Tradicija

Nekoč sem imel knjižico. V njej je bilo opisano, kako nastane vreme. Zaradi toplote sonca voda v morju hlapi, oblaki odplavajo do celine, kjer se dežne kapljice vržejo v objem rek, ki seveda tečejo, kam drugam kot v morje. Krog je sklenjen. 

Pomlad ga hitro liže

Ta vikend se je kroženje zgodilo pri nas. Z načrti. Kam in kako je bilo dorečeno, manjkale so le še končne priprave, ko je obvestilo o šolskem izletu vse obrnilo na glavo. Pa ni bilo, da bi obupal. Z Živo sva sklenila zaključiti neki namišljeni krog. 

Jutranje meglice okoli vrha

Pogled pred večernim filmom je dal vedeti, da bo šlo za las, bujenje je bilo točno, ropotanje po strehi prav prijetno. Takšno, ko z veseljem še poležiš. Če je čas. Pa ga ni bilo, prijatelj je trkal na vrata, dan je bil zunaj, sonce se je pretegovalo. 

Prijatelju se mudi

Že po prvih korakih, ob pogledu na pomlad, ki je krepko obliznila travnata pobočja in po njih potresla žafrane ter trobentice, nas je zaskrbelo. Le kaj se skriva za robom, je še kaj snega? Klavrni pogled nam ni vzel poguma. Kopni del smo preskočili, tudi cesto nekoliko višje, strmina je narasla, drselo je. 

Sončno pobočje

Kratek počitek za obnovitev moči, nato smo mimo dimnikov Zaprevala, iz katerih se je še kadilo, stopali proti soncu. V strmini pred vrhom sedežnice je prijatelj prismučal navzdol, pomahal in že ga ni bilo več. Pobočja so bila sedaj široka, prijazna, drselo ni več. 

Startna hiška

Prijeten klepet dveh generacij so zmotili glasovi iz gozda. Ropot je kmalu zamrl, ušla sva mu višje, proti hiški pod vrhom. Kar smejalo se mi je, slabe volje danes ni bilo, najraje bi vriskal. To je dan, ki si ga lahko samo želiš. 

Živa

Toplota je mehčala snežno odejo, mimo ostankov ledene ujme sva se spotikala do vrha, pojedla čokolado, nato pa že iskala najboljšo smer do smučišča. Po njem je šlo tako ali tako kot bi lebdel. Zavoji so si sledili, celo pobočje je bilo samo za naju. 

Spust z vrha

Mimo Zaprevala je bil rodeo, toda nižje je bilo kmalu boljše. Izogibala sva se kopnim odstavkom, pomahala žafranom in še zadnjič zavila. Pomlad je tu, toda na ostankih zime sva jo prelisičila in družno doživela nekaj res lepega. Juhej. 

Juhej!

(Nad Zgornjo Lušo – Stari vrh)