petek, 30. oktober 2020

Spet smo zaprti!

Spet smo zaprti. Kaj se more, tako je. In seveda ti potem sredi Gorenjske, v tako za te konce nenavadno ravninski občini kot je Šenčur, ne preostane prav veliko možnosti. Apnišče, najvišja točka in edini resnično spodobni hrib je vse, kar imamo. Saj bi bilo lahko še slabše, če malo pomislim. 
Jutranja svetloba
Lahko bi prav blizu ne bilo Štefanje gore, do pod katerega vrh seže prej omenjena občina. In z manjšim prekrškom, katerega se zaradi pomanjkanja oznak komajda zaveš, lahko prideš celo do razgledov. Vse tja preko višjih obronkov do pravih gora. Do katerih v teh čudnih časih enostavno ne smeš. 
Pri cerkvi
Kot da bi bila po tistih samotnih poteh kakšna promenada, ulica sredi prestolnice, kjer bi lahko trosil viruse, takšne in drugačne. Toda tudi tam, kjer se vse zdi nesmiselno, sta korenček in palica tista, ki te silita k poslušnosti. Zatorej sem se zjutraj naslonil na spomenik nad Olševkom, začuden, ker je parkirani avtomobil kazal, da nisem prvi. 
Jesenski pogled
Stopil sem po znani poti, vsaj tako sem bil prepričan. Pa se mi je vse vendarle zdelo nekam novo. Spomladi, ko sem ubiral poti tu okoli zadnjič, je drevje ravno ozelenelo. Sedaj rumeni listi padajo proti tlom. Med hojo me je vznemirjalo lajanje nekje nad menoj. Podivjani pes, ki me bo naskočil izza kakšnega drevesa? Prestrašeni cucek, kateri kliče pomoč zaradi težav lastnika? 
Klobuček
Prijel sem krepelce, ki sem ga našel tam ob poti, tako, za vsak slučaj. In ga odvrgel šele pod vrhom Štefanje gore, saj psa očitno ni bilo nikjer več. Prijetno srečanje na vrhu, seveda ob primerni razdalji sva se pozdravila, videl sem nekaj zanimivih slik izpred dni. In ob mojem lovljenju trenutkov presenečeno odgovoril, da nisem novinar. 
Apnišče
Na poti proti Apnišču sem končno srečal bevskajoče čudo, lastnik je bil ob njem. Upal, da mu je bilo nerodno, nevzgojena vreča bolh je motila jutranji mir in poleg mene vznemirila zagotovo še koga. Stekel sem preko Apnišča, potem pa iskal prehode navzdol. Res sem že malo pozabil kod in kam. 
Barve
Dvakrat sem zavil narobe, potem pa le našel pravo smer. Do avtomobila. Kjer sem bil zadovoljen. Če ni drugega … je tudi ta pot dobra. Da se predihaš, lepo začneš nov dan.

sobota, 24. oktober 2020

Pod Dobenim

Včasih bi si rekel, da voda še za v čevelj ni dobra. Toda kaj, ko jesenski dnevi ponujajo velikokrat zgolj moker dan. Naj človek potem ostane doma, čez okno opazuje luže na cesti in skuša razbrati ali po površini poskakujejo kapljice? Da bi se v tistih trenutkih, ko se iz temnih oblakov ne cedi, obtoževal, da ne naredi nekaj za sebe, svoje zdravje, plahnečo kondicijo? 
Srečanje
Kaj ni potem že bolje, da enostavno stopi brez nadaljnjega na pot, ne meneč se za močo, vlago, rahlo pršenje? Kaj pa vem. Včasih sem prav takšen, kot ga opisujejo prvi stavki. Drugič se zaženem, kakšen bi rekel, kot prase v buče. In enostavno grem. Tudi danes je bilo tako. Ne prav daleč, ne prav dolgo, zgolj toliko, da sem se predihal, da je nekaj kapljic potu steklo po hrbtu. 
Jesen
In da sem vase spravil zalogo vlažnega zraka, opazil lepoto jesenskega gozda. Izhodišče ni bilo nič posebnega. Tam nad Mengšem sem avtomobil prislonil ob rob ceste, se napotil po cesti navzgor. Srečanj prav veliko ni bilo, nekaj osamljenih tekačev je hitelo proti Dobenu, mogoče še naprej Rašici. 
Markacija
Sam nisem imel takšnih ciljev. Zgolj najdba nekaj škatlic, kaj pa drugega. Saj jih je nekdo skril prav za to, da bi nas zvabil na plan. Sprva se je makadamska cesta prav zložno dvigala, kar naenkrat pa se je svet postavil pošteno pokonci. Ravno toliko, da sem malo bolj resno zadihal. Potem pa malo nad križiščem poti ugotovil, da bo za danes dovolj. Saj mora vendarle ostati še kaj poti za lepše dni. 
Melanholija
Ob stopanju nazaj navzdol sem imel več časa. Da opazim markacijo na skali, rumeno listje, z mahom poraščen štor, na katerega se je ujel samotni list. Da se čudim nenavadnim oblikam, barvam gob, ki so rasle tam ob poti. Da se nasmehnem družinici, ki se je odpravila na mokri potep. Da sem končno zadovoljen s samim seboj. S tem, da sem se premaknil iz cone udobja, naredil nekaj korakov in res pošteno … zadihal.
Novo življenje

četrtek, 1. oktober 2020

Večerna Rašica

Grem na Rašico iz Rašice, sem si rekel. Toda med vožnjo iz Črnuč proti Gameljnam me je premamilo parkirišče ob robu gozda, dobro poznano. Obrnil sem in štirikolesnika pustil tam. Saj je prav, da se malo prediham. In tudi noč še ni tako blizu, sem se tolažil, ko sem hitel po grebenu proti vasi. Srečanj ni bilo veliko, kar me je kvečjemu veselilo. 
Znamenje
Sem in tja kakšen dober dan, pa bolj ali manj razigran fifi. In nato stezica, ki me je zapeljala čisto po svoje, drobna, včasih sem ji komaj sledil. In pristal na nenavadnem vršičku nad cesto. Jezen sam pri sebi, ker sem moral navzdol, čas je tekel, večerni mrak je legal na zemljo. Ko sem prisopihal do prve izmed začrtanih škatlic je še šlo. 
Rašica
Potem pa je bilo že treba prižgati čelko. Da sem sploh kaj našel. Na koncu tudi pot, ki me je pripeljala na razgledni stolp. Saj detajlov se z vrha ni videlo prav dosti. Toda veter, ki mi je mršil preostanek mojih las, in barve tam v daljavi, vredno je bilo. Spustil sem se navzdol, pot do vasi mi je bila jasna, tam sem brez težav našel prehod na pot, ki ob pravih odcepih pripelje naravnost na greben. 
Zahod
Sedaj je bila okoli mene tema, samotni kolesar je prisopihal mimo. Kam vendarle rine v tej temi, sem se spraševal. V gozdu, ob vzponu do razpotja, kjer sem že vedel kam bo treba, so me presenetili nenavadni glasovi. Vpijejo otroci? Le kaj se dogaja, sem se spraševal? Ko sem prišel bližje, so glasovi v vejah nad menoj potihnili. 
Vas
Nasmehnil sem se in nadaljeval s hojo. Očitno sem nekoga zmotil pri zabavni večerni igri. Določil sem si točko, do katere sem moral, sprva kar malo presenečen, da je še daleč. Pa saj se vsaka stvar v življenju izteče. Tudi ta pot se bo, zaprmej, sem se tolažil. Skozi drevje se je vsake toliko posvetilo. Tam nekje nad Črnučami je bila velika, rahlo rdečkasta luč. 
Mrak
Luna me je pozdravljala, odzdravil sem ji, se počasi začel spuščati po zadnjem klancu. Parkirišče je bilo skorajda tu, avto sem že videl, ko mi je spodrsnilo in znašel sem se na tleh. Ta je pa dobra, sem zarobantil sam pri sebi. Da se zvrneš takole tik pred koncem poti, čemu pa je to podobno … Pa ni bilo hudega, strgane hlače, praska na kolenu, že sem se peljal domov.
Signal