Drsenje

Drsele so smuči skozi gozd, razmočen sneg jih je zaviral, utrujeni vdihi, kapljice potu na čelu. In misli. Ki nikoli niso utrujene, švigajo sem in tja, že dolga leta preresne, dolgo od mladostnih sanj, nekega samo mojega sveta. Gradil sem ga, da bi me zaščitil pred vsakdanom, lupina školjke, zavetje. 

Nebo

S potekom let se je lupina topila, ostal sem sam, izpostavljen. V pusti resničnosti, prepišni, samotni. Nisem znal najti poti nazaj v sanjski svet, luč v očeh je slabela, žaru ni bilo več. Z ljudmi okoli sebe smo zgradili varljivo zavetje, se stisnili drug k drugemu, živimo, dan prehaja v dan. 

Domov

Drevesa so drsela mimo mene, pomlad je ostala daleč spodaj, objela me je belina. Zavoj, srečanje, šumenje vej nad menoj, pravljična planina. Tih preskok v mislih, vrnitev daleč nazaj, zgolj za en utrip srca. V moj skriti svet. Kjer je vse jasno, belo in črno, takšno, kot ne moremo biti ljudje. 

Planina

Kajti v nas se meša dobro in slabo, smo mavrica čustev, prežeti z grehi, ustvarjeni, da ljubimo, sovražimo, prizadenemo, objamemo, se izgubimo v pogledu, očeh otroka. Sonce se je ujelo v redke smreke, osamljene viharnike, žarki drseli skozi zrak, odsevali v jezera ogledalu daleč spodaj. 

Ogledalo

Beli vrhovi so čakali na pomlad, ki bo polizala sneg z njihovih pobočij. Sam na prvi zavoj, utrujene noge so rezale skozi krhko skorjo, sled je ostajala za menoj. Veje so me udarjale po obrazu, bolečino sem sprejemal kot pravi dar, znak življenja. Zavoji so si sledili skozi večer, med redkimi bukvami, s prestopi mest, kjer je snega že zmanjkalo, navzdol, po cesti. 

Sonce

Misli so drsele stran, daleč, k vprašanju. Kljuva mnogo dni, sili v misli, izriva trezno presojo sive, menda vedno bolj modre glave. Brezupo pritiskanje na kljuko v neki drugi svet, takšen, ki sem ga nekoč poznal. Takšen, ki zagotovo nekje še vedno obstaja. Je to prava pot? Si ti ključ?

Zavoji

Begunjščica

Iz temnih oblakov je z rahlim pršcem namočilo zemljo, pokazala se je sled jasnine, slepeča svetloba pobožala doline, sivino so zamenjale barve. Že tolikokrat prehojena pot se je vila nad sv. Ano zložno navzgor, belina zimske radosti, misel na tiste, ki jih puščaš za seboj, za katere bi rad, da bi bili s teboj. 

Po dežju pride sonce

Nad oblaki je žareča krogla sijala na tretji kamen, sporočilo o lepoti, barvah, ki se tokrat niso razlile po nebu, zasijale so v nas. Drobna iskrica jih je naslikala na platno duše, na čemernih ustih izrisala nasmeh. Drseči koraki, zvončkljanje nevidnih kraguljčkov, dviganje na strmini, modrina neba. 

Šentanski plaz

Puhasti oblački so se gostili, jasna sled je vodila navzgor, proti zatrepu plazu. Misel na usode, ki so se spletale na izteku strmali, črke, zapisane v sivi skali. Resnost na obrazu, prijatelj nekolikanj korakov spredaj, se je potopil v meglice. Kmalu so koprene objele tudi mene. 

Pogled na kočo Vrtača

Razgledov, ki bi jih vpijale oči, ni bilo več. Sedaj je bil čas, da jih zaprem, se zazrem vase, začutim znova toplino iskrice, se z njo ogrejem. Stopim preko snežnega roba na prepišni greben, dvigam sebe do konca te poti. Vprašanja o smislu so brez pomena, to je samo življenje, začrtana sled, bolj ravna, zavita, kot je morda zapisana v zvezdah, kot si jo zarišeš sam. 

Megleni pogled na Zelenico

Nežno prečenje, posamezni zavoji, prehod v strmino, padec, drsenje. Trenutek, ko se zaveš minljivosti, notranje moči, tega, da si. Vstaneš, zavoji si spet sledijo naprej, samosvoja pot, navzdol po belem pobočju. Začetek je vedno bolj zabrisan, upanje budiš z vsakim utripom srca. Bitje, podrejeno končnosti, sanjaš o večnosti. 

Smuka

Teža spoznanja vodi v razsvetljenje, ko besede obrabljenega reka prežamejo vsak tvoj dih, vse naprej, do zadnjega. Izkoristi dano, zagrabi z obema rokama tisto, kar ti pride naproti, živi. Utripi srca.

Schwanberg

Zima še kar vztraja. Vsaj nekoliko višje. Vseeno smo se trije kozli odločili, da danes namesto smuči skočimo na kolo. In naredimo lep krog pri Schwanbergu, upajoč, da bo to lep uvod v pomladno sezono, ne pa naš labodji spev. Zgodnja ura nas ni motila, čez Jezersko smo odvijugali proti Žitari vasi, kjer smo naredili kratek postanek pri cerkvi v središču kraja. 

Sv. Ana in Volbenk

Je bila le cvetna nedelja in takrat se že spodobi, da stopiš na posvečeno zemljo. In danes je bilo takšnih postankov še nekaj. Trenutni navdih je bil kriv, da smo preskočili nazaj na domačo Koroško, se ustavili v Lešah, pri cerkvah sv. Ane in prav tako menda svetega Volbenka. 

Kaj je bilo tega treba?

Lep, razgleden kotiček, na katerega je čez oblačnost na vzhodu pokukalo jutranje sonce. Nadaljevali smo po sledeh Rupnikove linije skozi Dravograd, se ustavili pri cerkvici sv. Janeza Krstnika na Muti in nato v Radljah ob Dravi na Kalvariji pretreseno opazovali kipa, ki ju je neznanec prav pred kratkim grobo poškodoval. 

Kam pa sedaj?

Različni so naši pogledi, toda zakaj prizadeti drugega zaradi lastnega kratkotrajnega užitka, nesmiselne zabave? Dvigali smo se proti sosedom, na kratko ustavili pri razgledni Žoharjevi kapelici, nato pa odhiteli naprej, do Schwanberga, kjer smo skočili vsak na svoje kolo in skozi rezek opoldanski zrak odpeljali po lokalnih cestah. 

A to je zgornja bergla?

Naš načrt je bil dvajset kilometrov, naredili smo jih še deset povrh. Obiskali prijetne vasice, zanimiv gozd, skriti bajer. In seveda pravcati dvorec. Hollenegg. Vaški sejem je lepo popestril dogajanje, nasmehnili smo se domačinom, nato pa odbrzeli navzdol, nazaj proti izhodišču. 

Hollenegg

Pa smo seveda morali najprej raziskati kraj. Farno cerkev, kdo bi si jo na takšen dan upal izpustiti. Mestni trg, pirhe na drevju, velika noč prihaja. In lokalni luna park. Pa se nismo zavrteli na divjih vrtiljakih, je bil že čas, da se počasi poslovimo in odpeljemo. Domu naproti.

Schwanberg

Raufnk

Krmežljave oči so se zjutraj komaj odprle, pokukale na plano, svetloba jih je motila. Glava je odkimala. Včeraj je bilo dovolj, danes je čas za spanje, počitek, prijeten dolce far niente. Nisem vztrajal, saj jo predobro poznam. Ne bi nič dosegel, le slaba volja bi se širila kot blisk svetlobe skozi naelektreno ozračje. 

Meglice nad dolino

Sam sem zadihal svežino zgodnjega mraza, smuči odnesel do roba snega in stopil v jutro. Rahle meglice so se vile nad gričevjem pod menoj, sonce se je skušalo izviti iz oblačnih kopren na vzhodu. Samotna so bila pobočja Starega vrha, le dim se je sukal iz kmečkega dimnika. Raufnk mu rečemo na Gorenjskem. 

Modro nebo in bela pobočja

Kdo je takšno ime dal ozki gozdni poseki višje gori, ne vem. Vsekakor preko nje teče strma vlečnica, od nekdaj strah in trepet manj izkušenih smučarjev. Zagledal sem jo tam, kjer so se odprla širša pobočja pod vasjo Zapreval, razmišljal o snegu, stopil naprej. Moral sem do vrha, ki je vsaj po imenu star, višje k nebu, soncu. 

Vrh, ki je star

Dan je pregnal megle, nebo nad menoj je bilo takšno, kot se spodobi. Temno modro, pod njim belina, svetla, kot s cukrom pomazana. Mimo štartne hiške sem sopihal navzgor, vse do vrha, s katerim sva se pozdravila kot stara znanca. Peščica ur je minila, odkar sva se zadnjič srečala. 

Hiška na vrhu vlečnice

Pa je bil kmalu čas za slovo, treba je bilo navzdol, že sem risal svojo minljivo sled na list pozabe. Sledili so si lepi zavoji v pršiču, vse do mesta, kjer se poseka začne ožiti. Nekaj pomrznjene skorje je poskrbelo za prizora ali dva, vredna vrhunskega cirkuškega klovna. Pa tovrstna zabava ni trajala dolgo, v bolj strmem delu me je čakal pršič. Paziti sem moral zgolj na ovire levo in desno. 

V raufnku

Prehitro se je strmina iztekla, čakalo me je še nekaj skorje do pobočij smučišča, ki je bilo delno poteptano, nižje pa zgolj zvoženo. Da je bila smuka po pomrznjenih sledeh predhodnikov čisto poseben užitek, je jasno. Pa kaj zato. Dan se je lepo začel, spodaj so me čakali avto, dom in seveda mladina. Zgolj še trenutek in že smo se vsi skupaj kotalili proti tistemu pravemu, nepremičnemu domu.

Zadnje pobočje

Živa in Stari vrh

Ko začutiš voljo mlade krvi, da te spremlja na tvoji poti skozi čas, doživlja bela pobočja, nežne valove gričev, ki izginjajo v večernem mraku, prižiganje luči v dolinah in zvezd na nebu, botro luno, ki se smehlja med oblaki in seveda končno, po vsem trudu, zavoje v belini, potem enostavno greš. 

Puhasti oblaki in luna

Cilj niti ni važen, kajti važno je, kdo je s teboj. In tako je bila odločitev o nadaljevanju tradicije razumljiva, pristala sva pod belimi pobočji vrha, ki ima staro le ime, se čudila, da snega kar noče zmanjkati. Stopila v smučino, bila z vsakim korakom višje. Skorajda prepričana, da bi z iztegom roke dosegla svoje sanje, celo kaj več. 

Na robu večera

Svečava dneva je počasi ugašala, ko sva mimo Zaprevala stopila v strmino in dokončno ugasnila nad zgornjo postajo sedežnice. Hodila sva v tišini, temi, vsak v nekem svojem svetu. Dokler nisva malo naprej od hiške, iz katere so se nekdaj pognali na progo smučarski asi, prišla na rob gozda. 

Mladost na ugaslem smučišču

Lučka je bila tu obvezna, osvetlila je kolo vlečnice. Kot nekakšen tujec iz vesolja je visela v zraku, ko sva pod njo stopala proti vrhu. Ki je tam sredi gozda nemo čakal na obiskovalce. Od utrujenosti je zaspal, tudi midva ga nisva zbudila. Po pobočju sva zarezala zavoje, preskočila na široka bela pobočja, v bledem soju krajca lune zavijala proti dolini. 

Pobočja so vedno bolj kopna

Občasno pomrznjen sneg je kot običajno poskrbel za akrobatske vložke spredaj vozečega, ki mu je vrh že po imenu domač. Mladost je s takšnim in drugačnim snegom zadaj opravila z levo roko, bolje rečeno seveda ... nogo. Prečkala sva cesto, nato pa uživaško zavijala navzdol v zadnjem koncu, po položnem pobočju. 

Na vrhu

Vse do zadnjega zavoja tik pri spodnji postaji žičnice. Sedaj je bila noč že temna, svečava lune preslabotna, čas za posteljo, kino, spanje. Ko pa je še zatrdila, da je bilo čisto v redu ... česa bi si le lahko želel več?

Proti dolini

Hajnževo sedlo

Vedno je prijetno, če na samotnih poteh srečaš sorodno dušo. Izmenjaš nekaj besed, o razmerah, načrtih, si zaželiš srečno. Kot je vedno prijetno, če ubiraš pot, po kateri si že hodil. Davno, pred leti, ko številka, ki se zamenja enkrat letno, še ni bila tako visoka. Ko se ni nihče namuznil, če si rekel, da si mlad. In ko je bil ob tebi prijatelj. 

Prvi pogled na bele stene

Sledil sem smučini, sonce je pošiljalo svoje žarke s sporočilom o pomladi, ki počasi prihaja. Prečil plazovine, ostanke grozečega bobnenja izpred tedna in kakšnega dneva za povrh, opazoval svojo senco. Ki se je počasi razblinila, sonce je zašlo, ostala je sramežljiva rdečica na robu večera. 

Proti ostenjem Velikega vrha

Iz gozda sem stopil pod planino Korošico, sledi so se ločile, nadaljeval sem v smeri sedla, prav veliko jih po zadnjem poprhu ni hodilo tu gor. V mraku zahajajočega dneva sem po srečanju na robu stare plazovine stopil na prepišni rob malo pod vrhom sedla. Spustil sem se nekoliko nižje, toliko, da sem ujel trenutek, se dvignil nazaj, višje pod Veliki vrh. 

Sedlo

Veter je kodral misli, premrli prsti so skušali ujeti tipke na ekranu, poslati sporočilo v dolino. Da se ve, da sem tukaj, da je dobro, življenje utripa okoli mene. Prvobitna energija še iz časov pred nami, zbrana na tem posebnem mestu. Smuči so zarezale v trdoto strmega prehoda, zavoji so si sledili po pobočju, ki ga je očistila plazovina, preskočil sem levo od nje. 

Pogled s sedla k sosedom

Nekoliko težji sneg je omogočal izbrane zavoje vse, dokler se svet ni položil. Potem je bila skorja močnejša, vodila je smuči, volja, čvrsta ali ne, ni nič pomagala. Skušal sem delati dolge okljuke, pa je bilo vse skupaj še najbolj podobno prestopanju na ovinkih, lovljenju ravnotežja in upanju, da vse skupaj ne bo šlo prehitro. 

Dan počasi ugaša

Na poti pod planino ni bilo čisto nič bolje, ko sem prečil veliko plazovino, pa je prišel drugi svet. Tu je pomladna toplota naredila svoje delo, zavoji so si sledili, vse do preskokov preko potokov v ravnini pred parkiriščem. Lepo je v teh koncih, prav zagotovo.

Levi in desni

Še čisto zimska Dobrča

Človek obrača, pa se potem vse po svoje obrne. Ali je za to res odgovorna kakšna nadnaravna sila, kot pravi slovenski pregovor, ali zgolj naključje, sosledje nekih dogodkov, naj vsak sam ugotovi. Jaz sem najprej prav danes prijadral na internetno stran, kjer sem presenečeno ugotovil, da so razmere na Dobrči še odlične. 

Bistriška planina

Ko se je popoldan povsem nepričakovano pokazala še časovna luknja, ki bi ravno zadoščala za krajši skok na bližnji kucelj, je bilo vse odločeno. Že sem se peljal proti Tržiču, zavil do Brezij in parkiral na znanem mestu. Višje nisem vozil, čeprav so kolesnice kazale, da tudi to ni težava. 

Tam čez tiste kuclje, pa sem doma ...

Pa vendarle mi poledenela cesta ni dišala, raje sem odcuckal navzgor, za navzdol, bo pa že kako, sem se tolažil. Na vrhu klanca so bile posamezne prekinitve, nad kamnolomom pa tovrstnih težav ni bilo več. Po samotni pristopni smučini sem korakal mimo Bistriške in malo višje Breške planine. 

Lešanska planina

Mrak je legel na zemljo, v gozdu je bilo samotno, štel sem udarce svojega srca, razmišljal o marsičem. Pod Lešansko planino sem zagledal lučko, izginila je v gozd, še preden bi ji lahko rekel pozdrav. Znočilo se je, preko planine je vlekel neprijetno mrzel veter, koči sta bili prazni, zapuščeni. 

Dolina

Smučina je na vrhu travnika zavijala malo čudno, pa vseeno pripeljala prav. Še nekaj minut in že sem stal na vrhu, daleč pod menoj so luči kazale na neka druga življenja. Mraz je priganjal, poslal sem pozdrav, nato pa zapeljal v gozd. Zavoji do sedelca, prečka in presenečenje na vrhu travnikov. 

Zavoji v bledem soju lune

Kar je nesel snop svetilke je bilo pobočje samo moje. Nobenih sledi predhodnikov, zarezal sem v rahlo skorjo, vlekel svojo sled, v temi je ostajala za menoj. Nanjo je svetila zgolj bleda svetloba lune. Saj ni pomembno, jutri, pojutrišnjem, smučina bo izginila, kot bom izginil sam, ostala bo le neka sled v času, trenutkov, udarcev srca. 

Parafa na robu planine

Slalom skozi gozd, nato pa smuk po cesti, vse do kopnin na razgledišču. Samota me je še vedno obdajala, ko sem stopal proti parkirišču, misli so bile samo moje.

Znotraj časovnega okvira

Odločitev kar tako, iznenada. Kar je tudi prav, saj ni veliko razmišljati. Časovni okvir je ustrezal, torej bo že moralo biti dobro. Na zasneženem parkirišču sem zasedel zadnje mesto, priprave so bile kratke, že sem korakal navzgor, na robu večera me je vedno bolj ovijala megla. 

Megleni gozd

Iz nje so vsake toliko mimo mene privršale postave, bežni duhovi, včasih s prav takšnim pozdravom, še večkrat brez. V strmini nad srednjo postajo so se megle nekoliko razkadile, stene so zrasle pred mojimi očmi, Šentanski plaz nad njimi. Lepa pristopna smučina, ki je na razpotju zavijala nanj, je zapeljivo vabila. 

Koča Vrtača

Toda danes časa ni bilo, po sili razmer, bi rekel kdo, sem znova zavil proti Zelenici. Koča je bila odprta, od vrat je prišel prijazen pozdrav. Seveda sem odzdravil, to se že spodobi, preden sem sledeč časovnemu načrtu oddrsal naprej. Vzpon je bil hiter, edina družba je bila samotna smreka sredi sneženega pobočja. 

Stena

V zadnji strmini mi je nasproti pripeljala lučka, nekaj prijaznih besed, nato pa nadaljevanje do vrha. Stal sem tam, ovit v puhaste meglice, s snežinko na nosu in vetrom, ki je pihal preko grebena za samotno družbo. Se spraševal, ali prav tisti trenutek nekdo nekje v dolini na svojem ekranu gleda isto meglo. 

Zelenica

Nato pa naredil prvi zavoj. Nov sneg preko mnogoterih smučin je omogočal prav solidno smuko. Zavoji so si sledili, levi, desni, kdo bi jih štel. V temi sem zapeljal včasih mimo, drugič čez kakšen kucelj. Na poti nad plazom je prišlo novo srečanje, prijazen črno beli kosmatinec je do mene prikorakal prvi. 

Osamljena

Pozdravil sem ga, pokimal spremljevalcema, nadaljeval s smuko, skozi vedno bolj gosto meglo do koče Vrtača in pod njo po skorajda urejenem smučišču v odličnih zavojih do parkirišča. Nekateri so se komaj vzpenjali, sam sem bil že nazaj. Nič prezgodaj, nič prepozno, kot se je kmalu izkazalo.

Na vrhu

Španov vrh

Dan se ni začel nič preveč obetavno. Megle so se vlekle okoli vogalov, obljubljenega snega ni bilo, z neba je neprijetno pršelo. Dan za posedanje na kavču, buljenje v ekran in navijanje za bolj ali manj znane junake te ali druge športne zvrsti. Toda kot že tolikokrat sem dopoldan začutil, da ne bom zdržal doma. 

Proti megli

Pršenje je ponehalo, postajalo je vedno bolj svetlo, vprašanje je bilo le kdo, kdaj in seveda kam. Prvi dilemi je razrešil Roman, sam sem že moral nekaj prispevati in glede na omejene časovne okvire sem pokazal proti Planini pod Golico. Pogled k stričku Googlu, Španov vrh je prenehal z delovanjem, kolikor ga je to zimo že bilo, torej bo to pravšnje miganje pred kosilom. 

Španov vrh

Že po prvih nekaj korakih sva videla, da snega ravno veliko ni, predhodniki so lepo plužili do trave. Toda z višino ga je bilo vedno več, hoja po odlični pristopni smučini pa prav gosposka. Nič več ni pršelo, na vršnem pobočju so naju objele meglice. Sam sem zavil mimo zastave še nekaj metrov naprej do najvišje točke, po nekaj zavojih navzdol pobral Romana in že sva vijugala navzdol. 

Odlične razmere

Sneg je bil odličen, zadnje sneženje je pokrilo pobočja, zakrilo sledi predhodnikov. Za nama je ostajala enakomerna sled, ob redkih postankih razmer nisva mogla prehvaliti. Pod srednjo postajo je bilo snega vedno manj, na zadnjem pobočju je šlo včasih tudi (skoraj) do tal, toda z iskanjem nezvoženih pobočij, kjer je bila snežna odeja zadosti debela, nisva imela težav. 

Nad dolino

Redki postanki niso bili potrebni toliko zaradi zajemanja zraka v utrujena pljuča, bolj zaradi razgledov, ki so tukaj v vsakem letnem času nekaj posebnega. Bele smreke, oddaljene planine, hiše, raztresene po obronkih. Nato pa sva znova zavila navzdol, peljala vse do zadnjega zavoja (bil je desni), ko sva snela smuči in se napotila na analizo ob obvezni infuziji, namenjeni hidraciji. Rek »kratka, a sladka« je danes še posebej veljal.

Podpis