Apnišče in Štefanja Gora

Ko sem dopoldan pogledal na spletno kamero, ki prikazuje spodnji konec nekdanjega smučišča Zelenica, nisem mogel verjeti. Tam, kjer sem še dan prej, za silo, pa vendarle, smučal, danes ni bilo niti flike snega. Zato sem bil še toliko bolj vesel, ko se je Živa strinjala, da se mi pridruži ob vzponu na kakšen bližnji kucelj. 

Kali na poti okoli vrha

Predlagala je Jošt, a ker je tam ob nedeljah nedvomno gneča, z nama pa je šla tudi Kali, je pokimala, da obiščeva raje najvišji vrh občine Šenčur, torej Apnišče. Že nekaj časa nisem bil na tem vršičku, zato se mi je zdelo čisto prav. Parkirali smo na Olševku, pri spomeniku, odšli po cesti levo, mimo zajetja. In višje sledeč rdečim pikam na drevju malo zašli. 

Okras ob poti

Namesto da bi se vzpeli naravnost proti vrhu Apnišča, smo šli naokoli, ujeli tam stezico, ki se vzpenja z zadnje strani. Živa je bila sprva še navdušena, ker se prečna pot skoraj ne dviga, toda do vrha je nekje treba priti in na koncu nas je seveda čakal vzpon. Ne prehud, nekaj zavojev na nekoliko slabši stezici in že smo bili na vrhu. 

Pod vrhom Apnišča

Nismo se ustavljali, šli smo kar naprej, razpredajoč o tem in onem, proti Štefanji Gori. Lepa nedelja je na poti tod okoli privabila številne pohodnike, zato so bila srečanja pogosta. Tudi na vrhu, pri cerkvi, ni bilo nič drugače. Za trenutek smo sedli na klop, potem pa je Živa že spraševala, ali gremo naprej. Točneje rečeno, nazaj. Saj nas je čakal le še spust do avtomobila. 

Nenavadna markacija

Šli smo nekaj deset metrov v smeri Apnišča, zavili mimo izvira navzdol, se na razcepih držali smeri za Olševek. Saj ni bilo posebej težko, kot bi mignil, smo po gozdnih stezah, nekaterih označenih, drugih ne, vseh pa dobro shojenih, prišli spet do vodnega zajetja. Živa je odločila, da gremo do avta po cesti, nič je ni mikala gozdna steza. Tudi prav, glavno je, da je od današnjega izleta potegnila kaj dobrega. No, pa saj to smo vsi. Tudi Kali, ki je veselo mahala z repom.

Štefanja Gora

Finito

Po tem, ko sva večer prej z Borutom ugotovila, da so razmere še kar užitne, sem sklenil naslednje jutro ponoviti vse skupaj. Je treba le kovati železo, dokler je vroče. Računal sem sicer, da bo nočni mraz naredil svoje in bo zaradi tega smuka, bolje rečeno pluženje po pomrznjenem snegu, bolj rodeo kot pravi užitek. A vendarle se dnevi letošnje že tako precej uborne sezone iztekajo, zato je treba izkoristiti, kar še ponuja.

Jutro

Ko sem zjutraj pripeljal na Ljubelj, sta bila pred menoj zgolj dva avtomobila. Pa nisem bil preveč zgoden. Sonce je že svetilo na vrhove nad Zelenico, ko sem po uborni snežni odeji stopal navzgor. Kot sem predvideval, je bila od prejšnjega večera edina sprememba zgolj to, da sneg ni bil povsem premočen, temveč pomrznjen. 

Srna

Pred s kamni posuto prvo strmino sem obstal in opazoval srno. Obirala je uborne poganjke na grmovju. Ko me je zaslišala, se je počasi umaknila desno, do manjše kotanje, kjer je nadaljevala z zajtrkom. Nič ni hitela, ji je bilo že jasno, da norenje odnaša potrebno življenjsko energijo. Prav tisto, ki lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. 

Meglice pred Spodnjim plotom

Rahle meglice, ki so ovijale Spodnji plot, so se počasi razkadile, rodil se je lep, sončen dan. Šel sem po servisni poti, mimo Zelenice, pod Trianglom ugotavljal, da bi šlo lažje s srenači. A kaj, ko jih na okovje, ki ga imam na makadamkah, nisem znal nastaviti. Po kakšnih petih minutah sem imel vsega skupaj zadosti. 

Vzhod

Nadaljeval sem brez njim, visel malo več na rokah, pa je šlo. Vse do vrha. Tam sem poleg sonca, lepih razgledov, dočakal možakarja, ki je prav tako to jutro lovil sonce. Poklepetala sva, o tem in onem, potem sem odsmučal navzdol. Strmo pobočje nad Zelenico je bilo edino mesto, kjer sem se malo pobijal. 

Triangel

Potem pa je bilo do parkirišča poteptano, za širino teptalnega stroja. In prav do tam se je dalo pripeljati, malo na silo v zadnjem delu, pa vendarle brez težav s smučmi, ki jih ni pretirano škoda. Toda pogled nazaj na spodnje pobočje nekdanjega smučišča je povedal vse. Sedaj je pa res … vsaj zame … finito.

Finito

Triangel je spet aktualen

Dobra dva dni prej je padel sneg. Toliko, da so nekateri spet vriskali s pobočij okoli Zelenice. Tudi Tomaž, ki seveda ni zdržal, da ne bi ob prvi priliki šibal navzgor. Smuke ni ravno pohvalil, zato nisem tiščal za vsako ceno na Gorenjsko. V petek pa sem tako ali tako moral tja, zatorej me je spremljanje kamer, ki so kazale še vedno povsem belo pobočje, premamilo. 

Komaj še užitno

Borut je sicer moral najprej dobiti dovoljenje doma, ko mu je to uspelo, je prikimal, da bi šel zraven. Saj Triangel je povsem primeren cilj za zaključek sezone. Ko sva parkirala na Ljubelju, prav hude gneče ni bilo. Čeprav sva na smuči stopila le nekaj metrov od avtomobila, so pobočja kazala že precej klavrn obraz. 

Malo boljše nadaljevanje

Snega je bilo bolj za vzorec kot resno smučarijo, tudi prva strmina je bila videti čisto kamnita. Nič mi ni bilo žal, da imam makadamke. Lepo zložno sva se vzpenjala, sledeč dobri pristopni smučini, in po pogledu na splazena pobočja pod Spodnjim plotom zavila na servisno pot. Sredi nje je bila vendarle velika plazovina, predhodniki so jo prebili na levi strani. 

Plazovina na servisni poti

Pod Šentancem se je Borutu spuntal pes, nekako ga je še prepričal, da je precej rahitično zagrizel in nadaljevala sva z vzpenjanjem. Pod Zelenico mu je poslušnost odpovedal že drugič, ni se trudil s prepričevanjem ali uporabo lepilnega traku. Smuči je naložil na nahrbtnik in neprostovoljno začel luknjati snežno pobočje mimo koče proti Trianglu. 

Triangel ima še malo sonca

Meni je šlo dobro, brez težav sem se vzpenjal proti vrhu, tam za mišji repek ujel še nekaj sončnih žarkov, ki so posvetili skozi oblake na zahodu. Borut je z razumljivo zamudo prišel za menoj, nazdravila sva uspehu, vzponu, zaključku sezone. Potem pa odpeljala navzdol. Smuka sicer ni bila neki presežek, pa vendarle je šlo kar v redu. Sneg je bil v največji meri dokaj težak. 

Dan se poslavlja

Vseeno sem nad Zelenico ujel nekaj zavojev po nedotaknjenem celcu, potem pa sledil Borutu v prečki. Nad plazom sva sicer malo razmišljala, potem pa odpeljala po poteptani servisni poti. Pod kočo Vrtača je bilo že nekaj kopnin, od prelomnice navzdol pa je bilo vse skupaj podobno prebijanju skozi minsko polje. Vendarle pa večjih poškodb smuči ni bilo, sva zadovoljno ugotavljala ob pivu na parkirišču.

Borut med smuko

Kranjska reber

Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mahnil sem jo v Kamnik, do Malega gradu, odkrival legendo o Veroniki. Potem pa stopal skozi industrijsko cono, kjer je nekoč stala smodnišnica, še naprej skozi gozd, ob objektih, ki so bili zaradi možnosti eksplozije postavljeni precej narazen. Na robu nekoč zaprtega prostora sem našel Rubikovo kocko in jo uspešno sestavil. 

Čudne živali sredi Kamnika

Spustil sem se do glavne ceste, kjer me je kmalu pobral Jure. Odpeljala sva se do Črnivca, nad njim še malo višje po makadamski cesti, parkirala v bližini prve škatlice. Težav z najdbo ni bilo, že sva bila vpisana, hodila od ene do druge proti vrhu Kranjske rebri. Ena škatlica je bila v bližini izvira, do druge se je bilo treba dvigniti na drevesu. 

Megleni gozd

Prišla sva do travnika, jezerce sredi njega je bilo zamrznjeno. Pod vrhom sva izračunala, kje bo treba pogledati za bonus. Izračun je bil pravilen, najdba malo kasneje na veliki skali hitra. A še prej sva se ustavila na vrhu, da je Jure odtisnil žig v svojo knjižico, malo obžalovala, da so se vlekle megle in večinoma zakrivale razgled proti dolini, na sosednje griče. 

Kranjska reber

Še spust do Kašne planine, potem pa po krajšem razmisleku obrat in čez vrh nazaj v smeri izhodišča. Da vsaj malo hodiva, ko sva se že prej zapeljala malo nad sedlo. Pa saj sva dodatnih sto višincev ob klepetu prehodila, kot bi mignil. Prav tako pa tudi spust nazaj do avtomobila. Zapeljala sva do svetega Ahaca, se prestavila na drugo stran doline. 

Vrh

Mimo cerkve svete Ane v Gozdu sva pripeljala pod Vovar. Najprej sva bila navdušena nad smernimi tablicami, vendar se je desna pot začela izgubljati, markacije so silile v pobočje, kjer je pred nama hodila le kakšna gorska koza. Nisva vedela, ali se je kdo hecal, ali je šlo zgolj za učno uro nadobudnega markacista začetnika. 

Sveti Ahac

Kakorkoli. Grizla sva kolena po strmem, z listjem posutem pobočju, vse do vrha. Neke vrste mini Aljaževega stolpa, samopostrežnega bara z zvončkom, malo proč prav načičkanega kotička z vsem, kar se je očitno nekomu valjalo doma. Pokvarjeno uro, nekaj figurami, plastičnimi pirhi … ni da ni. Navzdol sva šla po bosonogi poti, a kar s čevlji na nogah. 

Strma "pot"

Pot je bila dosti bolj uhojena kot tista, po kateri sva se vzpela. Skozi Brezje nad Kamnikom sva se odpeljala navzdol v Mekinje, do škatlice posvečene precej arhaični igrici in še enkrat Rubikove kocke. Kjer Jure še ni bil. Lepo dopoldne je bilo, toda mene je čakalo praznovanje rojstnega dne, zato sva se tam nad samostanom v Mekinjah poslovila, odpeljala vsak v svojo smer.

Vovar

Desetič

Tradicija velja. Vsako leto se geolovci v aprilu eno izmed nedelj vzpnemo na Šmarno goro, točno ob dvanajstih po šmarnogorskem času. Kar pomeni, za nepoznavalce, pol ure prej. Od kod tako nenavadno štetje časa? Legenda pripoveduje, da so nekoč Turki ropali po teh krajih, sline so se jim pocedile tudi po Šmarni gori, kamor so se v stiski zatekali prebivalci bližnjih krajev. 

Turki prodirajo? Ne, zgolj Lars leze iz grmovja pri prvi točki!

V 15. stoletju je bilo namreč okoli cerkve zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V času preteče nevarnosti so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. 

Šef

Kakorkoli. Turki so se dogovorili, da bo prva skupina pozvonila v zvoniku, ko osvoji vrh. Če pa do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, potem naj pridejo na pomoč ostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt in sami pozvonili poldne že ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je gora že zavzeta, zato so se ostale čete na pol poti obrnile. 

Razgled z Grmade

V spomin na čudežno rešitev zvoni na Šmarni gori poldne še danes ob pol dvanajstih. No, kakorkoli. Legenda gor ali dol. Midva z Larsom sva se dobila že ob pol devetih, kdo je bil kriv, da sva narobe izračunala čas, pa nisva mogla ugotoviti. Mogoče je to nekakšen vpliv nenavadnega merjenja časa na tej romarski gori. 

Pri Turkovi kapeli

Predviden dvourno vzpon z obiskom štirih točk, kjer se skrivajo srečke za srečolov, sva namreč nevede raztegnila na tri ure. Iz Šmartnega sva zašibala do prve točke pri Tacenski kapelici, malo pod kapelico Matere božje pri Turškem kopitu srečala Igorja in nekaj višje našla drugo točko. Za tretjo sva že vedela, da je pod Grmado. 

Organizatorji

Od nje sva se spustila do Poti svobode in prišla pri kužnem znamenju še do četrte točke. Tam sva tudi že pogruntala svojo napako pri računanju časa, zato sva ob njegovi preobilici stopila po sicer še vedno zaprtem delu Poti svobode do Turkove kapele in od nje na vrh. Tam pa se je seveda vedno več dogajalo. 

Geolovci

Prihajali so prijatelji, klepetali smo, se smejali, poskusili baklavo, dobili spominskega hroščka, nagrade v žrebanju. Ko je dogodek po skupinskem fotografiranju počasi izzveneval, sva se odpravila z Larsom po Partizanski stezi navzdol. Še eno lepo srečanje, sva si bila enotna, vredno je bilo priti. Mogoče nama uspe tudi naslednje leto ...

Pogled s Šmarne gore

Feštival

Je že tako prišlo. Načrti so se spreminjali, malo obračali, zvijali in prilagajali. Najbolj jih je oblikovala bolezen, zato je odpadel obisk v Celju. Sam sem vseeno hotel malo ven, nemirni duh enostavno ne zdrži prav dolgo na enem mestu. Komu gre to na živce, a kaj morem, takšen sem. Razmišljal sem o kolesu, potem pa se odločil za klasiko, ki jo lahko uberem od domačega praga. 

Modro nebo

In prav danes združim z obiskom taborniškega festivala, ki tradicionalno poteka v Tivoliju. Feštival, kot se mu menda tudi reče, med drugimi stojnicami gosti tudi geolovsko. Torej bodo prijatelji tam, priložnost za klepet, kakšno idejo. Če ob tem pripomorem k boljšemu poznavanju igre, pri mladih tabornikih seveda, še toliko boljše. 

Pogled proti Grintovcem

Nebo je bilo modro, sem in tja kakšen oblaček, prav pomladno. In toplo za ta letni čas, čeprav vremenoslovci že za prihodnji teden obetajo velik temperaturni obrat, nekje celo sneg do nižin. Živi bili pa videli, kot se običajno reče. Šel sem proti Celovški cesti, mimo Stare cerkve navzgor, z obveznim postankom na robu. 

Šmarnica

Od koder se čez zvonik Plečnikove cerkve v Šiški in mimo velikega dimnika Energetike vidi proti Grintovcem. Sopihal sem naprej, stopal v strmino, presenečeno opazil cvetočo šmarnico sredi poti. Na Šišenskem hribu se nisem prav dolgo ustavljal, šel sem naprej do Rožnika in tam navzdol po poti z veliko stopnicami. Prišel sem do Rožne doline, obrnil in se mimo Čada odpravil v Tivoli. 

Rožnik

Tam je bilo dogajanje seveda v polnem teku. Tudi pri stojnici geolovcev, ki sem jo našel brez težav, se je veliko dogajalo. Nekateri prijatelji so že odšli, drugi šele prihajali, nekaj jih je bilo tam. Kranjski Janezek, Kremenček, Lars. Poklepetali smo, čas je tekel kar prehitro. Počasi sem se poslovil, odšel skozi Tivoli, mimo fontan, pomladnega zelenja proti Celovški cesti, domu.

Feštival

Petkov Jakob

Spet sva se ujela z Borutom. Ko je zaključil z betoniranjem v službi in prišel domov, sem ga pobral na Bregu, odpeljala sva se do izhodišča pri zapuščenem kamnolomu ob gradu Turn in komaj dobila prosto mesto. Res je ta kucelj nad Preddvorom vedno bolj obiskan. Ali je k temu pripomogla ena od nagrad za najboljšo planinsko kočo preteklega leta ali kaj drugega, ne vem. 

Čemaž

Mogoče zgolj vedno večja želja ljudi, da gredo ven, se premigajo, kakšno rečejo med seboj, pozdravijo ob naključnem srečanju. Po cesti sva stopila do Podaka, nadaljevala naprej po Juhantovi poti pod Pustim gradom. Čemaž je ozelenel, ob poti ga je bilo veliko. Posamezna srečanja, ravno toliko, da si pokimal, pozdravil. Gneče pa prav nobene. 

Juhantova pot

Pot je bila suha, nič ni blatno cmokalo pod gojzarji. Prečila sva cesto, štrikanje čez najhujšo strmino in že sva bila na zgornji stezi, nekaj korakov naprej pri Francijevi koči. Sonce je bilo še dokaj visoko, sramežljivo se je skrivalo, pošiljajo na zemljo nekaj svojih žarkov, prav nežno so presevali skozi oblake. 

Presevanje

Ko sva stopila na uravnavo, se razgledala proti domačim krajem, sva presenečeno ugotovila, da je koča zaprta. Torej tu ne bo nič s pivom. Ob vprašanju, ali bova zdržala do avtomobila ali morebiti naredila postanek malo višje pri nagrajeni koči, je Borut zgolj pokazal, da greva pod vrhom, potem pa navzdol. 

Razgled

Mimo cerkve sva prišla na cesto, zavila na stezo in se začela spuščati. Na enem izmed ovinkov me je prešinilo, da s seboj vendarle nosim nekaj, kar lahko spijeva. Le kako se nisem tega spomnil že višje? Kratek postanek, potem pa nadaljevanje spusta po prepletu stez, do Podaka in naprej izhodišča ob starem kamnolomu. 

Jakob

Seveda sva pri avtomobilu postala, rekla še kakšno o tem in onem, seveda ob pivu. Preden sva z obljubo, da bova skočila kmalu spet na ta ali kakšen bližnji kucelj, odpeljala proti domu. Saj je dobra družba vedno dobra. In tudi ko greš že stoprvič na isti kucelj, je prav zato vedno nekoliko drugače, posebno. 

Na zdravje!

Gontarska planina

Jutro je bilo res zgodnje, veliki kazalec je kazal četrt čez, mali je povedal, da peto uro. Ko sem stopil v temo, lučka je osvetljevala znano pot proti Osolniku, od nje sem se odcepil levo in prečil preko mostu potok. Mir, tišina, vse dokler se nisem spustil v graben. Na levi sem bolj slišal kot videl igrivo vodo, ki je preko skalnih skokov hitela v dolino Ločnice. Še vedno je tekla tudi po poti. 

Slap

Ob razmišljanju, če v te konce kdaj zaide tudi kakšen medved, sem se vzpenjal mimo slapu, nad njim strmo skozi gozd do travnika, mimo osamljene, bolj ali manj zapuščene domačije sem prišel na makadamsko cesto. Še pred Domom na Govejku sem sledeč ozki stezici čez travnik ubiral korake navzgor, do križa. 

Dan se počasi prebuja

Počasi se je danilo, lučko sem ugasnil, stopil prečno skozi gozd, na razcepu malo razmišljal, kam vodi gornja pot, potem pa preverjeno nadaljeval brez vzponov vse do goličave, ki pride prav na vrh Gontarske planine. Sonce še ni vzšlo, se je pa na zahodu rob obzorja že obarval rdečkasto. Na vrhu sem hitro našel skritega hrošča, seveda prav nič živega, še pravega ne. 

Barve

Kitajski proizvod, kaj pa drugega. Je bil pa v njem vpisni list, vanj sem se vpisal prvi, zaokrožil še čez najvišjo točko, v gozdu, nerazgledno, postal pri klopi in vpisni knjigi malo nižje. Sonce je vzhajalo, ko sem že stopal navzdol, za grmom sredi največje strmine presenečeno uzrl obraz prijatelja, ki je sopihal navzgor. Nasmejala sva se eden drugemu, rekla marsikaj o tem in onem. 

Sonce se je prebudilo

Potem se je njemu že mudilo, do najvišje točke in še naprej, meni pa v drugo smer, navzdol, čas, odmerjen za današnji pohod, je bil kaj skopo odmerjen. Prečka je bila hitro za menoj, pri križu nad Govejkom je sonce že močno svetilo, dan je bil rojen. Stopal sem naprej proti potoku, ob igrivi vodi navzdol, do Govejskega grabna in ceste. Lep jutranji pohod je bil, takšen, za dušo, za spomin.

Križ nad Govejkom

Zvoh in Krvavec

Če ne bo zima res konkretno zamahnila s svojim repom, sem se danes zadnjič zapeljal proti Krvavcu. Upoštevajoč izkušnje dneva prej sem z vožnjo brez kančka dvoma nadaljeval do Tihe doline. Pa saj tudi ni bilo kaj razmišljati. Toplota, dan kasneje, z ovinkov ceste je pogled uhajal na kopna pobočja tako imenovanega Rora. 

Snega je vedno manj

Parkiral sem ob snegu, stopil na smuči, začudeno gledal, koliko snega je pobralo v enem dnevu. Da sem prišel do zveznega snega na prvi strmini, sem moral prestopiti dva kopna dela, eden je bil občutno širši kot včeraj. Lepo sem hodil navzgor, nihče me ni priganjal, nikogar ni bilo naokoli. Vse do strmega pobočja pod Zvohom, ko je nekje od Krvavca kratkohlačnik prisopihal navzgor. 

Kalški greben in Kamniške Alpe

Z njim je bil mali kuža, ki me je hitro prišel pogledat, potem pa malo skakljal okoli. Na vrhu je možakar spraševal, ali je pes moj. Seveda ne, sem začudeno odkimal. Njemu se je pridružil nekje nad Kriško planino, mu sledil in se ni pustil odgnati. Vdano v usodo je obrnil, zavzdihnil, da upa, da ga nazaj grede odda pravemu lastniku. 

Na Zvohu

Pes mu je sledil, sam pa sem švignil mimo, zavijal, se izogibal ledenim delom. Skupinici, ki je na prvi uravnavi stopala navzgor, sem le pomahal, razmišljal, kje bi obrnil. Želel sem namreč še na Krvavec. Smuka končno ni bila slaba, zato sem peljal vse do mesta, kjer se začne ravnina pod Podgradiščem. Tam se je tako ali tako zaključila strnjena belina. 

Pogled na Zvoh med vzponom proti Njivicam

Spet sem nataknil pse in prav vesel ugotovil, da nekako še držijo. Spet sem zašibal navzgor, skoraj ujel možakarja, ki sem ga srečal malo pred mojim obratom, odvil v smeri Krvavca. Nekje pod sedežnico Njivice se mi je levi pes spuntal, po koraku ali dveh dokončno odpovedal pokorščino. Sem ga kar obesil nase, hodil po ravnini naprej, do vrha Krvavca. 

Sonce za meglo

Tam sem pospravil opremo, se ozrl naokoli, na vedno manjše flike snega, zapeljal na pobočje pod vrhom, vijugal proti Tihi dolini. Enkrat je pod smučmi zaškrtalo, drugič sem konkreten kamen uspel obvoziti. Ena proti ena bi bil športni rezultat. No, pa saj je bila tudi tukaj smuka v redu, ni mi bilo žal, da sem odsmučal še tu. 

Na Krvavcu

Prismučal sem do avtomobila, v zadnjem delu čez mešanico ledu in vode, podobno kot ponosni udeleženci tekmovanja Plaža Splash Challenge. Ki je letos iz meni neznanega razloga odpadlo, razmere so bile danes za čofotanje po razmočenem snegu in lužah vsekakor idealne. Pospravil sem opremo in z avtom odpeljal navzdol. V mislih je bilo le še … finito.

Finito