petek, 02. maj 2008

Češka

ODHOD OD DOMA – 25.4.2008 - Ko je Maja prišla iz občinske proslave, smo pripravili še zadnje malenkosti, pomahali babici, potem pa v Kranju natočili gorivo in se mimo Tržiča odpeljali čez Ljubelj v Avstrijo. Na začetku Celovca nas je ustavila policija, preverila dokumente in nam zaželela srečno pot. Peljali smo se proti severu mimo Marije svete ter vojvodskega stola. 
Naša pot
Sledili smo navigaciji, ki nas je usmerila na cesto, ki pelje proti kraju Trieben. Najprej smo šli čez en prelaz, nato pa še preko drugega - Hohentauern, 1265 metrov visoko. Preden smo prišli v Trieben, nas je čakal še strm, kar 20% spust. Zavili smo na avtocesto, le počivališča s črpalko, kjer bi lahko prespali, ni hotelo biti. Kar naenkrat je bila pred nami cestninska postaja. Takoj za plačilom cestnine, smo zagledali počivališče. Parkirali smo poleg tovornjakov ter se ob dveh zjutraj spravili v posteljo. 


PO JUŽNI ČEŠKI – 26.4.2008 - Zjutraj smo se glede na pozen odhod v posteljo, kar hitro postavili pokonci. Odpeljali smo se po avtocesti mimo Linza ter naprej proti meji. 
Rožmberk
Takoj za mejnim prehodom Dolni Dvorište smo ujeli odcep za Rožnberk, grad nad Vltavo. Presenetilo nas je, da po Vltavi ob kateri smo se peljali, čolnarijo s kanuji ter rafti. Kar malo žal nam je bilo, da ga nismo imeli s seboj. Ko smo na začetku vasi opazili prosto parkirišče, smo takoj parkirali poleg presenečenih Mariborčanov. Svet je res majhen. Pozdravili smo se, potem pa sta onadva odšla naprej, mi pa proti gradu. 
Grad Rožmberk
Tja se je istočasno napotila skupina Dolenjcev, ki so prispeli malo za nami z avtobusom. Bili so na dvodnevnem izletu po gradovih južne Češke. Na gradu smo plačali vstopnico, nato pa se priključili slovenski skupini. Tako smo imeli hkrati tudi vodenje v domačem jeziku. Skoraj, saj je dolenjščina za nas Gorenjce včasih še težje razumljiva kot češčina. 
Notranjost gradu
Sprehod po grajskih dvoranah je bil kar zanimiv, predvsem seveda za današnje razmere premajhna postelja, soba z orožjem z obrazno masko za mučenje, upodobitve meseca in planetov, seveda v človeški podobi. Nismo mogli spregledati niti slike bele gospe (Bile pani), duha dolgo žalujoče vdove enega od Rožemberkov. 
Bila Pani
Čeprav je bilo slikanje prepovedano se nekateri niso mogli zadržati in na nejevoljo češke vodičke se je včasih bliskalo kot sredi najhujše nevihte. Ko smo prišli iz gradu, smo se ozrli še na bližnji Jakobinski stolp, šli preko most čez Vltavo, zaokrožili okoli cerkve in se vrnili do avtodoma.
Slon je res močna žival
Pot smo nadaljevali do mesteca Česky Krumlov. Čudovito malo mestece je tudi na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Nad ozkimi ulicami in očarljivimi hiškami, danes polnimi spominkov in druge krame, stoji mogočen grad. 
Česky Krumlov
Ker se nam ni ravno dalo plačevati parkirnine, smo parkirali ob glavni cesti, tako kot že veliko drugih avtomobilov, na mestih, kjer je to dovoljeno za vozila do 3,5 tone. Hja, kar naj nas dajo na vago, če hočejo, sem se pridušal v pest. Ob vzponu na grad smo srečali naše znance iz Rožemberka in jim sledili na sprehodu po grajskih dvoriščih. 
Grad
Spet smo imeli zastonj vodenje, čeprav smo po pravici povedano, med šundrom številnih turistov komaj ujeli kakšno besedico. Pred vhodom v grad smo v grajskem jarku opazili medvede. Ti so verjetno zamenjali vedno preveč lačne krokodile. Šli smo čisto do vrha hriba, kjer so za hišicami, v katerih so nekdaj živeli vrtnarji, čudoviti vrtovi. 
Vrtovi nad gradom
Po strmini in čez most "samomorilcev" smo se vračali skozi bogato porisana grajska dvorišča. Risali so z namenom, da bi grad optično povečali ter ga tudi oblikovno popestrili. Slovenski skupini smo se najprej mislili pridružiti pri ogledu notranjosti gradu, potem pa uvideli, da to ni v njihovem načrtu. Ko smo jih izgubili izpred oči, smo še enkrat pomahali medvedom, potem pa že izginili v ozkih mestnih ulicah. 
Namesti Svornosti
Mahali smo jo čez trg Namesti Svornosti. Ker so malo prej tam okoli zavijale sirene, smo bili prepričani, da bomo naleteli na pogorišče. Pa so le gasilci ravnokar pospravljali velik šotor. Pokukali smo v cerkev sv. Vitusa, potem pa šli čez most na Plašti nazaj proti avtodomu. No, sta šli Maja in Živa, Ajda pa se mi je pridružila pri ogledu gradu. Pridna punca! 
Zlati voz
Kupil sem karto, ker pa je do ogleda še malo manjkalo, sva se sprehodila do medvedov, nato pa pred vhodom počakala. Vodička nas je popeljala po renesančnih sobah. Videla sva kapelo, zbirko orožja, velik zlati voz ter sobano za maškarade. 
Sobana za maškarade
Spet je bilo razloženo, da so postelje tako majhne, ker so bili takrat veliki le od 150 do 160 centimetrov. Liliputanci. Spoznavala sva grb Schwarzenbergov s turkom, ki ga kljuva vran. Ko naju je grad izpljunil, sva zašibala do avtodoma, kjer naju je čakalo kosilo. 
Pogled na Česky Krumlov
Ob vožnji proti Českym Budejovicam nas je premamila tabla za samostan zlata krona. Zlato je takoj za diamanti ženski najboljši prijatelj, zato je bila tudi Maja takoj za. Ajda je s svojim žuljčkom ostala v avtu, mi pa smo čez most preskočili Vltavo, potem pa pokukali med samostanske zidove. 
Zlata Koruna
Za kaj več smo bili tako prepozni. Prav meditativno. Avto nas je odpeljal do Českih Budejovic, kjer centra ni bilo teško najti. Pribremzali smo zraven dveh italijanskih avtodomov ter jim na sprehodu v mesto pomahali. Do glavnega trga s Samsonovo fontano je bilo le nekaj korakov. Punci sta imeli kar naenkrat spet dovolj moči in letali sta okoli kot naviti. 
Trg Premsyla Otakara ll
Zavili smo do katedrale sv. Nikolaja, ki pa ji ni bilo več mar ne za vernike, ne turiste. Tudi prav. Na drugi strani trga smo se splazili pod ozkim prehodom in čez kanal prišli do zanimivega otroškega igrišča. Kot bi se igral v orkestru. Muzikalno. Punci sta seveda preigrali vse note, potem pa smo šibali nazaj do avtodoma. 
Le kaj bo ta Bakhus izpljunil?
Čeprav smo imeli prvotno v planu premik, smo obležali kar v Budejovicah. Ponoči je malo razgrajala po parkirišču lokalna mladina. Nekakšen after party. Ma, smo bili preutrujeni, da bi se jim pridružili, oni pa nas tudi niso prišli budit. 
Lepozvočna igrala


HLUBOKA, PLZEN - 27.4.2008 - Po zajtrku sva z Ajdo ušla še enkrat na glavni trg, iskala, pa ne našla informacije o mestu in okolici, pred mašo hitro pogledala v katedralo, potem pa smo že v kraju Hluboka nad Vltavou iskali po možnosti brezplačno parkirišče. 
Katedrla sv. Nikolaja ter 72 metrov visoki Črni stolp
Gorenjski nos dela čuda in res smo ga kmalu našli, pod gradom ob cest. Prav prijetno, tudi prespati bi se verjetno dalo brez težav. Ni nas premamila stezica, ki se je vzpenjala med zelenjem, šli smo raje naokoli grajskega hriba. Presenečeni smo ponovno srečali znanca iz Maribora. 
Hluboka nad Vltavou
Bel grad nas je že zunaj očaral, zato smo sklenili pogledati še, kako izgleda znotraj. In ni nam bilo žal. Čez vhodno stopnišče smo prešli v reprezentančne prostore Schwarzenberške družine. 
Grad Hluboka
Spalnica in garderoba "furstin" Eleonore, kabinet, mala in velika jedilnica, jutranji salon, čitalnica, knjižnica, kadilnica, orožarna. V njih pa slike, predvsem kopije znanih slikarjev, lestenci iz muranskega stekla, postelja, ki je precej večja kot pa izgleda, knjige. 
Lestenec iz muranskega stekla v čitalnici
Navdušujoče. Spet smo bili na češkem vodenju, za pomoč pa smo dobili liste z razlago v tujih jezikih. Prepovedane fotke smo brez težav kradli še z dvema Slovencema. Sprehodili smo se po parku, puncama v kali zatrli želje po viteškem življenju, nato pa že za gradom iskali bližnjico do avtodoma. 
Veliki salon
Precej zaraščeno smo našli in se mimo razgledišča skoraj dričali navzdol. Next stop - Plzen. Mimo nas so hiteli gradovi, dvorci, samostani ter table, ki bi nas rade zapeljale do njih. Pa se nismo pustili, mudilo se nam je na sever. Pri Nepomuku smo se ustavili ob malem jezercu in naredili kosilo. 
Grad s senčnico
Na drugi strani ceste se nam je odpiral pogled na grad na hribčku nad mestom. Cesta do Plzna je bila kar zanimiva, največkrat čisto ravna, pa vseskozi malo gor in malo dol, sledeč konfiguraciji terena. V Plznu smo zapeljali v center mesta, se lovili okoli križišča, ki je bilo zaradi del zaprto in končno pristali ob parku čisto blizu starega dela mesta. 
Grad nad Nepomukom
Puščice so nas v mestu piva usmerile do pivovarskega muzeja. Skozi zgodovino smo se skozi nadstropja vedno bolj bližali sodobnosti. Že Mezopotamci so ga pili, sploh Egipčani so bili navdušeni nad njim. Muzej leži v eni od najstarejših mestnih pivovaren, tako, da smo v sladarni videli originalno kad za izdelavo sladu, 18 metrov globok vodnjak ter vrsto pripomočkov za flaširanje.
Pivovarski muzej v Plznu
V višjih nadstropjih smo videli sušilnico, pripomočke sodarjev ter mini pivovarno, kjer je možno proizvesti 30 litrov piva. Mmmmm, naslednji kemper bo imel v boksu prostor za tako tehnično mojstrovino. Iz laboratorija smo prišli v gostilno iz 30ih let prejšnjega stoletja, nato pa smo se mimo kotička za zbiralce odpravili v klet, ki je povezana s plzenskim podzemljem. 
Mini pivovarna
Za piko na i pa smo v gostilnici Na parkanu zvrnili vrčka nefermentiranega in nepasteriziranega piva. Yummy!!! Punci sta vanj le pomočili jezika, so pa zato preste toliko bolj teknile. Po pivu je prav godil sprehod do Trga republike s čudovito mestno hišo ter cerkvijo sv. Bartolomeja. 
V kleti nekdanje pivovarne
Ko smo prispeli do velike sinagoge je ta že zaprla svoja vrata, zato pa smo se ob povratku sprehodili še po parku v bližini avtodoma in slikali pri fontani. Nato pa ... šok. "A si ti že videl tele praske?" Jasno da ne. Uf, praske na fiammini ključavnici so kazale, da je nekdo njeno trdnost preizkušal z izvijačem. 
Ne morem nehati...
Poskus vloma. Ne me basat. Na srečo je tokrat italijanska kvaliteta zlahka opravila s češko trmo. Razen prask drugih posledic ni bilo. Šele doma smo ugotovili, da je poskušal tudi pri ključavnici na vratih kabine. Zabasana. Kaj res ni videl, da so vrata povezana s ketno? 
Trg republike z Bartolomejevo cerkvijo
Na hitro smo se sprehodili do ostankov mestnega obzidja ter mimo vodnega stolpa prišli do vhoda v mestno podzemlje. Že zaprto. Praske na ključavnici za daljši večerni sprehod niso dajale zaupanja, zato smo se odpeljali do vhoda v Plzenski prazdroj - mestno pivovarno. 
Vhodna vrata v Plzenski prazdroj so iz leta 1892
Sprehodili smo se po dvorišču, ogledov je bilo že zdavnaj konec. Pomahal sem vratarju, nato pa smo lovili dan za rep na razgibani poti proti toplicam Karlove vary. Tam smo zavijugali proti kraju Sadov in se na začetku vasi vgnezdili v kampu Sasanka. 
Na dvorišču pivovarne


KARLOVE VARY – 28.4.2008 - Ma, kaj bi lagal. Ravno zgodnji nismo bili. Potem se nam je na pot postavilo gradbišče, Maja bi hotela, da v kaskaderskem stilu zavijem iz hitre ceste, pa nisem. Po kačjih ridah smo se vzpeli nad toplice in tam seveda ugotovili, da so parkirišča daleč od centra, pa še plačljiva. 
Vrelec zdravilne vode
Tudi ob povratku je Maja vzdihovala ob pogledu na mondenost pod nami, jaz pa sem živčno sukal volan nazaj dol po bregu. Nisem se pustil prepričati, da bi parkiral ob strmi in kar ozki cesti, temveč sem trmasto peljal nazaj proti Hypermarketu. Še dobro, da ni kdo prižgal vžigalice, bi me razneslo. Živčki, živčki... 
Mlynska kolonada
Do sprehajalne ulice z mondenimi hišami iz parkirišča res ni bilo daleč. Med bolj ali manj mondenimi turisti smo šibali mimo različnih vrelcev in se muzali ob pogledu na debele ruske babuške z znamenitimi bolj ali manj kičastimi lončki, ki so v vrsti čakale na svojo dozo zdravja. 
Market kolonade in vrelec Karla lV. 
Za hotelom Pupp so se punce do razglediša Diana odpravile z vzpenjačo, jaz pa sem raje topil odvečno maščobo ob sopihanju v strmi breg. Seveda sem jo do vrha pokuril že zadosti in sem se na razgledni stolp vzpel z dvigalom. 
Razgledni stolp na Diani
Karlove toplice so nam ležale pod nogami, po dimniku smo vedeli kje je kamp. Navzdol smo šli mimo senčnic ter gamsovega razgledišča z mini gamskom na skali. Hm, pričakovali smo vsaj kip v naravni velikosti. Povratek nas je tako utrudil, da je bilo treba počiti na terasi McDonaldsa. 
Pogled na Karlovy Vary s Petrovega razgledišča
Maja je med tem skočila po opremo za plavanje in že smo vročino res lepega in sončnega dne hladili v bazenu s termalno vodo. Edini odprti bazen v celem mestu leži v objektu iz "polpreteklega" obdobja, kot je to danes moderno reči. Mastadont, ki v ta kraj paše toliko kot slon v trgovino s porcelanom. 
V bazenu pri hotelu Thermal
No, vsaj bazenu v tem kompleksu ni kaj očitati. Utapljali smo se med pisano, predvsem vzhodnjaško ribjo jato starih matron in prepotentnih vase zagledanih frajl. Ravno prava druščina torej. Počutili smo se kot ribe v vodi. Puncama bi bilo v vsakem primeru premalo, no, sprijaznili sta se ob pojasnilu, da za lepoto ni zadosti samo namakanje kože, da je potrebno napojiti tudi notranjost. 
Tudi iz bazena je lep pogled na mesto
Z Ajdo sva kupila posodico in že smo se nacejali s slatino. Še najbolj nam je odgovarjala pri petnajstem izviru. Mogoče zato, ker je vodo "pljuvala" kača, še bolj verjetno, ker ni bila tako vroča, pa tudi tako močnega okusa ni imela. 
Naš lonček polni kača
Odpeketali smo do avtodoma, izropali trgovino, nato pa spet pristali v kampu. Po prijetni debati z lastnico, go. Kasperkovo in možem, sem preseneceno ugotovil, da so Maja in otroci postavili mizo in stole. Odlična večerja pod milim nebom. Mmmm... 
Večerja v hotelu z nešteto zvezdicami
Takoj ko smo stvari spokali nazaj v boks, pa je začelo nekaj pršeti izpod neba. Pa nas ni pretirano skrbelo, menda bo še vsaj dva dni lepo vreme. 


KARLŠTEJN – 29.4.2008 - Celo noč so bolhe skakale po strehi avtodoma in zjutraj kar niso hotele odnehati. Hm, kje je obljubljeno sonce? Ob osmih smo pomahali gospe Kasperkovi in zavili proti Pragi. Cesta je bila vedno slabša, ko pa smo se začeli prebijati proti Karlštejnu, je postala že čisto primerljiva z našimi, slovenskimi. 
Ko je tudi počutje takšno kot vreme
V Karlštejnu smo se samo namrdnili nad uradnim parkingom in našli pravo pot do železniške. Gratis parking in komaj kaj dalj. Razen če pod gradom ne ugotoviš, da bi bilo s seboj dobro imeti tudi kamero. Triatlon. Hitra hoja, tek in plavanje v lastnem znoju. Punce so med tem pomalicale. 
Grad Karlštejn
Ko sem se že skoraj pririnil mimo vrste pri blagajni, sem izvedel, da z vodenjem v hrvaščini ne bo nič. Tudi prav. Smo pač počakali na češkega in ob tem dobili angleške tekste. Ker smo imeli časa še dovolj, smo se sprehodili po dvorišču gradu, ga vsega poslikali, odkrili pot do najniže ležečega stolpa. 
Pogled na kraj Karlštejn z gradu
Z obzidja se nam je odpiral lep pogled na vas in številne prodajalnice kiča in raznovrstne krame, ki v nam prav bližnjem jeziku nagovarjajo reko turistov, ki se vali mimo. V stolpiču je prodajalna glinenih izdelkov ter kar 75 metrov globok vodnjak. Čas za ogled se je bližal, torej se ve, kam so nas nesle noge. 
Veliki stolp, Marijanski stolp in pod njim stolp z uro
Pred vhodom v notranjost gradu je sedela Srbkinja, napravljena kot bi ravnokar prišla s polja in širila svojo filozofijo - ma, samo sipamo svoj novac, sipamo po tuđim zemljama. Hm, le kaj jo je potegnilo sem na Češko? Notranjost gradu nas ni pretirano navdušila, saj je opreme bore malo. 
V hali dvorjanov se je srečevalo kraljevo spremstvo
Izvedeli smo marsikaj o zgodovini gradu, videli kraljevo spalnico ter sobo za sprejeme s prestolom. V jedilnici so bile še originalne posode ter jedilni pribor. Za slednjega ni čudno, da se je ohranil, saj so ga imeli le za okras, jedli so namreč z rokami. 
Kapela sv. Nikolaja v viteški dvorani
Precej bolj so bile obrabljene karte in druge družabne igre. Logično. Ko ni bilo vojn, je bilo življenje na gradu pač dolgočasno. Vitezi se niso imeli s kom pretepati, grajske dame pa so precej težje računale, da jih bo ugrabil kakšen postaven vitez z močnimi in kosmatimi rokami s sosednjega gradu. Grajsko obzidje je bilo pač visoko in močno. 
Zakladnica z glavo zmaja
V zakladnici sta punci v vitrini z monštrancami in drugim cerkvenim kičem najprej zagledali krokodiljo glavo. Krokodiljo? Nak, zmajeva je bila. In to prav od tistega zmaja, ki ga je pokončal sv. Jurij. Kraljeva krona je bila seveda le kopija, pa tudi bleščeče rumene plate na steni. Čisto nič nam ni bilo žal, ko smo spet stali zunaj, na dežju. 
Izhod iz gradu je čez viseči most
Še dve fotki in že smo mimo muzeja voščenih lutk, moža s sovo ter kramarjev šibali proti avtodomu. Ajda se je morala sprijazniti, da meči niso za punce, denarnica pa je bila ob številni made in china originalni viteški robi z gradu Karlštejn hvaležna, da imam dve punci. Na parkingu smo po vpogledu v vodniček ugotovili, da so vsi okoliški gradovi že zaprti. Prekletstvo predsezone pač. 
V kampu Oase pri Pragi
Pa saj se nam v tej moči po pravici povedano tudi ni preveč dalo okoli hodit. Zato smo zavijugali do kampa Oase v bližini Zlatnikov pod Prago in se razpetelinili na eni od parcel z vsem komfortom. Ajdo so navdušila številna igrala, trampolin, bazen je žal še čakal sezono. Odigrala sva nekaj tekem ročnega nogometa, potem pa sem se lotil načrtov za naslednje dni. 
V kotu sanitarij je ročni nogomet
Punci sta med še vedno rahlim rosenjem pristali v peskovniku. Da dan ne bi bil preveč kičasto popoln, sem ob večernem tuširanju izbral kabino, ki je imela pokvarjeno tipko za priklic tople vode. Brrrrrr. 


PRAGA – 30.4.2008 - Odhod je bil zaradi poredkih voženj avtobusa zgoden. Že pred osmo smo se zibali proti Pragi. Presedli smo na tramvaj, pri narodnem gledališču preskočili na drugega ter pod Malo Strano izstopili. 
Spomenik žrtvam komunizma
Kratek sprehod mimo spomenika žrtvam komunizma, ki bi bil lahko posvečen tudi žrtvam kakšnega drugega -izma in že nas je vzpenjača potegnila na vrh Petrina. Pokukali smo k zvezdarni, potem pa, pač prezgodnji, nekaj časa postopali pred Petrinsko razhledno in Bludištem. 
Bludište
V slednjega so nas spustili malo pred deseto. Kratek sprehod med ogledali, kao labirint, sta punci obvladali "u tren oka". Še toliko nista mogli počakati, da bi ju slikal. Ali pač eno od njunih različic, ki so se odbijale v ogledalih v neskončnost. 
Vesoljci?
Po diorami z naslovom boj proti Švedom na Karlovem mostu – gre za prizor iz konca tridesetletne vojne - smo uleteli v prostor z ukrivljenimi zrcali. Kar naenkrat so se nam proporci močno spremenili. Ogromne glave, košarkaške noge, enormno debeli trebuhi, dolgi jeziki. Hm...ali pa je slednje pri lepši polovici običajno? 
Petrinska razhledna
Kakorkoli že, po 299 stopnicah smo se vzpeli na češko kopijo Eifflovega stolpa in od tam uživali v dih jemljajočem razgledu na Prago pod nami. Pravo mesto za začetek potepanja. Spustili smo se na trdna tla in posedeli pod Strahovskym klaštrom. Od tu torej izraz klošter za samostan. 
Pražsky hrad s katedralo sv. Vita
Na dvorišču ni bilo nič zanimivega, cerkev pa zaprta, zato smo jo že mahali navzdol proti Praškemu gradu na Hradčanyh. Prišli smo ravno prav, da smo dobili odlična mesta za ogled menjave straže. Razočarani. Malo trobljenja, malo korakanja, nič pretresljivo posebnega. Ob neizbežni gužvi. Bljak. 
Menjava straže
Seveda se je vsa množica nato usula do katedrale sv. Vita, kjer smo obtičali v dolgi vrsti. Na srečo se je hitro pomikala in komaj sem puncama uspel prebrati nekaj stvari o notranjosti, že smo strmeli nad čudovitimi vitraži stranskih oken. 
Grobnica sv. Janeza Nepomuka
Še posebej nas je navdušila več kot deset metrov velika rozeta na zadnji steni, kar preveč kičasta pa se nam je zdela srebrna baročno načičkana krsta Janeza Nepomuka, ustavili smo se še pri kapeli sv. Venčeslava s stenami iz poliranih poldragih kamnov. 
Kip sv. Vaclava nad oltarjem kapele
Kraljeva grobnica je bila iz "tehničnih razlogov" zaprta, zato pa smo se lahko vzpeli po 287 zavitih stopnicah na zvonik. Mesto je že drugič danes ležalo pod našimi nogami. Vredno vsake stopnice. 
Karlov most in center mesta
Iznad gradu smo se spustili podenj. Ker je bila stara kraljeva palača iz se ve kakšnih razlogov zaprta, smo kot nadomestek dobili ogled razstave o zgodovini praškega gradu. Nejevolja nad nepredvideno spremembo in skepsa, ko nam je ob mojem protestu blagajničarka zagotovila, da smo samo profitirali, sta puhteli z vsako minuto. In teh je bilo veliko. 
Grob bojevnika z mečem iz 9. stoletja
Ob zanimivih predmetih smo sledili zgodovini gradu, spoznavali zanimive osebnosti, ki so bile z njim tako ali drugače povezane, prepletali številne usode. Ostanki oblačil, nakita, posode, znaki moči in celi okostnjaki so nam delali družbo in pripovedovali zgodbe. Carsko! Bolje rečeno - kraljevsko... 
Grobni dragulji Maximilijana ll. - krona, jabolko, žezlo
Po kratki malici do bazilike sv. Jurija ni bilo daleč. Nekaj precej zabrisanih fresk, grobnica pod oltarjem, kapela sv. Janeza Nepomuka. Hitro smo bili zunaj. Ubodli smo smer do Zlate ulice. Hm, če bi samo za tu plačal vstopnino... 
Zlata ulička
Vrsta trgovinic s spominki, zakamufliranimi pod "znamko" keramika, stekleni izdelki, knjige, igrače v sicer ličnih hiškah. Precej boljši je bil stolp Daliborka s pripomočki za mučenje. Prima. Sigurno bi se našel kdo, na katerem bi se dalo zadeve sprobati. Na žalost se ravno tu zadev ni dalo kupiti... 
Stolp Daliborka je bila mučilnica
Po pobočju Hradčanov smo se spustili proti Vltavi in se obrnili proti Karlovemu mostu. Vmes nas je pritegnila Valdštejnska palača, danes sedež češkega senata s čudovitim vrtom. Del tega so kopije skulptur Adriana de Vriesa, ki so jih Čehi pokasirali kot vojni plen od Švedov in so danes spet v Stockholmu. 
Valdštejnsky palac z replikami skulptur Adriana de Vriesa
Celo steno ob palači "krasi" skulptura "jama". Hm, saj ne vem kaj bi rekel. Nekateri tudi sodobne performanse štejejo za umetnost... Poleg sveti še ograda s sovami. Jah, nekje se mora pa tudi v tako častitljivi stavbi, kot je senat, skrivati modrost. 
Jama (stena kapnikov) Albrechta von Wallensteina
Tik pred Karlovim mostom smo zavili v tipično praško restavracijo. McDonalds. Tipično? Seveda. Vsaj številčno jih je že skoraj več kot pa raznoraznih pivnic. Z ameriškim okusom v ustih smo šli še do samostana sv. Mikulaša. Cerkev je bila zaradi koncerta zaprta, zato smo le še pomahali Mali strani ter se odpravili čez Karlov most. 
Na Karlovem mostu je vedno gneča turistov
Množica turistov, povsod okoli japonske vodičke s smešnimi paličicami in dežniki, štrlečimi v zrak ter obdane s kopico Canonov, Nikonov, Olympusov, Sonyjev na dveh nogah. Vsi hočejo svoj mastni odtis roke pustiti na najbolj oblizanih delih kipov, vodičke pa si ob tem izmišljajo bolj ali manj verjetne zgodbe. Kot da bi bilo komu mar kaj je res in kaj ne. Z dobro embalažo ter reklamo se da prodati vse. 
Staromestni stolp
Na drugi strani mostu smo se mimo Frančiškove cerkve potopili v ozke in pisane ulice starega mesta. Množica ljudi je tu kar nekako ustrezala in dajala celotni sceni življenje. Čeprav se je pred astronomsko uro kot kakšna koklja ugnezdila srbska vodička s svojo skupino, je bilo tudi za nas še dovolj prostora. 
Astronomska ura
Ob uri so se za okenci vozili svetniki, eden za drugim. Hm, zabavno. A da to privlači takšne množice, kdo bi si mislil… Sprehodili smo se po trgu, mimo spomenika Janu Husu in palače Kinsky do cerkve Panny Marie Pred Tynem.
Mimohod svetnikov
Pokukali smo vanjo, potem pa že šibali, da bi ujeli avtobus do kampa. Pa zadeva ni bila tako enostavna, kot je izgledala. Najprej smo vozovnice hoteli kupiti na turističnih informacijah. Ko sem žensko, ki je prodajala vozovnice tam vprašal, če zna angleško, me je užaljeno pogledala in iztisnila – seveda. Jah, kako bi lahko pomislil, da nebi znala. 
Palača Kinsky ter cerkev Matere božje pred Tynem
Ko pa sem ji hotel razložiti, da rabim vozovnico za predmestje, me je gladko poslala k okencu s splošnimi informacijami, ženska tam nazaj, tista z vozovnicami pa spet k splošnim informacijam. Pink ponk. Kaj ti v takšnem primeru pomaga angleščina? Naprej do kioska, tam kart še nismo dobili, pravo informacijo pa. 
Staromestne delavnice
Na podzemni smo jih na avtomatu res lahko kupili, se s podzemno zapeljali eno postajo in potem šibali do našega tramvaja. Ker smo enega zamudili, smo bili kar slabe volje. Toda na koncu smo ugotovili, da je do avtobusne postaje kar nekaj vožnje in nam tudi s prejšnjim ne bi uspelo. 
Spomenik Jana Husa na Staromestnem trgu
Smo bili pa toliko bolj presenečeni, ker je po našem prihodu na postajo pripeljal avtobus. Čisto izven voznega reda. Super. Poleg nas, je bila tudi večina ostalih potnikov iz kampa. V kampu ni bilo veliko časa za igro, saj smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati. 


DRUGI DAN PRAGE – 1.5.2008 – Res se nam je kar mudilo. Če bi zamudili jutranji avtobus, bi na naslednjega morali prav dolgo čakati. Seveda nam je uspelo. Preskočil smo na tramvaj, potem pa izstopili pod Višegrajskim gradom. 
Grob skladatelja Antonina Dvoržaka
Po stopnišču smo se vzpeli skozi obzidje do cerkve sv. Petra in Pavla. Ker je bila maša, smo v cerkev lahko pokukali le skozi rešetke. Pa nič ne de. Iz obzidja je bil lep pogled na Vltavo pod nami ter na otok na reki, na katerem je med drugim tudi počivališče za avtodome. 
Cerkev in samostan sv. Petra in Pavla
Našli smo na tleh narisan labirint in kar nekaj teka je bilo potrebnega, da smo prišli v sredino in potem spet ven. Še kratek pogled na mesto in že spet smo se spustili nazaj v mesto. Sprehodili smo se navzdol ter šibali proti Narodnemu muzeju. Šli smo mimo samostana Jana Nepomuka na skalci ter Dvoržakovega muzeja. 
Labirint
Pri gostilni U kalicha smo bili še prezgodnji za knedeljčke, hm, mogoče pa se vrnemo… V nacionalnem muzeju smo spet ugotovili, da se splača biti družina. Vstopnica za odraslega 120 kron, za družino 150 kron. In res je bilo kaj za videti. 
Vhodno stopnišče
V prvem nadstropju je poleg hale s kipi znanih čehov razstava mineralov iz celega sveta in posebej še iz Češke. V varovani sobi so tudi dragoceni kamni. Sprehodili smo se po razstavi, posvečeni nogam ter čevljem. Sponzor seveda Bata. 
Paleontološka zbirka
Marsikaj zanimivega, med drugim tudi projekcija operacije noge na operacijsko mizo. Ko bi vedeli, kaj nas ta dan še čaka… Sprehod skozi paleontološki oddelek s številnimi fosili ter zoološki oddelek sta bila zanimiva, predvsem pa so punci pritegnila okostja dinozavrov ter igre sestavljanja puzzel ter okostij dinozavrov iz lesa. Prima. 
Primati
Med številnimi prepariranimi živalmi iz celega sveta, so bile ribe, ptiči, zveri, sesalci, primati nad njimi pa je viselo okostje kita. Uf, naporno. Tri ure in pol za kar hiter pregled. Za kaj več bi šlo vsaj pol dneva. Vredno vsake krone. 
Posledice sifilisa
Takoj pri narodnem muzeju, na robu Vaclavskih namesti so spretni ameriški lovci na denarce postavili Mc-a. Domišljena lokacija, ki je ujela seveda tudi naši punci. Ni bilo druge, kot da si namesto predvidenih knedelčkov želodčke napolnimo z nagci in cheeseburgerji. 
V "tipični" praški restavraciji
Kratek sprehod po Vaclavskih namestih, slikanje muzeja ter spomenika Karlu lV. in že je bilo treba naprej. Pri pivnici U Fleka ni bilo časa za postanek, punci sta hiteli proti Otroškemu otoku. Samo čez Vltavo je bilo treba in že smo bili med igrali. 
Novomestska radnice
Punci sta se zabavali in se čudovito vklopili med češke otroke. Vse dokler… Vse dokler ni Ajda nesrečno doskočila iz vrtečega se kroga, noga se ji je ob tem zvila in jokajočo je Maja prinesla na klopco. Hudih bolečin ni hotelo biti konec. Na ramenu je počivala do tramvajske postaje ter do avtobusne postaje Nadraži Modrany. 
Detsky ostrov - otroški otok
Ker bolečine niso ponehale, sva z Ajdo pomahala Maji, jaz pa sem poklical na slovensko zavarovalnico Coris. Tam so se povezali s Čehi. Vendar se je vse kar zapletlo, najprej zaradi iskanja taksija, potem pa napačno sporočene postaje, kjer sva čakala. Čeprav sem nekajkrat pravilno povedal postajo, so naju iskali povsem drugje. 
Živa zabava češke otroke
Pa tako težko sva čakala. Ko je taksist končno pripeljal, je sledila vožnja do bolnišnice, slikanje in ugotovitev, da je kost zlomljena. Ker nama je zdravnik dopovedoval, da jo bo potrebno naravnati in to v splošni anesteziji, temu pa sledi bivanje v bolnišnici vsaj do nedelje ali ponedeljka, sva z Ajdo vprašala, kako bi bilo s prevozom v Slovenijo. 
Usodno igralo
Po ponovnem posvetu z nadrejenim je zdravnik pojasnil, da je to možno, da pa moramo biti tam v dvanajstih urah. Maji sem takoj sporočil, da pripravi vse za odhod v Slovenijo, midva pa sva se potem, ko je Ajda dobila začasni gips, s taksijem, ki naju je čakal, odpeljala proti kampu. Malo pred njim smo poskočili na ležečem policaju, potem pa ustavili pred našim avtodomom. 
Čakajoč na taksi
Maja je priklicala lastnika kampa, avtodom zapeljala na parkirišče pred njim in čakala s prižganim motorjem. Ajdo sva najbolj udobno, kar je bilo možno, namestila in pred nami je bila le še dolga pot iz tako nesrečno predčasno zaključenih počitnic. 


JESENICE – 2.5.2008 – Celo noč je potekala vožnja mimo Českih Budejovic do Avstrijske meje in naprej mimo Linza in Salzburga proti Sloveniji. Kilometri na navigaciji so se zvesto zmanjševali. Mestoma nisem vedel ali se blede meni ali cesti. Na dveh odsekih me je zamenjala Maja, čeprav na sovoznikovem sedežu nisem prav dobro spal. Stalno sem se prestrašeno zbujal, misleč, da sem zaspal za volanom. 
Bolnišnica Jesenice
Ob sedmih zjutraj smo čez predor Karavanke končno prispeli v Slovenijo in zavili do bolnišnice na Jesenicah. Parkiral sem pred vhodom, Ajdo sva z medicinsko sestro naložila na voziček in počakali smo, da je prišla zdravnica. Ta se je takoj po pregledu Češke slike začudila in povedala, da meni, da ne bo potrebno ravnanje kosti. To je potrdilo tudi novo slikanje cele goleni, ko se je zdravnica izjemno potrudila in razložila, kje so zlomi, jih pokazala na računalniški sliki ter hkrati razložila potek zdravljenja. 
Čisto drugače kot na Češkem...
Ajda je dobila podkolenski nehodilni gips, ki ga ji je naredila prijazna mavčarka. Glede na profesionalni odnos sem lahko samo vzkliknil – trikrat hura za Bolnišnico Jesenice. Potem je le še Maja počakala, da smo dobili bergle in že smo se peljali proti domu, kjer nas je težko čakala babica.