sreda, 26. oktober 2022

Zvoh in Kržišče

Slavc je moral po mah. Točneje rečeno islandski lišaj. In ker je ob tem hotel pogledati še za jerebiko, ki bi jo lahko predelala v precej plemenito pijačo, je na izlet povabil še mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči, saj grem na kakšen kucelj rad, če je dobra družba pa še toliko rajši. Zapeljala sva se, sledeč glavnemu namenu današnjega obiska, vse do Tihe doline, od tam pa jo po Spomladanski progi mahnila pod Zvoh. 
Urejanje smučišča
Čudila sva se urejanju strme proge, saj so dela dobro poznano pobočje povsem preoblikovala. In nato na pobočjih, po katerih pridrviš bodisi s Krvavca, bodisi z Zvoha, zagledala prve kupčke lišaja. Sam sem šel najprej pogledat vpisno knjigo pod žičnico, spraznil vodo iz velike škatle, se vrnil na travnato pobočje.
Nabiralništvo
Slavc je med tem seveda padel v nabiralniško mrzlico, malo sem mu še delal družbo, potem pa odšel na Zvoh. Strm vzpon je bil hitro za menoj, dekleti, ki sta se spuščali, sta bili tako daleč, da se še pozdravili nismo. Na vrhu sem se razgledal naokoli, razmišljal o tem, če bom tudi letos pred sezono kaj stal tu gori na smučeh. 
Pogled z Zvoha
Potem pa se že začel spuščati po strmem pobočju, desno od žičnice. Prav tam me je presenetila ovca z dvoje malih jagenjčkov. Le kaj počne sama tukaj? Se je izgubila? Ustrašila se me je, vsi trije so se umaknili na varno. Med spustom sem videl jerebiko, gole veje so štrlele kvišku. Nič ni ostalo na njej, ne listov, ne plodov. Slavc je zaključil z nabiranjem in odpravila sva se proti avtomobilu. 
Ovca s podmladkom
Odpeljala sva se do Kriške planine, ugotovila malo nad njo, na pobočjih Kržišča, da ogledana Jerebika ni tako majhna, kot je bilo videti pozimi, ko je njen spodnji del pokrivala snežna odeja. Sam sem jo mahnil še do vrha Kržišča, potem pa po travniku, pozimi smučišču, vrnil do avtomobila. Je bil prav lep izlet, nekaj hoje, nekaj klepeta, sem in tja kakšna šala. In prijetno popoldne je kar prehitro minilo …
Kržišče

četrtek, 20. oktober 2022

Ledine

Vremenski obet ni bil ravno najboljši. Toda dekleti sta imeli čas, dogovorili sta se za cilj, sam sem se zgolj prislinil zraven. Kot četrto kolo. Kajti z nami je bila seveda Kali. Na parkirišču se je že marsikaj dogajalo, snemali so reklamo za enega od nemških avtomobilov. Čudili so se, da nismo del ekipe in nas nato prestavljali po parkirišču malo sem in malo tja. 
Čez strmi del
Končno smo dogajanje pustili za seboj, izginili v megleni dan, mimo spodnjih postaj žičnic nadaljevali v smeri Lovske poti. Upali smo, da se bo višje pokazalo sonce, vendar gosta megla ni dajala veliko upanja. Čez skalne skoke je bila seveda prva Kali. Vzpenjala se je kot rojena alpinistka. Mi smo ji ob pomoči jeklenic sledili, najprej dekleti, nekoliko zadaj še sam. 
Kali
Občasno se je megla malce razkadila. Le toliko, da smo zagledali detajl kakšne stene. Rumene jesenske macesne med ruševjem. Našo pot nekoliko naprej. Pravih razgledov ni bilo in res jih tudi nismo mogli pričakovati. Strmina je bila za nami, še nekaj lažje poti, okoli ovinka, navzgor in že smo zagledali znani obris. 
Pot
Koča je v zadnjem času dobila še teraso med macesni, očitno je bil plato pred danes zaprto stavbo premajhen. Sedli smo, nekaj pojedli, popili. Nič nisem priganjal. Pa saj za to sploh ni bilo razloga. Smo že navzgor hodili prav dobro. Toda tu zgoraj ni več tako prijetno toplo kot v dolini. Zato se pretirano vseeno nismo obirali. Previdno smo začeli s spustom, skale so bile zaradi megle mokre, spolzke. 
Ledine
Sem in tja se je megleni zastor spet razgrnil, razkril gladke detajle stene Babe. Čez skalni del je bila Kali spet hitro, njene tačke so stopale zanesljivo in brez težav. Nam je bila v pomoč jeklenica, dodatna opora, varnost. Kot bi mignil smo bili v gozdu, na parkirišču. Filmska ekipa, dogajanje, se je preselilo nižje, videli smo jih na travniku pod Anceljnom, ko smo se že peljali proti Planšarskemu jezeru.
Pri koči

ponedeljek, 17. oktober 2022

Veliko Kladivo

Košuta. Vedno zanimiva. Danes sva s Tomažem lovila še zadnje lepe jesenske dni, odpeljala pod njen dolgi greben, parkirala nekje med planinama Šija in Pungert. Ravno takrat, ko sta se mimo pripeljala možakarja v kombiju tujih registrskih tablic. S puškama, dušilci. Le kaj gresta lovit? Pa ja ne … Pohitela sva v breg, malo po svoje, skozi gozd, do poti. 
Prvi pogled
Hitro sva se vzpenjala po strmem travnatem pobočju, mimo naju ni prižvižgalo nič. Še dobro, saj verjetno, kot se je nekako kislo smejal Tomaž, verjetno ne bi nič slišala, samo začutila. Deliverance … Hodila sva kar hitro, jaz seveda nekoliko zadaj, smrkelj tempo. Usmerila sva se proti Velikemu Kladivu, prisopihala na vrh v tričetrt ure. 
Preko suhih travnikov
Razgledi so bili na tako lep dan, ko na nebu ni bilo niti oblačka, čudoviti, prav na vse strani se je dobro videlo. Zgolj izbrati sva morala, kaj nama je najbolj všeč, gledati ... Med tem, ko sem poiskal škatlico z vpisno knjigo prijateljice, je Tomaž na vrhu začutil, da je začelo pihati. Sam sem se še nekaj časa motovilil pod skalo.  
Pod vrhom
Škatlico sem ob pomoči hitro prestavil na bolj primerno mesto, jo nekoliko utrdil. Sedaj je res že kar dobro pihalo in tudi mene je začelo zebsti. Čas je bil, da se pobereva nazaj proti izhodišču. Hitro sva zagrabila stvari in jo podurhala navzdol. Seveda previdno, pot je strma in kamenje na njej kot … naj se mi oprosti za tuj izraz … kugellogerji. Kroglični ležaji po naše. 
Na vrhu
Enkrat sem se skorajda zakotalil jaz, drugič Tomaž. 
Danes res nekako ni bil najin najboljši dan. Na srečo sva se hitro ujela, palice so bile v pomoč. Pa tudi pobočja pod nama niso bila res nevarna. Nadaljevala sva vendarle bolj previdno, vse do roba gozda. Tam sva uspela najti pot, ki teče prečno proti planini Pungart. 
Pogled proti domačim koncem
In verjetno še naprej. 
Malo sva ji sledila, potem pa zavila naravnost navzdol proti avtomobilu. Tam sva se nasmejala napisu, da je na planini bik in še bolj preveč vzburjenemu pivu. Ja, se zgodil. Lep zaključek dneva je bil, nebo je bilo vedno temnejše, mrak je legal na zemljo. In sedaj je treba že malo vohati zrak … če kaj diši po snegu ;-)
Vzburjeno pivo ...