sobota, 31. januar 2015

Sneženi Jakob

Jutro kot vsako drugo. Bi lahko rekel. Pa ni bilo. Kajti dan poprej je skoraj pomladno tople košenine prekrila bela snežna odeja. Tudi ceste niso bile najboljše, zato smo z nosovi na mrzlem steklu zgolj opazovali snežinke, ki so plesale mimo. 
Dan se je zbudil
Danes pa je bilo treba iti. Kamorkoli. Na Jakoba. Sem se odločil potem, ko so vsi prijatelji namignili, da dogovorjenih obveznosti ni možno preložiti. In sem sam, prvi danes zarisal sled v sveži sneg. Pešcu, ki jo je tu gori verjetno mahal že dan poprej sem sledil do prve kmetije.  
Kozolci
Šel sem nad njo in pred seboj kmalu zagledal znano veduto s cerkvico na sredini, nad gozdom, pripeto na nebo. Cesta je bila dobro očiščena, smuči so pristale v rokah za tistih nekaj korakov. V hišah je bilo še vse mirno, čeprav je svetloba že zdavnaj pobarvala svet. Celo domači pes se je moral še stiskati v svoji koči, nič ga ni bilo na spregled. 
Obronki
Znova sem drsel skozi gozd, snega je bilo dosti, toda manjkalo mu je podlage. Zato sem tu in tam razkril listnato odejo, suhe trate, spomin dni, ki jih ni več. In na poti višje gori pozdravil prvo srečanje, z nasmehom nadaljeval proti Katarini, zavil levo na sled kolovoza in nato dokaj naravnost stopal do vrha. 
Pozdrav domov
Cerkvica je bila sedaj poleg mene, lahko bi jo pobožal, pa sem raje lovil mesta, kjer ni škrtalo. Veter je odpihnil belino in previdnost se je obrestovala. Megleni pogled, nekaj žarkov se je sramežljivo prebijalo skozenj. Smuči so previdno zdrsnile po pobočju, lepi zavoji so bili, včasih je šlo globoko, vedno ne, pršelo je naokoli. 
Velikan
Iskal sem svojo sled, pri cesti prestrašil opletajočega motorista, nato pa skozi gozd sledil znani poti. Ubral sem prave odcepe in že stal nad zadnjim pobočjem, tik nad cesto, le nekaj korakov do avtomobila. Odločitev ni bila težka, že sem lovil ravnotežje po travniku.
Jakob
Pomrznjeni sneg je eleganco spremenil v cirkuško prvino klovna na trhlih nogah. Vse se je srečno izteklo, kot se mora in je prav. In bilo je lepo, sem veselo vriskal, znotraj sebe seveda, ob zadnjih korakih do toplega zavetja. 
Sončni travniki

(Legastja – Jakob)

nedelja, 25. januar 2015

Velike živali

Same velike živali. Sem imel danes v načrtu. Toda do njih je bilo še treba priti. Kajti že začetek je bil prav zvit. Zgolj sledenje mojemu nosu in temu, kam ga vodi čudežna škatlica, povezana s sateliti, je pripomoglo, da sem našel prave odcepe in po lepi in ravni cesti pribrcal v Cuntovo grapo. 
Postanek na sončni strani
No, tako se menda imenuje zajetje. Kajti dolina je bila lepa, spokojna, zanimiva. Grape pa nisem videl prav nobene. Vsaj takšne prave, rovtarske. Tudi potem, ko sem brcal naprej in ravnine ni bilo več. Ko so me klanci, nekoliko spusta in nato seveda znova klanec, pripeljali do sv. Barbare. Kjer sem si oddahnil, razgledal, preden sem oddrvel do Hotedrščice in od tam skozi Žejno dolino, ki je lahko marsikaj, žejna pa prav nič. 
Senožeti
Malo po svoje, kot vedno, sem zasledoval svojo prvo današnjo žival. Ali vsaj njen hrib. Medvedje Brdo. Kajti medveda nisem videl nobenega. Ne, ko sem v samoti poti rinil svojega dvokolesnika proti prvi naslednji civilizaciji, niti kasneje, ko sem že stal na razglednem vrhu nad sv. Katarino. Same ženske duše sem danes obiskoval, svete kot le kaj. 
Žejna dolina?
Še enkrat sem pogledal naokoli, potem pa jo nekoliko razočaran, ker kosmatinca ni bilo opaziti niti daleč, še manj pa blizu, mahnil proti drugi veliki zverini. Ki bi jo danes res težko kje srečal. Dinozavra. Toda vsaj njegovi ostanki so še prav dobro vidni, le malo od Medvedjega Brda naprej. 
Sv. Katarina
Odtisi, ki jih je pustil v morskem blatu pred 220 milijoni let, ko je čofotal tu okoli. Ni si težko predstavljati njegove hoje, pogledov za plenom in plenilci, hlajenje v plitvini. Preden v zadnjem trenutku spremeniš načrte. Tako želeni spust proti Godoviču sem zamenjal za novo preverjanje, če je medved že prišel domov, nato pa se spuščal do ceste, po kateri iz Žirovskih rovt drvijo v smeri Logatca. 
Sledi izpred milijonov let
Sem imel kar podoben cilj, le prej sem še zadnjič danes zagrizel v breg. Tja do Petkovca, da obiščem še sv. Hieronima. Moško dušo. Ki pa stoji na prav res lepem razgledišču, tako zelo, da sem malo posedel, si oddahnil, nato pa brcal naprej ali nazaj, kakor se obrneš, seveda pa prav, tja do izhodišča, da zašpilim klobaso.
Nestvarni pogled pri sv. Hieronimu

sobota, 24. januar 2015

Ko se izpolnijo sanje

Kako je to zanimivo. Da je čisto drugače, če si sam, s svojimi mislimi ali pa se smejiš s prijatelji. Otožnost lahko hitro zamenjaš z razposajenostjo, odkrivanjem novega, pomežikneš, deliš. In koliko lahko doživiš, samo zato, ker znaš podati roko. Že tam v Logatcu, ki je bilo tokrat izhodišče vandranja, izleta, ki je prinesel toliko tega, kar sem si že dolgo želel.
Obronki pod sledjo sonca
In nato naprej po poti. Ko smo se ustavili v Idriji, na kratko, za oddih. Nato pomolili v Spodnji Idriji, pri farni cerkvi, in zlezli na Stražo. Visoko nad Idrijco. Kjer je vse v breg. Tako zelo, da se morajo ponoči verjetno držati za rob postelje, da ne padejo z nje. Se pa zato daleč vidi.
Straža
Tudi mi smo gledali in se čudili, nato pa šli poslušat slapove in božat zanimive skalne obline v sotesko Pasice. Skušali smo se vživeti v požrtvovalnost tistih dni, ko je bil na eni strani človek sočloveku res blizu, tistemu na drugi strani strelne linije pa zgolj volk. Homo homini lupus. 
V soteski Pasice
Pretreseni smo zbežali, mimo Cerknega, znova do Idrijce. Reka nas je vodila, do mostu, kjer smo zavili na čudovito razgledišče visoko nad dolino. Spet smo našli svoj mir, zaigrali na nenavadne piščalke popevko z babami, tistimi divjimi. Postali na razgledišču, kjer se vidi daleč in naprej. 
Prijatelja
In se nato mimo Plečnikove mojstrovine v Ponikvah, kjer smo tudi mi obiskali Marijo in našli zaplato snega, spustili do Soče. Tam, kjer se poljubi z našo dosedanjo spremljevalko in pravijo, da je tudi most. Mi smo videli zgolj smaragdno jezero. Preden smo jo mahnili naprej. 
Sanjski razgledi
Do Tolmina, kjer so se pred stoletjem tresle gore, tako so se tepli. Vsaka ped teh krajev spominja na to. Pred spominom, našli smo ga tam ob Soči, smo pobegnili k čudesom narave. Tudi teh je tu veliko. Kot bi jih nekdo natresel namerno tja, kjer bo zemljo nekoč prežela kri. 
Plečnikova mojstrovina
Tam v koritih so topel izvir, hudičev most in medvedova glava. Da kar gledaš in se čudiš, presenečen in presrečen. Ko višje prideš do jame, ki vzbudi bolj občutek nebes, kot pekla. In nato po cesti, široki toliko kot je, niti ped več, niti ped manj, do Čadrga. 
Smaragdna korita
Od tam pa mimo kosmatih mladeničev do razgledišča za bogove. Kajti pod našimi nogami je ležal svet, tiho smo stali na robu in vpijali trenutke. To so takšni, ko si srečen. Da si prišel sem gor, da si, danes in tu, vesel prijateljev, sebe, lesenih skulptur. Ko komaj verjameš, da je vse res. 
Pot v pekel?
Gledali smo svet nad seboj, čudovite oblike pod nami. Dokler nismo naredili velikega koraka, prav tja dol, kamor smo ravnokar imeli uprt pogled. Do najbolj čudovito strašljivega opomina. Da bi se to ne smelo zgoditi. Milijoni grobov, desetine milijonov jokajočih. 
Ko si srečen
Ko ostaneš brez besed. Tam pod belimi gorami, otožno, samotno. Špegali smo skozi linice, brali imena na lesenih ploščah. Tisoče in tisoče usod. Tako grobo prekinjenih, od njih so ostali zabrisani spomini in zaznamek na tem osamljenem mestu. Ki spominja in opominja. Da se to ne bi smelo ponoviti. 
Sonce
Še enkrat smo vzdihnili zrak, prežet z zgodovino, zatisnili ušesa, da bi ne slišali več hrupa zdavnaj končanih bojev, pokov pušk, udarcev bomb, krikov umirajočih. Zamišljeni smo odšli nazaj, v tisto, čemur danes pravimo civilizacija. Ki je zraslo na krvi preteklih rodov. 
Javorca
Za konec, tik preden smo ob Soči zapluli do novega mesta in naokoli še zadnje ritnice v varžet, smo se razgledali po Tolminskem. Seveda z gradu, kajti od tam se res vidi tako, kot se mora. Lepo, žareče, večerno. Je bil tak sprehod, da človek zadiha in se prečisti. In se nato še zadnjič ta dan spusti. Na trdna tla. 
Tisoče usod
Po njih odsanja še zadnjo kitico. Do tja, kjer se je vse začelo. Krepko je že noč počrnila vse naokoli, ugasnila razglede, ki so nam danes naredili toliko veselja. Čas je bil za slovo. Še dolgo sem hvaležno stal, ko sta se prijatelja odpeljala. Uresničila sta mi sanje. Kot znata le onadva.
Slovo

sobota, 17. januar 2015

Svetloba

Besede, katerih sem bil deležen ob moji ideji, niso, da bi jih ponavljal. Saj sem jih nekako pričakoval in tako presenečenja ni bilo. Pa sem vseeno s seboj vzel tudi skirco. Saj veste, skiro. Dvoje plastičnih koles, zaviranje z zadnjo nogo, ko je mokro dejansko nemogoče. In sem šel. 
Obet
 Še ko je nad Laškim in okolico ležala tema in je lučka kazala, kje bi znale biti luknje na asfaltni cesti. Ta se je zložno vzpenjala, na razglednih parobkih je bilo videno kot sanje. Modrikasta svetloba jutra, ki se je kot obet kazal nekje za hribom, je dajala ravno toliko svečave, da sem ugasnil luč. 
Sanje
In zadihano nadaljeval, dokler obrisi niso dobili ostrine in sem na razpotju zavil prav. Saj sedaj ni bilo več daleč. Do Svetine, kjer je bilo res svetlo, kolikor je pod oblačnim nebom sploh lahko bilo. Odšel sem do kapelice nad vasjo, nato pa še cerkve, ene in druge. Postal ob vaški lipi, ki me je spominjala na domačo, dokler je niso obrezali, da je komaj še čemu podobna. 
Svetina
Še pogled na križanega, postanek pred vrati, seveda trdno zaklenjenimi, kot je navada pri nas. Nato pa je šlo. Zgolj še navzdol. Zavora je bila v redu, pazil sem, da ne gre prehitro. Kjer je bil asfalt slabši je nekoliko drdralo, treslo, poskakovalo. Drugje zgolj drvelo. Če sem seveda pustil. 
Križani
In ko je šlo vseeno prehitro, sem zaviral na stari način. Kot smo takrat znali. S čevljem po tleh, ne premočno, ravno prav. Ovinke sem puščal za seboj, razdalja osmih kilometrov je kopnela, daleč pod seboj sem že zagledal cilj, zgolj še zadnji ovinki skozi gozd, noga na tleh, pesek je pršel na vse strani. 
Pogled nazaj
Mimo hiš sem švignil na ravnino, še zadnjič je ropotalo pod trdimi kolesi, zavil sem na pločnik, se počasi ustavil, oddahnil. Pogledal nazaj, pomežiknil sam sebi, zadovoljen, kako je šlo. Potem pa ob cesti vračal do našega doma, danes je bilo konec adrenalina, zgolj sproščanje, toplota, objem vode. Nasmehnil sem se. Je bilo fajn.
Laško

nedelja, 11. januar 2015

Ko vseeno greš ...

Ko slišiš, da se ne splača. In veš, da je tako. Pa vseeno greš. Ker hočeš. Ker drugače ne gre. Saj bi si ne oprostil. Če ne bi sam poskusil. Noč je še božala bela pobočja, ko sem stopil po zamišljeni poti, tja čez travnike, do ceste, svetila se je v ledenem objemu. Lučka je tipala naokoli, iskala belino, upala, da je zima pustila svojo sled. 
Megleni travniki
Rad bi videl več. Čakal sem na svetlobo jutra. Upal. Se bal. Da je vse brez smisla. Tam nad planinami sem lovil sapo, megle so se preganjale naokoli. Vedel sem, da bo šlo bolj za silo, toda nisem se oziral na to. Glavno, da premikam noge, eno pred drugo, hodim, diham, sem. Čakal sem odcep, nato razcep, ovinek. 
Ledena pot
Ko sem prešel na drugo stran, sem za trenutek zbegano obstal. Potem pa vedel, kje bo treba, zavil, se dvignil, spustil, znova vzpenjal proti vrhu. Strmina mi je popila moči, vrh se je bližal počasi, nisem več mislil nanj, osredotočen na naslednji korak, zavoj, zdrs. Da bo tako, bi moral vedeti. 
Petelinjek
Vedno me začetek novih vzponov kaznuje, presedene ure ne prinesejo moči, zadihan sem stal na ubornem razgledišču s tistim znanim vprašanjem nekje v glavi. Počasi sem se pripravil, nato pa v stilu dobro podkovanega klovna lovil ravnotežje navzdol. Kložasti celec in boleče noge so mešanica, ki ne obeta nič posebej dobrega. 
Prežrta meja
Še dobro, da je bilo zgodaj, gledalcev pa bore malo. Takoj ko je bilo možno sem zavil v zaodrje, na domači strani našel cesto, katera me je prej zavedla. Se vzpel še na tisti vrh, ki ima tri gospodarje, vsakega na svoji strani. Sedaj sem si res oddahnil, vzponi so bili za menoj, le še navzdol bo treba. 
Dobrač se skriva za oblaki
Ko sem vpil že tako zelo domače razglede, sem sosedom pustil nekaj sledi na zaprti progi, na sedlu preskočil znova na cesto in peljal navzdol. Kmalu je bilo jasno, da je današnji dan poln čudnih nasprotij. Tam, kjer je bilo najbolj belo, je največkrat nadležno zaškripalo pod smučmi. 
Pri sosedovih
Po ledeni sredini je bilo še najbolje. Celo tam, kjer sem navzgor grede vzdihoval in zavijal z očmi, je šlo. Šele čisto spodaj, le malo nad uravnavo, sem zavil na travnike in po njih iskal prehode proti vikendom in po sosedovih travnikih do cilja, tik ob meji, pred našim domom.
Pogled nazaj

(Rateče – Petelinjek – Peč)

nedelja, 4. januar 2015

Novoletno rajanje

ODHOD NA NOVOLETNO RAJANJE – 25.12.2014 – Kar dolgo sta dekleti ostajali doma, za vikende sva kvečjemu midva z Majo našla zadosti veselja za izlet. Novoletni prazniki pa so bili že takšni, ko je prav, da je družina skupaj. Letos je bilo že nekaj časa določeno, da bo naš cilj Dunaj z okolico. Tako smo, kot je že v navadi in prav, Božič preživeli doma, zvečer pa pomahali babici in odpeljali proti Štajerski. 
Grad Rače
Avtocesta nas je vodila do izvoza za Rače, kjer smo ob pozni uri parkirali na znanem mestu in kmalu lovili vsak svoje sanje. 

JAMA IN JEZERO – 26.12.2014 – Zjutraj sem pokukal v dokaj lepo jutro, na Pohorju se je videlo, da je nočna fronta prinesla beli poprh. Za bujenje sem si privoščil sprehod skozi Rače do samotne kapelice sredi polja, nato pa jo po drugi poti mahnil nazaj, buditi domače. 
Jutro
Dobro jutro se je slišalo, ljudje so že vstali, videlo se je, da bo prijazen dan. Ko smo bili vsi pokonci, smo se vrnili na avtocesto in peljali proti Mariboru, Šentilju, v Avstrijo. V zadnjih dneh pred odhodom smo dorekli, da se najprej ustavimo pod Dunajem in tam prvič vržemo svoje sidro. 
Seegrothe
Z nekaj običajnimi postanki smo tako tudi storili, kilometri so hiteli mimo, že je bil Dunaj čisto blizu, zavili smo proti kraju Mödling in tam brez težav našli odcepe za Seegrotte Hinterbrühl. Ker smo tu pred časom že bili, smo tudi vedeli, kje bomo najlažje parkirali. Prostora je bilo znova zadosti, mrzel in vetroven dan nas je popeljal do vstopa v jamo. 
Zgornje jezero
Prišli smo ravno malo prepozno, skupina si je že rekla srečno in odšla dogodivščini naproti. Pa nič zato, blagajničarka nam je namignila, da je do naslednjega vodenja še pol ure. Dekleta so se šla pogret, sam pa sem skušal razvozlati eno od zank tega kraja. Kar dobro mi je šlo. 
Razstava
Na tem mestu so leta 1848 začeli kopati mavec, ki se je v največji meri uporabljal kot gnojilo. Dela so bila prekinjena leta 1912, ko je v rudnik vdrla voda in spodnjo etažo zalila. Nastalo je menda največje evropsko podvodno jezero, kjer danes obiskovalce popeljejo z ladjico naokoli. 
Made in China
Ob uri smo bili vsi prešteti in že smo se za vodičem napotili skozi rov v nekdanji rudnik. Seveda kar malo presenečeni, saj je bil vodič še najbolj podoben Jackiju Chanu. Made in China torej. Tako smo tudi njegovo razlago, da je sin gospe, ki na blagajni prodaja karte in je kar verjeli ali ne lastnica rudnika, vzeli bolj kot dober dovtip kot kaj resnega. 
Rudarski muzej
Le Maja je vztrajno tuhtala, da gre morebiti za posvojenca. Tudi prav. To bi nam še lahko nekako prodal, kaj več pa ne. Izvedeli smo, da so nekatere konje, ki so vleki vozičke z rudo oslepili, da se niso bali teme. Drugi so oslepeli po določenem času v bolj ali manj čisti temi. Nič prijetno življenje, še za konja ne. 
Spominki iz druge svetovne vojne
V eni od stranskih odprtin se je bleščalo gornje, manjše jezero, ki dejansko leži nad spodnjim, kapela sv. Barbare je bila lepo okrancljana, vodič se je pohvalil, da z izdelki njegove domovine. Seveda, to smo rade volje verjeli. Kaj pa danes ni narejeno na Kitajskem? 
Kje so mušketirji?
Stopali smo mimo pomnika dogodkov, ki so se tu zgodili že pred časom. Do priročnega muzeja, ki je v prvem delu posvečen prisilnemu delu med drugo svetovno vojno, ko so v rudniku ujetniki iz manjšega koncentracijskega taborišča izdelovali dele za eno prvih reaktivnih letal. 
Podzemno jezero
Seveda le tiste manjše, ki so jih lahko prepeljali skozi ozke rove na odprto. Samo letalo so potem sestavili v bližini sedanjega dunajskega letališča. Drugi del muzeja je posvečen samemu rudniku, močno zarjaveli predmeti kažejo na visoko vsebnost vlage v rovih. Še spust po stopnicah in že smo sedeli v čolnu. 
Na ladjici
Ob sosednji steni je bila privezana precej lepše okrašena galeja, ki so jo uporabili, ko so pred leti tu snemali tri mušketirje. Popeljali smo se skozi podzemne rove, nad betonskim dnom. Tega so ravno tako naredili med drugo svetovno vojno, kasneje pa je voda etažo znova zalila. Vodomet, nad katerim se je obregnil celo naš vodič - nič kaj naravno smo se strinjali. 
Nenaravni vodomet
Ko je čoln znova pristal, smo bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Vračali smo se skozi rove, si pogledali še vhod v prvotni jašek in rudarsko dvorano z velikim kaminom, nato pa znova na dnevni svetlobi sledili Maji do avtodoma. Med tem, ko je ona pripravljala kosilo, sem šel sam poiskat končno rešitev zanke, nato pa smo se odpeljali do mest za avtodome v mestu Mödling. 
Mesto vdora
Prijetno, ravno, povsem zadovoljni smo bili. Mahnili smo jo v center in tam skozi muzejski park prišli do trga pred stavbo, kjer pokažejo zgodovino kraja in okolice. Gledali smo, trkali, zvonili. Nato pa v drobnem tisku le našli, da je Štefanovo praznik vseh praznikov. Le na ta dan je namreč muzej trdno zaklenjen. 
Lučka
Pa nič smo zavihali nos, se vseeno muzali ob zabavnem adventnem koledarju, ki so ga z lučkami oblikovali na oknih poslopja. Odhitel sem v avtodom po opremo za plezanje, dekleta so se pogrela s krompirčkom iz prve kebapčinice, dobili smo se pred mostom. Do Rocktopie ni bilo daleč, toda že ob približevanju so nas obhajali hudi dvomi, da je tu kaj drugače. 
Park v Mödlingu
Vse temno, zapuščeno, zaklenjeno. Ja, tudi tu nismo imeli sreče. Vrnili smo se do avtodoma, dekleta so se podala na pustolovščino z Bilbom in druščino, sam pa na drugačne vrste avanturo. Iskal sem škatlice in prekrižaril lep konec kraja. Kar nekaj jih je bilo onemogočenih, še več zgolj nedosegljivih. 
Adventni koledar
Bolj slabo skrbijo lastniki zanje, marsikateri korak bi bil zaman, če ga ne bi upravičil s tem, da je gibanje vendarle zdravo. Med potjo me je ujel še pravi snežni metež, ki pa je bil bolj kratkega diha. Po vrnitvi v avtodom sem imel še velike načrte, pa me je dremež vse prekmalu premagal. Pa kaj zato, saj bo jutri že nov dan. 
Sneženje

ČOFOTANJE, PLEZANJE, DISCO NA LEDU – 27.12.2014 – Jutranje bujenje je bilo kar zaporedno. Najprej sem se zbudil sam, kmalu pocukal še Majo, dekleta so se kot običajno najdlje razvajala v postelji. Vendar preveč obiranja nisem dovolil, načrti za danes so bili določeni, treba je bilo pohiteti. 
Zimski vinogradi
Že smo se odpeljali do le pet kilometrov oddaljenega Petchtoldsdorfa, kjer je bazen, ki sta ga dekleti na moje nemajhno presenečenje že večer poprej razglašali skoraj za vrhunec teh počitnic. Seveda se takšni hvali nisem mogel upreti, parkirali smo in po mojem krajšem skoku do bližnjih gričev z lepim razgledom na kraj in okoliško hribovje, odšli plavat. 
Petchtoldsdorf
Z Živo sva se na ležalnikih zatopila v knjige, občasno pa pogledovala proti bazenu, kjer je Maja Ajdo učila pravilnih zamahov. Gor in dol sta švigali po bazenu, dokler ni Ajde začel boleti nos in nama je z Živo prišla delat družbo. Sam se seveda nisem mogel upreti povabilu v brbotalčke, ki so vsakih petnajst minut razveseljevali v okroglem bazenčku. 
Čofotanje
Ko se je voda nehala peniti, smo z Majo in Živo odšli preizkusit še tobogan, črna luknja nas je pogoltnila dvakrat, nato pa je sledilo še nekaj dolžin bazena v seveda enkratnem slogu povsem nepravilne žabice. Po dobrih treh urah smo imeli s klorom prepojenega zraka dovolj. 
Brbotalčki
Nad njim je bila res navdušena zgolj Maja, saj ji je povsem prečistil sinuse in prehlada skorajda ni bilo več. Med pripravo kosila sem jo sam ubral še na krajši maraton po kraju, nato pa smo že peljali nazaj v Mödling. Navdušenje nas je znova minilo pred mestnim muzejem.  
Še en plavalec
Smo včeraj slabo pogledali in tako šele pred zaprtimi vrati ugotovili, da je bil danes odprt zgolj do dveh in ne šestih, kot smo nekako imeli v glavi. Se nismo preveč sekirali. Raje smo stopili mimo smešnega možica v plavalni pozi proti mostu in na drugi strani ob reki do Rocktopie. 
Previs
Bolderskega plezališča, kjer za plezanje ne potrebuješ dejansko ničesar, še plezalke bi dobili, če ne bi imeli že svojih. Meter ali dva nad tlemi, le redko kaj več, smo nad debelimi blazinami lovili ravnotežje na oprimkih. Najprej seveda kar povprek, nato pa smo le začeli upoštevati navodila na steni in težavnosti posameznih prečk. 
Ko zmanjka stopov
Maja je uspešno splezala težavnost 5c, midva z Živo pa sva nad najtežjim gibom zgolj zmajevala z glavo. Ni nama bilo jasno, kako obdržati ravnotežje. Plezala sva v previsih, preizkušala zeleno prečko pod njimi, prehodi med posameznimi oprimki so se nama zdeli odločno preveliki. 
5c
Sam sem splezal tudi do vrha previsne stene in se prijel za »kapnik« povsem na vrhu. Zelena prečka z oceno 3c je bila videti kar nekaj odtenkov težja, kot pa je napovedovala ocena. Po nekaj poskusih nama je z Majo skoraj že šlo, le na prehodu v bolj previsni del je redno zmanjkalo moči. 
Virtualno plezanje
Bo treba še trenirati, sva si bila enotna. Na mladce, ki so premagovali težavne detajle, na srečo predvsem v drugem delu plezalne hale, raje nisva pogledovala. Bi nama vzeli vso voljo. Tolažbo sva dočakala zgolj v pripombi plezalca v bližini, ki je ob opazovanju poskusov v domnevni 3c potožil, da so ocene dokaj prenizko postavljene. 
Pod vrhom stene
Seveda sva se strinjala, je imel povsem prav. Ajda je sprva preizkušala plezanje v prečkah, nato na prigovarjanje splezala še lažjo steno do vrha in končno obtičala na stolu z mobilnikom in povezavo na brezžično omrežje v naročju. Živa je bila bolj navdušena, skupaj z nama je plezala, se preizkušala v 5c, nato pa šla delat družbo Ajdi. 
Kako pa prideš tja gor?
Ko so tudi naju z Majo že začele boleti roke in plezalniki prav nenormalno žulili, sva si šla umiti roke in začela pospravljati stvari. Še pogled na mišice pred vhodom in navdušenje ob končanju težke smeri, potem pa smo stopali nazaj proti avtodomu. Sam sem vmes raziskal še garažno hišo ob Billi, Maja je napadla lokalni Hofer, nato pa smo odpeljali v smeri Tullna.
Disko na ledu
Tam vsako soboto od pol sedmih do devetih poteka zabava, disco na ledu, kar seveda ne gre zamuditi. Je bila navdušena predvsem Ajda. Cesta je vijugala, peljali smo skozi vasi, kraje, mesteca in po dobrih 40 kilometrih parkirali pred drsališčem. Led so ravno čistili, pripravljali vse za začetek, luči so že utripale, glasba donela iz zvočnikov. 

V ritmu
Nekoliko smo se okrepčali, z Ajdo sva zagrabila drsalke in odhitela na drsališče, Maja in Živa pa sta nama kmalu sledili. Gneča je bila seveda precejšnja, vseeno pa se je v krogu lepo dalo drsati. Z Ajdo sva že nekaj časa krožila, ko sva končno dobila družbo. Skupaj smo se odrivali naokoli, poslušali glasbo in skušali ujeti ritem. 
Pred drsališčem
Ter se izogniti vsem tistim izstrelkom, ki so prepričani v svoje neizmerno znanje drsanja, švigali sem in tja po ledeni ploskvi. Živa je šla vmes malo počivat, Ajdi pa je bilo treba drsalke zavezati močneje, saj so ji na nogah opletale in drsanje ni bilo več tako zanesljivo. Po uri in pol sta dekleti začeli zmajevati z glavo. 
Hitro naokoli
Zadosti je bilo drsanja, mraza, gneče. Tudi Maja se je kar strinjala in skupaj smo odšli do avtodoma, kjer je topla postelja res vabila. Prav nič dolgo se ji nismo mogli več upirati, kmalu smo v njej pristali vsi. Vedeli smo, da nas jutri čaka nov dan, poln dogodivščin. 
Kdo me bo ujel?

VERTIKALA IN VODA – 28.12.2014 – Zbudilo me je škrebljanje po strehi. Sneg. Hiter pogled skozi okno je pokazal, da se nič ne oprijemlje asfalta. Toda zaspati nisem mogel več nazaj. Zato sem se oblekel in odšel v sneženo jutro. Sprehod po obrobju Tullna, najprej neuspešno stikanje po garažni hiši, nato dokaj bolj uspešno nadaljevanje. 
Sneženo jutro
Škatlice kot takšne, nič posebnega, bolj ali manj videne zgodbe. Razen ene, ki je bila skrita v bližini železniške proge, v nekakšnem znamenju, ki je verjetno nekoč res pripadalo železniški infrastrukturi. Še takrat, ko so za razsvetljavo uporabljali sveče. Domiselno. Toda časa za veselje ni bilo. 
Plezališče v Klosterneuburgu
Sneg je še kar padal, ceste so bile že bele, hitro sem jo mahal nazaj do našega parkirišča, budil dekleta, hotel sem čim prej na pot. Seveda je bilo nekaj negodovanja, nič jim ni bilo prav, kako sem priganjal. Brez težav smo zapeljali s parkirišča in navigirali proti Klosterneuburgu. 
Zanimivi raz
Sprva je bilo na cesti kar nekaj snega. Toda bližje, kot smo bili svojemu cilju, manj ga je bilo, kmalu je bila cesta kopna. Sol je že naredila svoje. V Klosterneuburgu sem zapeljal na že znano parkirišče, tudi table s prepovedmi so nam bile znane. Saj ne bi imel nič proti njim poleti, ko je bližnji kamp odprt. Pozimi pa bi jih lahko malo umaknili. 
Številne smeri vseh težavnosti
No, blagajničarka mi je pojasnila, da ni nobenih težav, do večera smo dobrodošli. Po zajtrku sem odšel hitro poiskat bližnji večstopenjski zaklad, nato pa sem bil spet dežurni priganjač in nergač. Tak sem, saj so me dekleta že vajena. Končno smo oprtani s težkimi nahrbtniki poiskali vhod v plezališče. 
Bolder
To je bilo tisto pravo, takšnega smo si želeli. Smeri vseh možnih težavnosti, pri večini lažjih so bile že pripravljene vrvi, tako da je bila čisto tvoja odločitev, ali jo uporabiš in plezaš z varovanjem od zgoraj ali pa s svojo vrvjo splezaš smer od spodaj. Seveda smo se dobro zavedali svojih omejitev in tako plezali ocene do 5b. 
Na vrhu bele smeri
Ajda je splezala dve ali tri, Živa nekaj več, znova sva bila najbolj navdušena midva z Majo. Splezala sva več smeri, od težavnosti 3c do 5b, seveda brez težav in zapletov. Ajda je po zaključku plezanja postala dežurna fotografinja in svojo vlogo več kot odlično opravila. Ko smo imeli plezanja nekoliko daljših smeri zadosti, smo se posvetili delu, ki je namenjen bolderiranju. 
Živa
Tudi tu smo izbirali smeri, primerne našemu znanju in sposobnostim, vse od 4a do 5b. Nekatere so bile močno previsne, toda ker so zahtevale le nekaj gibov, ni bilo težav. Posamezne so šle že v prvem poskusu, druge je bilo treba še nekoliko naštudirati. Roke so vedno bolj bolele, sploh dlani in prsti so bili od grobih oprimkov že rdeči in boleči. 
Oprimki
Splezal sem še tri smeri, Maja me je varovala. Za konec sem ponovil najbolj priljubljeno linijo iz bolderja, nato pa smo počasi strpali opremo v nahrbtnike in odšli do avtodoma. Med tem, ko je se-ve-kdo pripravljala kosilo, sem sam naredil sprehod. Prav veliko škatlic tu v okolici ni, pa še tista, do katere sem se končno dokopal, leži na mestnem kopališču. 
Happyland
Na srečo mi sedaj vsaj vstopnine ni bilo treba plačati, saj sezona tako ali tako ni bila prava za tovrstne aktivnosti na prostem. Po kosilu smo skupaj zbasali stvari za kopanje in se odpravili do bazenov. Pa sta nas tam bolj zanimala branje in relaksacija kot kaj drugega. No, vodo smo seveda šli tudi preizkusit, najprej Maja in Živa, nato še midva z Ajdo. 
Namakanje
Po tem, ko sem odspal kitico ali dve, se je takšna osvežitev prav prilegla. Le tega, kje imajo brobtalčke, nismo mogli ugotoviti. Smo pa imeli v meglenem spominu, da smo tovrstno razvajanje zaman iskali že pred leti. Pa nič smo si rekli, z Majo in Živo še enkrat skočili v vodo, uživali, klepetali, obnavljali scene iz videnega filma, nato pa se počasi odpravili stuširati in obleči. 
Mi2
Pred spanjem nas je čakal še premik in sicer do Kritzendorfa, kjer smo bili tudi za ponoči dobrodošli. Vožnje ni bilo veliko, dobre štiri kilometre, parkirišče ne spluženo, voda ni tekla. To je bilo tudi vse, kar smo imeli za pripomniti. Imeli pa smo mir, le kakšen vlak, ki je prihrumel mimo, ga je nekoliko zmotil. Preizkusili smo agregat in bili z njim prav zadovoljni. 
Klopotača
No ja, sva bila midva z Majo, dekleti je tako v času, ko sta čakali na spanec, motilo prav vse. Od luči, hrupa do njiju samih. Taklemamo. 

LED IN VIŠAVE – 29.12.2014 – Zjutraj sem se zbudil kmalu. Mogoče so bili krivi vlaki, ki so znova začeli drdrati čez postajo. V eno smer proti Tullnu, v drugo proti Dunaju. Šel sem jih pogledat, nato pa jo mahnil še do Donave, pomočil vanjo prst in ni se mi zdela pretirano mrzla. 
Donava
Nato sem zakrožil po kraju Kitzendorf, našel spomenik herojem neke vojne in se ob železniški progi vračal nazaj proti avtodomu. Pričakoval sem, da me bo zajtrk čakal na pladnju, pa seveda od tega ni bilo nič. So dekleta spala, čeprav se je ura že bližala deseti. Seveda je bilo spet treba izvesti bujenje, nekaj slabe volje je bilo, še posebej, ko sem začel priganjati. 
Jutro
Pa to ni bil v osnovi moj namen, toda zunaj je začel naletavati sneg. Nič ni kazalo, da bo prenehal, sonce, ki se je še malo prej kazalo skozi oblake, je izginilo, skrbel me je klanec, ki se kar strmo vzpenja v vas. Ko smo po hitrem zajtrku končno odpeljali, je bila cesta že bela, stanje se je iz minute v minuto slabšalo. 
Spomenik nekim vojnam
Vseeno smo srečno pripeljali do vrha in skozi vas ter se na drugi strani spustili v Klosterneuburg. Vožnja po spolzkem vozišču je zahtevala previdnost, šele ko smo pripeljali čez mejo med deželo in mestom, med Spodnjo Avstrijo in Dunajem, so bile ceste znova očiščene kot se zagre. 
Cerkev v Kitzendorfu
Peljali smo proti severu, proti Wolkersdorfu, kjer nas je navigacija vodila do parkirišča pri drsališču. V zadnjem delu je bila cesta znova bela, zasnežena, zgolj nekaj peska so vrgli nanjo. Soli, kot je bilo videti, Krpan še ni pretihotapil do sem. Toplo smo se oblekli, zunaj je bil mraz, tudi pihalo je nekoliko, sneg pa še vedno naletaval. 
Na drsalkah
Z drsalkami v rokah smo poiskali vhod. Na ledeni ploskvi ni bilo pretirane gneče, čisto nekaj drugega kot disco varianta v Tullnu. Vozili smo v krogu, se nasmihali lesenim pingvinom, ki jih imajo očitno za pomoč začetnikom in se nato med tem, ko je možakar odstranjeval sneg, odšli pogret v garderobo. 
Drsališče Wolkersdorf
Ko je bilo drsališče znova očiščeno, smo se vrnili na led, krožili naokoli in se tudi lovili. Vsaj mi trije z Majo in Živo, Ajda je bila tako ali tako s slušalkami na glavi v čisto svojem svetu. Ko je Živa zatrdila, da ima drsanja zadosti, jo je Maja prepričala za še nekaj krogov, nato pa sta odšli v avtodom. 
Christa
Midva z Ajdo sva vztrajala dlje, naredila še nekaj krogov, nato pa se ravno tako odšla preobut. Odpeljali smo se proti stavbi plezališča, ki niti ni pretirano oddaljena, leži namreč v istem kraju v industrijski coni. Toda zaradi navigacije je bilo do nje nekoliko bolj zapleteno priti. 
Počitek
Komaj me je končno pripeljala na glavno cesto, je že začela navijati za eno od stranskih ulic. Pa naj bo, sem ji pokorno sledil do podvoza, kjer je tabla jasno označevala višino tri metre. Premalo. Sem seveda znova nekoliko pihal od jeze, saj sem imel nastavljeno vožnjo z avtobusom. 
S Franzijem
Bi prav rad videl, kako bi ga stlačila skozi tisto ozko in nizko odprtino. Seveda sem sedaj vklopil drugo vodenje, tisto v glavi in ji sledil po prej zamišljeni poti do manjšega parkirišča pred stavbo, v kateri je plezalni center. Maja je začela pripravljati kosilo, sam pa sem šel na sprehod do škatlice, ki je tu še nisem našel. 
Sonce preseva skozi oblake
Ni bila prav daleč, pa vseeno je bil lep sprehod skozi zasneženi kraj. Ob vračanju sem se ustavil v trgovini, v katero sva se po kosilu vrnila še oba z Majo, saj sem spregledal njeno sporočilo, kaj vse potrebujemo. Ko sva se vrnila z nakupov, smo zagrabili nahrbtnike in se odpravili v plezalni center. 
Welcome
Na blagajni smo bili hitro gotovi, saj smo potrebne formularje izpolnili že prej. Velika dvorana z množico sten in plezalnih smeri nas je navdušila, hitro smo našli del, ki je bil primeren našemu znanju in sposobnostim in začeli plezati. Trojke in štirke smo zmagovali kot za stavo, najprej Živa, nato sem bil na vrsti sam, za mano pa še Maja. 
Maja na vrhu Vrtnarja
Ajda je nekoliko počivala, tožila je o bolečinah v mišicah. Zanimivo je bilo, da so tu smeri imele tudi imena. Nekatera so bila prav zabavna. Smrkci, Čebelica Maja, Živalski vrt, kjer so bili posamezni oprimki v obliki živali. Seveda odvisno od težavnosti smeri in tega, komu je bila bolj namenjena. 
Del plezališča Nordwand 
Po tem, ko smo smeri v prvem delu že vsi preplezali, smo se zapodili naprej. Štirke in tudi petke so padale kot za stavo, celo ena 5b se nam ni mogla upreti. Končno smo nagovorili tudi Ajdo, da se je navezala in uspešno preplezala vse štiri smeri na začetku stene. Ji je šlo prav dobro in seveda je to prineslo zadovoljstvo. 
Kam pa sedaj?
Zaradi uspešnega plezanja na eni in obljubljenega filma zvečer na drugi strani. Seveda smo se preizkušali tudi v nekaterih problemih na bolderjih. Pri nekaterih nam je šlo bolje, pri drugih slabše. Vedno pa smo bili zadovoljni, ko smo kakšnega izmed orehov uspešno strli. 
Ajda v Čebelici Maji 
Tako sem opazoval, kako jih je kar nekaj neuspešno naskakovalo zelene oprimke in bil seveda vesel in ponosen, ko je po nekaj poskusih meni uspelo splezati do vrha. So bili pa drugi primeri, kjer sem moral popustiti, saj enostavno ni šlo. Naslednjič bi bilo seveda boljše, toda kaj, ko tega naslednjič, vsaj v tem plezališču, še lep čas ne bo. 
Na vrhu zelenega problema

Dekleti sta bili že naveličani, zato sem hitro splezal še eno smer do vrha, pri drugi pa na sredini ni šlo, nadaljevanje mi ni bilo jasno. Se zgodi. Po spustu na trdna tla sem tudi sam snel opremo, pospravili smo vse skupaj in odšli v garderobo. Avtodom smo imeli za vogalom, tako da smo bili hitro na toplem. 
Bolderji
Maja je skuhala juho, Živa je skočila v posteljo, z Ajdo pa smo pogledali film, ki si ga je zamislila in končno tudi zaslužila s pridnim plezanjem. Po končanem kinu je sledilo še nekaj pospravljanja po avtodomu, nato pa seveda spanec, saj se je hitro bližala noč, ko se spat seveda ne spodobi iti prezgodaj. 
Čas za učenje

DOBRODOŠLI NA DUNAJU – 30.12.2014 – Jutranji pogled skozi okno je kazal skoraj jasno nebo, prav takšno, kot smo si želeli. Torej brez novega sneženja. Le temperature so bile seveda povsem zimske. Toda, nekako bomo že, smo se opogumljali in odpeljali proti Dunaju. 
VIC
Navigacija nas je tokrat peljala kar lepo in že smo parkirali v bližini postaje Stara Donava, nedaleč od centra Združenih narodov. Table so prepovedovale kampiranje, torej parkiranje ne bi smelo biti problem. Sam sem na hitro skočil v park, seveda tja, kjer naj bi bile skrite škatlice. Nato pa že priganjal, vhod v palačo mednarodne organizacije je bilo še treba najti. 
Rotunda
Šibali smo skozi park, ki so si ga nekateri meščani že ob centimetru ali dveh sveže beline izbrali za pravo sankališče. Nismo imeli časa, da bi se tudi sami predajali zimskim radostim, hiteli smo naprej, po klančini in nato stopnicah, skozi varnostni pregled. Ta je bil tak kot na kakšnem letališču. Vse na rentgen, skozi detektor kovin, vprašanje, če je to res fotoaparat. 
Darila držav
Ko smo dobili karte, pa je bilo treba spet v vrsto, tokrat za pregled osebnih dokumentov. Tisti na okenčku jih očitno niso imeli, zato se je zapletlo, policistka iz ene od nekoč neuvrščenih držav je bila seveda neverjetno nerodna, njena angleščina verjetno na ravni osnovne šole z nekaj vsakodnevne rabe. 
Pravice žensk
Končno se je to uredilo, sledilo je vpisovanje nas štirih v računalnik in na koncu skupinsko slikanje. Dobili smo identifikacijske kartice, svojo skupino, vodičko, prehod skozi še eno kontrolo. Vse vključeno. Stali smo sredi centra Združenih narodov, opazili slovensko zastavo in ponosno povedali, da smo prav od tam. 
Slovenija v družbi ostalih držav
Izvedeli smo osnovne podatke o tej mednarodni organizaciji in samem centru, nato pa vodički sledili skozi poslopja. Videli smo izdelke, ki so jih darovale posamezne države, si pogledali film o vlogi in poslanstvu modrih čelad, nato slišali nekaj o tem, zakaj je bil center postavljen prav v Avstriji. 
Prednovoletno vzdušje
Seveda sem ob omembi, da je bila njena soseda Jugoslavija za železno zaveso in članica Varšavskega pakta, kar zastrigel z ušesi. Pa nisem hotel vodičke spraviti v neroden položaj, zato sem nekoliko počakal in ji šele ob koncu njene razlage namignil, da si bo morala prebrati kakšno zgodovinsko knjigo. 
Zbogom orožje
Takoj se je vdala glede članstva v Varšavskem paktu, o železni zavesi pa je izjavila zgolj, da se bo še pozanimala. Sem ji seveda toplo svetoval, da to res naredi, saj očitno zgodovina ni njena močnejša stran. Nekoliko naprej se je cela skupina zbasala v šotor namenjen beguncem. 
Pravice in svoboščine
Videli smo spomenik, ki ima nedvomno ime »zbogom orožje«, si na stenah prebrala plakate o pravicah človeka, nato pa mimo razstavljene Nobelove nagrade za mir stopala proti konferenčni dvorani agencije za jedrsko energijo. Nič posebnega je bil naš zaključek, ko smo se nekaj kasneje na dvorišču pred stavbo Združenih narodov poslavljali. 
Nobelova nagrada
Na bližnji postaji podzemne železnice smo kupili dvodnevne kartice za prevoze po mestu in se odpeljali v smeri centra Dunaja. Tam smo po nekaj iskanja in izbiri napačnega tramvaja, končno le skozi park prišli do vhoda v HGM, Heeresgeschichtliches museum. Vojaški muzej s pomenljivim podnaslovom, da vojne spadajo v muzej. Pravilno. 
Park pred Arsenalom
Seveda so njegovi prostori kje drugje kot v nekdanji vojašnici. Na vhodu nas je pričakalo pomanjkanje kadra, saj je bil garderober hkrati tudi blagajnik, zato smo morali počakati, da je obesil vse plašče. Vstopnice smo sicer dobili, toda pregledal ali strgal nam jih ni nobeden. 
Muzej HGM
Fotografiranje naj bi bilo dovoljeno le z nakupom posebne nalepke. Pa nismo z njo videli nikogar od bolj ali manj amaterskih fotografov. In ker zgledi vlečejo ... Najprej smo spoznavali čas prve svetovne vojne, od povodov, ki so do nje pripeljali, do bojev na raznih frontah. 
Vhodna avla
Razstavljen je bil avtomobil v katerem je Gavrilo Princip prerešetal Franca Ferdinanda in njegovo izvoljenko in tako za vedno prekinil vladarsko linijo habsburžanov, obleke pokojnika, s sledmi krvi seveda, pištole atentatorjev. Seveda se je dalo razbrati, da je bila to le iskrica, ki je izzvala požar na skladovnici dolgoletnih sporov. 
Avtomobil v katerem je bil ustreljen Franz Ferdinand
Sledil je natančno popisan potek borb na posameznih frontah po letih bojevanja, številni topovi, pištole, puške, bajoneti, vsa mogoča vojaška navlaka. Največji top je bil tak monstrum, da smo vanj zrli odprtih ust. Trpljenje vojakov, negotovost, filmi in slike s front. Res zanimivo, poučno, vredno ogleda. 
To pa je top!
S te razstave smo se odpravili nadstropje višje, kjer se je pred nami izkristalizirala zgodovina Habsburžanov, posamezni pomembni člani, bitke, ki so jih izbojevali. Predstavljeni so bili tudi drugi znani vojskovodje monarhije, vse do tudi še danes dobro znanega grofa Radetzkega. 
Habsburžani in vojne
Če že ne zaradi zgodovinskih dejstev in njegovih zmag na območju današnje Italije, pa po maršu, ki odmeva ob ploskanju in topotanju publike kot zadnji na novoletnem koncertu dunajskih filharmonikov. V pritličju nas je čakala še razstava iz nekoliko novejše zgodovine.

Je bila to včasih res zgolj vojašnica?
Čas tik pred drugo svetovno vojno, aneksija, menda trpljenje pod škornjem njihovega sonarodnjaka in nato po vojni razdelitev mesta med štiri velike sile. Do leta 1955, ko je po obljubi, da bo ostala neodvisna in podpisu državne pogodbe Avstrija postala to, kar je še danes. Torej samostojna republika. 
Čas aneksije in druge svetovne vojne
V zadnjem delu je bil še prispevek o moči avstrijske mornarice. Seveda še iz časov, ko jo je imela. Ko je torej imela tudi morje, kjer so njene ladje lahko plule. Znova smo korakali skozi park, sneg je škripal pod nogami, šli smo do podzemne železnice in se zapeljali do Karlovega trga, kjer smo stopili v Secession. 
Secession
Lepa stavba zunaj, znotraj pa moderna umetnost. Ki je seveda spet nismo razumeli. Kaj se more. Še najbolj so nas navdušila vrata, katera si vrtel in s tem poganjal gramofon. Zabavno. Kar hitro smo si pogledali vse razstavi in že peljali naprej do Schweden platza, kjer so šla dekleta na nudlce, sam pa po škatlico. 
Sodobna umetnost
Potem pa je že pripeljal Vienna Ring Tram, s katerim smo se ob navdušenem razlaganju, kaj naj bi videli, odpeljali po krožni cesti okoli ozkega središča mesta. Je bilo zanimivo, čeprav smo se pred leti s tem tramvajem že peljali. Zunaj se je naredila tema, lučke so se prižgale, mesto je dobilo dosti bolj slovesen značaj. 
Nudlci
Kot se za čas okoli Božiča in pred novim letom tudi spodobi. Ko se je krog zaključil, smo se odpeljali s podzemno železnico do Štefanovega trga pred cerkvijo z imenom istega svetnika, prepričevali navigacije, da bi nas vodile, nato pa skorajda bolj za nosom kot kaj drugega odšli do zabavišča s pomenljivim naslovom Time Travel. 
Vienna Ring Tram
Ena skupina je bila ravno pred nami, zato smo morali malo počakati. Kar nam ob piškotih, ki so jih ponujali, niti ni bilo tako zelo odveč. Dekleti sta dobili audio vodiča, potopili smo se v zgodovino. Najprej s klepetom štirih znanih oseb, tako ali drugače povezanih z mestom. 
Okrašeno mesto
Nato poskakujočo 4D dogodivščino, ki je nekatere ob domnevnem žgečkanju podganjih repov spravila v prestrašeno vreščanje. Avdienca pri cesarju, ples, razgovor z zgodovinskimi osebnostmi, doživetje zračnega napada med drugo svetovno vojno, vožnja s kočijo nad mestom. 
Marija Terezija
Po svoje kar zanimivo, če si seveda zgodovino rad predstavljaš plastično. Kar predvsem ob dobro narejenih lutkah, ki so bile videti skoraj kot prave, niti ni težko. Znova na mrzlih mestnih ulicah smo iskali prehode do zadnje zanimivosti, ki smo jo imeli danes namen obiskati. 
Valček
Haus der Musik. Koncept smo poznali, saj smo tu že bili. In ni se veliko spremenilo. Zvok na tisoč in en način. Od tega kako se oblikuje, potuje, kakšne vrste poznamo. Veliko smo jih lahko tudi slišali. Takšne, ki jih oblikuje človek, tiste, ki jih slišimo v naravi, vesolju. Nekaj smo jih lahko oblikovali tudi sami. 
Zaklonišče
Da ne govorimo o glavni zanimivosti, dirigiranju dunajskim filharmonikom. Pri nas se je opogumila le Maja in orkester ji je sledil v živahnem kankanu. Ko se je ploskanje poleglo, smo nadaljevali z ogledom. Znani skladatelji, ki so bili tako ali drugače povezani z mestom ali deželo, Mozart, Schubert, Haydn, Beethowen, družina Strauss. 
Kärnten Strasse
Podatki iz njihovih življenj, posamezni predmeti, ki so jih uporabljali, pikantne podrobnosti. Vse, kar tako ali drugače pritegne obiskovalce. Za konec smo si šli pogledat še muzej dunajskih filharmonikov, z nekaterimi predmeti, predstavitvijo dirigentov, predvsem pa seveda posnetkom letošnjega nastopa. Pred skoraj letom dni. 
Haus der Musik
Tako smo podoživeli to, kar bodo za drago plačane vstopnice obiskovalci čez dva dni nedaleč stran. Z valčkom Na lepi modri Donavi in seveda Radetzky maršem pa se ni zaključil samo ta koncert, temveč bolj ali manj tudi naš današnji dan. S podzemno železnico smo se odpeljali do parkirišča pri Stari Donavi. 
Filharmoniki, ste pripravljeni?
Od tam pa prestavili do predmestja Dunaja Favoriten, kjer smo na zamišljenem parkirišču ugotovili, da so mesta nekam kratka, vendar za nas, potem ko sem snel kolo, vseeno primerna. Dan je bil naporen, zato je bilo jasno, da smo zvečer kot bi mignil, vsi utonili v spanec. 
Ko se znajdeš v dnevni sobi znanega skladatelja

SILVESTROVO NA DUNAJU – 31.12.2014 - Jutro me je ujelo, tako kot običajno, na jutranjem sprehodu. Po soseskah mestnega predela Favoriten, do močvirja in nazaj. Da bi na koncu na dvorišču manjše avtomehanične delavnice našel enega največjih zakladov do sedaj. 
Silvestrsko jutro nad Favoriten
Ogromno omaro, polno res zanimivih dobrot, torej predmetov za menjavo, sledljivčkov in seveda lepe vpisne knjige. Zaklad, kot si ga res želiš najti. Za vikati, bi lahko rekel. Ko sem se vrnil do avtodoma je spet sledilo bujenje, pritoževanje zbujenih, zajtrk in priprave, nato pa skok do trgovine in seveda na avtobus, le nekaj korakov od parkirišča. 
V centru mesta
Odpeljali smo se do postaje podzemne železnice, z njo do Štefanovega trga in tam hitro našli pot proti zimski palači grofa Savojskega. Lepo stopnišče nas je pripeljalo v nadstropje, kjer so bile dvorane polne slik in predvsem varnostnikov, ki so budno pazili, da bi kdo ne kršil prepovedi slikanja. 
Zimska palača grofa Evgena Savojskega
Seveda je Maja manjši in tihi fotoaparat oddala v garderobo, tako da sem s fotko ali dvema takoj zbudil pozornost. Ker pa nisem hotel izzvati kakšnega resnega incidenta, je pri tem tudi ostalo. Slike na stenah so bile bolj ali manj (ne)zanimive. Razni portreti zgodovinskih osebnosti, slavnih bitk, že toliko smo jih videli, da nas niso več pretirano navdušile. 
Vhodno stopnišče
Razvajeni smo, kaj se more. Sobane so bile različnih barv, najbolj bahava je seveda zlata, vendar je tu menda zgolj kopija, original pa v spodnjem Belvederu. Maja se je spomnila, da smo jo pri obisku tega dvorca res videli. Ko smo se znova spustili po stopnišču, smo zagledali še vhod v nekakšno kapelo izpred davnih let. 
Dvorne gospe
Možakarja na vhodu sem vljudno vprašal, če je tu tudi prepovedano fotografiranje. Samo mrko je prikimal. Kako živo sem imel pred očmi muzej v Amsterdamu, kjer svetovno znane umetnine lahko slikaš kolikor hočeš in kolikokrat hočeš. Vrnili smo se na postajo podzemne in odpeljali do mestnega parka. 
Počitek
Zelena površina ob robu centra, notranjega dela mesta Dunaj, je gostila današnje prvo srečanje. Le nekaj korakov od svetovno znane zlate skulpture Johanna Straußa z violino je že stala velika skupina zakladolovcev, klepetala med seboj, se objemala, si želela vse dobro v novem letu. 
Srečanje v Mestnem parku
Saj sem vedel, da je tu vse večje. Tako kot je v mestu prebivalcev skoraj za celo Slovenijo, tako je tudi geolovcev neprimerno več. Seveda sem med njih upadel kot vesoljec, toda ko sem jih prijazno pobaral, sem dobil tudi prijazen odgovor, nasmeh. Končno sem se prebil do vpisnega lista, nanj dodal sebe in sovce, ki so stale malo ob strani. 
Johann Strauß
Nato pa opazoval menjavo predmetov za srečo, teh so bile polne stojnice po mestu. Prašičkov, deteljic, dimnikarjev. Še malo smo postopali naokoli, kot da ne vemo kod in kam. Pa je bilo to le posledica iskrenja, do katerega je seveda kot vedno prišlo brez potrebe. Ko sem skočil poiskat bližnjo škatlico so se strasti umirile in odpeljali smo se do Schönbrunna. 
Schönbrunn
Tam sem med tem, ko so dekleta počasi hodila proti Wustenhausu, sam skakal za škatlicami, nato pa tudi pristal na vhodu, ob akvariju z ribicami Garra Ruffa. Prvič sem pomočil roke v takšen akvarij in pustil, da so mi grizljale odmrlo kožo. Prav super občutek se mi je zdel. Če bi se dalo, bi notri pomočil še noge. Samo vprašanje, če bi ribe to preživele. 
Grajski park
Sprehodil sem se mimo kaktusov, kuščarjev in nenavadnih ptičev, dekleta so mi sledila. V prijetno toplem okolju, ob zavihanih rokavih, sem močno zahrepenel po letnem času, ko pri temperaturi ni mrzlega predznaka. Hitro sem bil skozi razstavni del, mudilo se mi je že na naslednje srečanje.
En tič
Zato sem se le še okvirno dogovoril z dekleti, kje se dobimo, nato pa odhitel proti podzemni. Ta me je odpeljala do Karlsplatza, kjer sem preskoči na enko do Štefanovega trga. Koncert pred cerkvijo je bil v polnem razmahu, manjša skupina je izvabljala iz violin in drugih inštrumentov, občasno pa tudi grl, čudovite glasove. 

Wustenhaus
Sledil sem navigaciji in iskal pravo pot do točke nič. Kar ob omejitvah na trgu in predvsem vedno večji množici sploh ni bilo lahko. Končno sta me ugledala še dva geolovca in skupaj smo se prebili do skupine, ki jo je od drugih poslušalcev ločila palica z značko in napis pri simpatični solastnici dogodka. 
Koncert pred Štefanovo cerkvijo
Že prej se je seveda vedelo, da dogodek organizirata geolovca iz Poljske, točneje Varšave. Njuna želja je bila, da se srečamo in si zaželimo vse dobro v novem letu. Seveda je bil klepet obvezen, povedala sta, da sta se pripeljala iz Ženeve, samo za današnji dan, že odhajata naprej. 
Vpisni list
Med nami so zaokrožili poljski bonboni, s čokolado oblite suhe slive, sam sem se nasmehnil nekaj novim znancem, videnim že pri prejšnjem dogodku. Srečanje je bilo kmalu končano. Še malo smo poslušali koncert, nato pa odšli vsak na svojo stran. Ker sem videl, da se gneča na trgu veča, sem dekletom sporočil, da se bomo dobili pred Karlovo cerkvijo. 
Organizatorja
S podzemno sem bil hitro na dogovorjenem mestu, kjer sem ob opazovanju uličnega umetnika, ki je delal ogromne milne balone, zmrzoval, dokler dekleta niso končno prispela iz Schönbrunna. Odšli smo do bližnje škatlice, nato pa se odpeljali proti mestni hiši, kjer se je prav tako zabava že začela, z odra so odmevali zabavni ritmi. 
Karlova cerkev
Nisem dolgo poslušal prepevanja, pustil sem dekleta, da so uživala v poslušanju in sprehodu okoli stojnic, ter odšel na znane poti. Od ene do druge škatlice. Ter dveh geološko zanimivih spomenikov. Ko sem se vrnil, so po odru skakali možakarji in v stilu ZZTop prepevali uspešnice sedemdesetih. 
Burgtor
No ja, vsaj videti so bili dokaj podobni. Dolge brade pa to. Deklet seveda ti napevi niso navdušili tako zelo, da bi še hotela stati na mrazu. S podzemno železnico smo se odpeljali do končne postaje, tam poiskali mesto, od koder odpelje pravi avtobus, in ga med pokanjem petard tudi dočakali. 
Mestna hiša
V avtodomu so dekleta odločila, da na silvestrski event ne gredo, celo Maja me je pustila na cedilu, kar me je kar malo presenetilo. Nisem se vdal, temveč sem se proti lokaciji odpravil kar sam. Kako do tja mi je bilo znano, saj sem zjutraj tam okoli že hodil. Geolovcev je bilo na kupu kar nekaj. 
Dogajanje na odru pred mestno hišo
Večina na toplem na klopeh v notranjosti delavnice, ostali pa zunaj pri več žarih na katerih so se pekle krače, hrenovke, klobase, perutničke. Vsega je bilo več kot preveč, vsakdo je prinesel nekaj, mize so bile vedno bolj polne. Lepo mora biti takole v družbi prijateljev dočakati novo leto. 
Silvestrski dogodek
Sam sem poklepetal z organizatorjem dogodka in še nekaterimi geolovci. Ker je prvi omenil novo postavljeni letterbox, katerega nisem imel shranjenega, sem pa bil zjutraj na lokaciji, saj je tam prej stala druga škatlica, se je ponudil, da gre z menoj. In prav je bilo tako. Sem bil res navdušen, čeprav se prvega dela uganke (še) nisem lotil. 
Logbook
Drugi je odličen, verjetno eden boljših, če ne najboljši zaklad od vseh, ki sem jih našel do sedaj. Tehnično dodelan v celoti, pravi užitek je bilo doseči, da se je škatlica odprla. Z lastnikom sem se vrnil do kraja, kjer je potekal dogodek, še malo poklepetal z geolovci, ki so prihajali, nato pa se moral žal posloviti. 
Zanimivi zaklad, posvečen spominu na Bigduschbaera
Bilo je prijetno in verjetno bi res lahko klepetal z njimi celo noč, toda dekleta so me čakala. V avtodomu sva z Majo pripravila vse, kar je bilo treba, nato pa smo odpeljali proti znanemu parkirišču v bližini mednarodnega centra. Toda enostavno seveda ne gre. Zato je treba komplicirati. 
Riesenrad
In ko smo peljali čez Donavo, nisem več poslušal navigacije, temveč sem sledil smerokazom. Ti bodo že vedeli, kam hočem, zagotovo. Hm, tam, kjer je višinska omejitev, daleč prenizka za mojo visokost, ne bo šlo. Torej gremo proti centru. Toda kaj, ko me je po nekaj deset metrih ustavila zapornica. 
Vožnja z velikim kolesom
Vhod v podzemne garaže, daleč prenizko za moj okus, kam sedaj? Nazaj se ni dalo več, kaj sedaj? Na srečo je bila pred menoj izvozna pot za avtobuse in tovornjake, zaprta sicer z zapornico, ki pa se je dvignila, ko sem pripeljal poleg. Po klančini sem odpeljal na plato pri vhodu v center, peljal med lučkami in se na drugi strani znova spustil do prave ceste. 
Prater
Sedaj sem seveda prepustil vodenje navigaciji, svoje prejšnje nezaupanje pa sem moral plačati z nekaj dodatnimi kilometri. Končno smo parkirali, nekoliko bližje kot dan poprej, da le ne bi imeli do podzemne prav daleč. Po večerji, ali je bila slovesna ali ne bi težko sodil, vsekakor pa je bila dobra, smo se odpravili v smeri Pratra. 
Med vožnjo
Podzemna železnica nas je pripeljala povsem v bližino, veliko število ljudi, ki se je zgrinjalo v isto smer, pa je kazalo, da se nekaj dogaja. Kar hitro smo se prebili do blagajne za veliko kolo – Riesenrad in tudi vrsta pred nami ni bila predolga. S kartami v rokah smo vstopili najprej v svet zgodovine, kjer so v starih gondolah razstavljeni zanimivi dogodki preteklosti. 
Dogajanje na trgu pod nami
Nato pa že ob pokanju vse naokoli stali v vrsti, da se popeljemo visoko nad mesto. Približno ob pol polnoči smo začeli naš krog, pogled na mesto v lučkah je bil seveda povsem svojstven, rakete so švigale v nebo kamorkoli si pogledal. Pod nami je bil praznično okrašeni Prater, ves v lučkah, na osrednjem trgu je potekal koncert, ljudi se je trlo. 
Polnoč je!
Počasi smo dosegli najvišjo točko in se na drugi strani že spuščali navzdol. Bližala se je polnoč, pridružili smo se množici na trgu, glasba je utihnila, napovedovalec je prišel do odštevanja, nekaj sekund po polnoči je zazvenelo nekaj taktov valčka Na lepi modri Donavi, nato pa se je začel lepi ognjemet. 
Ognjemet
Rakete so švigale v nebo, odvrtela se je ena uspešnica, pa druga, nato je sledilo zgolj še ploskanje in neskončno prerivanje. V smeri proti podzemni železnici. Skoraj bi lahko rekel, da smo bolj stali kot hodili. Sardine. Končno smo po nekaj glasnih pokih petard razposajenih mladcev le poniknili v globino. 
Ognjene rože 
Skočili smo na podzemno železnico in čez dve postaji izstopili v bližini avtodoma. Sedaj smo bili kar veseli, da nismo imeli daleč. Ker se je ura že krepko prevesila čez polnoč, nas je utrujenost premagala in hitro smo izginili vsak v svojo posteljo. Z novoletnimi dobrimi željami na ustnicah seveda. 
Veliki finale

NOVOLETNO DOGAJANJE - 1.1.2015 – Zjutraj sem se zbudil zgodaj, vstal in šel raziskovat park okoli Donau Turma. Seveda so me po njem vodile škatlice, ki so mi na koncu razkazale tudi VIC oziroma Vienna International Centre. Šel sem celo čez ploščad, preko katere sem se včeraj rešil iz mišnice garažne hiše in vrste višinskih omejitev. 
Jezerce v bližini VIC
Ko sem krepko čez deveto zjutraj pokukal v avtodom, je še vse spalo. Seveda sem takoj zagnal alarm, potem pa pred kislimi obrazi pobegnil na Donavski otok. Sprehod po tej pregradi med Donavo in kanalom z ne preveč domiselnim imenom Nova Donava je bil samoten, predvsem pa osvežujoč. 
Cerkev Frančišča Asiškega nad Donavo
V vodo sem tudi porinil roko in samega sebe prepričeval, da sploh ni pretirano mrzla. Še hiter postanek pri svetilniku, nato pa sem hitel proti Pratru. Prepričan, da bodo dekleta tako ali tako zamujala. Pa niso. Očitek, da sem pozen, je bil seveda takoj na Ajdinih ustih. Za tisto minuto me lovi, sem se hotel kujati.  
Svet na dlani
Tedaj pa me je Maja presenetila, da se nič ne mudi, ker je muzej Madame Tussauds še zaprt. Postali smo pred vhodom, pridružilo se nam je še nekaj željnih ogleda. Še pred odhodom sem preveril, da se atrakcija odpre tudi na prvi dan novega leta ob desetih, na vhodu ni bilo drugačnega obvestila. 
Riesenrad podnevi
Končno smo v restavraciji na izhodu našli živo bitje, ki nas je razočaralo. Ob dvanajstih. In da on nič ne more za to. Seveda. Dekleta so se po nekaj preračunavanja kam in kako odločila, da odidejo domov na zamujeni zajtrk, sam pa sem begal po okolici. In se nato že nekaj pred dvanajsto postavil v vedno daljšo vrsto. 
Ko sežeš v roko sami cesarici
Na srečo so se vrata tokrat odprla točno, že smo stopili v svet slavnih. Najprej tistih iz zgodovine. Cesarstva. Segel sem v roko Mariji Tereziji, Maja pa se je stisnila k Francu Jožefu. Oba sta bila videti dosti bolj prikupna, kot sta nam ostala v spominu iz predstave Time Travel. 
Maja in Franc Jožef
Seveda tudi Sisi na Dunaju ni smela manjkati, potem pa smo po ogledovanju košate brade Karla Marxa preskočili v obdobje druge svetovne vojne, kjer je pred nami oživela Ana Frank, katere žal ni mogel na svoj seznam uvrstiti in tako rešiti niti slavni nemški industrialec Schindler. 
Anna Frank
Ajda se je končno hotela fotografirati, seveda kje drugje kot ob angleški kraljici, Živa je stopila do Dalajlame, vsi skupaj pa smo se vpisali v spominsko knjigo Baracka Obame. Potem ko nas je v športnem oddelku najbolj zanimal namizni nogomet in sem opravil psihoanalizo pri Freudu, nam je zapel Falco.
Katera je kraljica?
Maja je podoživljala grozo Marion v kopalni kadi, seveda pod taktirko enkratnega Hitchcocka. Srečali smo še kup voščenih upodobitev igralcev, ki jih danes nekako štejemo med filmske zvezde, od Leonarda di Capria, Sandre Bullock, Johnnyja Deppa in seveda Brada Pitta. 
Nogometna mrzlica
Maja se tokrat ni hotela stisniti k Robiju Williamsu, pa nič zato. Že smo šli skozi izhod, Ajdino željo, da bi se enkrat zavrtela na vrtiljaku preslišali in hiteli proti podzemni železnici in naprej avtodomu. Mudilo se nam je na srečanje ob Donavi. Seveda se nam je ravno tokrat obesila navigacija. 
Falco
Toda z nekaj poznavanja cest tu okoli in smisla za orientacijo nam je uspelo, da nismo spet zašli v zanke VICa, temveč šibali po pravi poti. Parkirali smo ob cesti, Maji sem zavpil, kaj naj še pripravi, sam pa zagrabil brisačo in kopalke ter stekel proti obrežju Nove Donave. Gre dejansko za kanal, ki se višje pri hidroelektrarni odcepi. 
Novoletno plavanje
Nato pa umirjen zaradi druge, nižje ležeče, predstavlja odlično letno kopališče Dunajčanov. In seveda nekaj norcev sredi zime. Kot sem bil tudi sam. Na mizo ob poti sem zmetal stvari, se preoblekel v kopalke, prerinil mimo v bunde oblečenih gledalcev, eni od njih ob obali v roke porinil fotoaparat in okoli vratu vrgel brisačo.  
Plavanje pri 2,7 stopinje
Potem pa že zakorakal po spolzkih stopnicah k mrzli vodi. Kot je nekdo izmeril, je imela 2,7 stopinje. Odlično. Zmočil sem roke in noge ter zaplaval. Seveda sem prvih nekaj metrov krepko lovil zrak, potem pa je šlo. Odplavati je bilo treba do splava s katerega nas je opazovala karikatura Big Duschbaera. 
Bigduschbaer
To je bil zaščitni znak geolovca, ki je žal tragično umrl v prometni nesreči, tradicijo organizacije novoletnih plavanj pa za njim nadaljujeta žena in hči. Za varnost je skrbel potapljač, ki mi je rekel, naj se ne prijemam splava. Seveda sem ga razumel povsem narobe in bi tako račke na njem skoraj osvobodil. 
Nazaj pred obalo
Pa so ostale tam, kjer morajo biti, sam sem eno vzel in odplaval nazaj. Vsaka račka je namreč sledljivček, trajni spomin na enkraten dogodek. Ob plavanju nazaj seveda ni bilo težav, čeprav je bila voda res hladna in sem že malo čutil mravljince na koncih prstov. 
Bilo je ... mrzlo :-)
Do vode sta prišli tudi Maja in Ajda, katerima sem predal fotoaparat, seveda ob ustrezni zahvali moji nepričakovani fotografinji. Oblekel sem se, pojedel nekaj keksov, seveda v obliki račk, in poskusil čilijevo žganje. Odlično pekoča zadeva. Ki te tudi pogreje. Vseeno sem se še malo tresel na vsake toliko, zato je Maja odločila, da bo čas, da se pogrejemo. 
Male račke
Ajda je odšla na toplo k Živi v avtodom in se od tam ni več premaknila. Midva pa sva se premaknila le nekaj deset metrov stran, kjer je potekal drug dogodek, novoletna peka na žaru. Oglje je žarelo, na veliko rešetko so geolovci začeli zlagati kose mesa, razne klobase, sire. 
Led ob obali
Maja je prinesla hrenovke, ki so se kmalu odlično spekle. Malo sva postopala okoli, se pogovarjala, popisovala sledljivčke. Na mizo so prihajale razne omake, solate. Strinjala sva se, da je tak dogodek odlična zadeva, ki ga bo vsekakor treba izvesti enkrat tudi v domačih logih. 
Logbook
Ko smo spekli vsak svoje in se je druščina že začela usipati, sva z Majo hrenovko odnesla še Ajdi. Ki je bila potem pripravljena z menoj oditi na sprehod. Hodila sva do mesta, kjer je poleti speljan most na Donau Insel, tam našla podatke za kratek večstopenjski zaklad in hitro imela škatlico v rokah. 
Grill dogodek
Vrnila sva se do avtodoma, odpeljali smo se malo višje in ob zapuščenem lokalu parkirali. Je bilo treba malo dopolniti elektriko. Med tem, ko je zunaj brnel agregat, je Maja ugotavljala, da smo parkirali na čudnem mestu. Stalno so prihajali avtomobili, parkirali, odpeljali, se znova vrnili. 
Dobrote na žaru
Sami moški, po eden v avtu. To se nam je zdelo znano. Seveda, iščejo družbo za poskočne aktivnosti. Nas so pustili na miru. Ko so bili akumulatorji zadosti polni, smo se odpeljali, navigirali proti Ikei na južnem koncu mesta, pred njo parkirali in kmalu zaspali. Saj je bil dan končno kar naporen in počitek tako nujen. 
Ob Donavi

ČOKOLADA IN PREGREVANJE – 2.1.2015 – Zjutraj sem naredil kar dolg sprehod. Iz avtodoma sem skočil, ko je bila še tema, nazaj pa vrnil, ko se je Ikea že odprla. Sprehod po industrijski coni do železniške proge in nazaj, tudi z ogledom domnevno največje roke na svetu in enega od znanih XXXL stolov je bil prav zanimiv. 
Ognjeno jutro
Da o pogledu na nakupovalno središče s strehe ene od trgovin ne govorim. Dekleta so bila že pokonci, danes je bilo seveda na vrsti nakupovanje in hrenovke s pomfrijem. Kaj vse nam ne ponuja švedski trgovec. Seveda so se dekleta v trgovini izgubila in sem jih pred blagajnami moral kar nekaj časa čakati. 
Pogled na nakupovalni center iz ene od trgovin
Pa se nisem razburjal. Je bil pa današnji dan takšen, kot če bi Dunajčani hoteli po dobrem dnevu nakupovalnega posta izropati trgovine. Vse polno, na uvozih na parkirišča redarji, ki so usmerjali promet, pred blagajnami dolge vrste. Končno smo imeli vse plačano, malica za nami, skočili smo v avtodom. 
Tako bi imel doma ...
Na izvozu smo ob poskusu dovoza do prej izračunane škatlice seveda najprej krepko zašli, pa potem le naredili pravi drive in. In že parkirali na skoraj praznem parkirišču muzeja čokolade nekaj kilometrov proč. Tudi v samem muzeju ni bilo posebne gneče, film smo preskočili, ravno tako večino panojev, saj smo napise na njih prebrali že ob prvem obisku. 
Pokušanje
Tako je bila prva postaja pri čokoladnih fontanah. Seveda smo opazili, da je največja izginila, toda nič zato. Manjše tri, ki so bile namenjene pokušanju, so bile tam. Nekajkrat smo se ustavili pri vsaki pipici, nato pa mimo slik, narejenih s čokolado in surovih kakavovih zrn stopali proti proizvodnim obratom. 
Največje škatle za praline v mestu
Danes so imeli očitno prosto, nikogar nismo vznemirjali, vse je bilo prazno. Pokusili smo proizvode, ki so bili namenjeni obiskovalcem, nato pa po obveznem postanku v industrijski trgovini že peljali v smeri juga. Avtocesti smo sledili do kraja Bad Fischau. Tam najti parkirišča ob termah niti ni bilo težko, bilo je odlično, veliko, dokaj osamljeno, skoraj prazno. 
Sladka umetnost
Najti vhod je bilo že malce težje. Predvsem pa smo začudeno opazili, da so terme odprte do desetih zvečer. Še dovolj časa torej za popoldanski sprehod. Skozi kraj, da vsaj vidimo, kje smo pristali. Do manjše rečice, kjer je menda nekoč stala polnilnica Coca Cole. Danes od nje ni bilo videti nič več, v novem naselju jo kvečjemu še pijejo. 
Bad Fischau
Vrnili smo se do avtodoma, dekleti sta ostali v njem, midva pa sva vzela vse za pregrevanje in odšla v terme. V zimskem času bolj ali manj obratuje le del, namenjen pregrevanju, v enem od zunanjih bazenov se je možno zgolj ohladiti. Savne so bile kar polne, še posebej v finsko je bilo skoraj nemogoče priti. 
Center kraja
Bio savna ni bila tako polna, zato sva največ časa prebila prav tam. Shladiti se je bilo možno zunaj, pod milim nebom. Voda v bazenu je imela menda 19 stopinj, pa je bil občutek ob poskusu plavanja prav grozen, dovoljeval je zgolj vrsto hitrih vdihov, povezanih z grabljenjem izstopne lestve.
Terme v Bad Fischau
 Večer je hitro minil, pregrevanja sva imela počasi zadosti, vrnila sva se v avtodom, kjer sem poskrbel za dopolnitev akumulatorjev. Da bi se kam prestavljali nismo niti razmišljali. Tudi avto, ki je firbčno zaokrožil okoli nas je odpeljal. Za jutri pa sem imel že načrte. Zato smo hitro skočili v posteljo in kmalu zaspali. 
Kopalci

WIENER NEUSTADT IN WELLNES – 3.1.2015 – Zjutraj sem prvič na tem potepanju zbral zadosti volje, da sem z nosilca snel kolo. Po cestah skoraj ni bilo več snega, še ledu komaj kaj. Zdelo se mi je, da je celo mraz nekoliko popustil. Zaokrožil sem iz Bad Fischaua proti Wiener Neustadtu, pobiral škatlice v seriji. 
Znova je jutro rdeče
Vmes sem z bosimi nogami prečkal potok do otočka sredi njega, krožil po obrobju mesta, vse do nakupovalnih centrov in vedno prisotnega Lutzovega XXXL stola. In nato brcal nazaj ter se z dekleti po zajtrku odpeljal v mesto, natočil pregrešno poceni gorivo in parkiral pri športnem kompleksu. 
Otoček sredi potoka
Med sprehodom do centra Wiener Neustadta sem zlezel še na eno od dreves, videli smo tudi kolednike. Raziskovanje smo nadaljevali do mestnega muzeja. Dekleti sta seveda nekoliko zavijali z očmi, toda tega sva že navajena. Pa je bilo zanimivo. Vedno, ko obiščeš mesto, je zanimivo vedeti, zakaj je nastalo prav tam kjer stoji. 
Na drevesu
Kako se je razvijalo, kakšno vlogo je odigralo v zgodovini. In prav to so nam ponudili tu. Delno se muzej nahaja v novi stavbi, delno pa v cerkvi sv. Petra. Združenje sodobnega in preteklosti. V vitrinah pa predmeti Matije Korvina, nekaj orožja iz srednjega veka, zanimivi večstreli, monštrance. 
Mestni muzej 
In v kleti lapidarij, lončevina, potegnjena iz ne vem katere jame ali groba. Vrnili smo se na trg pred stolnico, seveda na hitro pogledali tudi vanjo. Živa je bila še posebej navdušena. Dobila je novo svečko za svojo zbirko. Potem pa smo se mimo glavnega trga z mestno hišo in skoraj obveznim kužnim znamenjem vračali proti avtodomu. 
Monštranca in pogled na cerkev sv. Petra
Ajda je vmes našla mesto, kjer se je lahko za nekaj minut priklopila na internet. Kratkemu počitku se nihče ni pretirano upiral. Dekleti tudi postankom v Hofru in Lidlu ne. Je bilo treba opraviti še zadnje nakupe. Nato pa smo z vožnjo nadaljevali do Würflacha, kjer smo ugotovili, da so parkirišča pri wellnessu zelo nagnjena. 
Možnarji in večstreli
Zato smo se odpeljali skozi kraj nazaj do stavbe občine in pred njo parkirali. Maja je pripravljala kosilo, sam pa sem odšel najprej do cerkve potem pa proti Johannesbachklammu. Pot skozi sotesko je bila delno ledena, tako da je bilo treba nekaj previdnosti, toda na vseh delikatnih mestih so bili seveda mostovi in brvi. 
Notranjost stolnice
Na koncu soteske sem se nekaj časa praskal po glavi, saj sem vmes reševal večstopenjski zaklad. Pa se mi nikakor ni izšlo. Predvsem pa se je začelo mračiti, na poti nazaj sem moral prižgati baterijo na mobitelu, da sem sploh kaj videl. Hja, taklemamo. Po kosilu sem še enkrat preračunal dobljene podatke in ugotovil napako. 
Glavni trg in kužno znamenje
Malo sem pregovarjal Majo, skupaj sva odšla nad sotesko in se po brskanju med kamenjem, seveda na napačnem mestu, spustila na njen začetek. Med vračanjem sva pogledala še kapelico in odkrila bistveno napako. Preračun je pokazal, da bo treba še enkrat skozi sotesko. Toda ne danes, treba je bilo še v wellness. 
Kapelica
Zapeljali smo se po strmini in ugotovili, da bi bilo dovolj ravno zgolj na enem mestu. Seveda je bilo zasedeno. Toda motovilili smo toliko časa, da je vsaj sosed odpeljal. Premaknili smo se, dekleti sta si spet omislili svojo zabavo, midva z Majo sva odšla v svet savn. Je bilo čisto v redu, brez pretirane gneče, finska, bio, celo na enem od programov sva bila. 
Preduh
Drugim sva se odpovedala. Je bilo v hiški zunaj sicer prijetno, v času vrtinčenja zraka pa ti je vedno kdo dihal za ovratnik. Ko sva imela pregrevanja zadosti, sva se vrnila v avtodom, mesto poleg nas, tisto bolj ravno, se je izpraznilo in seveda smo se preparkirali. Nekoliko smo poskrbeli še za dodatno polnjenje električne energije, da ne bi bilo zadnjo noč kaj težav. 
Pogled proti soteski
Ravno, ko smo se že veselili, da bomo tu v miru prespali, je zunaj začelo najprej rositi, nato pa ob nekoliko nižji temperaturi naletavati sneg. Ker je bil pod nami strm klanec sem po nekaj premisleka avto znova pognal, se zapeljal navzdol in znova parkiral pred občino. Sedaj pred nami ni bilo večjih klancev in prepričan sem bil, da bomo naslednji dan brez težav prišli do avtoceste in naprej doma.
Johannesbachklamm

SNEŽENO JUTRO IN ODHOD DOMOV – 4.1.2015 – Zjutraj me je zbudil plug, ki je s ceste porival plundro. Snega ni bilo skoraj nič, dva ali tri centimetre, pa še ta je bil povsem premočen. Malo sem se še premetaval v postelji, nato pa oblekel, vzel čelno svetilko in jo mahnil skozi vas proti soteski. 
Na poti proti domu
Nad vasjo sem presenečen ugotovil, da o ledu na cesti, ki je še prejšnji dan zahteval pozorno hojo, ni več ne duha, ne sluha. Seveda mi je pot skozi sotesko kazal žarek svetilke, bilo je še povsem temno. Na drugi strani, tik pred kočo, sem zavil desno in se dvignil po že znani stezici. Do mesta, kjer sem bil dan poprej in le malo naprej. 
Ata za volanom
Tokrat sem pravo skalo ugledal kar hitro, tam pa brez težav našel tudi škatlico. Vrnil sem se do avtodoma, zbudil Majo in prav kmalu sva odpeljala proti Neunkirchnu. Cesta je bila dokaj dobra, le nekaj lokalnih odsekov je bilo zasneženih. Previdnost vsekakor ni bila odveč. 
Ajda med vožnjo
Končno smo bili na avtocesti, naredili smo še postanek ali dva, nato pa peljali naprej proti Gradcu, Šentilju in seveda domu. Tam sta nas čakali babica in Gaja, da si voščimo vse dobro v novem letu. In povemo, kje vse smo med temi prazniki rajžali in kaj doživeli. 
Bomo kmalu doma?