Znova in znova

Tokrat smo vrgli karte na mizo. Dve sta odločili smer, zopet smo pristali v Sovčah. Te so nam postale že čisto domače, prirasle k srcu. Zavoji po smučišču veselijo dekleta, sam pa raje po zdaj že zelo znani poti ubiram korake skozi gozd. Tudi danes. Zjutraj. 

Brana

Sonce je cel teden grelo, ko smo ga prišli pogledat, pa se je sramežljivo skrivalo za oblaki. Vas je bila videti zaspano mirna, še preden so se prvi smučarji zapeljali po progi, sem izginil v gozd. Toplota prihajajoče pomladi liže sneg, na poti nad smučiščem so se kazale kopne flike. 

Tihožitje

Dihal sem tako hitro, kot sem si določil sam. Kot sem zmogel. Nikogar ni bilo za menoj, nihče me ni prehitel. Misli sem izklopil, osredotočen na korake, sneg pod menoj, drevesa vse naokoli. Mlade smreke so se veselile obdobja rasti, starejše so preudarno čakale. Vedele, da hitenje ni nikoli dobro. 

Znani pogled

Pot mi je bila sedaj že dobro znana, vsak zavoj, prehod, hiška, kot izgubljena, sredi ničesar. Na strminah je nekoliko drselo, ravno toliko, da ni bilo dolgčas. Nad menoj se je pokazalo smučišče, sončna pobočja. Prečil sem jih, znana obraza sta se pokazala, pomahala, odpeljala naprej. 

Sam

Žičnica je brnela, smučarji vriskali, miru ni bilo več. Hitro sem se vzpel do tromejnika, spustil na domačo stran. Toliko, da sem sedel na klop in užil tisti znani razgled na dolino pod Poncami. Redko kje je lepši. 

Dolina

Z dekleti smo se spet dobili, z njihovo pomočjo sem skočil do Taubenkogla, le toliko, da sem se pofočkal. Nato pa že zavijal po znanem travniku navzdol, moja sled izpred dni je bila še tam. Skozi gozd je šlo kot vedno po svoje. Zabavno. Pravi izziv. 

Zavoji

Iskati dobre prehode, paziti na debla, veje. Nižje so kopni deli določali smer. Pa je šlo. Brez težav vse do brane, kjer je bilo treba smuči za nekaj metrov vzeti v roke. Nato pa sem štel zavoje, do konca in naprej. Tako kot že tolikokrat, tako kot je prav in lepo. 

Polž

(Sovče – Tromeja)