Možic in Slatnik

Kakšen dan! Zjutraj nas je takoj, ko smo odprli okna, žgečkalo sonce, nad nami je bilo modro nebo, toplota se je nežno širila čez bele obline. Skoraj smo že pozabili, da je kaj takšnega sploh mogoče. 

Sončna pobočja

Stopili smo na sveži zrak, prisluhnili veselemu žvrgolenju pomladi, potegnili svojo sled v sneg. Izbrali smo cilj, se odločili za prehode proti desni. Nekaj kopnin je zahtevalo premislek, iskanje najboljše smeri. 

Vojašnica in Slatnik

Kot raziskovalec nekdanjih dni sem uhajal naprej, klical dekleta, kazal kam bo treba, kje bi bilo najbolje. Vsaj meni se je zdelo tako. Pa niso bila vedno najbolj zadovoljna. Nerganja nisem hotel slišati. Ni se podajalo k soncu, ki je svetilo nad menoj. 

Sedlo

Zato sem pobegnil naprej, dobro poznana pobočja, zasnežena, pozabljena. Osamljeni smučar, ki je trdil, da je bil na cilju moje poti. Pa je smučina kazala nekaj čisto drugega. Nič zato. Kdo bi se vznemirjal zaradi točke, ko je ta zgolj atom na premici življenja. 

Valovanje

Pobočja Šavnika so bila kopna, prehodi proti Kobli so se kazali. Mogoče je to zadnja zima, ko tu še lahko uideš drdranju, gneči vse naokoli. Sedaj še lahko poiščeš samotne obronke in se zazreš tja v daljavo. Snel sem smuči, odložil nahrbtnik in sedel na železno kroglo. 

Juhej

Vpijal sem zrak okoli sebe, tako zelo vedoč, da sem živ. Iskal sorodne duše. Njiju, ki sta seveda sledili napačni poti, mi mahali od daleč. Legel sem na razpokan beton, pomislil na roke, ki so ga gladile. Kopnine so obetale rožno polje. Kmalu, skoraj jutri. 

Zavoji z vrha

Tipanje po ravno pravšnjih belih kristalih, dolg spust, koraki nazaj na sedlo, novi zavoji, spet bo treba navzgor. Valovanje, vzponi in padci. Kako znana zgodba. Tam sta me čakali, s pogledom zazrtim v Grapo. 

Možic pred čudovito kuliso

Skupaj smo se spustili navzdol, sneg je bil ravno pravi, zavoji dolgi, polni užitka. Smeri ni bilo težko določiti, iztekla se je tako kot vsaka druga, za nami je ostala minljiva sled. 

Uživanje v celcu

(Soriška planina – Možic – Slatnik)