat še slike v galerijo,
ki smo jih prej zaradi odhoda na vodenje spustili, potem pa zavili v rožni vrt
(Rosengarten).
|
Rosna krasotica |
Sprehod med vrtnicami raznih barv in pogled na mesto pod nami,
smo začinili na klopci ob vodometu in opazovali kipe, žive in kamnite, ki so
bili razstavljeni po vrtu. Za rezidenco smo se po zgornji Karolinski cesti
napotili do Jakobove cerkve.
|
Trenutek, ko se srce umiri |
Pa sem imel voljo vanjo pogledati le sam, pa še to
komaj, saj se je mežnar s kupom praznih steklenic ravno majal zaklenit vhodna
vrata. Spust in vzpon sta nas pripeljala do Mihaelovega hriba, kjer stoji
samostan sv. Mihaela z impozantno cerkvijo. Do nje smo prišli mimo nasada
bibličnih rastlin, torej tistih, ki so omenjene v svetem pismu.
|
Cerkev sv. Mihaela |
Cerkev je bila
tudi znotraj mogočna, kaj pa drugega. Sarkofag in relikvija sv. Otta nas nista
tako navdušila, kot kostko v stranski kapeli, ki je pihal milne mehurčke. Še Živo, ki sprva sploh
ni bila navdušena, da bi šla notri, je premamil.
|
Sarkofag sv. Otta |
Ob samostanu smo odšli do
razgledišča, čudovit je bil pogled na mesto, visoko nad njim pa smo uzrli grad
Altenburg. Vračali smo se mimo Jakobove cerkve in se po strmem klancu s
skircami previdno spuščali navzdol. Zavore so se kar pregrevale.
|
Kostko in milni mehurčki |
Ustavili smo
se v cerkvi pri Karmeličanskem samostanu in si pogledali križni hodnik
samostana, se malo nižje ustavili še pri cerkvi Zgornje fare, posvečeni Naši
ljubi gospe, vendar sva voljo za vstop našla le še midva z Ajdo. Cerkva je bilo
za danes res že preveč.
|
Križni hodnik v karmeličanskem samostanu |
Vrnili smo se do stolnice in ob njej pogledali še na
dvorišče Alte Hofhaltung, stavbe, ki je bila nekoč edina povezana s stolnico.
Predvsem zato, ker imajo na dvorišču tudi stranišče. Jah, včasih mora tudi
cesar kam peš. Spet nas je čakal strm spust, naslednji postanek je bil nasproti
Malih Benetk.
|
Naša ljuba gospa |
Hiške na drugi strani so povezane skupaj, tik nad vodo kanala in
imajo tako za opazovalce, kot še posebej za stanovalce, izjemen čar. Mimo nas
je peljal biciklbar, ko smo iskali pot proti staremu kanalu. Zavili smo še na
Grüner Markt, bolj iz vhoda pokukali v cerkev sv. Martina, potem pa obrnili na
Maximilianovem trgu pri mestni hiši.
|
Male Benetke |
Punci sta lizali sladoled, ko smo končno
našli pravo pot do obale nad starim kanalom. Tam je ta vikend potekal
Canalissimo, festival nad kanalom. Danes je lokalni bend preigraval Bitle. Pred
njim prostora ni bilo prav veliko, klopi najbližje začasne točilnice pa povsem
polne.
|
Ob robu Grüner Markta |
Zato smo šli čez most in si nastop ogledali z drugega brega. Vsaj do
odmora je bilo prav zabavno, sedeli smo na robu obale, poslušali največje
uspešnice skupine The Beatles in počivali. Popolni odklop. Ko se je glasba
začasno končala, smo pobrali skirce in se odpeljali nazaj proti avtodomu. Še
dobro, da smo imeli zemljevid, med mestnimi ulicami smo bili kar malo
zgubljeni.
|
Best Beatles Cover Band |
Avtodom nas je pridno počakal, v zahvalo smo mu šli takoj delat
družbo. Z večerjo in nato skokom v posteljo. Le jaz sem še delal gnečo na
klopi, dokler se nisem prav tečen zbudil, malo maltretiral računalnik v
alkovnu, potem pa sprevidel, da bo res bolje, da zaspim.
ERFURT, BUCHENWALD – 26.6.2010 – Seveda je bilo zbujanje, čeprav
okoli pol osmih, prezgodnje. Celo zame, čeprav tega za živo glavo ne bi
priznal. Toda ni kaj, danes nas je čakala pot naprej.
|
Hiške ob cesti skozi Thüringer wald |
Zatorej se ni bilo za
obirati. Oblekli smo se, potem pa sem med tem, ko so otroci in Maja
zajtrkovali, peljali iz Bamberga. Ni bilo težko, hitro sem našel smer proti
avtocesti. Ta je bila videti precej nova, vožnja proti Erfurtu pa prav ležerna.
|
Erfurt - Haus zum Stockfisch |
Ker smo hoteli videti še malo gozda, točneje Thüringer walda, smo si pot
sklenili skrajšati z bližnjico po cesti številka 4 do mesta Ilmenau. Cesta je
bila dobra, gozd in okolica pravo zeleno srce Nemčije, PSP pa vsaj za dekleti
neprimerno bolj zanimiv. Jah, kaj se more.
|
Detajl |
Ob poti je bilo več parkirišč, kjer bi
se dalo ustaviti in verjetno tudi prespati. Gratis. No, mi smo bili tokrat že
na poti proti severu. Peljali smo ob mestu Ilmenau, zavili ponovno na avtocesto
proti Erfurtu in ji sledili do mesta. Koordinate, ki sem jih povzel po dveh
vodilnih nemških revijah za avtodom in vse, kar je z njim povezano, so se
pokazale za napačne.
|
Ulica na Krämerbrücke |
Na srečo sem doma že malo naštudiral okolico in vedel, da
je naprej še eno parkirišče. To je bilo pravo, tudi table so usmerjale tja. Vendar pa so bila štiri mesta za avtodome
polna, delno zaparkirana z osebnimi avtomobili.
|
Krämerbrücke |
Prav, tako kot že dva avtodoma
in vrsta tovornjakov, smo tudi mi sedaj parkirali na mestih za avtobuse. Od tu
do centra mesta ni daleč in tja smo tako, vseeno z nekoliko slabimi občutki
(kot se je kasneje izkazalo seveda povsem neupravičenimi), odšli.
|
Stara sinagoga |
Takoj za ozko
ulico, ki nas je pripeljala na Johannovo cesto, smo na desni zagledali njegov
stolp, levo pa mestni muzej v pisani hiši Stockfisch. Pa se nismo ustavljali,
pot smo nadaljevali do ulice, ki nas je pripeljala na Benediktsplatz.
Turistične informacije so nam ponudile načrt mesta, tako da smo se lažje
znašli.
|
Fischmarkt |
Ugotovili smo, da je ozka in pisana ulica po kateri smo prišli, polna
zanimivih prodajaln, dejansko na mostu Krämerbrücke, eni večjih mestnih znamenitosti.
Zavili smo še okoli in si ga pogledali tudi od strani, poiskali staro sinagogo,
v katero pa potem, ko smo videli, da je spremenjena v muzej nismo vstopili.
|
Tramvaj |
Zavili smo proti Ribiškemu trgu (Fischmarkt), se nasmehnili staremu tramvaju,
ujeli pokušino pralin in se nato napotili proti Domplatzu, trgu pod stolnico.
Trg bil je živ, ravno je potekal sejem in marsikaj se je dogajalo. Kramarija,
klobase na žaru, cvetje. Se bomo ustavili nazaj grede, smo si obljubili in se
po širokih stopnicah vzpeli pred stolnico.
|
Lajnar |
Tam smo izvedeli, da je vzpon do
znamenitega zvona Gloriosa, največjega srednjeveškega prostovisečega zvona na
svetu, možen le vsako polno uro, število obiskovalcev pa močno omejeno. Ko je
čez nekaj minut eden od cerkvenih zvonov odbil poldne, smo bili mi že v skupini
za ogled.
|
Mariendom in Severikirche kramarjev ne zanimata |
Dobro uro smo se sprehajali po cerkvenem zvoniku, si mesto pogledali
iz visokega razgledišča. Posebej zanimivo je bilo hoditi nad cerkvenimi oboki
in se skozi line v tleh zazreti v cerkvene klopi nekje globoko pod nami. Seveda
smo si pogledali tudi vse cerkvene zvonove od najmanjšega do največje Gloriose.
|
Pogled na mesto iz cerkvenega zvonika |
Otroci so zlezli skoraj v vsak zvon,
tolkli po njem in tako slišali njegov enkratni zven. Posebno uganko jim je
postavil vodič ob Gloriosi, ki je težka dobrih osem ton, torej toliko kot
turistični avtobus. Le kako so ga spravili v srednjem veku v zvonik in to v
borih dveh dneh? Bogsigavedi.
|
Nad cerkvenimi oboki |
V Glorioso smo stopili tudi starejši in z roko na
zvonu začutili njegovo drhtenje, slišali ob udarcih po zvonu različne tone in
izvedeli marsikaj o njegovi obnovi. Ko smo se spet spustili do cerkve, je bilo
treba plačati vodenje. Dva odrasla in dva otroka, sem točno povedal. Hm, je
rekel vodič. Ena odrasla.
|
Znotraj Gloriose |
Kako? Saj dekleta niso nič razumela, ne morem nič
računati. Tudi prav. Še napitnine ni hotel. Zanimivo. Izhod je bil v cerkvi, ki
ima visoka stranska okna, bogat oltar in lepo izrezljan kor. Seveda smo skušali
ugotoviti tudi, skozi kateri luknji smo gledali v globino, pa se ni prav dobro
videlo.
|
Stolnica |
Cerkva v teh nemških mestih res ne zmanjka. Prva je bila že takoj čez
dvorišče, le nekaj korakov stran. Čeprav je vodniček obetal, da je zaprta, je
bilo drugače. Severinova cerkev ni tako mogočna in bogato okrašena kot sosednja
stolnica, je pa v njej postavljen sarkofag sv. Severina, lep oltar in še lepše
orgle.
|
Orgle v Severikirche |
Punce so si jo pogledale, ali jim je bila všeč ali ne, pa niso izdale.
Mimo cerkve smo se spustili do ceste in na drugi strani vzpeli na trdnjavo
Petersberg. Takoj ob vhodu je muzej vojaškega življenja, v spomin na
mušketirje, ki so nekoč od tu stražili mesto.
|
Le kaj se zrcali v tvojih očeh? |
Kako uspešno ne vem, nedvomno pa
so bili topovi in možnarji videti prav zanimivo. Nam, osvajalcem pa verjetno
ne. Sprehodili smo se po trdnjavi in njenih obzidjih, pogled nam je seveda ušel
tudi na mesto pod nami. Na grad se hodijo slikat mladoporočenci, danes je bila
sončna sobota, zato jih ni manjkalo.
|
Trdnjava Petersberg |
Seveda nam je to dalo možnost, da smo
skrivoma ocenjevali neveste, potem pa že strumno korakali proti izhodu in se
spustili do trga pod cerkvijo. Kot smo videli, je bila tržnica v zadnjih
zdihljajih, vsi so že bolj ali manj pospravljali svojo kramo, klobasice se niso
več pekle.
|
Predstavitev življenja v trdnjavi |
Ko smo že mislili, da bomo ostali brez slovitih Thürinških klobasic,
nam je nekdo pomahal, da jih na robu trga še pečejo. In to še ceneje, komad
klobasice v mali štručki, en evro. Pečejo jo seveda domačini. Spasiba. Senf in
kečap smo si dozirali sami. Naši želodčki so bili vsaj začasno siti.
|
Thürinške klobasice |
Po široki
ulici smo odšli do Predigerkirche, kjer bi za kakšno fotko hoteli cel evro. Ja
pa jade. Eno sem ukradel z vhoda, tako zanalašč, potem pa smo že ubrali smer do
trga Anger in se mimo spomenika Martinu Luthru vračali nazaj proti avtodomu.
|
Anger |
Nič nismo čakali, obrnil sem ključ in navigiral ven iz mesta. Smer: Buchenwald.
Kilometrov ni bilo prav veliko, vožnja skozi vasi pa je terjala svoj čas. Ko
sem parkiral pred spominskim centrom, kjer je med drugo svetovno vojno stalo največje
koncentracijsko taborišče na nemških tleh, se je tudi Maja zbudila.
|
Jedem das Seine |
Na informacijah
sem dobil potrebne informacije, med tem pa so bile tudi punce pripravljene. Za
začetek smo si pogledali film o taborišču in življenju v njem. Pripovedovali so
ljudje, ki so ga preživeli. Čeprav je bil tudi tu hud režim SS enot in so bile
kazni stroge, smo dobili občutek, da je bilo to vsaj sprva res predvsem delovno
taborišče.
|
Koncentracijsko taborišče Buchenwald |
Šele proti koncu vojne, ko so sem prihajali številni transporti iz
drugih taborišč, ki so jih že zavzeli zavezniki, je bil večji poudarek na
množični moriji. Čez 50.000 ljudi je tako v tem taborišču umrlo med drugo
svetovno vojno. Med njimi so bili tudi Slovenci. Žalostno.
|
Krematoriji |
Po poti, po kateri
so nekoč prihajali ujetniki (Caracho weg), smo šli skozi vhod z znamenitim
napisom Jedem das Seine – »Vsakomur, kar mu gre« mimo zaporov do krematorija.
Grozljivo se je bilo sprehajati po kleti v katero so skozi odprtino metali
umrle in mimo šestih peči v katerih so jih upepeljevali.
|
Usode brez imen |
Človeka kar zmrazi ob
številnih pretresljivih usodah, ki so se tu odvijale in zaznamovale cele
generacije. V sosednji stavbi, konjušnici, so naredili priložnostno strelišče.
Kdo je bil tarča, se ve. Razstava o dnevih taborišča, je prepredena s
številnimi predmeti taboriščnikov.
|
Opomin preteklosti |
Od njihovih uniform z značilnimi trikotnimi
obeležji, ki so razkrivala kakšen »greh« se skriva v posamezniku, do preprostih
iger, osebnega pribora, ščetk, gumbov. Pred nami so vzniknile usode
posameznikov, predstavljenih z imenom in priimkom ter seveda življenjsko zgodbo
s tragičnim koncem v taborišču. Pretresljivo, vredno spomina in opomina.
|
Bili so...ljudje! |
Razstava se začne s snovanjem taborišča in prikazuje njegov čas vse do
osvoboditve s strani ameriške vojske. Taborišče je bilo razdeljeno na veliki
tabor, kjer so bili predvsem tisti, ki so bili sposobni delati, njihove razmere
so bile relativno dobre in pa mali tabor, kjer je bila resnična beda.
|
Komore za "dezinfekcijo" |
Slišali
smo zgodbo, kako so taboriščniki iz tega dela napadli tiste, ki so nesli pomije
prašičem in se potem še med seboj stepli za koščke krompirja. Čisto
razčlovečenje. V zgornjem nadstropju so bile fotografije, ki so jih naredili
SS-ovci v taborišču in izven njega, v sosednji stavbi pa so prostori za
dezinfekcijo (bogsigavedi kako »dokončno«) in razstava umetnikov na temo
taborišča.
|
Spomenik romom |
Mimo spomenika judom smo hiteli proti vhodu, pa so nam prostore
nekdanje kantine pred nosom zaprli. Je bila že toliko ura. Se je pa notri vse
videlo skozi okna. Nič zanimivega, predvsem na modelih predstavljeno taborišče.
Ob prostorih, kjer so stale barake, smo se mimo spomenika Sintom in Romom
spustili do bolniškega dela, šli mimo mest, kjer je bilo malo taborišče,
spomenik žrtvam in slovita baraka 66.
|
Še je upanje... |
Tja so taboriščniki sami »premestili«
otroke in jih skušali rešiti. Večini je uspelo preživeti, nekatere pa so vseeno
vojaki nagnali na marše smrti. Izolacije so bile namenjene izvajanju
medicinskih poskusov in ubijanju šibkih in bolnih z injekcijami strupa.
|
Spomenik na mestu malega taborišča |
Mimo
sanitarij smo šli proti izhodu, ponovno skozi vrata s pomenljivim napisom, mimo
prostorov za sprejem nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se kakšen kilometer v
smeri Weimarja in parkirali v bližini spomenika umrlim v taborišču.
|
Spomenik židom |
Spomenik je milo rečeno, ogromen. Ali je
bil narejen iz želje po opominu, slabe vesti naroda, ki je to zakrivil ali samo
prestiža novih oblastnikov, ni jasno. Vsekakor se zadevo splača videti. Mi smo
šli najprej ob grobišču taboriščnikov do spominskega zvona, bolje rečeno stolpa
na vrhu katerega je zvon.
|
Grobovi žrtev |
Od tam smo se spustili mimo spomenika taboriščnikom
do prve velike luknje in šli mimo blokov z imeni 18 držav iz katerih so
prihajali taboriščniki. Pred Jugoslovanskim je bil venec, ki so ga prinesli
člani združenja borcev iz Nove Gorice. Mimo tretje luknje in blokov s prizori
iz taborišča, smo se vračali proti parkirišču.
|
Spomenik in spominski stolp |
Spustili smo se v Weimar,
natočili gorivo in na črpalki tudi izvedeli, kam moramo. Je navigacija ravno v
pravem trenutku sklenila, da je preveč prazna, da bi se ji dalo najti kakšen
satelit. Tako smo s prejetimi napotki navigirali do parkirišča, ki ima vrsto
bogato odmerjenih parkirišč za avtodome.
|
Plamenice 18 držav iz katerih so prihajali taboriščniki |
Ko sem ugotavljal, kakšen je parkirni režim,
sem stopil še do skupinice, ki je klepetala pred avtodomi. En par je bil prav
tisti, za katerim smo noč poprej spali v Bambergu. Pridružil sem se klepetu in
rekli smo marsikatero o avtodomih, nogometu in potovanjih v daljne dežele.
|
Spomin še živi |
Bi
še kar klepetali, če me dekleti ne bi poklicali k večerji. Med tem, ko sem
jedel, sta se šli žogat, potem pa je bil čas za spanje. Prenesel sem slike, nakar
je tudi mene premagala utrujenost.
WEIMAR
– 27.6.2010 – Jutro se je začelo pozno. Pa nič zato, premiki niso bili
potrebni, do centra pa so nam že včeraj novi znanci obetali borih petnajst
minut peš hoje. Pozajtrkovali smo, na željo punc sem pripravil skirce in
odrinili smo novim dogodivščinam nasproti.
|
Počivališče v Weimarju |
Pa se dan ni začel ravno najbolje.
Ugotovili smo, da je večina poti v mestu tlakovanih s kockami. Po njih se s
skirco sicer da peljati, si pa potem ves prerukan. Povrh se je Ajdi krmilo
začelo obračati, imbus za utrditev pa je seveda ostal v avtodomu. Nekaj slabe
volje, kaj se more. Na Gledališkem trgu (Teater platz) je najbolj zanimiva
stavba seveda gledališče.
|
Teater platz |
Pa ne zaradi kakšnih komedijantov ali metanja jajc v
igralce po slabi predstavi, temveč zato, ker je bila tam notri podpisana
Weimarska ustava. Pred gledališčem stoji sloviti kip Goetheja in Schillerja. S
skircami smo ropotali dalje do Markta, kjer je poleg impozantne mestne hiše s
pojočimi zvončki tudi hiša Stadthaus v kateri so danes turistične informacije.
|
Mestna hiša |
Nakup mestne kartice so mi odsvetovali, smo pa po temeljitem premisleku kupili
kartico za mestne muzeje. Le eno, ker je Maja odločno poudarila, da bo to glede
na njen interes več kot dovolj. Tudi prav, za otroke je pa itak gratis. Še
nekaj odgovorov sem dobil na informacijah taborišča Buchenwald, saj ima tudi
ustanova, ki upravlja s tem spomenikom, tu svojo informacijsko točko.
|
Velikan |
Da smo
potem uskladili mestno karto z dejanskim stanjem ulic in hiš, je malo trajalo.
Mimo knjižnice Anne Amalie smo zaokrožili do Frauenplana, kjer stoji Goethejeva
hiša in pisateljev narodni muzej. Maja je sedla v park poleg čudne pošasti, ki
je plavala v pesku, z dekletoma pa smo se sprehodili po hiši.
|
Goethejeva hiša |
V njej je Goethe
živel potem, ko se je preselil iz hiše v parku an der Ilm. V sobah je
razstavljena vrsta osebnih predmetov znanega literata, vključno s knjižnico,
delovno sobo, spalnico, kuhinjo, prostori žene Christiane in številnimi
predmeti, ki jih je tokom življenja kot strasten zbiralec umetnosti nabral.
|
Pisateljeva delovna soba |
Ne
manjkajo niti slike njega, njegovih otrok, vnukov. Pogledali smo na vrt, potem
pa, ker je bilo do naslednjega filma še nekaj minut, odšli v sosednje prostore,
kjer je bila postavljena zanimiva razstava 200 Jahre Goethes Farbenlehre.
Goethe se namreč ni ukvarjal samo z leposlovjem, temveč tudi s povsem
naravoslovnimi vedami. Proučeval je svetlobo, njen lom v različnih okoliščinah
in posledice loma.
|
Farbenlehre |
Predstavljeno popestri vrsta eksperimentov, kjer lahko
vsakdo poskusi ugotoviti potek katere izmed njegovih raziskav. Film o Goetheju
je predstavil njegovo življenje, strast do zbiranja, prijateljstvo s
Schillerjem in življenje po smrti žene.
|
Residenzschloss |
Maja je zagotovila, da ji ni bilo čisto
nič hudega počakati in ko sva midva z Ajdo odkorakala v prostore gradu, se ji
je tako v senci na travniku nad reko Ilm pridružila tudi Živa. V gradu, ki je
bil več kot petsto let vojvodska rezidenca, je sedaj muzej. Bolje rečeno,
galerija.
|
Sakralna umetnost iz Thüringena |
Številne slike in kipi v treh nadstropjih kažejo umetnost v treh
obdobjih – od srednjega veka do baroka, v času Goetheja in od Weimarske
slikarske šole do umetnosti okoli leta 1900. Seveda z Ajdo nisva nikakršna
poznavalca. Ustavila sva se pri tistih eksponatih, ki so se nama zdeli
zanimivi.
|
Sobana nekdanje rezidence |
Ni naju zanimalo kakšno zgodbo je pletel umetnik, sva jo tokrat
napisala kar sama. Posebej zanimive so sobane, danes bolj ali manj prazne,
nekoč pa, impozantne in razkošne, verjetno polne življenja plemenite gospode.
Ko sva prišla iz gradu, sva posedela v prijetni senci, potem pa so nam začeli
želodčki tuliti alarm.
|
Domače je, domače... |
Ker je bilo do kakšne otrokom tako zaželjene
restavracije, ki se začne z Mc predaleč, so bile spet na sporedu klobasice.
Resda skoraj še enkrat dražje, kot dan poprej, a tokrat sta prodajalca tudi med
seboj govorila kleno nemščino. In to se seveda plača. Garantirano made in
Germany.
|
Cerkev sv. Petra in Pavla |
Ajda je raje poskusila pomfri, potem pa smo šli mimo cerkve Sv. Petra
in Pavla, ki je bila na naše skupno zadovoljstvo še pol ure zaprta, pod gradom,
mimo mestnega arhiva in čez mostiček. V izviru, ki je bil videti kot malo večji
bazenček, so čofotali otroci in dekleti sta bili takoj zraven.
|
Izvir |
Pa tudi midva z
Majo sva si shladila noge in počivala, dokler dekleti nista prijurišali
povedat, da sta v sosednjem grmovju opazili kačo. Ker imajo morebiti v Nemčiji
za razliko od domačih krajev kakšne grozno stupene kače klopotače, je šla Maja
pogledat to čudo. Malo večja vezalka, šnirnca po domače, se je skrivala nekje
ob robu vode, nedvomno daleč bolj prestrašena kot mi.
|
Goethejeva hiša v Park an der Ilm |
Ubrali smo pot do
Goethejeve hiše v parku, si na hitro pogledali nekaj predmetov, ki spominjajo
na pesnika ter vrt ob hiši, potem pa zavili čez park nazaj proti mestu. Na robu
smo se na kratko spustili še v podzemlje. Rove so v nekakšen konglomerat
izkopali sprva zaradi vode za izdelavo piva, med drugo svetovno vojno pa je
bilo to predvsem zaklonišče. Danes je bolj geološki muzej.
|
Podzemlje Weimarja |
Samostojno si je
možno ogledati manjši del rovov, daljša tura pa je možna le z vodičem. Nas je
krepko zeblo že po nekaj minutah v jami, zato je kakšen daljši izlet pod park
Ilm seveda odpadel. Sprehodili smo se do starega pokopališča, kjer so v
grobnici Fürstengruft pokopani številni pomembneži Weimarske vojvodske hiše.
Poleg njih sta v grobnici še dva lesena sarkofaga.
|
Krsti |
V enem ležijo posmrtni
ostanki pisatelja Goetheja. Drugi, ki naj bil Schillerjev, pa je prazen. Nihče
namreč ne ve, kje ležijo ostanki tega pesnika. Zakaj torej sarkofag? Morebiti
tako zelo verjamejo, da ga bodo nekoč našli. Mimo grobov Goethejeve družine smo
se vračali proti izhodu, zavili do Frauneplana in nazaj proti avtodomu.
|
Pogled iz grobnice |
V
bližini Shillerjeve hiše smo se ločili. Maja in Živa sta imeli pohajkovanja po
mestu dovolj in sklenili sta, da odrineta kuhat. Midva z Ajdo sva si ogledala
pisateljevo hišo z vrsto njegovih osebnih predmetov, predmetov njegove družine,
tako žene kot otrok. Posebej zanimiva je bila interaktivna predstavitev
življenja v času pesnikovega bivanja. Bolj od daleč sva pokukala proti razstavi
Leise Superlative, potem pa spet pogledala na sončno svetlobo.
|
Kuhinja v Schillerjevi hiši |
Med najinim
sprehodom po muzeju se je začela nogometna tekma na svetovnem prvenstvu. Ulice
so bile dokaj prazne, le ko je bil gol, se je to slišalo po celem mestu. In
glede na vpitje, je šlo Nemčiji kar dobro. Zavila sva do Wittumspalais, soban,
kjer je nekoč okoli svoje okrogle mize v zeleni sobi goste iz umetniškega in
intelektualnega sveta sprejemala kneginja Anna Amalia.
|
Zeleni salon |
Skoraj vsaka soba je
bila drugačne barve in večinoma so se po barvah svojih sten tudi imenovale.
Zeleni salon, modri salon, prvi in drugi rdeči salon. Poleg tega je možno
videti delovni kabinet, spalnico s posteljo v kateri je kneginja leta 1807
zapustila ta svet, jedilnico, malo glasbeno sobo.
|
Banketna dvorana |
Na poti nazaj proti avtodomu,
sva se ustavila še v muzeju Bauhaus, toliko, da sva izvedela, da Nemčija vodi
že z 2 proti 0 in
da torej Angležem res slabo kaže. Film o tej oblikovalski smeri, ki si jo
Weimar ljubosumno lasti kot svojo, naju ni posebej pritegnil.
|
Muzej Bauhaus |
Le toliko sva
videla, da so študenti tu živeli skoraj bosi in bolj lačni kot siti. Hm,
mačehovski odnos se torej Weimarju danes maščuje. Eksponati so razstavljeni v
le eni, malo večji sobi, tako da sva bila hitro naokoli. Zanimiv šah, igrače,
posoda, zibka, stoli, nekaj čudnih skulptur.
|
Rote Ampel |
Tudi prav, midva sva bila že
lačna, zato sva zašibala proti kosilu, ki naju je čakalo. Ko sva pojedla, so
sledile še hitre zadnje priprave in že smo navigirali proti avtocesti. Ta nas
je mimo Jene vozila najprej v smeri Dresdna, potem pa smo preskočili na 9-ko in
ji sledili mimo Leipziga skoraj do Potsdama.
|
Trabi |
Nekaj lokalne ceste nas je
pripeljalo do mesta, kjer gneče sicer ni bilo, zato pa potrebna previdnost, da
na križiščih zaviješ prav. Nam je uspelo, čisto prav smo pripeljali do
parkirišča in avtodom postavili v družbo še treh drugih.
|
Pod dvorcem Sanssouci |
Med tem, ko se je Maja odločila,
da malo počije, Živa pa je skakala pred avtodomom, sva midva z Ajdo odšla na
sprehod. Šla sva proti dvorcu Sanssouci, ki je bil od parkirišča oddaljen le
nekaj minut hoje. Spustila sva se ob terasah do fontane.
|
Nova palača |
Tam sva ugledala Novo
palačo in ker je bilo dneva še dovolj, zavila proti njej. Med hojo, ki jo je
kar za dober kilometer, sva na levi zagledala Kitajski paviljon in na desni
Oranžerijo. Bila sva že malo utrujena, pa se nisva dala. Poti je bilo z vsakim korakom manj.
|
Pod Oranžerijo |
Ker smo park po dolgem in počez prehodili že pred petimi leti, sva
tako bolj ali manj obujala spomine. Ajda je sicer že marsikaj pozabila. Bo
potrebno doma ponovno pogledati slike in film o našem obisku Berlina in
Potsdama pred leti.
|
Oranžerija |
Pri Novi palači sva zaslišala zvoke glasbe. Na dvorišču je
ravno potekal koncert, pripravljali so se tudi pirotehniki, da kasneje, ko se
bo znočilo, zvokom dodajo še barvo. Malo sva poslušala, potem pa sta naju pozna
ura in roj komarjev pregnala nazaj.
|
Mlin |
Zavila sva proti Oranžeriji, se vzpela do
nje in se nato mimo mlina in dvorca vračala proti avtodomu. Kar lep sprehod je
bil. Utrujenost dneva je po toplem čaju iz bližnje lipe in nekaj presticah
zahtevala svoj davek. Dekleti sta zaspali, midva pa sva še malo vegetirala ob
računalniku in knjigi, potem pa tudi izginila v posteljo.
|
Dvorec Sanssouci ob igri svetlove in senc |
BERLIN
– 28.6.2010 – Jutro ni bilo več mlado, ko smo se končno spravili iz postelj
in bili pripravljeni na vožnjo v Berlin. Navigacija je pomagala, da smo se iz
Potsdama izvili brez večjih težav, ravna in prazna cesta pa nas je nato vodila
proti glavnemu mestu.
|
PZA Steinbock in sin |
Spet smo sledili navigaciji, težav ni bilo, promet je bil kljub jutranji konici povsem tekoč, le pri kakšnem semaforju se je malo ustavilo. Pa nič pretresljivega, še v Ljubljani je po navadi večja gneča.
Koordinate so bile točne, brez težav smo našli počivališče za avtodome in
parkirali.
|
Reka Spree |
Prijavil sem se in izvedel, da so cene, predvsem
za popoldan naslednjega dne, res takšne, kot so mi povedali. Nič kaj poceni, a
to je le glavno mesto in povsem v bližini centra drugače ne gre. Pozajtrkovali
smo, potem pa vzeli vsak svojo skirco in se odganjali v smeri Alexandrovega
trga.
|
Berlinski medvedek pred Nikolajevo cerkvijo |
Še pred njim smo zavili v Nikolajevo četrt, si iz vhoda pogledali
Nikolajevo cerkev in slikali kip medveda. Mimo mestne hiše smo zavili do Neptunove
fontane, posedeli pred njo in se ozirali po televizijskem stolpu, nato pa sva
se z Ajdo sprehodila po Marijini cerkvi.
|
Neptunova fontana na Alexanderplatzu |
Prečkali smo cesto in vstopili v Sea
Life center. Šli smo mimo akvarijev, s predstavljenim življem iz več nemških
rek in jezer, iz pristanišča v Hamburgu, severnega morja. Ob tem smo
izpolnjevali kviza, punci otroškega, midva z Majo pa za eksperte. Kaj pa
drugega…
|
Pfeilschwanzkrebs |
Seveda ne sme manjkati bazenček, kjer se je živali možno dotikati.
Predvsem morske zvezde, vetrnic, celo nekaj rakov se je skrivalo v svojih
lupinah. Ob tem je navedenih vrsta podatkov, ki nedvomno presenetijo. Takšna je
že ugotovitev, da so hobotnice poleg tega, da imajo tri srca, osem »rok« in
celo modro kri, tudi ravno tako pametne kot človekov najboljši prijatelj.
|
Dotik morske zvezde |
Nov je
paradiž morskih konjičkov, ena glavnih zvezd pa so tudi tukaj skati in morski
listi. Seveda se je v prehodu skozi podvodni tunel nad nami zapeljal tudi
kakšen morski pes, manjkati pa ne smejo niti Nemo in njegovi prijatelji. Ko smo
bili rib že kar malo siti, pa nas je čakal še vrhunec, Aquadom.
|
Listnati morski zmaj |
To je
petindvajset metrov visok vodni valj, kjer v milijon litrih vode živi preko
1500 morskih rib. Vzpon skozi notranjost valja poteka z razglednim dvigalom, ki
je menda najpočasnejše na svetu. Če ne bi skozi steklene stene videl notranjih
oken hotelskih sob, bi si lahko celo predstavljal, da si v podmornici sredi
oceana.
|
Riba in skoraj milijon litrov vode |
Ob vzponu in spustu slišiš marsikaj zanimivega o posameznih ribah,
izveš, kakšna je njihova povprečna starostna doba, katera je najbolj inteligentna
in katera najbolj zabita. Verjetno bolj tako, za štos. Spet na dnevni svetlobi
smo odšli proti stolnici, si jo ogledali od zunaj.
|
Aquadom |
Noter nismo hodili, saj smo
si jo dobro predstavljali še izpred nekaj let. Mimo nas so prav tečno hodile
beračice in s kakšnim listkom v roki prosile marsikaj. Niso nas prepričale. Po
aveniji Unter den Linden smo šli mimo spomenika Frideriku velikemu in opomina
na vse vrste terorja in nasilja Neue Wache proti Brandenburškim vratom.
|
Stolnica in televizijski stolp na Alexanderplatzu |
Malo
smo že pogledovali, kje bi nasitili želodčke. Pa otrokom ljubega dvojnega
zlatega loka ni bilo videti, je bil pa pred nami vhod v muzej Madame Tussauds.
Sprehod med zvezdniki in slikanje z njimi sta bila prav zabavna.
|
Liza v kabareju |
Seveda je to
nemška verzija muzeja, zato je upodobljenih kar nekaj zvezdnikov iz Nemčije. Pa
nas to ni motilo. Hodili smo mimo zgodovinskih osebnosti, politikov,
glasbenikov in pevcev. Ajda je nastopila na tiskovni konferenci z Angelo
Merkel, se slikala z Barackom Obamo, Majo pa smo postavili poleg papeža.
|
Na obisku v Vatikanu |
Kako
se nad Ajdinim igranjem klavirja mršči celo Beethowen, bo treba pokazati
učiteljici klavirja, očiju pa je psihoanalizo naredil sam Freud. Marlene
Dietrich žal danes ni bilo na spregled, pa saj je svoje čare razkrivala v
kabareju že Liza Minelli. Slikanje ob Merlin Monroe, ko piha pod kiklo, je bilo
pa še posebej zabavno.
|
Punca, takoj domov, pa vadit! |
Seveda sem se jaz hotel slikati z Romy Schneider, ki je
bila v obleki iz filma o Sisi. Videli smo, kako kipi nastajajo in se nato
potopili v svet športa, kjer je bilo možno streljati na gol in poskusiti, kako
hitre reflekse imaš. Dekleti sta kar obvladali.
|
Psihoanaliza je pokazala presenetljive stvari... |
Tu sta bila tudi
svet televizije in popa, kjer smo dokazali, da je bilo v skupini The Beatles v
resnici pet članov. Zakaj najpomembnejšega vedno zamolčijo, nam ni znano.
Morebiti, ker ni bila pravega spola. Za vrhunec poskrbijo zvezde iz Hollywooda.
|
Kdo je pravi in kdo lutka? |
Maja je sicer pogledovala proti Will Smithu, toda končno se ji je srce najbolj
ogrelo za Robija Williamsa in stisnila se je k njemu. Če bi bil le malo
toplejši, si je zagotovo mislila. Iz muzeja smo šli do Brandenburških vrat in na klopci malo počili.
|
Adijo, jest ostanem tukaj! |
Ob za sever Nemčije vsekakor pretirani vročini odločili, da ne hodimo gledat
do parlamenta, kakšna je gneča za vstop. Sploh pa smo bili v stekleni kupoli že
ob našem prejšnjem obisku. Mimo židovskega spomenika smo šli do Potsdamer
Platza, kjer sem kar pred hotelom Carlton vprašal, kje je McDonalds.
|
Kvadrilja na Brandenburških vratih |
Z napotki
smo ga našli brez težav in lakote ni bilo več. Več kot polni želodci sta
dekletoma seveda pomenili igrački iz sveta grdobca Shreka. In pa zabava, ki nas
je ravnokar čakala. Do Sony centra ni bilo več daleč, tam pa je Legoland
Discovery Centre.
|
Spomenik umorjenim židom Evrope |
Sestavljali smo avtomobilčke in se z njimi pomerili na
hitrostni progi in skakalnici, v Fabriki videli, kako se delajo Lego kocke in
dobili vsak svojo, šli na ekspedicijo v džunglo in si ogledali oba filma v 4D
tehniki. Zmaj je res bolj počasne sorte, ladjice, ki jih voziš po bazenu kot
pravi kapitan, pa še kako zanimive.
|
Sony center |
Ura je bila kar prehitro sedem, ko zapirajo
in že smo šibali nazaj proti avtodomu. Med tem, ko sta dekleti pogledali
risanko, sva šla z Majo do trgovine. Ko sva se vrnila, sem napolnil čisto vodo
in s pomočjo deklet izpraznil odpadno. Pri večerji nismo bili kar nič prave
volje in tudi nadaljevanje je bilo bolj kisle sorte. Stuširali smo se, potem pa
izginili v posteljo.
|
Legoland Discovery Centre |
TEHNIČNI MUZEJ – 29.6.2010 – Jutro je
za nekatere od nas spet prišlo prezgodaj. Ker prejšnji večer ni bilo časa, smo
se morali odločiti, kako zastaviti dan. Dekleti sta bili navdušeni nad odhodom
v tehnični muzej, zatorej je bila odločitev jasna. Zajtrk in s skircami proti
muzeju.
|
Bi ta šel na naš gumenjak? |
Še prej sem preveril, do kdaj moramo zvečer oditi. Pa me je uslužbenec
potolažil, da moram itak plačati še pol dneva, potem pa je vseeno ali gremo ob
osmih ali devetih. Prima. Ko smo prišli do muzeja, je bilo okoli vhoda polno
mladine. Blagajničarka me je opozorila, da zna biti v science centru zjutraj
gneča, zato smo šli najprej v muzej.
|
Legenda |
Oddali smo skirce in se podali med ladje,
ladijske stroje, jadrnice, torej bolj ali manj vse, kar plava na vodi. Med
drugim se mi je mali izvenkrmni motor zdel nekam znan. König, toda čisti
legendarni Tomos 4. Pojasnilo na tabli in pogled na tablico na motorju sta
povedala vse. Tomosov izvozni model.
|
Ein Mann U-Boot |
V naslednjem nadstropju smo izvedeli vse o
legendah, povezanih z morjem in marsikaj o navigaciji. Celo delovanje sekstanta
je zelo nazorno predstavljeno. Muzej je poln interaktivnih predstavitev,
prilagojenih otrokom, tako da je predvsem zanje to res pravi dogodek.
|
Igra in uk |
Ustavili
smo se še v igralnici, potem pa odšli raziskovat letalstvo. Od njegovih
začetkov, bolj balonarskih in zmajarskih, do Nemške Luftwaffe z vrsto letal in
raket, pa do začetkov civilnega prometa. Da vse ni bilo vedno tako, kot so si
Nemci zamislili, kaže precej zmahana Stuka (Junkers Ju 87).
|
Junkers Ju 87 |
Za konec pa seveda
vesolje in kamen iz Lune. V starejši stavbi smo si pogledali zgodovino
tekstilstva, tiskarstva, radia in televizije. Potem pa mimo zgodovine železnic,
vse od lesenih rudniških vozičkov do silnih parnih kolosov prišli v del muzeja,
ki predstavlja izdelavo nakita, kovčkov in zgodovino fotografije in filma. Zelo
zanimivo, poučno in včasih tudi…krvavo.
|
Zgodovina televizije |
Možno si je namreč ogledati tudi kopijo
originalnega posnetka obglavljenja Marije Stuart. Še trenutek prej lepa dama,
potem pa rabelj že maha z njeno glavo. So že bolje burleske, prve so
prikazovali tako, da so bile posamezne scene na stotinah listkov, vezanih
naokoli in stroj jih je ob vrtenju ročice listal.
|
Od camere obscure do digitalnih dni |
Med fotoaparati z obvezno
camero obscuro in nato celotno paleto do današnjih digitalnih čudes je bil
posebej zanimiv primerek, ki so ga golobom pritrdili na prsi. Stvar je delovala
in na posnetku so poleg mesta na trdnih tleh vidna tudi golobova krila. Mimo lokomotiv smo zavili na dvorišče, kjer je tudi prostor za piknik.
|
Zgodovina železnic |
Pivovarna je bila sprva videti zaprta, ko pa smo na piknik prostoru pred njo
pomalicali, je Živa že ugotovila, da se da po polžastih stopnicah priti na
njeno streho. Vrata v zgornjem nadstropju so bila odprta, tako da smo si šli
pogledat, kako se vari pivo. Pa še sami nismo bili.
|
V pivovarni je vse, samo piva ne... |
Ob predstavitvi vseh faz
proizvodnje piva smo ugotavljali, da Nemci niso ravno podjetni. Če bi bili, bi
povsem na koncu nekdo prodajal kriglo dobrega piva. Pa ni bilo z osvežitvijo
nič. Zatorej smo se odpravili proti izhodu, pobrali skirce v garderobi in
zavili proti Science centru. Po naše bi rekli hiša eksperimentov. V več
nadstropjih.
|
Science Centre Spectrum |
Eksperimenti so nas navdušili, malo manj pa tabla, ki prikazuje
podobne ustanove po Evropi. Naše hiše eksperimentov namreč na zemljevidu ni
bilo. Ob različnih poskusih smo se srečevali s svetom barv, svetlobe, tonov in
zvoka, elektrike, radioaktivnosti, mehanike.
|
Različni vzvodi |
Dekleti sta v svetu zabavne
znanosti seveda neizmerno uživali, midva z Majo pa komaj kaj manj. Eksperimenti
so si sledili en za drugim, gujsali smo se, merili, tekmovali, poskušali in se
ob tem seveda tudi učili. Ustvarili smo strelo, vrtinec v vodi, dvignili balon
v zrak in se pogovarjali po več kot trideset metrov dolgi cevi. Takoj so padle
pripombe o dobrih in slabih straneh napeljave takšnega telefona doma.
|
Le koga poskusi bolj zanimajo? |
Zvoki, ki
so prihajali iz različnih elektronskih naprav so nam šli skozi ušesa. In kdo bi
si mislil, da imajo tudi hiško, kjer se – navidezno seveda – vrtiš kot v
centrifugi. Huje kot v Gardalandu je bil komentar deklet. Ko je ura odbila
štiri, je bil čas za odhod. Danes smo namreč imeli še načrte.
|
Črna luknja |
Tako smo spet
začeli priganjati skirce, tokrat proti Potsdamer Platzu. Tam smo zavili do
Legoland Discovery centra, saj so nam od včeraj ostali še neporavnani računi.
Fabrika nas je videla kar dvakrat, punci sta dobili dobropisa za graviranje
kock in s tem spominček na obisk, pogledali smo si Miniland, šli v kino.
|
Spopad piratov |
Ob tem
se je Živi pripetila nezgoda, saj se ji je med tekom proti dvorani zasukala
japonka in nataknila se je na žebelj, ki je držal trakce. Made in China,
nedvomno. Ko je prišla do sedeža, je kri že lila. Z Majo sta takoj odšli ven in
z dvema zgroženima uslužbenkama čez rano nalepili obliž. Konec dober, vse
dobro.
|
Miniland |
Dekleti sta sestavljali avtomobile in z njimi tekmovali, šli smo v
delavnico, kjer smo izdelali skrinjo za spravilo zakladov. Bilo je kar zabavno,
dekleti sta si prislužili tudi diplomo. Midva z Majo pa nič. Krivica pa taka.
Malo pred sedmo smo že poganjali skiroje nazaj proti avtodomu. A malo okoli
riti. Šli smo namreč proti Fiedrichstrasse in po njej mimo Check Point
Charlija.
|
Vsak moški lahko da gol! |
Na počivališču smo se še oskrbeli z vodo, naredili večerjo in
poravnali zahtevano ceno, potem pa peljali našemu naslednjemu cilju nasproti.
Gneče v mestu ni bilo, brez težav smo peljali prav skozi center proti severu,
smer Federow. Cesta je bila tudi naprej prazna, dva obvoza zaradi del na cesti
in pa predvsem potrebna previdnost zaradi številne divjadi ob cesti.
|
Check Point Charlie |
Kadar Maja
ni spala, je na vsake toliko pomignila, da je bila spet kakšna srna za cesto. V
vasici Federow smo parkirali in ugotovili, da je parking plačljiv le podnevi. Tudi prav, kdo bi se razburjal. Ura je bila že blizu polnoči. Kaj
je torej sledilo, se ve.
NARODNI PARK MÜRITZ – 30.6.2010 –
Zjutraj sem najprej sam, potem pa še z Majo, ko je končno sprejela dejstvo, da
bo potrebno vstati, proučil pregledno karto parka in pohodniških poti.
|
800 letna lipa |
Ker se
nama je zdelo, da bi znalo biti v bližini vasice Speck več zanimivega, smo se
odpeljali po dokaj ozki cesti nekaj kilometrov naprej do tja. Najprej nisem
vedel, kje je obljubljeno parkirišče, potem pa mi je domačin pokazal pravo
smer.
|
Staro in mlado |
Za cesto smo parkirali, malo gruntali, da preveč visimo, potem pa
prestavili avtodom še malo naprej. Povsem naravnost, senca, kaj bi še želel
več. Z dekletoma sem šel pogledat 800 letno lipo. Presneto, leta so se ji že
kar poznala. Malce več anti-age kremic bi bilo treba v preteklosti. Sedaj je pa
prepozno.
|
Jelenčkova pot |
Današnji dan je bil namenjen sprehodom. Za prvo pot smo si izbrali
rdečo jelenovo pot, dolgo štiri kilometre in pol. Iz vasi smo se vračali do
parkirišča pred vasjo, ki sem ga ob prihodu povsem spregledal. Pa mi ni bilo
žal, je bilo na soncu, sence komaj za vzorec.
|
Minevanje |
Ob travnikih, mimo bivše
prekajevalnice rib smo stopali po precej mivkasti cesti. Mivka je tu sploh precej
običajna, za pešce ni težav, kolesarji pa se po njej precej bolj lovijo. Na
odcepu za razgledišče smo šli do Hofseeja, na njem se je pozibavalo nekaj
ptičev, na drugi strani so se celo kopali. Mogoče bi pa mi tudi…ko pridemo
nazaj.
|
Ob Hofseeju |
Vrnili smo se do razpotja, pobrali nekaj nenavadnega stopljenega stekla
čudnih oblik in šli po gozdu ob potoku proti Mühlenseeju. Potoke so naredili
ljudje pred leti, da bi voda iz više ležečih jezer poganjala mlinska kolesa.
|
Mühlensee |
Ko
so pretok pred leti ustavili, se je vodna gladina v nekaterih jezerih močno
dvignila, kar je imelo za posledico izumrtje dreves, ki so prej rasla na obali.
Njihova mrtva debla štrlijo iz jezera in so videti prav žalostno. Dekleti sta
bili sprva zelo veseli, ko sta opazili klopco, ko pa so se okoli začeli
preganjati komarji, niti prevajanja podatkov na pojasnilni tabli nista več
hoteli poslušati. Razumljivo.
|
Cvet |
Nietingsee smo komaj opazili, saj je močno
zaraščeno, sem pa ob hoji po stezi prestrašil kačo. Kdo se je koga bolj
ustrašil, po pravici povedano, ne vem. Zadnji del poti do parkirišča teče po
gozdni cesti, polni kremena, borovci so dajali le malo sence.
|
Klopotača |
Bil je čas za
kosilo. Med pripravo sem odšel do Hofseeja pogledat, če bi bilo res primerno za
kopanje. Čez travnik sem prišel do obale, vendar na lesenem pomolu in okoli
njega tokrat ni bilo nikogar. Jezero zanesljivo ne bi dobilo modre zastave,
voda je bila še najbolj podobna kakavu. Ko sem o tem poročal damam, so samo
zavihale nos in kopanje črtale s seznama današnjih aktivnosti.
|
Valovanje |
Pojedli smo in
bili tako skoraj pripravljeni za nadaljnje raziskovanje okolice. Skoraj pa
zato, ker je vedno treba pripraviti še to in ono, za Majo nujno potrebno, zame
vedno prepočasi. Merjasec je bil znamenje te poti. Nekje je pisalo, da je dolga
kilometer in pol, drugje so zagotavljali, da jo je še za kilometer več.
|
Pristerbäker See |
Mi smo
podobno kot Mojster Miha sami sebi zagotovili, da bomo zmogli, in vzeli pot pod
noge. Šli smo skozi vas in na njenem robu zavili v gozd. Nismo še dolgo hodili,
ko smo bili že pri odcepu poti za Pristerbäker See. Seveda bi ga ne hoteli
zamuditi, do razgledišča tudi ni bilo pretirano daleč.
|
Leseni pomol ob robu jezera |
Leseni pomol in klopi so
bili kot nalašč za pogled na jezero in popoldanski počitek. Na soncu je bilo
tako prijetno, da me je kmalu zmanjkalo. Ko sem spet prišel k sebi, se je takoj
razvila burna debata o tem ali sem smrčal ali ne in koliko je to motilo živelj
v naravnem parku.
|
Lepota |
Vrnili smo se na merjaščevo pot in sledili oznakam proti
Käflingsbergu in stolpu, ki stoji na njem. Ob poti so bile stalno table, ki so
opozarjale, da je hoja izven poti nevarna zaradi ostankov eksplozivnih
sredstev. Na drugi strani hriba je bilo pred leti namreč vojaško vadbišče.
|
Zillmannsee - veliko in malo jezero |
Stolp iz višine okoli trideset metrov ponuja pogled na narodni park in okolico.
Seveda se temu zadovoljstvu nismo hoteli odpovedati, potem pa smo se že po
poti, po kateri smo prišli, tudi vračali do avtodoma. Odpeljali smo se spet do
Farowa in parkirali poleg avtodoma, ki ga zjutraj še ni bilo.
|
Na razglednem stolpu |
Ker hoje še nismo
imeli zadosti, smo se odločili za še eno pot. Tokrat veveričino. Vendar smo
vedeli, da bo deset kilometrov preveč, zato smo jo sklenili skrajšati. Šli smo
skozi vas, zavili na poljsko pot, ki nas je pripeljala do gozda. Pogumno smo
zakorakali vanj, potem pa hitro spoznali, da nismo sami.
|
Rederangsee |
Okoli nas je bil
namreč cel roj komarjev. Autan je pomagal kot blažev žegen, različne veje s
katerimi smo mahali naokoli mogoče malo bolj. Še najboljša je bila hoja, saj je
takrat roj ostajal za nami. Na razgledišču ob jezeru Rederang smo presenečeno
ugotovili, da komarji v razgledno hiško nimajo vstopa. Super.
|
Jankersee |
Pogled čez
jezero, zlato trstje v večernem soncu, mir. Dokler nismo zapustili varnega
zavetišča in spet bežali pred tropom. Bližnjico sem imel naštudirano in moj čut
za orientacijo se je izkazal za brezhibnega. Mimo jezera Janker smo se vračali
do poljske poti, ki vodi do vasi.
|
Le kaj je v vodi? |
Komarji si iz gozda niso upali, tako da smo
tudi mi lažje zadihali in odvrgli veje, s katerimi smo še malo prej mahali
naokoli. Po vrnitvi sta se dekleti spravili na igrala in si dali duška. Jaz sem
med tem prenesel slike na disk.
|
Federow |
Čakalo nas je še umivanje naših črnih nog, nato
pa odhod v posteljo. Vedeli smo, da nas naslednji dan čaka zgodnji odhod, zato
nismo preveč odlašali.
PRORA – 1.7.2010
– Malo čez osmo uro zjutraj smo se odpeljali v smeri otoka Rügen. Navigacijo
smo imeli nastavljeno na ekonomično pot, zato nas je peljala naravnost in ni
tišasto iskala obvozov do najbližje avtoceste. To se nam je zdelo prav fino,
saj je bila vožnja po prazni cesti mimo polj prijetna.
|
Vožnja čez most na otok Rügen |
A le do mesta Demmin,
kjer se je vse ustavilo. So se pač vrli gradbinci odločili, da je cesto treba
asfaltirati sredi jutranje gneče. Ob tem jih nastavitev na semaforju ni
zanimala. To nam je jasno pokazala na eni strani naša kolona in na drugi sem in
tja kakšen avto, ki je pripeljal nasproti.
|
Obala pred Proro |
Seveda sem bil penast, kdo pa bi ne
bil. Ko smo se končno izvili iz objema klasičnega zastoja, sem samo še rekel
hvala zemlji, hvala nebu, da sem se te končno znebu. Težav naprej ni bilo več,
nekaj deset kilometrov avtoceste nas je izstrelilo mimo Stralsunda čez most na
otok Rügen.
|
Nekdanji KdF Seebad Rügen |
Navigacija nas je peljala proti kraju Prora pod mestecem Sassnitz.
Vizo nam je skoraj zabičal, da si moramo to zadevo pogledati, mi pa smo si
rekli, zakaj pa ne. Prora ima čudovito plažo, eno najlepših na celem Rügnu. In
kot takšno, so si jo za svoje načrte omislili tudi nacisti pred drugo svetovno
vojno.
|
Megalomanski kompleks |
Tam so med letoma 1936
in 1939 načrtovali in gradili za KdF oziroma Kraft durch
Freude, ki je bila del Deutsche Arbeits Front (DAF) kompleks, v katerega bi
bilo možno namestiti okoli 20.000 delavcev. Ideja je bila, da si vsak delavec
zasluži počitnice na morju.
|
Razbita notranjost |
Vse sobe so imele pogled na morje, velike pa so
bile dobrih deset kvadratnih metrov in naj bi imele dve postelji, garderobno
omaro in umivalnik. Stranišča in tuši naj bi bili skupni. Hitler si je vse
skupaj predstavljal še precej bolj ambiciozno, hkrati pa je imel načrt, da bi
bil kompleks na voljo kot vojaška bolnišnica v primeru vojne.
|
Trakt 9 |
Megalomanski
projekt je gradilo 9000 delavcev, ki pa so bili po izbruhu vojne preusmerjeni v
Peenemünde, ki je bil center raketnega programa tretjega rajha. V zgrajene
bloke so se že med vojno nastanili številni begunci, predvsem iz Hamburga, po
vojni pa je bila delno namenjena odmoru vojakov DDR.
|
Galerija na prostem |
Po združitvi Nemčij je bila deležna precejšnega vandalizma, danes pa se
kompleks ponovno skuša oživiti. Ko smo pripeljali do parkirišča pred stavbami,
nas je parkirnina obrnila, pa tudi na drugem, precej zapuščenem parkirišču malo
nazaj je stal parkirni avtomat. Smo šli pač še nekaj deset metrov do
brezplačnega parkirišča.
Gorenjci, itak.
|
Kje je konec? |
Nekaj smo pojedli, potem pa odšli proti plaži. Prvi obrisi
kompleksa, predvsem stavbe, ki naj bi stala na njegovi sredini, so se nam že
kazali. Zadnji del te stavbe je v najslabšem stanju in ga bo verjetno prej ali
slej pohrustal zob časa. Mimo ostankov nekdanjega urejenega obrežja, smo prišli
do plaže za pse, malo naprej pa je bila nudistična plaža.
|
Gneča |
Mi smo se umestili
nekje vmes in ob borovcih, ki danes skrivajo pogled na kompleks, našli nekaj
sence. Jaz sem šel v raziskovanje, obšel sem kompleks in ob tem našel tudi ena
vrata, ki jih je nekdo vlomil. Pred njimi je bilo veliko razbitega stekla,
takšna pa je bila tudi notranjost. Razbita, raztrgana, uničena. Kar niso
storili vandali, je dokončal čas.
|
Nasmejana |
Sobice so bile majhne, restavracija pa na
sredini, ostanki zaves še kažejo blišč, ki so ga hoteli vdihniti skupnim
prostorom. Vračal sem se po zadnji strani in se še kar čudil megalomanskim
stavbam, ki razdeljene v nekaj kompleksov, tečejo ob obali, skoraj kot brez
konca. Ko sem se vrnil do plaže, je bil zadnji čas, da grem pogledat, če je
voda kaj mrzla. In res je bila.
|
Mivka povsod |
Še dobro, da smo šele naslednji dan izvedeli,
da ima nekje okoli osemnajst stopinj. Prava osvežitev, bolje kot sladoled.
Sicer pa se je nizka obala nekaj časa nadaljevala v morje in je bila voda le do
kolen, sledil je pas globlje vode, potem pa si, že kar daleč od obale, lahko
ponovno vstal, voda je segala komaj kaj nad gležnje.
|
Kollywood |
Majo sem navdušil in z
dekleti je šla vodo preizkusit še sama.
Maja je kmalu pridrgetala iz vode, dekleti pa sta z igro nadaljevali.
Tako sta se razživeli, da sta pozabili na prostor in čas. Sva ju morala z Majo
kar malo opozoriti, naj se ne oddaljita pretirano. Ko sta končno prišli ven, ju
je sonce v hipu posušilo.
|
Sledi minevanja |
Živo smo zakopali v pesek, se še enkrat namočili,
potem pa pripravili na skupni sprehod do kompleksa. Čeprav sem menil, da se bo
vsaj Maja kmalu odločila za obrat, je bilo ravno obratno. Šli smo vse do konca
kompleksa. Pred tem pa ponovno pokukali v notranjost odprtega dela trakta
številka sedem tretjega kompleksa.
|
Restaurant |
Previdno smo vstopili, pogledali kako vse že
propada in si pred očmi slikali, kako je bilo tu nekoč, v času socialističnega
delovnega ljudstva. Mimo velike razstave na prostem smo se vračali proti
izhodišču. Sladoledar, od katerega smo si po sprehodu obetali sladoled, je že
zaprl svoja vrata, tudi v sosednjem kiosku so pospravljali. Malo razočarani smo
šli mimo sprejemnega centra in vse naokoli.
|
Osrednja stavba |
Med tem, ko sta Maja in Živa odšli
do avtodoma, sva se z Ajdo odpravila do nekdanje pozidane obale. Pa se nisva
veliko zadrževala. Zlezla sva na zid, naredila nekaj fotk in potem po mivki
brodila nazaj proti avtodomu. Odpeljali smo se le nekaj kilometrov naprej in na
levi strani ceste opazili napis Feuersteinfelder.
|
Obala |
Sprehod po teh nenavadnih
»poljih« smo imeli že prej v mislih, saj smo opis našli v knjigi o pohodnih
poteh po Nemčiji. Torej gremo. Kmalu po tem, ko smo zakorakali v gozd, so
nas začeli obletavati komarji. Stalnica naših večernih sprehodov. Hitro smo se
pošpricali z Autanom in našli primerne veje.
|
Vrnitev v sedanjost |
Pot je zavila čez železniško progo
in se kmalu spet razcepila. Mi smo šli desno, pa tudi, če bi šli levo, bi
prišli enako, le z druge strani. To sva kasneje raziskala z Ajdo, tako prav na
hitro, v begu pred komarji. Šele ko smo stopili na iskana »polja« mi je postalo
jasno, kaj to sploh je.
|
Feuersteinfelder |
Pred približno 3500 leti je morje v neurjih zmetalo
velike količine proda precej od obale. Ta približno 200 metrov široka in dva
kilometra dolga peščina je v največji meri sestavljena iz kremena, od tod tej
posebnosti tudi ime. Maja in Živa sta se odločili, da se bosta obrnili, saj sta
po njunem mnenju videli vse.
|
Vrtnica |
Midva z Ajdo sva šla po produ še malo naprej in ob
tem presenečeno ugotovila, da tu ni komarjev. Juhej. Med prodom raste
grmičevje, vrtnice in brin, tudi nekaj malega trave. Kamni so bili različnih,
tudi zelo nenavadnih oblik. Za Majo sva našla srček. Ob vrnitvi sva se vzpela
še na opazovalnico, potem pa šibala po gozdni poti pred komarji.
|
Nenavadna polja |
Na kratko sva
raziskala drugo smer poti in čez železniško progo med klepetom korakala proti
avtodomu. Le malo naprej, v vasi Neu Mukran, je brezplačno parkirišče,
dovoljeno je ostati do dve uri. Ravno prav, bomo vedeli
za drugič. Šibali smo proti Putgartnu, vasici pod Kap Arkono, najbolj severno
točko otoka.
|
Dan se poslavlja |
Pred vasjo je veliko parkirišče, precejšen del je odmerjen
tudi za avtodome. Hitel sem, tako da smo še ujeli sončni zahod. Danes ni bilo
nikogar več na blagajni, avtomat pa pokvarjen, zatorej smo se spravili v
avtodom in ob kovanju načrtov za naslednji dan, zaspali.
KAP ARKONA, KÖNIGSSTUHL, STRALSUND – 2.7.2010
– Zjutraj sem šel do hiške pred vhodom na parkirišče za avtomobile plačat
parkirnino, nabasali smo nahrbtnik s pijačo in drugo potrebno kramo in šli na
pot.
|
Počivališče pred Putgartnom |
Kap Arkono oglašujejo kot nemški Nordkap, pa si ga gremo pogledat. Mestece
Putgarten je bilo še precej zaspano, predvsem pa se mu vidi eno. Je kot sito,
skozi katerega ne spustijo skoraj nobenega izmed množice turistov, ki hodi
proti Arkoni. Gostilnice, prodajalne različne krame, spominkov, umetniških del.
In prava doživljajska kmetija, kjer ponujajo skoraj res za vsakogar nekaj.
|
Putgarten |
Cesta iz Putgartna do Arkone se kar vleče, sploh če je vroč, sončen dan. Zato
se turisti lahko tja odpeljejo tudi z vlakcem ali kočijo. Kako smo šli mi, se ve.
Kap Akrona je druga past za turiste. Možno se je povzpeti na Schinklov
svetilnik, višji novi svetilnik, si pogledati prostore bunkerja vodstva
mornarice, zgrajenega po drugi svetovni vojni, razstavo o reševanju na morju.
|
Kap Arkona |
Kdor ima voljo in čas, si lahko omisli posebno kartico s katero ima potem prost
vstop v te zanimivosti. Pri nas so dekleta le zamahnila z roko, vročina je bila
prehuda za muzealne podvige. Raje smo se po kraljevih stopnicah spustili do
morja. Lep pogled na klife, modro morje in peščena plaža. Le nos je bilo
potrebno zamašiti. Alge, ki se sušijo ob obali namreč ne dišijo ravno prijetno.
|
Pod kraljevimi stopnicam |
Sprehodili smo se do drugih stopnic, ki ležijo nad najbolj severno točko otoka,
Gellort in zanimivim kamnom Siebenschneider ter se vzpeli nazaj nad klife. Šli
smo mimo razstavljenih nekdanjih pripomočkov za opozarjanje ladij pred
nevarnimi plitvinami in čermi in vhodov v bunkerje.
|
Siebenschneiderstein |
Pred svetilnikoma sta stali
dve dolgi limuzini, ravno je bila tu poroka. Na petek. Halo! Sem moral kar
preveriti, če nismo kakšnega dneva prespali. Pred starejšim svetilnikom je
ploščad, na katero pari potem napopajo plošče s svojima imenoma. Nagrobnike
njihovi prostosti. He, he, he…
|
Razstava tehnike za opozarjanje na morju |
Tudi Peliturm, svetilnik, ki leži v smeri Vitta,
nas ni pritegnil. Hoteli smo si pogledati sicer ostanke slovanske trdnjave in
templja, pa so dekleta nad vstopnino, ki se meni ni zdela visoka, zavihale nos.
Dobro, gremo naprej, mogoče se do druge strani premislijo. Saj je zemljevid
obetal, da se da tudi tam gor.
|
Vhod v nekdanje bunkerje mornariškega poveljstva |
Jah, mogoče se je nekoč res dalo, danes je pot
zaraščena s koprivami in visoko travo. Vseeno sem rinil do vrha in se tolažil,
da so koprive dobre za revmo. Punci sta šli malo nazaj, kjer je bila med travo
speljana steza. Dobili smo se na vrhu in videli…nič.
|
Zaliv pred vasico Vitt |
Trdnjava in tempelj sta
stala na travniku nad klifom, do katerega se ne da, saj je ograjen z bodečo
žico. Edino razgledišče v smeri Vitta je bilo vredno obiska. Presneto, kaj vse
tukaj ne skušajo prodati lahkovernim turistom.
|
Nad nekdanjo slovansko utrdbo |
Po stopnicah Veilchen smo se
spustili pod klife, se po mivki počasi sprehajali proti Vittu in ob tem
opazovali ptice, ki so si v klifu naredile dom in različne rože, ki so sedaj
tam svoje cvetove nastavljale soncu. Pred Vittom smo polegli na mivkasto plažo,
se pognali shladit v morje, punci pa sta sezidali pravo trdnjavo.
|
Možici |
Valovi, ki so
bili vedno višji, so jima mivko vedno bolj odnašali, zato je bilo treba zidove
utrditi, nasuti kamenje. Pravi gradbenici. V srednjem veku bi ju bodisi slavili
bodisi sežgali kot čarovnici. A danes so drugi časi.
|
Valovi so v užitek |
Morje je bilo res
osvežilno, na Kapu je tabla oznanjala, da ima danes spodobnih 17 stopinj. Čez
dan se sicer segreje na 18, torej še vedno prijetno osveži. Le do globine, ko
se da zaplavati, je treba malo dlje. Potem pa se lahko prekopicuješ na valovih,
kolikor ti duša da. Nič se nam ni mudilo, uživali smo na soncu. Prave
počitnice.
|
Utrdba |
Ko je senca iz dreves nad plažo stegnila svoje dolge prste po nas,
veter pa je potegnil iz morske strani, je postalo kar hladno. Zato smo se
oblekli in odšli do Vitta. Vasica je sicer zanimiva, pa vendarle kar malo
preveč polna raznih prodajalnic. Pristnost je zamenjala komerciala.
|
Oči, evo ti solata... |
Vzpeli smo
se na travnike nad vasjo, šli mimo kapele in naprej ob žitu, polnem maka in drugih
cvetic proti Putgartnu. Maja je naredila kosilo, jaz pa sem iskal informacije.
Pirati v obliki peščenih skulptur so zanimali predvsem Živo, ki je prespala
podobno vikinško izkušnjo pred leti na Danskem.
|
Valobran |
Ker je bila v manjšini, smo po
kosilu odpeljali proti Königsstuhlu, velikim belim klifom. Ko smo peljali skozi
Hagen, je bilo do parkirišča še nekaj sto metrov. Na naši desni pa parkirišče
in dva avtodoma.
|
Vitt |
Parkirali smo poleg, ko pa sem Maji omenil kombinacijo z obiskom peščenih
figur, je le zamahnila z roko, naj že dam mir. Živi sem tako obljubil, da bomo
na poti proti zahodu, povprašali, če je kje še kakšen podoben festival.
|
Nad belimi klifi |
Prijazna prodajalka v trgovinici poleg parkirišča mi je, ne da bi kaj vprašal,
svetovala, naj plačam parkirnino, saj je menda redar prav reden gost. Ali pa
naj parkiram na njihovem parkirišču poleg. Sem pokazal na avtodom in sva se
strinjala, da je morebiti res malo velik. Pa se nisem sekiral. En evro za eno
uro, od šestih pa je itak zastonj. Za obisk torej precej ceneje, kot parkirišče
pod vasjo.
|
Königsstuhl |
Dekleti sta dobili lizike, mi pa smo sledeč nasvetom odšli kakšnih
sto metrov nazaj in po pohodni poti hodili proti Königsstuhlu. Hoje je kar
nekaj, a nič več, kot iz drugega parkirišča. Zatorej res dobra izbira. Šli smo
čez travnik in v gozdu podvomili ali naj gremo po sprehajalni poti ali
kolesarski. Izbrali smo drugo in na koncu videli, da nobena ni bistveno daljša.
|
Stopnice |
Ko smo prišli pred center narodnega parka Jasmund, smo zavili desno proti
Viktorijinemu razgledišču. Od tam se kraljevi stol ali Königsstuhl vidi
verjetno najlepše. Potem pa smo se seveda odločili še za spust pod klife. Čez
štiristo stopnic vodi navzdol.
|
Obala pod klifi |
Posedeli smo ob morju, ležeče deblo pa je
postalo igralo. Sprehod pod klifi in nabiranje nekaj kosov bele krede, potem pa
je bilo že treba nazaj navzgor. Dekleti sta s kredo označevali vsakih deset
stopnic in na vrhu, ko se rezultat ni izšel s tistim na tabli, ugotavljali od
kod razlika.
|
Narava plete zgodbe |
Vračali smo se mimo močvirnatega jezerca po učni poti proti
velikemu parkirišču. Jaz sem skočil pogledat še dva kamna z imenoma Opferstein
in Sagenstein, vzpel sem se tudi na Herthaburg, kjer naj bi nekoč bilo slovansko
obzidje. Dokaj verjetno, tam ob jezercu Hertha.
|
Jezero Hertha |
Od parkirišča do avtodoma v
vasi ni bilo daleč. Odpeljali smo se po otoku, v kraju Sagard naredili postanek
za nujne nakupe, po poti še natočili gorivo, potem pa peljali čez most iz
otoka. Že na prvem izvozu smo zapustili hitro cesto in peljali v center mesta
Stralsund. Parkirali smo ob cesti Frankenwall, v petek zvečer ni bilo niti
gneče, niti potrebnega plačila.
|
Sonce zahaja v zaliv ob Stralsundu |
Marijina cerkev ob novem trgu (Neuer Markt) je
bila seveda zaprta, saj je bila ura že pozna. Ulice so bile precej prazne, saj
jih je večina čepela v lokalih in na večjih ali manjših televizijah spremljala
nogomet. Napotili smo se proti Alter Marktu, kjer dominirata mestna hiša in
poleg ležeča Nikolajeva cerkev.
|
Marijina cerkev |
Povsem v maniri, sta obe zgradbi zgrajeni iz
rdeče opeke. Cerkev je bila odprta, vanjo smo vstopili toliko, da sem naredil
fotko. Pa smo bili takoj opozorjeni, da bo cerkev spet odprta naslednje jutro,
da pa bo v kratkem v Marijini cerkvi koncert. Pevcem, ki so ravno odhajali, sem
pridržal vrata, potem pa smo se počasi vračali proti izhodišču.
|
Mestna hiša |
Med zanimivimi
srednjeveškimi hiškami, se je našlo tudi nekaj Hundertwasserja. Nenavadno. Na
Neuer Markt smo povečerjali klasiko – klobaso v kruhku in pomfri, potem pa
pokukali v Marijino cerkev. Res je bila odprta, koncert je že potekal. Pa je
bil plačljiv, na kar so nas takoj opozorili. V redu, saj že gremo, ura je bila
že pol enajstih, torej prepozno za prepevanje.
|
Ulice Stralsunda in duh Hundertwasserja |
Vrnili smo se do avtodoma, punci
sta zaspali, jaz pa sem peljal do Wustrowa. Na počivališču je bilo mesta ravno
še za naš avtodom, iskanje kovancev za pitanje parkirnega avtomata pa smo
odložili do zjutraj. Sicer je parkirišče plačljivo cel dan, ura pa pride borih 25 centov.
Prijazno, ni kaj. Pozna ura ni dajala kaj misliti. V posteljo in spat!
|
Pozni koncert v Marijini cerkvi |
WUSTROW,
ROSTOCK, LÜBECK – 3.7.2010 – Zjutraj sem po plačilu parkirnine in menjavi
žarnice smerokaza odšel pogledat, kam vodi stezica za avtodomom. Prišel sem do
pristanišča, malo proučil mestni načrt in se vrnil po Ajdo, ki je bila tudi že
pokonci.
|
Wustrow |
Skupaj sva odšla mimo cerkve proti plaži ob Baltiku. Ni bila ravno
blizu, pa se je splačalo. Dolga plaža, mivka do koder so segle oči, vmes pa
količki. Čemu točno so namenjeni ne vem. Plaža je bila skoraj prazna, le sem in
tja kakšen starejši par, ki ga daje nespečnost, je bil že tu. Na nekaj
kilometrih plaže smo se komaj videli, kaj šele motili.
|
Jutranja osvežitev |
Sledil sem njihovemu
zgledu, se slekel in zašibal v vodo. Ajda o čem podobnem ni hotela nič slišati.
Puberteta, kaj se more. Raje je hodila po lesenih stebrih in preganjala galebe,
ki so se vreščeče razburjali, kaj jih moti ob zgodnji uri.
|
Kdo ima prednost? |
Osvežitev je bila prava, kot prerojen sem
prišel nazaj na obalo, malo počakal, da so se kapljice odtekle, si nadel
oblačila in slikal Ajdo, ko je ravno s težavo obračala na koncu vrste stebrov,
daleč od obale. Na dolgem pomolu sva zakorakala do njegovega konca, zatem pa se
po ulici, seveda Strandstrasse imenovani, vračala proti avtodomu.
|
Obrat |
Informacij še
ni bilo možno dobiti, cerkev pa je bila že odprta. Sicer bi ne bila nič
posebnega, le več pod oboke obešenih modelov ladij kaže na pomorski značaj
vasice. Zbudila sva Majo in Živo, ki sta brez pravega navdušenja pristali, da
si gresta pogledat pristanišče in cerkev.
|
Strandkorben |
Ker je bila ura že blizu odpiranju
turističnih informacij, sem predlagal, da gremo še do tja. Živa je najprej
zavihala nos, ko pa je videla, da je Haus des Gastes res blizu, se je vdala. In
bingo. Prijazna gospa mi je takoj servirala podatek, da je festival peščenih
skulptur res v bližini in sicer v Rostocku, obisk celo zastonj.
|
Cerkvena ladja |
Poiskala mi je
prospekte in s tem našo današnjo pot malo zasukala iz začrtane smeri. Mimo
kramarskega sejma, ki je ravno potekal pred pristaniščem, smo se vrnili do
avtodoma in odpeljali proti Rostocku. Sprva sem se poigraval z mislijo, da bi
parkirali na Hohe Düne in se do Warnemünde, kjer stoje skulpture, odpeljali s
trajektom.
|
Zabava v zraku |
Ker pa smo tako ali tako nadaljevali pot proti zahodu, smo se
odločili, da gremo do cilja kar z avtodomom in ob tem naredimo kratek postanek
še v Rostocku. Pred mestom je bil na cesti krajši zastoj, delno tudi zaradi
doživljajske kmetije, kjer je bilo v tem času vse v znamenju jagod. Cele
množice so drvele tja.
|
Zlata ulica in Petrikirche v Rostocku |
Nemci res znajo poskrbeti, da dogaja. Če bi imeli čas… V
Rostocku smo parkirali tik ob starem mestnem jedru na velikem parkirišču ob
Osthafen. Cena ni bila pretirana, pa tudi sicer smo
računali, da bomo v kakšni uri že naokoli.
|
Mestno obzidje |
S skircami smo se odganjali do
Petrikirche, pokukali vanjo in presenetili žensko na vhodu, ki kar ni mogla
razumeti, da hočemo videti cerkev, ne pa kupiti kart za vzpon na zvonik. Cerkev
je bila stoletja s svojim visokim zvonikom smerokaz mornarjem, dokler je v
drugi svetovni vojni niso porušili in šele leta 1994 obnovili.
|
Steintor |
Lepe hiške
trgovskega mesta so nas popeljale mimo Nikolajeve cerkve, ki danes ne služi več
svojemu prvotnemu namenu, do mestnega obzidja. Maja je malo prhala, ko sem se
napotil ob njem, vročina je pač že pritiskala. Toda kot vedno se je tudi tokrat
vdala in se potem skupaj z mano čudila, kako dobro znajo v tem mestu poskrbeti
za različne organizacije in hkrati izkoristiti vsak prosti kotiček.
|
Mestna hiša |
Nastanili
so jih tudi v stolpe obzidja. Ob nekdanjem vhodu v mesto – Steintor smo zavili proti novemu trgu – Neue Markt, kjer
stoji mestna hiša. Na sredi trga je fontana, hecni možaki ob njej naj bi
predstavljali Neptuna in njegove sinove.
|
Neptun in sinovi |
Na obrobju trga stoji Marijina cerkev.
V njej je ravno potekal koncert, zato smo še raje vstopili in malo prisluhnili
petju, malo pa sledeč drugim, krožili po cerkvi in odkrivali njene zanimivosti.
In teh je kar nekaj. Zanimivi oltarji, prižnica, baročne orgle in predvsem
astrološka ura, ki jo nekateri celo samozavestno primerjajo s tisto v Pragi.
|
Koncert v Marijini cerkvi |
Ravno smo obšli vse posebnosti cerkve, ko se je koncert zaključil. Počasi pa se
je iztekal tudi čas, za katerega smo plačali parkirnino. Zato smo skočili na
skirce in se vrnili do parkirišča. Naš naslednji cilj je bil Warnemünde. Na
zemljevidu smo si pogledali, kje bi parkirali.
|
Astrološki koledar |
Malo dlje od prizorišča, a vsaj
ne bo težav. Ja, pa jade. Parkirišče je ob plaži in Nemci so seveda na tak
sončen in vroč dan potrebovali nekaj ohladitve pred večerno nogometno tekmo.
Krcato polna so bila vsa parkirna mesta. V enega je Maja sicer navijala, da bi
zavil, pa jasnoda ni šlo.
|
Astrološka ura |
Ko je to sprevidela, je malo poparjena šla naokoli
iskati drugega. Zanjo nisem dovolj hitro pripeljal do mesta, ki se je ravno
praznilo, potem se je družina še nekam počasi basala v avto. Ko sem kravco
končno potisnil v štalco, smo seveda ugotovili, da je Maja gledala napačno
parkirnino in da za avtodom sploh ni drobiž, hkrati pa smo od prizorišča
oddaljeni ohoho.
|
Krstilnica |
Avto je kar poskakoval, ko sem se spet prebil do ceste,
odpeljal na drugi konec, daleč od plaže. Tudi tu je bila posebna cena za
avtodome, od prizorišča pa smo bili oddaljeni ravno tako kot prej. Živčki so
cvrčali, ko smo peljali proti parkirišču, ki je na obali pristanišča.
|
Hobotnica in njena malica |
Malo smo
zašli, obračali, potem je bila cesta zaradi vlaka zaprta po moji oceni daleč
predolgo. Uf, vročina nam je stopila v glavo, skozi ušesa pa sikala para. Ko
smo zapeljali na prazno parkirišče, smo seveda ugotovili, da je ena ura skoraj
zastonj, skulpture pa čisto zraven.
|
Ko spregovori bog morja |
Grrrr, ko bi to
prej vedeli…bi verjetno zavili v prvi kiosk, kjer prodajajo loto listke in se
vračali domov kot milijonarji. Šest peščenih skulptur je ustvarilo več
umetnikov, med njimi tudi rus Pavel Mylnikov, ki je šestkratni svetovni prvak v
tovrstnem kiparjenju. Seveda so skulpture prikazovale morske motive.
|
Morska deklica in biser |
Od
hobotnice, ki malica ladjo, do starih piratov in prelestnih morskih deklic,
nevarnosti onesnaženja morja in Neptuna s svojimi vilami. Že pri prvi skulpturi
smo dobili kviz kartice, na katere je bilo treba zapisati le imena skulptur in
na koncu nas je čakala mala nagrada. Prisrčno in predvsem izvirno.
|
Nenavadne sanje otrok morja |
Še posebej
je bila nad skulpturami seveda navdušena Živa, saj je nekaj takšnega videla
prvič. Iz Warnemündeja smo se odpeljali do avtoceste in vozili proti Lübecku.
Bilo je vroče, avtu je občasno kar zmanjkalo moči. Ali zaradi vročine ali čudne
nafte, nisem mogel ugotoviti. Na vsake nekaj kilometrov sem moral popustiti
gas, pa je bilo spet v redu.
|
Passagierkai Warnemünde |
Z Majo sva malo spremenila načrt. Odločila sva se,
da gremo danes v Lübeck, tako da nam bi za Timmendorfer Strand ostal cel
naslednji dan. Res smo si zaslužili razvajanje na plaži, zakaj torej ne. V
Lübecku smo zapeljali na počivališče za avtodome, plačali en evro in ker je bil
vikend s tem imeli plačano parkirnino do ponedeljka dopoldan.
|
Lübeck |
Zagrabili smo skirce in zašibali v mesto. Prvi cilj je
bila Marijina cerkev, menda tretja največja v Nemčiji, s svojim 125 metrskim
zvonikom nekaj posebnega. Posebej impresivni so skoraj štirideset metrov visoki
oboki iz zidakov.
|
Visoki oboki Marijine cerkve v Lübecku |
Sicer pa cerkev danes deluje skoraj bolj kot galerija in na
vsakem koraku predvsem opozarja na vojno trpljenje in gorje, ki ga je
povzročila druga svetovna norija. Ja, kdo pa je začel… Posebej nazorni so
zvonovi, ki so jih pustili tam, kamor so padli po bombardiranju cerkve.
|
Spomin na vojno vihro |
Ko sva
z Ajdo ravno zaključevala z ogledom, sta Maja in Živa odhiteli iskati
stranišče. Seveda ju predolgo ni bilo nazaj, ura pa je bila že toliko, da se
stvari počasi zapirajo. Zato je v parnem loncu ponovno nastal nevarno visok pritisk,
para pa je iz vseh možnih odprtin šibala ven. Divje.
|
Stolnica |
Ko sta (končno) prišli,
smo šibali proti stolnici, jaz še vedno malo jezno naprej, ostali za menoj. V
stolnici je bil danes dan za otroke in ravno so se pripravljali na otroško
mašo. Sprehodili smo se po cerkvi, pa se nam ni zdela nič posebnega. Da se
kotel dokončno ohladi, smo se ustavili na bližnjem otroškem igrišču.
|
Križani |
Punci sta
se naigrali, jaz pa skuliral. Seveda je bil sedaj čas, da gre na stranišče še
Ajda. Ko je Maja sredi mesta zbegano gledala, kam bi zavili, ji je starejša
gospa prišepnila, da je čisto blizu C&Ö, ki ima v drugem nadstropju tudi
stranišče. Jah, izkušnje, ni kaj.
|
Na igralih |
Med našim počivanjem na igralih je Nemčija
sesula Argentino s štiri proti nič. Seveda je to imelo za posledico, da je
mesto eksplodiralo. Vuvuzele, zastave, šali, vse je bilo v nacionalnih barvah.
Na vsakem vogalu je bila policija, ki je poskrbela tudi za tistih nekaj
navijačev, ki jih je zvil pritisk pomembne tekme in jim je na vročini pretirana
količina alkohola zavrela nekje v trebuhu.
|
Nemčija:Argentina - 4:0 |
Vračali smo se proti Marktu, pa
zavili navzdol do Holstentora, nekdanjih mestnih vrat. Tam se je res marsikaj
dogajalo, gneča navijačev je bila največja. Šli smo pod vrati, obrnili, pa
potem iz varnostnih razlogov raje zavili proti eni od stranskih ulic.
|
Holstentor |
Do Maje
se je primajal eden od navijačev in jo ogovoril: »Isdataki«. Debelo ga je
pogledala, dokler ji malo bolj trezna gospa v bližini ni prevedla, da jo ob
kazanju na skirco sprašuje, če je to taksi. Žal ne. Tudi nekdo, ki je parkiral v
bližini vrat, jo ni prav dobro odnesel, razgreta navijačica, ga je kar v avtu
pošpricala z vodo. Vroče, ni kaj.
|
Mestna hiša |
Mi smo že poganjali skirce nazaj navzgor do
Markta, kjer stoji impozantna mestna hiša. Mimo Katarinine in Jakobove cerkve
smo prišli do trga, kjer so Italijani ponujali svoje dobrote. Nekatere cene so
izgledale močno zasoljene, menda pa so imeli tudi čisto poceni limoncelo. Jaz
pa kar rinil naprej. Sem se kasneje, ko me je Maja kregala, tolažil, da je bil
sigurno kakšna fake varianta.
|
Široka cesta in cerkev st. Jakobi |
Čez druga mestna vrata, ravno tako impozantna, pa
ne tako znana kot Holstentor smo spet prišli izven mestnih zidov in se vrnili
do avtodoma. Odpeljali smo se do Buntekuh, mestnega predela s trgovinami, kjer
stoji tudi oskrbna postaja. Potrebovali smo namreč vodo.
Natočili smo jo za en evro, potem pa odpeljali nazaj.
|
Italijanske dobrote in bolnišnica sv. Duha |
Danes res ni bil pravi
dan za tehniko. Smerokaz je začel kljub novi žarnici spet štrajkati, pričela je
svetiti lučka, ki naj bi oznanjala težave z varnostno blazino, tudi radiu in navigaciji
se je nekaj fentljalo. Okrivili smo vročino, se vrnili na počivališče in
parkirali malo dlje od Španca, ki je čisto neuvidevno skoraj do polnoči žgal
svoj agregat, da mu je klima hladila avtodom. Ob tem pa je sedel zunaj. Misl'm!
|
Burgtor |
Maja je jezno pripomnila, da bi isti učinek dosegel, če bi odprl okna, saj se
je že prijetno shladilo. Sicer pa popolnega miru tudi sicer ni bilo. Na vsake
toliko so se v bližini zaslišale vuvuzele, Nemci so še dolgo v noč
proslavljali. Ko bi le vedeli…jah, bi bili vsi milijonarji, loterija pa bi
propadla.
TIMMENDORFER STRAND – 4.7.2010 – Zjutraj smo zaspali, kar je
priznala celo Maja. Pa saj veliko nismo imeli za pripraviti, pa tudi dan je bil
namenjen bolj ležernemu uživanju nekje na plaži.
|
Igrala v Timmendorfer Strandu |
Avto ni zopral nič bolj kot
dan prej, lučka za blazino je nekaj sekund po tem, ko sem štartal mašino,
ugasnila. Vsaj nekaj. Na izvozu iz mesta smo se ustavili na Avia črpalki, dizel
je bil približno toliko kot pri nas. Juhej. Le pri žarnici za žmigovc s
prodajalko nekaj nisva prišla skupaj z oznakami.
|
Azijska kratkokrempljasta vidra |
Napetost, moč, izgled, vse je
klapalo, le pri oznaki je nekaj falilo. Ker je bila cena kar konkretna, sva si
bila na koncu enotna, da bo bolje, da vzamem žarnico ven in potem kupujem.
Odpeljali smo se do Timmendorfer Stranda in parkirali na P2. Brezplačno, to sem že vedel, poleg je Aldi, odprt
tudi v nedeljo. Kaj bi še hotel več.
|
Svet morskih konjičkov |
Pozajtrkovali smo, nabasali vse potrebno v
nahrbtnika in jo mahnili na plažo. Ja, pa jade. Za tiste nekaj mivke so hoteli
konkretne tri evre na osebo. Če bi mi dovolili, da za ta denar na plažo
zapeljem še avtodom, ga parkiram nekam med pletene korbe in ostanem vsaj čez
noč, bi se pa še zmenili.
|
Murene |
Punci sta takoj našli igrala, Maja pa informacijo, da
je dva kilometra proč plaža zastonj. Balzam za Gorenjska ušesa. Ker pa smo bili
že tu, smo sprva zavili v Sea Life center. Punci sta posebej navdušili vidri,
ki so ju le malo po našem prihodu nakrmili. Dvigali sta se in s tačkami čakali,
da kaj pade iz neba. Dekleti kar nista mogli naprej, seveda sta obe vzdihovali,
da bi take žvalce imeli doma. Pa kaj še.
|
Nemo in prijatelji |
Pogledali smo si film, ki se je v
Berlinu zataknil, videli morske konjičke, želvo in morske pse, povsem ploščate
ribe in seveda Nema s prijatelji. Murene so izgledale bolj smešno kot
strašljivo, napihovalka pa se kljub našim poskusom ni hotela napihniti. Seveda
smo tudi tokrat reševali kviz, na koncu narisali morskega konjička in pustili
naslov, da nam pošljejo slike teh nenavadnih živali.
|
Rdečemorska plamenka |
Spet pod danes oblačnim
nebom, smo se vrnili do avtodoma, naredili kosilo in nakupili, kar se nam je
zdelo, da bi znali v naslednjih dneh še potrebovati. Predvsem pijačo, saj so
bili obeti v časopisu, ki so ga delili ob cesti, sončno še cel teden in kar
visoke temperature. Po kosilu smo bili pripravljeni za plažo.
|
Košare |
Iz boksa smo
potegnili skirce in se pognali proti obali. Nekaj časa smo vozili ob cesti,
potem pa zavili ob obalo in ugotavljali, da zastonj plaže nekam dolgo ni. Da
imajo v informacijah močno popačen občutek za razdalje ali pa je le Maja narobe
razumela dani podatek, smo spoznali, ko smo že precej za pristaniščem v
Niendorfu švignili mimo table, ki je do izhodišča obetala štiri kilometre.
|
To so počitnice... |
Pa
na srečo sedaj res ni bilo več daleč, po stranski ulici smo zapeljali do plaže
in se sparkirali na mivko. S puncama sem šel do pomola in v vodo, ob obali smo
plavali v smeri dolgega pomola in nazaj na obalo. Malo je bilo še oblačno, se
je pa kazalo tudi kar nekaj sonca. Ravno prav.
|
Naš festival skulptur v mivki |
Časa za počitek, smrčanje in
ležerno branje je bilo dovolj. Celo za ustvarjanje skulptur v mivki. Videti je
bilo, da nas je obisk skulptur dan prej v Rostocku prav navdihnil. Ajda je
izdelala brodolomca, ki se oklepa rešilnega obroča, Živa pa hobotnico z vsemi
osmimi lovkami.
|
Brodolomec |
Iskali smo skrite čokoladke, kar je povzročilo salve smeha.
Tako pri tistem, ki jih je skril, kot pri tistih, ki smo jih iskali. Še Majo
sem prepričal, da sva zaplavala, dekleti pa za morje nista hoteli več slišati.
Kaj takšnega!?
|
Hobotnica |
Iz mivke smo izbrskali naše stvari, jih strpali v nahrbtnik in
se s skircami zapodili po cesti nazaj proti parkirišču. Tokrat smo šli ob
cesti, kar se je izkazalo za boljšo možnost. Ali je bilo res krajše ali pa smo
le imeli občutek, da smo do centra Timmendorfer Stranda prišli precej hitreje,
ne vem.
|
Kje so čokolade? |
Parkirišče, ki je bilo ob našem odhodu še povsem polno, je bilo sedaj
dosti bolj prazno. Odpeljali smo se nazaj proti Lübecku in zapeljali na znano
parkirišče. Po večerji je bilo seveda potrebno še marsikaj postoriti, potem pa
smo izginili v posteljo.
|
Pristanišče v Niendorfu |
HAMBURG – 5.7.2010 – Noč je bila precej
bolj mirna, nova nogometna tekma, pomembna za domačine, je šele v sredo. Nismo
hiteli, obirali pa se tudi nismo. Po zajtrku smo peljali proti avtocesti, smer
Hamburg. Na radiu so ravno poročali o pet kilometrskem zastoju, ko so pred nami
začeli vsi zavirati. Pa ni bilo panike, malo smo vozili počasi, potem sedem
kilometrov zoženja in spet je promet stekel normalno.
|
Hamburg |
Navigaciji sem ukazal,
naj nas vodi hitro. To nam je prineslo pet dodatnih kilometrov, pa zato izvoz
le nekaj kilometrov pred počivališčem, ki smo si ga izbrali. Še tu je šlo počasi,
kaj šele, če bi vozili čez celo mesto. A kaj bi se sekiral. Parkirali smo,
plačali sedemnajst evrov za eno noč in nato že razmišljali, da bi bilo dobro
narediti kosilo.
|
Am Sandtorkai |
Maja se je strinjala, naredila super solato in tako smo bili
čisto fit za grozote, ki so nas čakale. Sprva smo malo kolebali ali vzeti
skirce ali ne in se končno vrnili ponje. Dobra odločitev. Peš bi šlo veliko
počasneje, razdalje so bile v živo večje, kot na zemljevidu.
|
Speicherstadt |
Iskali smo pot
proti Dungeonu, nekakšni hiši strahov, vezani na Hamburg in dogajanje v tem
mestu v preteklosti. Z ustreznimi pretiravanji seveda. Navigatorka je bila
tokrat Maja in čeprav sem malo podvomil v njene sposobnosti, nas je peljala kar
prav. Seveda pa sem na koncu smer do prave hiše le pokazal jaz.
|
Hamburg Dungeon |
Maja se je
odločila, da je raznorazne spake ne zanimajo in bo raje počakala zunaj. Ajda in
Živa sta se malo bali, pa je radovednost vseeno prevagala. Do blagajne se je
vila vrsta in pridno smo se postavili vanjo. Potem pa sem opazil, da je pri
blagajni za skupine, možen tudi vstop za tiste, ki karte že imajo. Prerinili
smo se naprej in bili takoj na vrsti.
|
Le kaj nas tu notri čaka? |
Možakar na vhodu je puncama uresničil
željo, ki sta jo nedvomno gojili še iz časov kakšnih besednih spopadov o tem
kako je treba vaditi klavir in pospraviti sobo. Moja glava je šla namreč na
tnalo, onidve pa sta zgrabili sekiri in bi me nedvomno gladko obglavili, če bi
bili sekiri pravi. Slikali so nas, potem pa smo se pridružili skupini.
|
Lava |
Meni je
bila celotna zadeva precej dolgočasna, puncama pa se ni zdelo ravno tako.
Oklepali sta se me kot klopa, hoteli, da sem jima ob zgodbah prevedel vsako
besedo in poskočili, ko je iz kakšne luknje kaj zavreščalo. Padec z dvigalom je
malo tresenja, knjižnica temne preteklosti prej hecna kot strašljiva, ravno
tako mučilnica, kjer se vse osredotoči na to, kako se bo enemu izmed
obiskovalcev odsekalo tiča.
|
Obsodba... |
Požar v Hamburgu burkaška pripoved z nekaj dima.
Inkvizicije itak nihče ne more vzeti resno, če sodi ženska, povrh pa se ob tem
še smeje. Labirint in sojenje piratu Störtebeherju sta šla hitro mimo,
obdukcija za kugo umrle osebe ravno tako. Vožnja z ladjico je kratka, da smo
stopili v močvirje smo komaj vedeli. Extremis, prosti pad, pa je visok le nekaj
metrov, torej nič posebnega.
|
Hamburg je predvsem pristanišče |
Verjetno sem, da bi v zadevah res užival, prestar
in napačnega spola. Vsaj glede na vreščanje žensk v naši skupini, so te res
uživale. Maja nas je vdano počakala pred opečnato zgradbo in ker punci nista
pokazali pretiranega interesa za menda največjo miniaturno železnico na svetu,
smo jo mahnili proti pristanišču.
|
St. Michaelis |
Tam se meša staro in novo. Ob doku so
zasidrane velike jadrnice, kot bi jih potegnil iz časa pred izumom parnega
stroja. Poleg se bašejo številne turistične ladjice, ki ponujajo vožnje po
mestnih kanalih, zadaj pa po severni Elbi plujejo ogromne tovorne ladje za
prevoz kontejnerjev. Hamburg je pač predvsem pristanišče.
|
Barok |
Mi smo jo mahnili do
sv. Mihaela (St. Michaelis), pokukali v to protestantsko baročno cerkev, potem
pa zavili do bližnje ulice Kravenkamp, kjer so nekoč živele vdove premožnih
trgovcev. Danes so tam predvsem trgovinice z raznorazno kramo, tudi spominek
imenovano, in kavarna. Muzej, ki prikazuje tipično hišo vdove, je bil v
ponedeljek zaprt.
|
Kravenkamp |
Hoteli smo že naprej v smeri mestne hiše, ko je Maja
presenetljivo omenila Reeperbahn. Če Maja hoče, pač grem, tu ni kaj
razpravljati. Kot bik na rdečo cunjo. Hamburška rdeča četrt je danes le še
bleda senca nekdanjega razvrata. Med restavracijami in kavarnami je še ostalo
nekaj trgovin z erotičnimi pripomočki, reklame so obljubljale pip show, table
dance.
|
Reeperbahn |
V dvorane sumljivega slovesa, predvsem kar se kakovosti tiče, pa so
vabili ati in matrone v poznih zrelih letih, kot bi jih potegnil iz kakšnega
nizkoproračunskega filma. Ali celo doma upokojencev. Toda moški s svojimi
potrebami tega verjetno niti ne opazijo. Oziroma kot pravi kartica, ki smo jo
videli malo prej, ni grdih žensk, je le premalo alkohola.
|
Še grafiti so v pravem stilu |
Ob povratku smo v Elb
parku stopili do spomenika Ottu von Bismarcku. Opiral se je na meč, čelado pa
so mu, kot smo se smejali, najverjetneje ukradli. Staremu debelinku nihče več
ne izkazuje pretiranega spoštovanja, okolica spomenika je nasmetena in polna
črepinj.
|
Otto von Bismarck |
Skirce smo poganjali ponovno mimo Mihaelove cerkve proti cerkvi sv.
Nikolaja. Ker ta leži precej nižje, je letelo kot za stavo. Hamburg je bil med
drugo svetovno vojno kot veliko pristanišče seveda deležen bogate bere
zavezniških bomb. Tako tudi od cerkve sv. Nikolaja ni ostalo prav veliko.
|
Le kdo mi je porušil cerkev? |
Bolj
ali manj le zvonik, v katerega sedaj vozi dvigalo. Med ostanki cerkvenih zidov
pa je postavljenih nekaj zanimivih kipov. Do Rathaus Markta, trga pred mestno
hišo, nismo imeli daleč. Nedvomno je velika baročna mestna hiša zanimiva tako
zunaj, kot tudi znotraj.
|
Mestna hiša |
Pa smo bili za ogled dvoran v notranjosti že prepozni,
zato sva si z Ajdo pogledala le preddverje, vhodno halo in notranje dvorišče s
fontano. Maja in Živa sta naju naveličano počakali na robu trga, potem pa smo
skupaj skirce pognali proti jezercu Binenalster, zavili proti cerkvi sv.
Petrija, na hitro pogledali v njeno notranjost, nato pa šibali nazaj proti
počivališču za avtodome.
|
Preddverje mestne hiše |
Vreme se je že ves čas našega raziskovanja Hamburga
nekam kisalo, pa se iz temnih oblakov ni nič ulilo. Ko smo ravno zavijali na
črpalko, za katero je počivališče, so padle prve kaplje dežja. Skirce smo samo
vrgli pod avtodom in plohi ušli v notranjost. Ravno pravi čas, sem pripomnil.
|
Fontana Hygieia |
Ajda je seveda morala še nekaj dodati – če bi bili minuto prej, bi bilo še bolje.
Jah, mlada pamet. Večer je bil še mlad, zato smo se v miru stuširali, punci pa
sta študirali prospekt o Heide parku. Njegove atrakcije so nas čakale naslednji
dan.
|
Jezero Binnenalster |
ODHOD V SOLTAU IN HEIDE PARK – 6.7.2010 – Zjutraj sva bila z Majo
pokonci, še preden sta se punci dobro zbudili. Zapeljala sva na oskrbno
postajo, iztočila odpadno vodo in natočila čisto vodo. Pipi sta imeli večji
navoj, jaz pa nastavka nisem našel. Oskrbnik, ki je ravno zalival zelenjavo
okoli parkirišča, mi je seveda omogočil, da sem se priklopil na njegov
nastavek, ko sem še potožil, da ne vem, kje sem ga izgubil, pa mi je enega
prinesel. Prijaznost, ki si jo zapomniš!
|
Heider park |
Odpeljali smo se proti kraju Soltau in
računali, da bomo tam še pred deveto, ko se zabaviščni park odpre. Seveda smo delali
račune brez krčmarja oziroma nemških avtocest. En odsek so enostavno zaprli,
kar je povzročilo pet kilometrski zastoj in potem obvezni obvoz skozi vasi.
|
Ladja Bounty |
Ob
tem se je testiranje živčkov pregretih voznikov nadaljevalo, saj je obvozna
cesta na nekaj kilometrih kar trikrat zavila na prednostno. To je seveda pred
vsakim križiščem povzročilo kilometer ali dva slovitega »stau«. Na koncu smo za
nekaj kilometrov, ki bi jih po avtocesti prevozili kot bi mignil, potrebovali
dve uri.
|
Eden je že ostal brez glave... |
Jasno, da sem do parkirišča pred zabaviščem Heide park pripeljal kot
Schumacher, stoično poslušal razlago parkirnega mojstra in mu naštel štiri evre
za prvi dan, nato pa odplužil na parkirno mesto. Priganjal sem otroke in Majo, da je zabava v
parku že v polnem teku.
|
Flossfahrt in Panoramabahn |
Z Merlin karticami smo bili hitro čez križe in hiteli
proti prvi atrakciji. Za prvi dan je bil načrt bolj umirjen in kar dobro smo se
ga držali. Ker je bila na Heide Park Expressu gneča, smo se popeljali z oldtimerji,
se zagugali na ladji Bounty, odpluli s splavi in brez zastojev dirkali po
Monzi.
|
Zabavna igrala |
Mimo nas je hodil zabaven možak brez glave in vsake toliko koga celo
prestrašil. Bolj pa nasmejal. Kapt'ns Törn so počasne ladjice, nekaterim bi se
morebiti celo zdele romantične. Šli smo na Panoramabahn, se ustavili pri
igralih, kjer je največja zabava na zaprtih kovinskih toboganih, si park
pogledali zviška iz Panoramaturma.
|
Pogled na park iz Panoramaturma |
Indy Blitz je bil prvi vlakec s katerim smo
se popeljali, potem pa z ladjico pluli mimo pravljičnih prizorišč. Predstava
»Jeza bogov Majev« je bila predvsem zabavna, z vrsto pretepanja, afnanja,
pokanja in smeha. Šli smo na rafting in se popeljali z Big Loopom, prvim pravim
achterbahnom.
|
Jeza bogov Majev |
Zabavali smo se ob iskanju zlata iz Port Royala, predstavo, ki postreže
z zabavo ob spopadu med gusarji, ki so tu seveda »jeeee« in Francozi, ki pa so
»buuuu«. Veliko eksplozij, ognja, mečevanja. Navdušila nas je še posebej
spretnost akrobatov na trampolinu, res so bili carji.
|
Rafting |
Spust s kanuji bi nas
bolj navdušil, če bi današnji dan ne bil tako hladen. Povrh se je dvakrat celo
ulilo. Sicer le za nekaj minut, nas je pa še dodatno osvežilo. Punci sta šli na
screamija, mali prosti pad v senci velikega brata, dvakrat smo se spustili po
bob stezi in se nato mirno odpeljali s parnikom po jezeru.
|
Big Loop |
Za zaključek smo šli
na Grotenblitz, vlakec, ki nas je kar malo razočaral. Pirate smo zamudili za
mišji repek, zato smo si obljubili, da bomo naslednji dan bolj zgodnji. Zvečer
smo se odpeljali v Soltau, tam našli trgovino in se oskrbeli z vsem potrebnim.
Potem pa pripeljali nazaj, naredili večerjo in razmišljali, kam vse bi
naslednji dan še šli.
|
Vožnja z bobom |
HEIDE PARK –
7.7.2010 – Jutro je kazalo, da bo lep dan. In predvsem bistveno bolj topel
kot včerajšnji. Ob osmih je na vrata pobutal parkirni mojster, dal sem mu štiri
evre, on pa meni novo nalepko. S tem smo dobili dovolilnico, da na parkirišču
ostanemo še en dan.
|
Jutro na parkirišču |
Seveda danes nismo želeli zamuditi jutranjih ur, saj je
takrat gneča najmanjša. Malo po deveti
smo bili že na vhodu. Puncama je bila še posebej všeč ladjica Bounty, zato smo
se najprej ustavili pri njej. Potem pa smo si mislili, zakaj bi čakali, gremo.
Živa je namreč že prejšnji dan navijala za Scream, najvišji prosti pad na
svetu.
|
Scream |
Ajda se je odločila, da nas bo raje samo slikala z varnih tal, Maja pa
je zadnji trenutek sklenila, da gre zraven. Ko so nas zapeli, smo morali
nekoliko počakati, da se je napolnilo vsaj nekaj sedežev. Med tem smo klepetali
z uslužbenko in med seboj in tako preganjali črvičke v želodcu.
|
Padec z višine 71 metrov |
Končno je bilo
vse pripravljeno in začeli smo se vzpenjati na višino 71 metrov. Ob tem smo se
vrteli naokoli. Še na pol nismo bili, ko bi najraje izstopil. Presneto, ljudje
spodaj so bili že mravljice. Ko smo se nehali vzpenjati in malo zatem tudi
vrteti, smo vedeli, da so do padca še dobre tri sekunde.
|
Pogled na park in Colossos |
Potem pa ups…padanje
pa kar traja. Ko gledaš padec spodaj je takoj konec, če padaš sam, pa let kar
traja in traja, sedež te tišči navzdol, noge se dvignejo. Neprimerno bolje kot
tista mini zadeva v Gardi. Ajdi smo navdušeni razlagali, kako je bilo, a ona je
bila z mislimi že pri Limitu. Pa smo šli tja.
|
Zlato Port Royala |
Podobni vlakec kot Blue Tornado v
Gardi, zarolali smo se dvakrat, vsi. Prvič nekje na sredini, saj je bilo
spredaj polno, drugič pa smo počakali in z Majo sva bila na prvih sedežih.
Neprimerno bolje, vsaj kaj vidiš. Za umiritev je bil ravno pravi Heide Park
Express, ki popelje okoli večjega dela parka.
|
Pirat akrobat |
Ko smo izstopili sta šli dekleti
na Western Riesenrad, spustili smo se s hlodi po vodni drči in si iz
razglednega stolpa ogledali, kam še moramo iti. Med tem, ko so dekleta uživala
v predstavi na jezerski obali, sem šel dvakrat na Desert race, vlakec z dobrim
pospeškom in enkrat na Colossosa, lesenega vlakca z največjim naklonom na
svetu. 61 stopinj!
|
Colossos |
Dekleta so se vrtela na različnih vrtiljakih, potem pa sta
Maja in Ajda odšli preizkusit Colossosa in Desert Race. Živa bi že rada šla,
toda če smo jo nekje še lahko »postarali« za pol leta, bi jo za dve leti in pol
težko. Dekletom so bili Majevski bogovi tako všeč, da so se pri njih ustavile
še enkrat, jaz pa sem med tem skočil na Colossosa. Pogledali smo si predstavo s
Spencerjem, šli na vrtiljak in rafting, potem pa še na bob stezo.
|
Adrenalin |
Sam sem šel
še do vodnih kanujev, potem pa smo ujeli zadnji dve vožnji z gusarskimi čolni v
bitki pri ToPiLauLa. Seveda smo bili kot gusarji divji in smo špricali druge,
ti pa seveda nas. Bili smo povsem mokri, toda užitek ob zaključku tega vročega
dne je bil ravno pravi.
|
Spodaj piratov |
Slikali smo se s ptičem, ki je hodil naokoli. Črnka, ki
je prišla mimo se je ob tem na smrt prestrašila, saj je mislila, da je ptič
kip, ki je nadnaravno oživel. Punci sta sedli še na karuzela, nato pa smo se
tekli v avtodom preobleči. Ob avtodom smo postavili stole in mizo in tam
povečerjali.
|
Osvežitev |
Malo dlje sta Nemec in Šved gledala nogomet. Glede na kisle obraze
smo domnevali, da gre Špancem neprimerno bolje. Nas nogomet ni prav pretirano
zanimal, imeli pa smo nekaj miselne kombinatorike, kako potovati na naši poti
naprej. Ko smo plane okvirno dorekli, je bil čas za posteljo.
|
Na konjičku |
HEIDE PARK IN HANNOVER – 8.7.2010 –
Zjutraj sem že zgodaj zapeljal po cesti kakšne pol kilometra nazaj proti
mestecu Soltau in parkiral na makadamskem parkirišču ob cesti. Maja se je odločila, da bo ostala v avtodomu, s puncama pa sem
hotel izkoristiti še urico ali dve v parku.
|
Z Ajdo sva na Colossosu |
Načrt smo naredili že prejšnji dan
in ob devetih smo bili na vhodu. Živa je šla na vrtiljak Riesenkrake, midva z
Ajdo pa med tem na Desert race. Ko je bila vožnja zaključena, sva zagledala
Živo, ki nama je mahala. Skupaj smo šli do Colossosa, kjer je Živa vzela
fotoaparat. Slikala naju je, ko sva se popeljala z lesenim vlakcem naokoli.
|
El Sol |
Vrtiljakoma El Sol in Huracan sem se odpovedal, šel pa sem enkrat poskusit na
Aqua Spin. Ni bilo nič groznega, še vrtelo se mi ni nič. Na Limitu sta bili
dekleti tokrat v prvi vrsti, spustili smo se po bob stezi in šli do vrtiljaka
Koggenfahrt. Jaz sem seveda samo gledal, pa tudi ladjo Bounty sem spustil.
|
Koggenfahrt |
Sem
pa dirkal v Monzi in se peljal z oldtajmerji. Dekleti sta se še dvakrat
zapeljali s starinskim karuzelom, potem pa smo imeli vsi trije parka dovolj.
Maja je imela vse pripravljeno in komaj sem s puncama prišel do avtodoma, že
smo pot nadaljevali proti avtocesti in Hannovru.
|
Sea Life Hannover |
Navigacija nas je peljala
pravilno, le zaprta cesta na obrobju Hannovra jo je malo zmedla. Pa smo hitro
ugotovili, kako obiti oviro in parkirali na brezplačnih parkiriščih v bližini
vrtov Herrenhäuser. Nismo bili sami, družbo
smo delali več avtodomom. Vsi brez zelene nalepke, čeprav smo bili znotraj
grozeče Umwelt cone.
|
Veliki koralni greben |
Mahnili smo jo do Sea Life centra in se sprehodili ob
akvarijih z ribami iz gozda mangrov, mimo lagune s skati in listi, videli ribe
v ladijski razbitini, ribe, značilne za koralni greben in karibsko morje.
Seveda ni smel manjkati Nemo s prijatelji, morski psi in želve, hit pa so
nedvomno piranje.
|
Piranje |
Ujeli smo čas hranjenja, vendar za kos ribe, ki so ga obesili
v akvarij, niso pokazale prav nobenega zanimanja. In to naj bi bile divje
mesojedke, ki vse kar je mesnatega napadejo tako, da voda zavre? Center je v
zgornjem delu namenjen prikazu življenja v in ob Amazonki, z bujnim rastjem in
akvariji z ribami iz njenega porečja.
|
Porečje Amazonke |
Spet na sončni svetlobi, smo le prečili
cesto in že stali pred vrtovi Herrenhäuser. Veliki vrt se danes šteje za enega
najpomembnejših evropskih baročnih vrtov. Mimo velike fontane smo šli do jame,
ki jo je okrasila Niki de Sain Phalle, Francozinja, ki je tudi avtorica
slovitih Nanas, ki so pred leti v Hannovru sprožile pravi vihar.
|
Vrtovi Herrenhäuser - Großer Garten |
Jama je
razdeljena v tri sobe – Dan in življenje, Duhovnost in Noč in vesolje. Slednja
je še posebej zabavna s plešočimi ženskami v njenem nezgrešljivem slogu. Spet
na soncu, smo se zgubili v labirintu in na baročni parter pogledali iz
dvignjenega razgledišča.
|
Umetnine Niki de Sain Phalle |
Šli smo mimo otoškega vrta, renesančnega in
spodnjenemškega cvetličnega vrta. Ura se je bližala tretji, ko ponovno vodometi
začno svojo igro. Sedli smo v bližino velikega vodometa in počakali, da je voda
začela brizgati v višino. Ob brezvetrju lahko curek doseže tudi višino do 80 metrov.
|
Springwassergarten |
Šli smo do
konca vrtov, prav nasproti vhoda, potem pa se ob vračanju približali veliki
fontani. Ob vročem dnevu je bil njen prh prav osvežilen. Med hojo proti
velikemu parterju smo izbirali pot, ki je najbolj v senci. Tudi v stranskih
delih vrta so manjši vodometi pršili vodo v zrak, prav sredi velikega parterja
pa je Glockenfontäne, katere zvon tvori 164 curkov.
|
Velika fontana |
Na sončen dan je lom
svetlobe pričaral mavrico. Snežno bele skulpture, posejane po parterju, niso
delovale ravno pristno. Zavili smo mimo letnega gledališča, kjer je bilo tako,
kot v celem vrtu, vse v pripravah na večerni gledališki dogodek, in prišli do
parterja pred Oranžerijo.
|
Glockenfontäne |
Punci sta na tleh našli že precej ubogo limono in jo
posvojili za žogico. Med njuno igro sva z Majo odšla še enkrat do fontane ob
jami, jaz sem se vrnil tudi na rob velikega parterja, kjer stoji spomenik
Sofiji, volilni kneginji in si pogledal še manjše vrtove na tej strani.
Baročni, rokoko in vrt, poln vrtnic so se do sedaj še izmikali našim pogledom.
|
Orangenparterre in Neptunov vodnjak |
Odšli smo čez cesto do Gorskega vrta (Berggarten). Sprehodili smo se do
razstave Afriških orhidej in poleg pisanih cvetic opazili tudi žabo. Šli smo
skozi arboretum in ob opazovanju in prepoznavanju raznih drevesnih vrst, hodili
proti mavzoleju.
|
Afriška orhideja |
Seveda smo videli tudi Ginka, na koga smo ob tem pomislili, se
pa tako ali tako ve. Malo smo se spočili, potem pa od mavzoleja hodili skozi
močvirje proti rastlinjakom. Pa smo se morali še prej ustaviti ob gredicah s
pisanimi rožami. Prava eksplozija barv.
|
Berggarten |
Postali smo pred Smuckhofom, potem pa v
rastlinjakih uživali v številnih vrstah orhidej, ptičev, kaktusov. Ajdo sem
prepričal, da si gre z mano pogledat še center mesta. Saj vendar ne more biti
tako daleč. Vzela sva skirce, pomahala Maji in Živi in se odganjala mimo vhoda
v Grosser Garten in nato ob cesti Nienburger proti centru.
|
Rastlinjak s kaktusi |
Stavba univerze je
kmalu ostala za nama, umetniške skulpture ob Brühlstrasse ravno tako. Pred
seboj sva zagledala tri Nanas, znane kipe Niki de Saint Phalle. Njihova imena
so Sophie, Caroline in Charlotte. Pisane in bogato obdarjene, sva zaključila in
pot nadaljevala proti ribniku Masch, ob katerem stoji mogočna mestna hiša.
|
Nanas |
Nekateri so s slabo prikritim nasmehom opazovali mojo malenkost na skirci. Sem
se že navadil. Mimo zanimivega spomenika Die Göttinger Sieben sva najin obhod
nadaljevala do mestnega trga (Markt), kjer stoji stara mestna hiša in ob tej
pozni uri že zaprta cerkev.
|
Nova mestna hiša |
Smo z ostalimi enookimi turisti poskusili večkrat,
saj se je od znotraj slišalo igranje orgel. Pa nič. Z Ajdo sva šla po Kramerstrasse
in ob tem navigacijo spraševala, kje je najbližji McDonalds. Obljuba seveda
dela dolg. Ko sem hotel pot do njega malo skrajšati, mi je to sicer uspelo, sva
se pa podila čez predel Hannovra, ki ima nedvomno precej sumljivi sloves.
|
Maschsee |
No,
Mc je bil tak, kot se zagre, žal pa sva v nahrbtnik lahko stlačila le eno
škatlo Happy Meala. Ajda je takoj določila, kako si jo bosta z Živo razdelili.
Itak hrana ni bila tako pomembna, igračka je tista, ki pritegne. Kmalu sva
skirce spet prignala do križišča na obrobju Georgengartna.
|
Stara mestna hiša |
Že prej sva opazila,
da ob robu parka teče asfaltna cesta, ki je bila za naju ravno prava. Mimo
Georgenpalais v kateri je danes muzej, sva bila res hitro pri Velikem vrtu, od
tam do avtodoma je bilo pa sploh blizu. Maja je bila presenečena, da sva že
nazaj, Živa pa se je seveda razveselila igračke.
|
Kramerstraße in Marktkirche |
Povečerjala sva še midva z
Ajdo, potem pa smo bili pripravljeni na odhod. Med vožnjo po obvoznici, so nas
številne table za Umweltzone opozarjale, da v smeri mesta nimamo kaj za početi.
Natočili smo gorivo, potem pa zavili na avtocesto. Čakalo nas je nekaj sto
kilometrov dokaj prazne ceste.
|
Zgodovinski muzej |
Dekleti sta še malo vegetirali, potem pa
zaspali. Ko se je ura bližala polnoči, sva z Majo nos vozila usmerila proti
kraju Bad Bruckenau. Brez težav sva našla prvo parkirišče za avtodome šla pogledat še drugega, ki pa je bilo
povsem prazno.
|
Georgenpalais |
Zato sva se vrnila v družbo ostalih avtodomov, parkirala,
napolnila vodo in spraznila stranišče, potem pa med razmišljanjem, da bo jutri
treba zgodaj vstati, štela ovce dokler naju ni zmanjkalo.
ROTHENBURG
OB DER TAUBER, LEGOLAND – 9.7.2010
– Vse so še spale, ko sem avtodom porinil iz parkirišča in navigiral nazaj
do avtoceste. Vozil sem dobrih sto kilometrov do odcepa za Rothenburg ob der
Tauber.
|
Spitalbastei |
No ja, mislil sem parkirati na počivališču ob avtocesti, zbuditi ostale
in nadaljevati pot po zajtrku. Toda hotel sem ustaviti čim bližje cilju, potem
pa seveda ravno do izvoza ni bilo več nobenega počivališča. Tako sem zavil
proti mestecu in parkiral na mestu, dovoljenem za tiste, ki zijajo v zemljevid
kraja ali izbirajo hotel. Jaz sem malo zijal, torej smo verjetno izpolnjevali
kriterij.
|
Pogled na Spitalgasse iz mestnega obzidja |
Pozajtrkovali smo, potem pa odpeljali proti parkirišču, kjer je
dovoljeno parkiranje avtodomom. Odšel sem do avtomata za parkirnino. Ta je tu kar visoka, dva evra na
uro ali enajst za cel dan. Nameravali smo ostati le uro ali dve, zatorej mi je
primeren znesek drobiža žvenkljal v žepu.
|
Rothenburg ob der Tauber |
Potem pa sem na avtomatu zagledal
nalepljen parkirni listek. Nekdo je prišel zvečer, plačal parkirnino za 24 ur
in odpeljal zjutraj. Hvala!!! Odšli smo do Spitalbastion, trdnjave, ki je bila
nekoč neosvojljivi del mestnega obzidja.
|
Rödergasse in Röderbogen |
Tokrat je bilo drugače, brez težav smo
prišli v samo trdnjavo in se vzpeli na obzidje. Po njem smo hodili ob robu
mesta proti Rödertor. Tam smo sestopili iz obzidja in se po očarljivih mestnih
ulicah mimo Markusturma in skozi Röderbogen napotili proti mestnemu trgu –
Markt. Temu trgu dominira nedvomno mestna hiša, poleg nje stoji Ratstrinkstube,
ena bolj znanih hiš v mestu.
|
Mestna hiša in Ratstrinkstube |
Mene je pritegnila fontana – sv. Juriju posvečena.
Malo smo še firbcali po številnih prodajalnah spominkov, potem pa zavili proti
cerkvi sv. Jakoba. Ta protestantska cerkev ima več zanimivih oltarjev, posebej
pa je znamenit oltar Svete krvi.
|
Sveti Jurij |
Maja in Živa sta zmotno menili, da vidita že
vse in sta ostali pri vhodu, z Ajdo pa sva plačala vstopnino in si cerkev
ogledala od bližje. Sprehodila sva se po cerkveni ladji in se ustavila pri
zanimivih oltarjih in slikah, še posebej zanimiv se nama je zdel oltar Louis de
Toulouse.
|
Cerkev sv. Jakoba |
Nato sva pogruntala, da je največja znamenitost, ki je že v srednjem
veku pritegnila številne vernike, skrita za orglami nad vhodnim delom cerkve.
Oltar Svete krvi je izdelal Tilman Riemenschneider in na njem v lesu upodobil
zadnjo večerjo, prihod Jezusa v Jeruzalem in prizor iz Oljske gore.
|
Zadnja večerja na oltarju Svete krvi |
Oltar je
številne romarje privabljal predvsem zato, ker ima v vršnem delu stekleno bunko
s kapljico Jezusove krvi. Ja, itak. Iz cerkve smo se po mestnih ulicah vračali
proti Marktu, kupili malo nemško zastavico za našo zbirko in firbcali po
izložbah.
|
Sveta kri |
Spustili smo se do srednjeveškega kriminalističnega muzeja, saj tega
v mestu, ki kar diši po srednjem veku, seveda nismo smeli spustiti. Ko smo se
izvili iz gneče šolskega razreda, smo občasno prisluhnili razlagi vodičke, v
glavnem pa samostojno raziskovali temni srednji vek.
|
Temačni srednji vek |
Okoli 80 odstotkov
eksponatov je originalnih, kar da vsemu skupaj še posebej strašljiv prizvok.
Izvedeli smo marsikaj o inkviziciji in njenih metodah sojenja, predvsem pa
mučilnih pripravah za tiste, ki niso že sami prostovoljno priznali krivde.
|
Mučilne priprave |
Natezalnice, bodeči stoli za čarovnice, stiskalnice za prste, okončine, so bile
videti grozljivo. Sramotilne maske, stebri in številčni načini kaznovanja za
raznorazne pregrehe so bili ravno tako domiselni. Goljufi takšne ali drugačne
vrste, prepirljivci, vsakega so kaznovali na svoj način.
|
Deviški pas |
Poseben oddelek je
namenjen kaznovanju v šoli, drugi kaznim za radoživa dekleta, celo kazni za
preslabo poznavanje veronauka in izostanek pri nedeljski maši so bile nekoč
pogoste. Seveda niso manjkali niti primerki deviških pasov. Hm, le kako
so…bljak.
|
Maska rablja in meč za usmrtitve |
Največji grešniki in kakšne čarovnice so seveda ponavadi slabo
končali. Predstavljenih je vrsta načinov za usmrtitev, meči za obglavljenje,
tnala, železna devica. Človeška iznajdljivost, ko gre za zadajanje bolečine
sočloveku, res ne pozna meja.
|
Vitrine s sramotilnimi maskami |
Na stenah in v vitrinah je ob tem vrsta
dokumentov srednjeveškega prava, napotkov za mučenje, mestnih predpisov. Za
pravnika sicer zanimiva zadeva, toda kdo bi imel čas vse to brati. Zato smo
zapustili srednji vek in se spravili na sonce. Živo smo za konec, zaradi bogsigavedi
kakšnega zločina vtaknili še v pranger. Ker greh ni bil velik, tudi kazen ni
bila dolga.
|
Le kakšen je bil greh, da je kazen tako huda? |
V Johanniskirche smo samo pokukali, potem pa šli mimo Plönlain,
simpatičnega trga sredi spodnjega dela mesta, skozi mestna vrata Kobolzeller
proti dvojnemu mostu (Doppelbrücke). Spust je bil kar precejšen, saj reka
Tauber leži dokaj nižje kot mestno obzidje.
|
Plönlain |
Most je bil sicer zanimiv, vode pod
njim pa komaj za vzorec. Jo je suša vso popila, tako kot je vročina popila vso
voljo iz nas. Na srečo smo za vzpon nazaj do mesta izbrali potko, ki teče po
gozdu in sončni žarki skoraj niso mogli do nas.
|
Doppelbrücke |
Mimo utrdbe, kjer se je začelo
naše raziskovanje mesta, smo se vračali proti avtodomu. Parkirni listek smo
ponovno pustili pri avtomatu, naj le služi še komu. Potem pa odpeljali iz
parkirišča, se na hitro ustavili v trgovini in šibali dalje proti Günzburgu.
|
Kitajski nacionalni cirkus |
Ker je ekonomična pot obetala bistveno manj kilometrov, smo ji sledili. In res
tudi lokalna cesta ni bila slaba, pa tudi ne pretirano počasna. Zapeljali smo
do Legolanda in na znanem parkirišču potisnili avtodom tako, da je bil čim bolj
v senci.
|
Končni spust pri ekspediciji po džungli |
Maja je naredila nekaj malega za kosilo, potem pa
smo že šibali proti vhodu. Nič se nismo pretirano obirali, Arena je bila naš
prvi cilj. Tam nastopa letos največja atrakcija, akrobati iz Kitajskega
nacionalnega cirkusa. Skakali so čez obroče, se zvirali na eni roki,
poskakovali z glavo in uganjali norčije s keramičnimi lonci.
|
Vrtenje z medvedom |
Že samo
balansiranje z velikim loncem na čelu je prava umetnost. Toda to zanje ni bilo
dovolj. Vrteli so jih, jih metali v zrak in lovili z vratom. Lonec so celo
balansirali na glavi le na robu in ga za vrhunec vrgli v zrak in po obratu na
robu ponovno ujeli. Uau. Ko je bilo predstave s kitajskim Aufiderzen konec, smo
odšli na vožnjo z ladjico po džungli. Za tako vroč dan ravno prav osvežilno.
|
Tekmovanje z ladjicami |
Šli smo na mali vlakec, pa na zmaja, se zavrteli pri medvedu, naredili postanek
v tovarni in skušali ukrotiti robote Bionicle. Ob vožnji z ladjico smo
tekmovali kdo bo prej, na Lego racerjih pa spet dobili lep pogled na park. Jaz
sem na koncu pohitel naprej in se šel vozit s pirati, dekleta so prišla za
mano. Po nekaj vožnjah sem bil prav osvežilno moker.
|
Na igralih |
Za zaključek, ko so se
atrakcije že ustavile, sta šli dekleti še na igrala. Z Majo sva ju potrpežljivo
počakala, potem pa smo se vrnili na parkirišče. Časa smo imeli dovolj, naredili
smo večerjo in do parkirišča pri Baumarktu nasproti parka odpeljali šele, ko se
je že nočilo.
LEGOLAND – 10.7.2010 –
Zjutraj smo se v miru zbudili in malo čez deveto dopoldan zapeljali na
parkirišče pred parkom.
|
Dekleta |
Ob desetih sem z dekletoma pohitel v park, Maja je
obetala priti malo za nami. Najprej smo šli v Fabriko, kjer smo ugotovili, da
danes ne delijo več kock tako radodarno kot dan poprej. Pohiteli smo se zavrtet
na Bionicle, nato pa sta vajo dekleti ponovili sami.
|
Miniland |
Pridružila se nam je Maja
in skupaj smo šli še enkrat v tovarno, potem pa na Legoland express. Ker se je
na večini vlakcev nabrala gneča, smo šli sestavljat kocke. Nastali so vrtiljak,
dva mozaika in mehanični zmaj. Ravno prav smo bili gotovi, da smo pohiteli
gledat predstavo z baloni.
|
Človek balon |
Tobi van Deisner nas je vse navdušil s humorjem,
predvsem pa s končno točko, ko je izginil v balonu in se tako povsem zlil z
njim. Tej predstavi je takoj sledila druga in sicer nastop zvezd Kitajskega
nacionalnega cirkusa. Seveda smo si šli njihovo spretnost pogledat tudi danes.
|
Spretnost |
S panoramskega stolpa se Legoland vidi najlepše, sestavljanje kock pa je tudi
še vedno zabavno. Tako je Živa sestavila avtomobilček in vetrnico, Ajda pa
štirikolesnika, menda najtežjega med modeli. Pravilno razporejanje kock ji je
vzelo toliko časa, da sva z Živo vmes skočila na Lego racerje in vodne
skuterje. Kar prava osvežitev.
|
Legoland |
Še enkrat smo šibali v tovarno, kjer sta punci
na koncu nabrali šest lego figuric. Za konec smo si pogledali film o čarovniku.
S tem se je naša zabava v Legolandu za nekaj časa zaključila, pomahali smo mu v
slovo in se odpeljali proti Günzburgu. Sklenili smo poiskati Aldi in natočiti
gorivo.
|
Avtomobilček |
Seveda se je navigacija povsem obesila ravno v nepravem trenutku in kot
bi mignil smo bili povsem izgubljeni nekje na obrobju naselja. Tišasto sem
rinil nekam, kjer se mi je zdelo, da bi znala biti želena trgovina. Na mestnem
trgu je Maja stopila vprašat Nemce, ki so se ravno basali v avto. Prijazno so pred
nami peljali skoraj do trgovine.
|
Štirikolesnik |
Hitro sva z Majo nakupila, kar je bilo treba,
natočili smo gorivo, potem pa peljali proti Sulzemoosu. Vožnje po avtocesti ni
bilo veliko, počivališče naj bi bilo kmalu za izvozom. Na dvorišče, polno
rabljenih avtodomov si nismo upali zapeljati, raje smo levo parkirali na
makadamskem parkirišču.
|
Legoland |
Nismo bili sami in tako smo tam
ostali, čeprav sem kmalu spoznal, da je pravo počivališče res na dvorišču. Pa
naj bo. Povečerjali smo, potem še malo vegetirali in končno zaspali.
SEA LIFE MÜNCHEN – 11.7.2010 – Začel se je naš
zadnji dan potovanja. Vstali smo kar zgodaj in se po zajtrku odpeljali proti
Münchnu.
|
München - Binauer Straße |
Navigacija nas je peljala prav in kot bi mignil smo se znašli pred
Olympiaparkom. Parkirali smo v stranski ulici, kot sem tudi računal, v nedeljo
brez parkirnine. Do Sea Life centra ni bilo daleč, ker
pa je bilo do odprtja še pol ure, smo šli na sprehod do prizorišč, kjer so
potekale olimpijske igre leta 1972 (Nemci si želijo, da bi ponovno leta 2018).
|
Olimpijski stolp |
Šli smo mimo olimpijskega stolpa in plavalne hale do Coubertinplatza. Maja in
Živa sta tam imeli sprehoda dovolj, opozarjali sta, da je ura že čas. Nama z
Ajdo pa je v oko padel Olimpijski grič na drugi strani Olimpijskega jezera,
zato sva mimo stadiona šibala čez mostiček in naravnost navzgor.
|
Olimpijski grič |
Vrh je odlično
razgledišče tako na München kot na Olimpijski park, ki ti tu res leži prav pod
nogami. Navzdol sva se spustila ravno tako precej naravnost, kar v japonkah
niti ni bilo tako enostavno, in ubrala poti tako, da sva prišla naravnost pred
Sea Life center.
|
Olympiahalle |
Maja in Živa sta bili presenečeni, od kje sva midva priletela.
V Sea Life centru smo šli mimo akvarijev z življem iz reke Isar. Donava je bila
predstavljena zelo zanimivo. V prvem delu so bile ribe iz gornjega toka, potem
pa se po stopnicah spustiš v klet in na steni je narisan cel tok reke, ki se v
spodnjem delu nekako smiselno zaključi z akvariji, v katerih so ribe iz
Donavine delte in Črnega morja.
|
Olimpijski park |
Mimo bazenčka z raznimi morskimi vetrnicami,
kjer je dovoljeno tudi kaj prijeti v roko in koralnega grebena, smo prišli do
kina. V vseh SeaLife centrih vrtijo isti film, toda dekleti so bolj kot
podvodni svet zanimale risanke, ki so v premorih opozarjale na gospodarno
ravnanje z viri.
|
Pogled na München z olimpijskega griča |
Ko je bila ura ravno prav, smo se vrnili do bazenčkov za
dotikanje in opazovali hranjenje morske zvezde. Po ponovnem krajšem postanku v
kinu, smo odšli proti sredozemskemu morju. Seveda ne dejansko, temveč le do
akvarija s skati in listi.
|
Nautilus |
Ob tem smo s presenečenjem opazovali skupino
muslimanov, pri katerih je ena od žensk nosila burko. Za seboj so vlekli tudi
kovček in se rinili v napačno smer. V velikem akvariju s tropskim morjem so
bili ob našem obisku ne le morski psi, želva in vrsta drugih rib, temveč tudi
potapljača.
|
Če se murena zagozdi... |
Čistila sta steklo z notranje strani in hranila želvo, morske pse
ter ribe. Po vzponu nazaj v pritličje, smo šli mimo akvarijev z meduzami, nato
pa ponovno ven na svetlobo. Vrnili smo se do avtodoma in ker je bilo že vse
pripravljeno, odpeljali po obvoznici proti avtocesti za Salzburg.
|
Hranjenje morske zvezde |
Avto je spet
malo trmoglavil, pa je vendarle šlo. Kupili smo še vinjeto, nato pa pot
nadaljevali proti Salzburgu. Avtu se je vedno bolj bledlo, tako da sem bil
skoraj prepričan, da je v zadnjih zdihljajih. Še posebej, ko smo peljali po
Alpenstrasse proti bencinski črpalki, je tako kazalo.
|
Potapljač in želva |
Natočil sem gorivo in
sklenil, da še malo peljem, potem bomo pa videli. In presenečenje, nobenih
težav več. Bogsigavedi, kaj ga je sedaj pičilo. Pot smo nadaljevali po
avtocesti proti Beljaku, med tuneloma dodobra izpraznili avtodom in nato šibali
proti Sloveniji.
|
Vožnja mimo Chiemseeja proti Sloveniji |
Skozi karavanški tunel nam je že po tradiciji prepevala Regina
svojo Naj ljubezen združi vse ljudi. In seveda spet po tradiciji dvakrat
zapovrstjo. Na Peračici hujšega zastoja ni bilo, pod kolesi avtodoma so tekli
še zadnji kilometri in do doma sedaj res ni bilo več prav daleč.