nedelja, 31. avgust 2014

Grado in stena nad Doberdobskim jezerom

PROTI MORJU – 27.8.2014 – Tokrat smo za zaključek počitnic izbrali italijanski Gradež. Nam je tako ustrezalo. Zakaj, je dolga zgodba, ki se jo pripoveduje ob zimskih večerih. Ne tokrat, na začetku jeseni. Živa in babica sta bili moja družba, ko smo se skozi nevihto odpeljali proti morju. Pa je bilo še pred Ljubljano bolje, vožnja po avtocesti nezanimiva kot vedno. V Italiji smo ji sledili le do Monfalconeja, kjer smo ubrali smer proti mestu Grado ali Gradež po naše. 
Parkirišče v Gradu
Nismo imeli težav najti parkirišča, ob ostalih premičnih domovih smo parkirali. Babica in Živa sta seveda takoj izginili v posteljo, sam pa sem se sprehodil naokoli in nato v prijetni družbi ob avtodomu s tako domačimi oznakami malo poklepetal. 

GRADEŽ – 28.8.2014 – Jutranje razmigavanje. Z Živo sva jo seveda mahnila do obale, da vidiva, če je kaj vode in kako je to leto s soljo. Pa je bilo predvsem prvega presneto malo, skopo se odmerja morje tem krajem. 
Čakajoči
Po nizki vodi sva se sprehodila do otočka, kjer so se na mivki že obračala prva telesa, kajtarji so v svoja pisana padala lovili veter. Še daleč od obale je bilo vode komaj do kolen. Da je temu tako, se je šla prepričati tudi babica, nato pa kar malo razočarana namesto zamahov nad globinami na obali brala knjigo. 
Močvara
Pa sem rekel, da ni za obupati, skupaj sva šla še enkrat iskat vodo, najprej do čudnih napisov v veliko jezikih in še dlje do boj. Kaj točno označujejo, ni bilo jasno, vode je bilo tu kvečjemu manj. Pa tudi obala ni bila več tako prijazna, okoli so brenčali komarji, preveč firbčne mravlje so lezle tja, kamor ni treba. 
Obala
Ko sva še ugotovila, da vode za tuširanje tu okoli že dolgo ni več, sva se poparjeno vrnila domov. Toda obupati prehitro ne gre, zato sva po kosilu z Živo optimistično prišla na obalo znova. Da vidiva, kako sedaj kaže. Pa je bilo zgolj slabše. Oseka je razkrila mivkasto dno do količka z bojo in naprej.
Nasmejana
A se nisva dala. Hodila sva do tja in naprej, tako dolgo, da sva res lahko nekoliko zaplavala. Na koncu celo nisva več čutila tal pod nogami. Čuden občutek. Čofotala sva in opazovala mravljice daleč nazaj, ob dežnikih in ležalnikih. Bila sva tako navdušena, da sva se, ko je bila mivka znova na dosegu rok, kot dva otroka obmetavala. 
V eni od cerkva
Kaj pa bi drugega lahko pričakoval? Se dolgočasil? Pa jade. Toda popoldne je bilo še dolgo. Zato smo znova vsi zastavili korak. Proti Gradežu, mestu zgodovine in sladoleda. Tega je bilo, kot se za obalo spodobi, povsod zadosti. Kopalni dan se je počasi zaključeval, zviti sončniki, v vrsto zloženi ležalniki. 
Morska pot
Ob njih smo zavili v mestne ulice, na stojnicah poskušali, kateri klobuk nam bo stal lepše. Seveda pod budnim ocenjevalskim očesom vzhodnjaškega prodajalca. Čudenje pisanim čilijem ter kaktusom na eni od stojnic, že smo bili pri cerkvi. Zgolj hiter pogled, tudi v sosednjo kapelo, ostanke časov Rimljanov. 
Pogled s pomola
V mandraču smo vihali nos, da voda v tem kanalu smrdi, opazovali važne mladeniče v čolnu in na klopci ob obali polizali sladoled. Obala je bila že prazna, sonca, ki je prej dajal vročino in silil v oči, ni bilo več. Na enem od pomolov smo daleč od obale zmajevali z glavo. Tu ne bi bilo dobro skakati v vodo. Dan je prinesel veliko, še film in že ga je bilo konec. 
Večerni odsevi

MORJE – 29.8.2014 – Jutro me je našlo na dveh kolesih. Seveda po tem, ko sem odrezal žico ključavnice. Ko pa nisem našel ključa, naj mi bo oproščeno. Se zgodi. Brcal sem mimo kraja Grado Pineta, večjih in manjših kampov, proti opazovališču za ptice na robu lagune. Pa so še spale, laguna je bila skoraj prazna. 
Ptičji raj
Sem vrgel pogled na vrabca ali dva, ugotovil, da mostu čez kanale proti Belvederju ni, nasip pa povsem zaraščen. Nadaljevanja tako ni bilo, le vrnitev v zavetje doma. Kjer je čakal zajtrk, po njem pa nov sprehod po blatni plitvini do otočka z mivko. In naprej. Vse dokler voda ni bila dovolj globoka. In je tudi babica končno lahko prišla na svoj račun. 
Mesto med suho travo
Pa tudi midva, obmetavanje z mivko in vongolami je bilo že tradicija. Potem smo na obali legli in brali toliko časa, da se je sol na nas posušila in je sonce postalo prevroče. Predlog, da gremo proti obali, je bil splošno sprejet, le Živa je imela dodatno zahtevo. Da je zanjo sprejemljiva zgolj senca v našem domu, točneje v postelji. Tudi prav. 
Plaža
Smo bili malo na stolih pred domom, malo pa v njem, uživali v brezdelju, po kosilu pa odigrali partijo kviza, počakali v senci, vse dokler se nista Živa in babica odšli shladiti do morja. Z brodenjem po plitvinah seveda. Prava globina je bila predaleč. Sam sem skočil na kolo, smer je bila druga. 
Kip brez glave v Ogleju
Do Gradeža in naprej, tam ob laguni, po kolesarski stezi, vse do Ogleja. Pogled na ostanke Rimljanov, mozaiki bazilike, večerni žarki na nasipu v bližini Belvedera. Lepo je bilo. Ob sončnem zahodu, ko so se na morju prelivale žive barve, sva šla z babico še enkrat po plitvini do soli. 
Bazilika z mozaiki
Počasi je prihajala plima, voda se je dvigovala. Hodila sva do nekaj zamahov, nato pa vrnila pod tuš pred večernim filmom. Pa postelja zanj ni najboljša, hitro me je zmanjkalo. Tako je tudi Živa raje naredila floto papirnatih ladjic, mogoče pa z njimi jutri kam odplujemo. 
Laguna in Isola di Barbana

ISOLA DI BARBANA – 30.8.2014 – Kam in kako je bilo odločeno dan poprej. Za naju z Živo. Babica se je odločila v zadnjem hipu. To po navadi ni dobro. In tudi tokrat ni bilo. Hitenje, prevračanje, lovljenje za mišji repek. No, konec dober, vse dobro. Menda. Že smo sedeli na strehi ladjice ter se peljali po kanalih proti otoku Barbana. 
Na strehi ladjice
Pol ure dolga vožnja po vodni poti, označeni z zelenimi in rdečimi stebri. Varni prehod skozi močvirja lagune. Pristanek na frančiškanskem otoku, stopali smo mimo velikega belega križa v cerkev, romarsko svetišče, posvečeno Mariji. To je jasno dal vedeti kip Marije na nosilih, ki ga ob procesijah nedvomno nosijo naokoli z vsem rompompomom, ki sodi zraven. 
Pred pristankom
Lepo poslikana mogočna kupola nad oltarnim delom pritegne pogled, tudi stranski oltarji so zanimivi. Ravno ko smo se odpravljali proti izhodu, je do nas pridrajsal eden od patrov in se v italijanščini začel razburjati. Nismo mu mogli dopovedati, da ne vemo, kaj govori. Italiano non kapito. Bi rekel stric gugl. 
Romarski cilj
In smo tudi mi. Pa nas tokrat on ni razumel. Njegovo oponašanje mlina na veter smo razumeli kot opozorilo, da ima Živa prekratke hlače. Enostavno smo se obrnili in šli po svoji poti. Na turistov polnem otoku bi se pa že lahko naučil še kakšen jezik. In malo stopil sam v korak s časom. 
Strop v kapelici
Tiste rjave cote so res tako retro, čisto out, bi rekel kakšen modni guru. Ali pa v njih našel novo smernico, vredno pist po katerih se v Milanu ali Parizu sprehajajo vitke dolgonoge. Kdo ve. Nihče nas ni preganjal iz sosednje kapele, blizu katere je skrita tudi škatlica. Bolje rečeno vrečka iz usnja. Domiselno. Dobra ideja, a nekoliko šepava izvedba. 
Živa ob  vodi
Seveda je bil obvezen postanek pri spomenikih temu in onemu, nato pa smo zavili na sladoled in kapučino. Še v trgovinico smo pokukali in znova v cerkev. Zgolj toliko, da smo kupili svečo za spomin. Dlje zaradi razboritega patra raje nismo hodili. Pa saj, zakaj pa bi? Videli smo vse, kar je na malem otoku vredno videti. 
Eden od spomenikov
Že nas je ladjica peljala nazaj proti kopnemu. Po pristanku smo se ob vračanju proti domu ustavljali še ob stojnicah. Zgolj, da smo pasli firbca. Sejem bil je živ, mednarodna zastopanost velika in raznovrstna. Tako prodajalcev kot blaga. Vzhod je prevladoval, čemur se nismo čudili. 
Znova na mivki
Po kosilu sva šla z Živo pogledat, kako danes kaže z vodo, babica pa se je zaradi prask vratolomnega jutranjega prevračanja odločila, da danes kopanje zanjo odpade. Voda je bila osvežujoča. Ko sva seveda do nje prišla. Kar pa je v teh koncih dolga zgodba. 
Cvet
Poklepetali smo s prijateljem, nenadejanega srečanja smo bili res veseli. Nato pa po odločitvi babice, da danes ne gre na kolo, že pakirali stvari. Smer - Doberdob. Znova smo bili neodločni, le katero smer naj uberemo? Na koncu smo se po obratu pri lokalnem Sparu in preboju skozi zastoje ob Gradežu odpeljali proti Ogleju. 
V baziliki
Babica je pred večernim zaprtjem ujela ogled bazilike in mozaikov, sam pa sem med tem poiskal znano parkirišče. Živa se je ogledom odpovedala, je bil spomin izpred leta ali dveh še zadosti živ. Sam sem šel babico poiskat, da se nama ne izgubi, čez ostanke nekdanjega pristanišča sva se vrnila do avta in doma. 
Pristanišče iz časov Rimljanov
Z vožnjo smo nadaljevali do Sredipolja, ki se mu danes reče Redipuglia. Parkiral sem ob velikem spomeniku noriji prve svetovne vojne. Sledil je hiter sprehod do pomnika na nižjem griču, nato pa sva z babico na drugi strani ceste še preštela število prisotnih vojakov. Presente. 
Presente
Jih je več kot 41.000. Grozljivo. Še bolj, ker gre le za slabo polovico padlih vojakov tretje armade. In to je bila zgolj ena stran. Ja, tako je, ko se gredo generali vojno. Ljudje pa trpijo. Sto tisoče, miljone zgodb, povezanih s padlimi. Matere, žene, otroci. Čakajoči. Zaman. 
Igra svetlobe
Z vožnjo smo nadaljevali do mesteca Doberdob, tam zavili proti jezeru. Na zamišljenem parkirišču smo malo motovilili, da je bilo zadosti ravno, nato pa se pripravili za spanje. Po večernem filmu seveda. 


STENE NAD DOBERDOBSKIM JEZEROM – 31.8.2014 – Jutro je treba loviti mlado. Ura je kazala okoli sedme, ko sem se pretegoval, pa tudi babica in Živa sta se kmalu zbudili. 
Pri doberdobskem jezeru
Zaspanost se nam je še malo poznala, ko smo po zajtrku krenili na pot. Babico je ponoči motila glasba, Živo pa verjetno zgodnja ura, ko je bilo treba iz postelje. Pot do zapuščenega informacijskega središča je bila široka in ravna, naprej pa nekoliko ožja. Pripeljala nas je do mostiča na robu jezera. 
Kje pa je voda?
Za lato, ki je zapirala dostop, se nismo preveč menili. Res pa smo videli, da bo razgledna točka prej ali slej dokončno preperela. Pa saj pravega razgleda tako ni bilo. Zgolj na trstičje, ki se razteza vse, kamor nese pogled. Vrnili smo se do odcepa, ki vodi proti hiši Cadorna, se vzpeli do zgornje ceste in še naprej do plezališča. 
Via Facile
Prva, za ogrevanje, je bila smer Via Facile, klasična trojka. Menda. Pa so se mi posamezni detajli zdeli kar nekoliko težji. Ali pa zgolj še nisem bil zadosti ogret. Za menoj jo je splezala še Živa, seveda dvakrat. Potem pa sem jo ponovil še sam z varovanjem od zgoraj. Sem kar tekel čez steno, sedaj se mi ni zdela več nič posebnega. 
Živa na vrhu smeri
Za nama se je povabilu odzvala še babica, kateri pa je pod vrhom spodnjega dela zmanjkalo oprimkov, bala se je novih poškodb, danes ni bil najbolj njen dan. Zato sem jo spustil nazaj na trdna tla, nato pa splezal še sosednjo smer, imenovano Diedrino, klasično štirko. 
Vstopni del 
Mi je šlo dobro in hitro sem bil na vrhu. Med tem je Živi volja povsem izginila, začela se je kujati. Treba je bilo nekaj počitka, sam sem odšel do hiše Cadorna in našel za njo opazovališče iz prve svetovne vojne. Vrnil sem se do deklet in skupaj smo opazovali italijanske plezalce, ki so prišli med tem. 
Diedrino
Volja se je toliko popravila, da je Živa uspešno splezala tudi smer Diedrino, vse do vrha. To pa je bilo tudi vse. Nič več, je bilo jasno sporočilo. Pospravil sem opremo, skupaj smo se napotili do hiše, tam raziskali rove do konca in prebrali pojasnilno tablo o bojih v okolici Doberdoba. 
Pogled na jezero iz zraka
Mimo hiše smo šli do Gradišča, utrjene naselbine antičnega časa in še naprej do položajev iz prve svetovne vojne. Našli smo fige, šipek in čudovit razgled. Sam sem nižje poiskal daljše rove, prsobranov pa je bilo tako povsod zadosti. Počasi smo se spuščali proti hiši Cadorna in zgornji cesti ter naprej do našega doma. 
Doberdob, slovenskih fantov grob
Živa je bila sedaj že boljše volje in kaj hitro si je izgovorila sedež ob meni, ko sem zavil s parkirišča na cesto in peljal naprej do avtoceste pri Monfalconeju, tej pa s postankom na Lomu sledil proti domu.
Vhod v eno od kavern

torek, 26. avgust 2014

Napoleonica

MILJE – 24.8.2014 – Vreme je bilo bolj kilavo čez vikend. Ker pa sem imel še nekaj dopusta, katerega bi bilo dobro izkoristiti, smo se v nedeljo popoldan z dekletoma in babico odpeljali proti morju. Iste misli so po glavi rojile še marsikomu, saj je bila cesta polna, občasno so nastajali zastoji. 
Milje, trg pred cerkvijo
V Postojni smo natočili gorivo, nato pa pred Koprom zavili proti Trstu in se takoj za mejo odcepili do Milj. Muggia, kraju pravijo dandanes. So že taki časi. Našel sem mesto na parkirišču ob obali. Zanemarjeno, prašno, mestoma tudi blatno. Kar pa ni motilo domačinov, ki so se nastavljali soncu ob obali, na poceni ležalnikih, kot bi se znašli v poceni filmu izpred petdeset let. 
Marija z Jezuščkom
V vodi ni bilo nikogar, mogoče so bile krive table za prepoved kopanja ali pa zgolj lenoba. Le na pasji plaži nekoliko naprej je bilo živo, tam so čofotali družno štirinožni kosmatinci in njihovi lastniki. Sam sem nekoliko odmaknjeno naredil nekaj zamahov v slanici, nato pa smo vsi skupaj zastavili korak proti centru Milj. 
Pogled izpred gradu
Sprehod skozi stari del mesta, pogled v cerkev, postanek na glavnem trgu, vzpon do gradu. Varno je skrit za svojim obzidjem, do njega se ne da. Pa nič, smo rekli tako gradu, kot parkirišču, ki nas niti najmanj ni navdušilo in odpeljali do znane ceste nad Trstom. Napoleonica. 
Večerni Trst
Tudi tam je bilo živo, nedelja popoldan, sonce po mrkem vikendu, sem moral kar malo počakati na prosto mesto. Toda čakanje se je splačalo. Končno smo res lahko začeli dopust. Babici in Ajdi sem se pridružil ob pogledu na Trst, oko smo uprli tudi v stene nad potjo, jutri nas bodo gostile. Ko se je iztekel večerni film, smo izginili vsak v svojo posteljo.
Sen

NAPOLEONICA – 25.8.2014 – Če se res po jutru dan pozna, smo vedeli, da nas nima kaj skrbeti. Sonce se je smejalo tam na obzorju. Med tem, ko sem sam še klofal po tipkah računalnika, so vstala tudi dekleta. Že med zajtrkom je tekla beseda o tem kam in kako. 
Prva smer brez imena
Med hojo do čudovitih razgledov tja proti domačim krajem se je razprava nadaljevala. Dokler nismo razvili vrvi pod steno, kjer so nam bile že znane tri smeri brez znanega imena. Skala je bila suha, topla. Pobožal sem jo, kot jo je Maja pred mesecem in nekaj. Počofotal po prvem oprimku, ki je nosil vodo, gledal, če se kje skriva martinček, ki nas je presenetil takrat. 
Ajda v vertikali
Redka varovala, premislek in iskanje oprijemov. Za nadaljevanje naravnost navzgor. Vse do vrha, vpetja, menjave spodaj pod steno. Dekleti sta se vzpeli za mano, Živa kot pajek, Ajda nekoliko bolj preudarno, zanesljivo. Iskala je dobre oprimke, našla svojo pot. Kot jo je treba najti v življenju, jo sprejeti in stopati po njej z dvignjeno glavo. 
Druga smer brez imena
Za nami je svojo smer iskala še babica. Prvič s plezalkami je našla svojo linijo, najprej levo in nato povsem desno. Med zelenjem in rožami je bilo več oprimkov, zakaj pa ne. Smejali smo se, da je ona še iz tiste šole, klasične. In da ji je zato, tudi ko se prime za klin, to vsekakor odpuščeno. Če že zanemarimo njenih sedemdeset in še nekaj let. 
Tretja smer
Za svojo smer je navdušila tudi Ajdo, nato pa sta odšli v naš dom po čokolado in sok. Ravno prava malica za tak dan in silne napore. Sam se nisem predal zavitim linijam, plezal sem povsem naravnost, nato pa prav tako tudi sosednjo smer, nekoliko krajšo in lažjo. Pravi cukrček. 
Pod drevesom
Živa je švignila po njej kot martinček. Nekoliko počasneje, pa zato nič manj elegantno, pa sta do vrhnje vponke priplezali še Ajda in babica. Sedaj je bilo treba zgolj še izpeti zgornjo vponko in se spustiti navzdol. Pa je Živi zmanjkalo moči, pretrdo sem zavil vse skupaj, zato sem moral kar sam popraviti svojo napako. 
Sedemdeset in nekaj ...
Če ji seveda lahko tako sploh rečeš. Saj so napake lahko z drugega vidika prav silen uspeh. Da si vsaj poskusil, če nič drugega. Dopoldan je bilo treba zaključiti, postalo je vroče. Čakala nas je tretja smer, desna, že tudi znana. Ajda je bila sedaj na drugi strani vezi z življenjem, dobro je varovala, ko sem uspešno priplezal do vrha. 
Profesionalec
Seveda sem nadaljevanje ponudil dekletom, ki niso imela večjih težav. Živa je do vrha kar skočila, Ajda je plezala bolj preudarno, zložno, njeni gibi so jo odsevali takšno, kot tudi je. Babica je bila že utrujena, toda ni se dala. Več truda vložiš, večje je veselje in zadovoljstvo, če ti uspe. 
Spust
Vročina se je stopnjevala, dekleta je zmagovala utrujenost, zato smo pospravili opremo in se napotili na osvežitev in kosilo. Po njem si je vsak poiskal svojo zabavo. Ajda in Živa sta se spopadli v partiji Monopolija, sam sem sedel na kolo, se po Napoleonici zapeljal do obeliska. 
Center Trsta
Od njega pa po hudi strmini spustil do velikega svetilnika, pomnika nekega drugega časa. Škripanje zavor skozi Trst me je pripeljalo na glavni trg, do rimskega gledališča, zlezel sem na hribček sredi mesta in obiskal enega od mestnih pomolov. Na poti nazaj sem opazoval kopalce, uživali so v objemu morske vode. 
Rimsko gledališče
Sam sem zagrizel v breg, tokrat seveda navzgor, strmina je bila res huda. Ravno sem ustavil pred domačim pragom, ko sta babica in Ajda odhajali na sprehod do cerkve na Vejni. Midva z Živo tudi nisva hotela zgolj počivati, zagrabila sva opremo in šla do Torre Trieste. 
Živa v Torre Trieste
Najprej je bilo treba najti dostop, potem pa sva preplezala že četrto današnjo smer brez imena. No, ne čisto brez. Njeno ime je Senza nome. Brez imena. Itak. Ocena 4a. Spodbujali sta naju tudi pohodnici, ki sta se že vrnili z razgledišč nad steno. Tokrat nista plezali, je bilo zanju dopoldansko naprezanje zadosti. 
Dan se poslavlja
Večerilo se je, ko smo pod Traversato classico odhajali na ogled večernega filma, po katerem je seveda sledilo zgolj še zasluženo spanje. 

PARALLELE – 26.8.2014 – Ob našem prebujanju so po strehi topotale dežne kapljice. Ajda je zavzdihnila, da ne bo nič s plezanjem. Glej si jo dekle, kako je zagreta, sem si mislil. Ko smo vstali se je vreme izboljšalo. Oblaki so vodo zadržali zase. 
Pod oblačnim nebom
Spustili smo se navzdol do sektorja Parallele, kjer smo si za ogrevanje znova omislili dve kratki trojki. Ni bilo težav, do vrha Corso '98 sem splezal kot bi mignil. Za menoj je smer večkrat ponovila Živa, pa tudi Ajda in babica sta v primorskem kamnu našli več kot dovolj oprimkov. 
Babica na vrhu Corsa
Za konec je smer še enkrat splezala Živa, tokrat v vodstvu. Prvič. Brez strahu. Ker je bila pripravljena, sem dovolil, da na enak način spleza še sosednjo smer. Ho bisogno di te. Potem, ko sem do vrha prišel še sam, je smer še večkrat ponovila. Kot raketa. 
Živa v vodstvu
Tudi Ajda se ni ustrašila vertikale, le babica je bila za ponovitev preveč utrujena. Ker jo je splezala že ob našem zadnjem obisku, morebiti tudi ni bilo več prave motivacije. Pa saj, zakaj bi presegala samo sebe, če za to ni prav nobene potrebe. Z Živo sva želela še nekaj več, ustavili smo se pod bližnjima smerema z oceno 4a. 
Ajda pod vrhom smeri
A sem bolj pozabljive sorte, v vodniček pa za osvežitev spomina pa tudi nisem pogledal. Zato sem sledil liniji in dobro vidni verigi nad seboj. Sprva po smeri La fonte della giovinezza, nato pa sem sredi nje prestopil v sosednjo La via accanto, po kateri sem uspešno splezal do vrha. 
Babi
Živa mi je najprej sledila po tej zanimivi varianti, nato pa uspešno splezala do vrha v celoti po »pravi« smeri. Nad nami so bili vedno bolj črni oblaki, samo čakali smo, kdaj se bo ulilo. Zato sva pospravila opremo in sledila babici in Ajdi, ki sta se že vzpenjali proti kraškemu robu. 
Oprimek
Ujela sva ju na vrhu stene, kjer je med prvimi dežnimi kapljami babica nabirala šipek. Oblaki so se podili sem in tja, dež je začenjal in ponehoval, kot bi nekdo odpiral in zapiral pipo. Ko je vedno bolj padalo, je končno padla odločitev kako in kaj. 
Zbrana
Z babico sva polnih želodčkov odšla še enkrat do mesta, kjer se res lepo vidi Trst. Nato pa smo že sledili cesti do Občin, tam zavijali proti Fernetičem in Sežani, od tam pa peljali naprej proti Miljam. Tokrat ne obmorskim, temveč našim domačim, Gorenjskim.
Slabi obeti