ponedeljek, 27. februar 2017

Končnikov vrh

Jutro je že vstalo, se dobro pretegnilo in globoko zazehalo. Tudi sam sem naredil tako, nato pa jo mahnil navzgor, po sneženem jeziku, ki bo že čez uro ali dve poln smučarjev. Nič se nisem obiral, saj je veliko lepše ujeti nekaj samote, ko ptice še pojejo, vrišč množic pa je daleč stran. 
Pogled proti dolini in naprej
Strmina me ni motila, le dihanje je postalo globlje, srčni utrip višji. Ura je nezadržno tekla, malo preden sem prišel do prvih žičnic, so mimo švignile prve smuči. Nisem se oziral na to, vzpenjal sem se naprej, srečal dekleti, prav vesel sem ju bil. Odpeljali sta navzdol, sam pa sem nadaljeval naprej, v svojem tempu, proti vrhu smučišč. 
Nad smučiščem
Sonce se je prebijalo skozi čredo ovčic, vedno bolj mi je veter kuštral lase. Počitek na nenavadnem sedežu, nato pa nadaljevanje navzgor, sledi so prav dobro povedale kam. Osamljeno srečanje, vihar, je zavzdihnila. Nato pa odkrpljala navzdol, proti zavetju. Sam sem nisem dal prestrašiti. 
Končnikov vrh
Nadaljeval sem skozi ruševje do Kneipsovega sedla, kjer tablice kažejo kam in kako. Toda sam sem že vedel, zato je bil pogled nanje bolj opomin, kam bo še treba. Nekoč, ko bom zopet tu. Malo sem se odpočil, nato pa stopil po starih sledeh proti Končnikovemu vrhu. 
Knaipsovo sedlo
Danes je šla moja pot do njega, palice z označbo višine na vrhu, zasneženih skal nekoliko nižje. Veter je bril, sonce ga ni čisto nič ogrelo. Pogled vse naokoli, nato pa zavoji navzdol, nazaj proti sedlu. Snega je bilo ravno še prav, kamnita presenečenja večinoma skrita. 
Vetrovni vrh
Na sedlu sem pogledal proti Kordeževi glavi, nato svoji uri, odločitev je bila tako lažja. Naslednjič. Spust skozi ruševje, zavoji v pršiču, spust po smučišču. Vse do kapelice, kjer je bil postanek obvezen, da sem se dobil z dekleti, se nasmehnil, utrujen, vesel. 
Kapela
Nato pa za njima prav počasi in previdno odpeljal navzdol. Dan se je prevesil v popoldan, lep in krasan. Znova prav tak, kot mora biti.

nedelja, 26. februar 2017

Dreifaltigkeitskirche

Majhno, a sladko. In še kakšen primeren rek bi se hitro našel. Recimo tisti o strupu in majhnih flaškah. Za marsikaj. Ženskega spola seveda. Celo kakšna zavarovana plezalna pot je lahko takšna. Tik nad vasjo Labot ali Lavamünd kot se ji sedaj reče, le streljaj od krajev, kjer govore po domače, s parkirišča do prve jeklenice je zgolj nekaj korakov. 
Stena
Skalni amfiteater, ki vabi še na nove dogodivščine je začetek. Tam se vse začne, počasi in zložno, da prav razmišljaš, ali je sploh smiselno uporabiti varovalo. In se potem postavi dosti bolj pokonci. Premaguješ navpičnico, vse do izteka, do cerkvice na vrhu. Seveda je bil to izziv, ki ga je bilo treba poskusiti. 
Vzpon
Živa je bila še utrujena od sončnega pohoda, Maja pa se mi je rada pridružila tam na robu zvezd. Kako rad imam to njeno odločnost. Skrbno premišljeno, nikakor brezglavo. Pripeta na jeklenico sva se vzpenjala, pot je kot običajno sledila skalnim razčlembam, včasih bolj smiselno, drugič vsaj na prvi pogled nekoliko manj. 
Cik cak
Komaj vidne skalne poličke so dajale oporo nogam, levo in desno, vse višje, tja proti vrhu stene. Ključno mesto, prestop na desno, železne skobe so bile odlična opora. Meni se je kar smejalo, Maja pa je zavijala z očmi. Pa saj pravi počitek ni bil potreben, že je bila najhujša strmina za nama, pogled navzdol nič več tako strašljiv. 
Jeklenica
Prijetna potka naju je pripeljala do travnika, cerkvice, pogleda navzdol na vas, dolino. Dreifaltigkeitskirche. Kar jasno mi je bilo, kaj je grofe von Neuhäusl navdušilo, da so leta 1690 prav tu postavili cerkvico. V zahvalo srečni rešitvi pred turškimi sabljami tam pred Beogradom. 
Večerni pogled
Prijetno bi bilo posedeti, zreti v daljavo. Toda kaj, ko je noč priganjala, spustila sva se navzdol, seveda naokoli, po cesti, ob klepetu, čisto zložno. In se nato, že v temi, tam s parkirišča zgolj še enkrat ozrla navzgor, na steno, svetlo točko pod nebom. Vredno je bilo, biti skupaj, biti tu, živeti. 
Dreifaltigkeitskirche

Kremžarjev vrh

Nekateri načrti se rodijo kot drevo iz semena, rastejo počasi, širijo veje in v težnji približevanja soncu brstijo, se širijo, krošnjo komaj še lahko objamemo s pogledom. Tokratni načrt je bil vse kaj drugega. Dejansko se mi je odločitev zbudila ob jutranji hoji, moral sem jo le še predstaviti dekletoma in upati na pozitiven odziv. 
Pa gremo ...
Ta je bil takšen, kot sem pričakoval in upal. Skoraj. No, polovično. Kar pa je bilo zadosti, da smo se napotili na obisk h Korošcem, pogledati, kaj se dogaja okoli Slovenj Gradca. In ali je pot na Kremžarjev vrh še vedno tako razgledna kot pred časom. Seveda je bila. Že kmalu smo videli daleč, na drugo stran doline in še naprej. 
Razgledi
Uršlja gora nas je ves čas pozdravljala, vabila. Ko smo sopihajoč pridobivali višinske metre, se je videlo zgolj še lepše. Samotne kmetije nad prav takšnimi travniki so se sramežljivo skrivale za parobki. Le kje je vse življenje, smo se čudili. Nato na razcepu poti sledili zimski smeri. 
Zimska pot
Saj bela botra menda še ni zadnjič zamahnila z repom. Beli kristali so se lesketali v soncu. Snega je bilo z vsakim metrom več, do koče je bila speljana gaz, ki smo ji seveda sledili. Nato pa stopili še do najvišje točke, prgišče minut višje. Kjer je znamenje, da veš, da se višje tu ne da. 
Kristali
In se poti spuščajo v vse smeri. Sam sem jo mahnil po eni, nato preskočil na drugo, še enkrat prečkal vrh in na koncu le sledil stopinjam proti Šmartnu in še prej Svetemu Juriju. Mi je bil že tako, po imenu, nekako blizu. Dekleti sta me med mojim beganjem zgrešili in se, po najbolj preverjeni možnosti, navzdol napotili mimo koče. 
Vrh
Tudi prav. Saj veliko nismo imeli zgrešiti, obe poti sta peljali prav. Moja je bila sicer nekoliko daljša. Toda kdo bi se lahko zaradi tega vznemirjal. Saj je bila, kot sem videl na koncu, dolga čisto prav. Ko sem po vrsti postankov prikorakal nazaj do domačega ognjišča, je bilo kosilo ravno na mizi.
Sv. Jurij

nedelja, 19. februar 2017

Lajnar in Dravh

Dan ni bil tako lep, kot smo upali. Tam v smeri Primorske so se vlekle megle, zastirale vrhove, pobočja. Nekaj malega jasnine nad Lajnarjem je vseeno dajalo upanje. Sem in tja se je sredi oblakov posvetilo, toda soncu koprene ni uspelo pretrgati. Pa vendarle nismo obupali. Saj, zakaj pa bi? 
Meglena pobočja
V odlični družbi, kot se je vedelo že vnaprej in kot se zagre, smo stopili po pobočjih. Midva s prijateljem proti Lajnarju, boljši polovici v smeri Dravha. Kje se dobimo, je bilo dogovorjeno, torej ni bilo kaj veliko razmišljati. Mahala sva jo ob smučišču, čim dlje od gneče, glasnih smučarjev, drdranja. 
Totem
Do grebena, kjer sva zavila proti vrhu. Se ustavila ob novodobnem totemu. Ki tvojega duha ponese na potovanje, do krajev, ki jih lahko izbrskaš iz spomina, želja, zamisli za prihodnost. Tako blizu je vse, pa tako daleč, če se ne odpraviš, narediš prvega koraka. Sosedi so se za trenutek izvili iz megle, nato pa se je beli zastor potegnil čez greben, prelil po pobočjih. 
Prihod
Ni bilo več kaj čakati, opazila sva premikanje v gozdu, dogovor torej še vedno velja. Nekaj zavojev, nato po smučišču spust v sedlo, ponoven vzpon. Saj ga je bilo komaj kaj, besede so ravno dobro stekle, ko sva že stala ob visoki anteni, ki občasno pošilja pozdrave v neznane kraje prav takšnim ljudem. 
Dravh
Gledala sva naokoli, megle so se znova razkadile, snežena pobočja. Stala sva, pokušala shranjene dobrote preteklih jeseni, čakala, da se znova srečamo. In prav dolgo res ni bilo treba čakati. Že smo stali skupaj, utrinek, shranjen za spomin. Nato pa navzdol, midva bolj naravnost, po celem snegu, strmina ni bila huda. 
Lajnar in Slatnik
Preskok na smučišče, sneženo pobočje se je iztekalo, še zadnji metri, zadovoljen pogled nazaj. In nato seveda še klepet. Kot mora biti, da se zgodba lahko zaključi, zapre, shrani. V tisti predal, kamor se vtaknejo vsi res lepi spomini. Ki jih nato vedno rad znova potegneš na plano, se z njihovo pomočjo vrneš tja, kjer si nekoč bil. 
Na vrhu

sobota, 18. februar 2017

Tri v vrsto

Želja je bila. Kako se bo izšlo, pa niti sam nisem vedel. Ko sem stopal iz sedaj že tako dobro znane planine, mimo žičnice, do pobočij pod Slatnikom. Seveda sem se tako zagnal, da sem šele v strmini pod vrhom opazil, da sem previsoko. Kolebal sem med tem, da jo mahnem naravnost navzgor in prečko proti znanemu sedlu. 
Pri kasarni

Ker se je svet odprl, dvoma ni bilo več, mahnil sem jo proti kasarni, nekdo mi je žvižgal z visokega parobka pod vrhom Slatnika. S sedla sem odpeljal navzdol, vse do mesta, kjer se je ena od smuči odločila, da se potopi globlje. Kot bi padel v moko, beli pršič me je prekril. Očistil sem fotoaparat in se tolažil, da se drugo že stopi, prej ali slej. 
Pred spustom z Možica (Tic), pogled na Šavnik (Tac)

Mahal sem jo proti bunki na vrhu Možica. Današnji prvi cilj, že sem stal tam, gledal povezave, dve sta bili na vidiku. Čeprav ne čisto v ravni vrsti, vse prej kot to, me je današnja pot spominjala na znano igrico tic, tac, toe. Spregovoril sem nekaj besed z luknjačem, katerega dom stoji na pobočjih nad Bistrico. 
Del prehojene poti
Nato pa že peljal proti redkemu gozdu in skozenj navzdol, vse do uravnave pod Šavnikom. Sledi predhodnikov izpred dni so bile dobro vidne, nisem čaral po svoje, ujel sem ritem, se dvigal v ključih proti uravnavi na vrhu. Da se od tam vidi marsikaj, sem že vedel. Vseeno pa sem se vrtel, užival, pritiskal na sprožilec, lovil trenutke. 
Tik pod vrhom Šavnika
Nato pa zapeljal po robu navzdol, vse, dokler se pod menoj ni odprlo čudovito belo pobočje. Po njem sem zarisal svojo sled, edinstveno, minljivo. Najraje bi vriskal, toda to se v teh krajih, kjer tišina šepeta, seveda ne spodobi. Na uravnavi sem znova pripravil smuči, stopil navzgor, se vzpenjal do sedla. 
Bohinjski kot
Po mulatjeri, do vrha nepravega Slatnika. Spust z njega, do poti, ki pelje na tistega, kateremu dajem pravo veljavo, ni bil ravno za v učbenik šole smučanja. Toda nič zato. Kot bi mignil sem bil na tretjem današnjem vrhu, srečal novega znanca, spraševal se je, kod in kam. 
Podpis pod Šavnikom

Na koncu mi je sledil, po strmini, z nekaj prekopicevanja sva prišla v bolj poraščen svet, preskočila grmovje, naredila še nekaj lepih zavojev, nato pa že na smučišču mahala eden drugemu znani srečno. In tako je tudi bilo, vseh tistih nekaj zavojev do roba parkirišča, kjer sem snel smuči, se ozrl nazaj na prevoženo pot z zadnjega današnjega cilja. 
Med spustom s Slatnika
Nasmehnil sem se in mu pomežiknil. Danes je dobil samo zame novo ime. Toe. Tretji. Lep tris je bil, sem se smejal sam pri sebi.

torek, 14. februar 2017

Kozjek

Ko stopiš iz megle, je vse drugače. Daleč proti Ljubljani se je videla siva koprena, ki je neprodušno zastirala pokrajino pod seboj, dušila dan, jemala voljo ljudem. Midva sva ji ušla, vsaj na kratko, v mrzlem jutru. Jesenice so bile v soncu, jasnina brez oblaka je bila pravi obet lepega dne, Kozjek pa res privlačen cilj.
Sonce
 Avto sva prislonila na primerno mesto, tam ne moti nikogar. Sprva drseča pot se je prelevila v bolj prijazno stezo, se skozi gozd zavihtela na vedno bolj razgleden greben in pod poprhanimi vejami peljala proti najvišji točki. Prijetno je bilo hoditi, ko so še hladni sončni žarki božali, se ujeli v kristale, se minljivi biseri neizmerne lepote lesketali. 
Biseri
Dih je zastajal, ko sem stopal mimo velikana, bele gobe so pri njem našle svoj dom. Se spraševal, kdo je zanesel sem toliko dreves belega lubja. In od kod vse se v dolini kadi. Spomin na rdeči prah železarskih peči je še vztrajal v spominu, toda danes je tu vse drugače. 
Pogled
Mežaklja, prijazna soseda na drugi strani doline, je bila vsaj v zgornjem delu bela, kmalu jo bo treba znova obiskati. Klopi na vrhu so bile poprhane, danes ne bo s sedenjem nič. Pot naprej je vabila, zapisala sva jo v načrte za prihodnje dni. Občudovala velikana, ki je na vrhu zasadil v borno zemljo svoje korenine. 
Pri klopci
Poiskala vpisno knjigo prav posebne sorte, se nasmehnila narcisama, na vsakem deblu eni, in seveda smešku, na škatli, ki ohranja zapise. Se razgledala gor in dol, pa tja čez, do kamor se je videlo. Saj to je vedno najlepše. Počutiš se lahkega, kot bi plaval, lebdiš in gledaš v daljavo. 
Pogled nazaj na vrh
Še enkrat sva se ozrla na vrh, nato pa stopila znova navzdol, seveda previdno in počasi. Saj kaj bi hitel, ko je meglena odeja v daljavi še kar zagrinjala kraje, kamor sva se vračala. Še prehitro bova znova padla v rutino dne, pot in vrh, vse doživeto, pa bo ostalo zgolj vedno bolj oddaljen, bledeč, spomin.
Breze

ponedeljek, 13. februar 2017

Sonce v Mrežcah

Končno ga je nasulo. Toliko, da je bila Pokljuka videti nedvomno čarobna. Če bi jo videli. Toda zgodaj zjutraj so lučke osvetljevale zgolj ozko sled pred nami, svetloba se je šele počasi plazila preko vrhov. Spomenik je ostajal zadaj, Blejska koča vedno bližje. Korak za korakom smo se ji bližali. 
Lipanca
V hribih se je delal dan, barve so se razlile po pobočjih. Le megla je ostala siva, pokrivala vse pod nami. Koča je še spala, nobenega glasu ni bilo slišati. Številne sledi so vodile v vse smeri, očitno je bilo v preteklih dneh tu kaj živahno. Pred strmim delom se je nad meglo posvetilo, velika ognjena pomaranča se je prikotalila na sivo preprogo. 
Vzhod
Vzpenjali smo se po dobro uhojeni sledi. Čeprav ni odtavala na položna pobočja, temveč se skoraj plašno držala roba, je nismo zapustili. Pogosti obrati niso motili, le luknje nekoga, ki se očitno zaverovan vase požvižga na trud drugega, so povzročale jezo ob zdrsih v strmini. 
Vzpon
Bel sneg, modro nebo, sem in tja nekaj zelenega ruševja kot začimba v tej čudoviti jutranji mešanici. Pustili smo slabo voljo zadaj, uživali v dnevu. Znani ritual na vrhu, slikanje, priprave, dobrote iz nahrbtnikov. Ter razgledi, ki so kar vabili h kovanju novih načrtov, ideje so se iskrile. 
Proti vrhu
Dokler se nismo spustili navzdol, sprva počasi, previdno, nato odločneje. Sledi predhodnikov so bile pomrznjene, lepi zavoji v svežem pršiču so se mešali z rodeom po pomrznjeni podlagi. Zavili smo levo, iskali dobre prehode, včasih smo ubodli pravo smer, drugič se spogledali z ruševjem, štrlečimi vejami grmovja. 
Sosed
Pa se je na koncu vse izšlo kot je prav, pobočja pod uravnavo so bila hitro za nami, dva martinčka sta lovila sončne žarke pred kočo. Nismo ju motili, oddrseli smo po pobočju navzdol, ujeli pot, preskočili v gozd, nato pa iskali najboljše prehode proti izhodišču. 
Smuka pred mogočno kuliso
Roko na srce, včasih je tudi kaj zaškrtalo. Toda tega skoraj nismo opazili, pred našimi očmi je bila zgolj bela pravljica.

sreda, 08. februar 2017

Belina

Človek obrača, Bog obrne. So včasih rekli. Danes je vse drugače. Lahko še tako načrtuješ, najprej ti načrte na glavo postavijo otroci, nato pa seveda še druga, menda boljša, polovica. Ali je ali ne, je seveda lahko vprašanje, ob katerem bi se lomila kopja, pisale dolge in obširne razprave in rojevali filozofi. 
Planina pod Golico
In znova bi se tresla gora, rodila pa nič drugega kot miš. Kakorkoli. Kroglica usode se je tokrat ustavila na mirni planini pod Golico, skoraj tik pod začetkom sedaj že morebiti nekdanjega smučišča. Z njo pa seveda midva. Ki sva zjutraj zamežikala v megleno jutro. In se spraševala, kdo je ukradel sonce. Ter kam ga je skril. 
Megleni vzpon
Potem pa stopila na pot, da bi videla, ali ga je možno najti. Na belih pobočjih. Ki so bila ob prvih korakih kaj slabo založena, snežna odeja se je z vsakim metrom višine debelila. Hkrati s tem pa se je gostila tudi megla. Pa saj zaiti ni kaj, uravnava pri srednji postaji, zadnja strmina, pridna lopata je čistila klopi in mize pod vrhom. 
Ikebana na vrhu
Velik kup snega je nastajal, mogoče bo nekoč zaživel kratko življenje snežaka. Nisva se pustila premotiti, stopila sva še korak do vrha, tam nad anteno, ki oddaja domače. Menda. Nato pa zapeljala navzdol, po strmem pobočju, skozi belino. Ko bi le lahko ločila, kje je zgoraj, kje spodaj, kako pobočje valovi. 
Španov vrh
Preden sva ujela ritem, je bil na vrsti rodeo, izmeti, premeti. Česa vse ne doživiš na pobočju polnem pršiča. In kako nenavadno hitro ga je vedno konec. Lepi zavoji so bili zgolj še spomin, megla se je počasi razkadila, lovila sva ravnotežje na pomrznjeni skorji. Vedno si vesel, da te v takšnih trenutkih nihče ne gleda. Kot bi prvič stal na smučeh. 
Pršičenje
Zadnje pobočje, opozorila, da se ne sme hoditi po travi nisva vzela resno. Kakšni travi vendarle? Še zadnji zavoj, ugotovitev, da sva za pijačo prezgodnja in nato … seveda. Domu naproti. Kot vedno.
Megleni zavoji

nedelja, 05. februar 2017

Sneguljčica

Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živela Sneguljčica. Kaj več niti ni treba povedati. Zlobna mačeha, ogledalce, lovec, ki ne izpolni zadane mu naloge, zastrupljeno jabolko. In seveda sedem palčkov, vsak z imenom, ki najbolje opisuje njegov značaj. Da o princu ne govorimo. 
Skrivnostni gozd
Torej prava mešanica za zgodbo, ki bi jo danes v čezoceanski Potemkinovi vasi hitro prikazali žanru primerno. Mogoče bi izvirniku še najbolj pristajal kakšen triler z milijonskim proračunom, odlično igralsko zasedbo in seveda akciji prikrojeno zgodbo. Gledalci bi drli v kinodvorane, promocijski guruji bi dobro opravili svoj posel, vsi bi bili srečni in zadovoljni. 
So palčki blizu?
Le izvirni pravljici bi delali krivico. Razen seveda s srečnim koncem, ta tako ali tako mora biti. Saj se res ne spodobi, da bi knjigo zaprli s solznimi očmi. Toda kaj, če nekdo zgodbo prestavi v domače kraje. Le nekaj korakov od znanega Višnjegorskega polža. In jo začini z iskanjem namigov, ki so jih skrili palčki, ko so očitno bežali pred hudobno mačeho. 
Zima, zima je odšla, odšla ...
Namigov, ki te na koncu kot princa, na sledi za ljubeznijo svojega življenja, peljejo skozi zimski gozd, prepojen z meglo in komaj vidnim obetom boljših dni. Mimo slapu, bežečega močerada, skorajda zapuščenih ostankov vodnega zbiralnika. Prebujajočih se telohov in celo komaj iz zemlje kljuvajočih zvončkov. 
Zajedalci
Vse do končne točke, kjer te čaka v odličnem skrivališču, pod visokimi skalnimi stenami, mezečo vodo, skrita Sneguljčica. No, tako upaš. V resnici jo je seveda že zdavnaj s seboj odpeljal princ, sedaj živita v tisti deželi iz uvodnega stavka, srečno in zadovoljno, do konca svojih dni ali pa še dlje. 
Kje je Sneguljčica?
Tebi sta pustila zgolj jabolko. Ali je zastrupljeno ali ne, pa lahko preizkusiš. Če si upaš. No, saj zakaj pa si ne bi. Saj kaj hudega ne more biti. Pravljice se vendarle končajo srečno, kajneda?