torek, 30. maj 2017

Čiščenje

Dan je bil ravno pravi. Napoved o popoldanskih plohah in nevihtah je odpihnil rahli veter visoko nad nami. Beli kosmi so se raztepli, modrina. Strahu pred slepečimi bliski, grozečim bobnenjem ni bilo več. S prijatelji smo se srečali na Jezercih, prijazni pozdravi, sem in tja navihan nasmeh. 
Modrina
Zbrani smo stopili proti Tihi dolini. Vsak po svoji poti, pobirali smo ostanke zime. Ko se sneg stopi, ostane tisto, kar na poletne travnike vsekakor ne spada. Odvržki številnih smučarjev. Sam sem jo mahal visoko, mimo Doma, pozdravil Marijo Snežno. 
Cvetoče
Nekaj časa sem čakal, morebiti še kdo pride za menoj. Nato pa se spustil do mesta, kjer smo polne vreče zložili na kup. Pa se nisem mogel ustaviti. Modrina me je vabila naprej, navzgor. Kaj bi zavijal, sem šel kar naravnost, v skale.  
Tiha dolina
Prijatelj se mi je v strmini pridružil, ko sem sopihal proti vrhu Zvoha. Kot bi se hotel dokazati samemu sebi.Ustavil sem se šele pri križu, lovil sapo, lovil poglede naokoli, se zazrl v skoraj prazno jezerce tik pod vrhom. Lupina vesoljske ladje. 
Zvoh
Počakal sem, da je zadihal tudi prijatelj, nato pa sva že tekla navzdol. Saj tako noge manj trpijo. Pa še prej si na naslednjem razgledniku. Preko vrha Njivic sva se zavihtela na Krvavec. Steber na vrhu se je zabadal v modrino. Še en vrh, postanek in nekaj ujetih pogledov, to se seveda samo po sebi razume. 
Vesoljska ladja?
Nato pa navzdol, čez cvetoče travnike, polne barv, novega življenja. Le še nizko, skoraj v Tihi dolini, je sredi pobočja na senčnem mestu bela packa spominjala na minule dni. Razigrano sva se poigrala s kepami, letele so mimo glav. 
Krvavec
Posedela na topli terasi, seveda je pivo kmalu prišlo na mizo. Sva si ga zaslužila. Ob klepetu je popoldne minevalo prehitro, že je bil čas za slovo. Do Jezerc smo se vračali počez, ni bilo potrebe, želje, za nove višinske podvige. Noge so bile utrujene, glave vesele.
Jezerca

Gojzd

Za marsikaj, kar si doživljal v rani mladosti, misliš, da je že zdavnaj izginilo v prahu časa, odšlo s tistimi, ki jih ni več med nami, se skrilo nekam v zakotne vijuge možganov. Spomin, ki se je že zdavnaj zavlekel tja, od koder ga ne izbeza nihče več. Da je vse to le na pol res, se zaveš, ko znova povsem slučajno srečaš kraje, kjer si takrat bil. 
Pot spominov
Stopiš na znano, a pozabljeno pot, odprejo se ti pogledi, ki si jih nekoč že videl. Res je. Nekoč smo hodili po poti, ki se tam za bolnico nad Golnikom začne, vijuga skozi go(j)zd in te odloži v naselju s prav takšnim imenom. Le, da ga pišemo z veliko začetnico. Včasih smo potegnili še naprej, proti Kriški, včasih pa nam je bilo že to, da smo prišli na travnike nad vasjo, zadosti. 
Pogled s skalnega pomola
Prav tu je bilo, ko sem v starem skednju našel manjkajoči delček sestavljanke, zadnji del težko pričakovanega, pa zgrešenega Zabavnika. Vsak današnji oboževalec raznih telenovel bi me povsem razumel. Sveti gral pod prahom sena in svežega lesa. Jutro se je komaj rodilo, ko sem že stopil na to pot spominov. 
Vzletišče
Bolniki v veliki stavbi pod menoj so zrli skozi okna. Upali so na najboljše, toda kdo bi vedel, kaj jim bo prinesel dan. Usodno napoved moža v belem, ki mora včasih povedati tudi kaj, kar boli. V pravem življenju se žal ne izide vedno vse po željah, scenarij piše nekdo, ki se ne pusti podkupiti, usode se ne da spremeniti. 
Doslej neznani vrh
Sopihal sem navzgor, dan je bil za poglede, odpirali so se vedno lepše, videlo se je daleč. Pred vasjo sem zavil proti vršičku, ni mi bilo znano, da bi tu že hodil. Nič zato, sem si mislil, pot me je lepo vodila vedno višje, čez nekaj korakov sem že stal na vzletišču jadralnih padalcev. 
Ob poti navzdol
Če bi le imel peruti. Pobožna želja, povsem neuresničljiva, vsaj v tem svetu. Pogladil sem se po ramenih. Nasmehnil proti dolini, se navzdol napotil peš, po svojih stopinjah, prešernost mi je igrala na ustnicah.

ponedeljek, 29. maj 2017

Trije večerni pogledi

Počasi prihaja poletje. Večeri so dolgi, topli. Kar kličejo k prijetnemu sprehodu. Nekam, kjer lahko sedež in se zazreš v daljavo. Vse tja do raja. Ki je seveda pod gorami, kot pove pesnik. Jezero in otoček sredi njega. Grad nad vodo. 
Pogled z Ojstrice
Pogled pa prav poseben s skalne škrbine in dveh kucljev. Na drugem koncu, visoko in strmo nad Zako. Tja greva. Kaj pa drugega. Sladokusca prav posebne vrste. Nasmejana. Potem, ko sva srečala očitno izgubljeni par, ki je napačen dan iskal matičarja. Tuja država, drugačne navade in zapovedi. 
Večerne meglice
Saj mogoče sta si prav zato zaobljube podala na tako čudovitem kraju. Do Ojstrice sva se komaj ogrela, odprl se nama je prvi pogled na večer, tiho je legal na deželo. Privabil je vrsto oči, nasmehnila sva se jim, se ozrla v globino strmoglavo visoko nad kampom. Nato pa že hitela proti drugemu pogledu. 
Pogled z Velike Osojnice
Z najvišjega od trojčkov, Velike Osojnice. Vzpona je bilo komaj za dober pogovor, besede so ostajale za nama. In nekaj globokih vdihov. Jezero je bilo še za odtenek bolj temno. Navzdol sva poiskala drugo pot, preko najvišje točke. Zgolj toliko, za statistiko, seveda. 
Pogled z Male Osojnice
In kaj sedaj? Če sva bila na dveh, greva seveda še na tretjega. Mala Osojnica, nekoliko nižja, a zato toliko bolj zanimiva. Verjetno najlepši pogled, delila sva ga z zavzetim fotografom, ki se je odločil ujeti prav vsak trenutek dneva. Navzdol sva se spustila na drugo stran, po strmih stopnicah ob steni. 
Stopnice
Luči nisva prižgala, včasih zato bolj tipala kot videla. Pa nič zato. Saj se je pot iztekala. Mimo zapuščene vile muzealcev sva prišla na široko cesto, še malo naprej še širšo. In da bi šla sedaj že domov? To se seveda ne spodobi. Saj je vendarle poletni večer, vročina še ni povsem popustila. 
Luna nad Malo Osojnico
Torej na sladoled, seveda, tja, kjer imajo dobrega. Da se dan zaključi tako, kot je treba. Sva se oba strinjala med vožnjo domov.

sobota, 27. maj 2017

Gor in dol

Čas je bil, da znova malo prevetrim kolo. In kje bi ga lažje, kot na ridah Istre. Kamor smo končno odpotovali ta vikend. Saj sem vendarle vedel, da se tu vedno vse začne na točki nič, tam na obali, nato pa se dviguje in spušča, kot bi pokrajina hotela posnemati valovanje. Mogoče pa je dejansko morje nekoč okamnelo, me je prešinilo, ko sem poganjal pedale proti severu, do Umaga in še naprej proti Savudriji. 
Umag
Popoldan se je prelival v večer, ko sem pozdravil prijatelja, zmotil igralca košarke ob obali in nato iskal pravo pot do skritega jezerca. Našel sem kamniti kolovoz, se spustil v kotanjo. Ali je malo večja mlakuža naravna, se nisem spraševal. Raje sem postal v tihoti, stopil čez mostiček, prestrašil želvo, ki se je hitro odrinila v vodo in skrila med vodnim rastlinjem. 
Skrito jezerce
Še bi stal pod vrbo in vpijal mir, če me ne bi čas priganjal. Znova sem bil na kolesu, se vrnil na hrupno cesto in mimo prizorišča, na katerem se je že začenjalo nočno dogajanje, brcal do odcepa proti Bujam. Saj se vendarle ne spodobi, da zgolj razmišljam o okamnelem valovanju. Moral sem ga preizkusiti sam. 
Avtoportret
Sopihal sem navzgor, metrov višine je bilo vedno več. Zadnji klanec do mesteca je bil seveda takšen, kot, da ga nikoli ne bo konec. Pa je to zgolj občutek. Vsak klanec se nekje konča. Kako hitro je odvisno zgolj od razdalje, strmine in utrujenosti. Predvsem slednja je pomembna, kroji kako lahko, če sploh. Pa je šlo. 
Trnuljčica
Že sem bil na vrhu, valoval proti odcepu za samotno, zapuščeno hiško. Zadnji sončni žarki dneva so se uprli v njene stene. Ki komaj še kljubujejo trnju, obrašča jo kot Trnuljčico, sili kvišku, brani blizu. Vračal sem se do Buj, zavijal navzdol, ubiral najbližjo pot proti domači postelji. 
Slovo
Končno se je valovanje umirilo, sledil je zgolj spust, noge so počivale, pljuča zadihala lažje. Kanfanar, Dajla, že sem bil doma, tu sem kolo prislonil na drevo, si oddahnil, rekel – dovolj za danes.

nedelja, 21. maj 2017

Srnjak

Pa sva šla. Kar iz središča kraja, tam pri dvorcu, kjer sva odprla oči. Nič bližje se nisva vozila. Kajti potem bi načrtovani pohod dobil čisto drugo oznako. Tega si res nisva želela. Ko pa je vedno toliko zanimivega ob poti. Če le znaš gledati, je vsaka smreka vitka lepotica, živobarvna roža pozdrav poletju, sonce pa nasmejani spremljevalec. 
Mejnik
Da o mejniku med nekoč in danes ne govorimo. Obnovljen pozdravlja ob cesti, toda le pri hitrosti korakov ga res opaziš. Prebereš letnico, ko je bilo še vse naravno, huda vojna ravno pozabljena. Danes na to gledaš drugače, ko vendarle veš. Da tistih, ki so ga postavljali zanesljivo ni več med nami. 
Druga obrambna linija
Odnesla jih je nova vojna vihra, mogoče kakšna od novodobnih bolezni, jim spomin zakrila starostna demenca. Vprašanje, če še kdo ohranja spomin nanje. Zagotovo pa ga ne na vojake rimskega cesarstva, ki so se stiskali v drugi liniji obrambe pred nevarnimi barbari, nevarnosti s severa. 
Prijetno srečanje
Zanimiva rekonstrukcija trdnjave, sprehod na varni strani trdnega zidu. Nato pa skok navzdol, na gozdna tla. Barbarov preverjeno ni bilo nikjer v bližini. Pa tudi precej dlje ne. O tem sva se prepričala nekoliko naprej, na čudovitem razgledišču pod Srnjakom. Planinci imajo tu še velike načrte, naju je poučil domačin, ki se je odločil za delovno akcijo. 
Pogled z višine
Lep čas sva se zadržala ob tej živi enciklopediji, nato pa polna novega znanja stopala proti najvišji točki logaške občine. Z namigom sva brez težav sledila poti, oznake so bile prav tam, kjer si jih potreboval. Razgled z vrha ni bil tako dih jemajoč kot nižje, pa nič zato. Mir naju je prevzel, zgradila sva možica, nato pa odšla navzdol. 
Srečanje
Pot je bila sedaj znana, vračala sva se sledeč svojim stopinjam, uživala v miru, samoti. Kot bi bila le midva na svetu. Pa dolgo nisva zdržala. Že sva stopala preko travnika, do ceste, prvih hiš. Saj ljudje smo vendarle družabna bitja. In nisva čisto nič drugačna.
Možic na vrhu

sobota, 06. maj 2017

Spet na Grintovec

Že nekaj časa nismo zašli na osamljeni konček Koroške, ki ga nekako štejemo za svojega. Jezersko. Tudi tokrat je bil obisk tega čudovitega končka povezan bolj s prebliskom večera poprej kot dolgotrajnim načrtovanjem. Pa nič zato. Vsi pomisleki so bili pozabljeni, ko nas je pozdravilo lepo jutro. 
Virnikov Grintov'c
Sončni žarki so že objeli snežna pobočja Grintovcev, stopili smo mimo cerkve, začel se je vzpon. Pot je bila znana, markacije so nam bile bolj prijetni sopotnik kot smerokaz. Nad Žmitkom smo šli do razcepa in se seveda vzpeli na njihov Šp'c. Kaj pa drugega. Saj je to vendarle čudovit razglednik, od tu se tisti drugi Grintovec vidi prav posebej lepo. 
Pogled proti domu
Znova smo se namuznili ob škatli vpisne knjige, res je narejena domiselno. Nato pa se po lestvi spustili nazaj na pot, nadaljevali naprej, korak za korakom. Mladina se je pritoževala, da sem obljubil le vzpon na en grič. Sem se le nasmejal, da Šp'ca skorajda ne moreš šteti kot poseben vršič. Bolj čudovit dodatek, češnjo na vrhu že tako odlične torte. 
Cvetoče
Namerno sem spregledal zavijanje z očmi, kaj si na to mojo razlago misli mladost, raje nisem spraševal. Prišli smo do travnatega sedla, nadaljevali bolj strmo, vse do grebena. Previdno smo prečili do zadnjega zavoja, vršne piramide. Z Romanom sva šla še na sosednji vršiček, le minuto daleč. 
Obir in Korte
Pomahala sva sosedom v Kortah, ali naju kdo vidi ali ne, nisva vedela. Pri piramidi sva podala roko mladosti, skupaj smo jo mahnili navzdol. Ravno ko sem hotel začeti hvaliti mir in samoto, se je pod nami začelo dogajati. Na polno. Spuščali smo se mimo skupine, očitno izleta enega od planinskih društev. 
Pogled proti Košuti
Končno smo bili mimo, klepet in neslane šale so ostale nad nami, znova smo zadihali tišino. Spremljala nas je naprej, vse do Žmitka in cerkve. Tam so nas znova dosegli glasovi, pomahali smo nazaj, nato pa se na parkirišču že poslavljali. Do snidenja, seveda.
Grintovci

torek, 02. maj 2017

Svetnika

Ostal sem sam, za dekleti je bilo vse, kar je bilo zanimivega dan poprej, skorajda preveč. Po temnih doživetjih sem si danes zaželel sonca. Njegove topline, nežnega božanja. Toda ni ga bilo. Ko sem stopil na pot, me je pokrivala debela puhasta odeja nemirnih oblakov. Cesta je vodila visoko, proti svetnikom, mogoče celo robu nebes. Komaj sem čakal, da jo zapustim. 
Debela puhasta odeja
Vihal sem nos nad redkimi smrdečimi štirikolesniki, njihovi lastniki so jih porivali previsoko. Reševala me je zgolj zgodnja ura, kasneje bo samo še slabše. Posamezna srečanja so bila prijetna, pozdravi pristni. Tudi to bo kmalu drugače. Vedel sem. Šel mimo kapelice. Tovrstna znamenja ob poti že dolgo iz mene niso izvabila nobene molitve. 
Kapelica
So zgolj odraz nekega preteklega časa, upanja, tihe priprošnje, ki jo je odnesel veter. Mogoče se je uresničila, mogoče ne. Tistih, ki so jo izrekli, že davno ni več, kapelica pa ostaja pomnik minljivosti. Zima je bila kratka, snega po planinah nad menoj je že zdavnaj zmanjkalo, a uspel je napolniti podzemne zaloge. 
Slapič
Kapljice so se združile v slapič, drsel je navzdol po skalah, korito je bilo polno. Drugo znamenje ob poti me je pustilo enako hladnega kot prvo. Stopal sem hitro, pred menoj sta bila že Primož in Peter, svetnika, katerima so ljudje tu postavili svetišči. Da sta na grehe in molitve gledala zviška. 
Znamenje
In da so bili po drugi strani verniki v dolini in na sončnih obronkih vse naokoli v strahu pred božjim srdom. Vzpel sem se do Petra, sedel na kratko ob njem, še sam pogledal navzdol. Grehov nisem videl, lahko sem jih zgolj slutil. Vseh sedmero in še katerega za povrh. Zaprl sem oči, jih znova odprl, nato pa stopil po svoji sledi navzdol. 
Peter
Sedaj so bila srečanja bolj pogosta. Toda pozdravov je bilo manj, dan je odpihnil jutranjo prijaznost. Nisem silil v nikogar, zaprl sem se vase, se izgubil v svojih mislih. Koraki so si sledili, znani prizori izgubljali v meglicah spomina. Saj ne, da bi jih hotel čim prej pozabiti. Enostavno je tako bilo.
Primož

ponedeljek, 01. maj 2017

Kamniška jama

Jutro je komaj vstalo, sonce še ni osvetlilo drevesnih krošenj v Kamniški Bistrici, ko smo že stali na zbirnem mestu. Kaj pisana druščina, zbrana z vseh vetrov. Vsi brez strahu pred temo, željni novega, pustolovščine. Klepet je odmeval še dolgo po tistem, ko smo že odšli. 
Proti jami
Do tabora, tam pod Orglicami. Kjer smo odložili težak tovor in kot prerojeni izginili v gozd. Stezica nas je peljala višje, proti Kamendolu in našemu cilju, Kamniški jami. Dihali smo vedno globlje, pod nami so se na robu strmih trav odpirali prepadi. 
Zavese
Končno je bil nad nami velb, majhna luknja pod njim, desno od naravnih oken, je vodila v kraljestvo Hada. Seveda se ga nismo ustrašili, prižgali smo svoje novodobne bakle in se splazili do prve razširitve. Pred nami so se odpirale dvorane, pod nami brezna, črna, strašljiva. 
Bodice
Zgolj slutili smo lahko, da se kamenček, ki je padal v globino, nekje dotakne dna. Nekaj očarljivih sigastih zaves ni bila pravo bogastvo. Aragonitni ježki, ki smo jih bolj slutili, kot videli na stropu dvorane pa že. Bližje smo si jih lahko ogledali na blokih, ki so se morebiti pred tisočletji ali zgolj nekaj urami odlomili in padli v globino. 
Gospodar
Stopali smo mimo slapu, prišli do končne dvorane, steklenice na steni so kazale na vsakoletni obisk. Tu se je naša hoja končala, duhovnik je povedal svoje besede, dokončal obred. Pesem nas je pospremila na poti nazaj, pot je bila sedaj bolj znana, pa vseeno ima tema svojo moč. 
Na koncu
Znašli smo se pred steno, poiskali nadaljevanje. Vodič nam je za konec prihranil najlepše. Splezali smo na prižnico, visok zagozden balvan, s katerega smo kot duhovniki v cerkvi pogledali v globino in pozdravili tiste, ki so ostali spodaj. 
Pogled na prižnico od spodaj
Do izhoda in dnevne svetlobe ni bilo več daleč, po štirih urah smo znova stopili na sonce. Toda lepot za ta dan še ni bilo zadosti. Ob poti navzdol smo naredili obvoz do velba, ki se bočil visoko nad naravnim mostom. Kot prehod za velikane. Pod njim smo se počutili res neznatne. 
Okno
In ladje, s premca katere smo gledali v dolino pod nami in visoke valove gora vse naokoli. Za konec, pred srečanjem ob jedači in dobri kapljici v dolini, smo si prihranili Orglice. Saj nismo bili prvič tukaj. So pa ob padanju iz višine v čudovit tolmun tisoči kapljic res nekaj posebnega. 
Premec
To smo se strinjali vsi. Naravna prha. Dan je počasi ugašal, s prijatelji smo spregovorili besedo, dve, odšli iskat skrite zaklade. Tema se je priplazila od nekod, nas objela, v smislih smo se znova vrnili v globino, daleč pod zemljo. Prižgal se je kres, dan se je zaključil tako, kot se mora. Popolno.
Orglice