Šentanc

Se je že tako izšlo, da sem ostal sam. Pa nič zato, sem si mislil. Saj na Ljubelju ljudi nikoli ne manjka. In res najdeš takšne in drugačne modele. Nekatere očitno tudi popolne začetnike. S pomanjkanjem še česa, bi rekel. Komaj sem dobro iz avtomobila potegnil smuči, že sem debelo pogledal ob razlagi para, da je boljša polovica kljub srenačem zdrsnila. 

Košutica, Veliki vrh in desno ... "šentanc"

In se v »šentanskem« plazu odpeljala nekaj metrov navzdol. Hm, čakaj malo, ti kažeš vse kaj drugega … in res po nekaj razčiščevanja ugotovim, da sta lezla takoj prvi plaz nad gozdom. Šentanc? Saj človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Tudi zagotovilo, da je sankaška proga še povsem zasnežena, se je hitro pokazalo za … kaj pa vem kaj. 

Trije levi izstopi

Resnico zagotovo ne, sem bentil, stopajoč po eni od nekaj deset metrskih prekinitev. Višje sem ujel možaka, ki je hodil zložno počasi, sledil sem mu, malo sva poklepetala. Saj je bil že njegov prvi odgovor na vprašanje, kam jo maha, vreden tega. Sploh ni važno nič drugega, kot to, da sem po šihtu zunaj in da je fajn. 

Na vrhu desnega izstopa ob pogledu na sončno Begunjsko Vrtačo

Očitno je svojemu motu povsem sledil, saj je pod Šentancem na moje vprašanje, če gre, kot je namignil prej, po centralni na Begunjščico, zamahnil z roko. Zakaj le? Ko je vendarle Triangel še ves v soncu. Saj ima prav. Pa vendarle me senca nad menoj ni motila, zagrizel sem po plazu navzgor, ujel res lepo špuro, ji brez težav in v grifig snegu tudi brez srenačev zložno sledil. 

Izstopni detajl

Na zavoju v desni izstop sem srenače vendarle namestil in stopal brez vseh težav do sončnega grebena. Po njem sem bil hitro na vrhu. Presenečen, saj spodaj nisem videl prav veliko ljudi, tu pa je bila pravcata gneča. Pešcev in smučarjev. In še so prihajali. Malo sem povpraševal, kje gre kdo navzdol. Pa so vsi namigovali na en ali drugi plaz. 

Vrtača in Suho ruševje

Zato sem tudi sam opustil misel, da bi šel končno pogledati kaj bolj strmega. Še toliko bolj, ko je mlajši od dvojice, ki je ravno ob začetku mojega spusta prisopihala skozi Osrednjo grapo navzgor zagotovil, da je trdo kot beton. Starejši ga je sicer popravil, da je čisto lepo grifig, toda takrat sem že peljal proti vstopu v Šentanca. 

Gneča na vrhu

Pri oceni smuke se ob vzponu nisem zmotil. Sneg je bil trd, toda robniki so povsem spodobno prijemali. Le najti je bilo treba linijo, ki ni bila pregažena od stampeda pešcev. Vedno me pod steno začudi, kako dolg je ta plaz. In občutek se zgolj krepi, ko vijugam in vijugam, pa ga kar ni konca. 

Pogled na Triangel

Vmes sem srečal še ... danes je bil res dan modelov. Na moje vprašanje, če je šel on prej po Zahodni grapi na Begunjsko Vrtačo je samo debelo pogledal. Da je šel res prej nekam gor, tam levo. Očitno je sledil stopinjam predhodnikov, brez, da bi vedel kam sploh gre in kaj ga tam gor čaka. Brez komentarja. 

Pogled nazaj na zgornji del Šentanskega plazu

Po precej zvoženem sem užival do koče Vrtača, nato pa do prvih kopnin na sankaški progi ob iskanju prehodov med minskimi polji uvijal kot bi bil na svetovnem prvenstvu v … kaj pa vem kakšni disciplini. Še nekaj korakov peš in bil sem na parkirišču. Povsem zadovoljen, kaj bi ne bil … dan se je res lepo prevesil v svoj sklepni del.

Tu me pa zavoji še čakajo ...

Slow Motion

Ljubelj je očitno letos tudi moj drugi dom. Potem ko je na večini drugih izhodišč že bolj ali manj kopno, se tukaj da na smuči stopiti le nekaj metrov od parkirišča. Kjer je po ne pretirano strmem pobočju še včeraj tekel potoček. Danes je bil tam živi led. Že ob manjši nepazljivosti si se hitro odpeljal nekaj metrov nižje. 

V hribih se dela dan

Kakorkoli. Noč je bila kratka. Pozen odhod v posteljo in zbujanje vedno, ko so v sosednjem kombiju zaloputnili vrata. Potem pa ob šesti uri odhod. In Tomaž ni čisto nič zamujal. Je imel že čez dve uri sestanek. Torej se nisva smela obirati. Obljubil sem, da bom skušal držati tempo in sprva mi je to še nekako uspevalo. 

Tomaž uhaja naprej

Potem pa, ko sem ugotovil, da je hitri tempo zame pretiran, je bilo že prepozno. Nadaljevanje je bilo vsaj z moje strani namesto v SF v SM prestavi. Torej namesto hitrosti, ki je običajnim smrtnikom nepredstavljiva, sem hodil bolj kot … slow motion. Pa kaj. Kot je lepo povzel Tomaž, malo kasneje, na vrhu, včasih enostavno nisi čisto pravi. 

Sonce za Košuto

Med tem, ko sva se sprva še ustavila skupaj, pogledovala proti ostenju Begunjske Vrtače, sem višje gori ostajal vedno bolj zadaj. Nad Zelenico sem sopihal navzgor kot parna lokomotiva, razmišljal, če mi manjka regeneracije. Ali pa je razlog za zavoro nekje drugje. Med tem mi je v glavi prepeval Đole in njegov Slowmotion. 

Tomaž na vrhu

Saj kdo ga ne pozna? Možda i nisam neki biser ali sam barem svoj režiser, sam za sebe smišljam zaplete i kraj. Koristeči uglavnom laku tehniku slow motion. In prav zares sem v takšnem tempu prišel do pobočja pod vrhom, Tomažu zavpil, naj kar odsmuča, ker vem, da se mu mudi. Pa mi je le odgovoril, da ima še deset minut časa. 

Begunjščica in pod njo Zelenica

No, v teh minutah sem prišel do vrha, se pripravil za spust in po trdem vršnem pobočju spustil navzdol. Nad Zelenico je bil pravi rodeo, pomrznjeni sledovi prejšnjega popoldneva so te vsekakor pretresli. Nižje doli je bila smuka boljša, na plazu celo odlična. Kot vedno to zimo. Danes se je še dalo pripeljati nekako skorajda do roba parkirišča. Že čez dan ali dva bodo kopnine tako velike, da to ne bo šlo več.

Začetek smuke

Vmesna grapa

Najbolje bi bilo, da bi začel zapis z naslovom enega od prispevkov na Snežaku. Ena od grap v eni od Vrtač. Točno tako je bilo. S Tomažem sva že dopoldan ugotavljala poimenovanje posameznih grap in žlebov, ki presekajo desno pobočje Begunjske Vrtače. Kmalu nama je bilo jasno, da od Zahodne ali Sestopne grape vlada zmeda, še posebej upoštevajoč edini dosegljivi vodniček. 

Begunjska Vrtača

Levi izstop Šentanskega plazu je že jasno, kje je. Toda kaj je potem nekoliko krajša grapa tam nekje vmes? Najbolj zahodna? Vmesna? Neimenovana? Leva (leva) izstopna? Kot je potegnil Tomaž pod črto … bom kar sam določil. Jaz sem dodal, da končno poimenovanje niti ni pomembno. Bolj to, da je fajn. 

Šentanc

Z Urošem sva se ujela na Ljubelju, med pripravami navdušeno ugotavljala, da gre nekam v najino smer tudi Tomaž. Pa se je že kmalu nad pravimi pomladanskimi potočki prvega pobočja nad parkiriščem odcepil in zašibal po plazu navzgor. Razmišljal je o vzhodni grapi, pristal v Ostržkovi. Z Urošem sva nadaljevala po servisni poti. 

Zahodna ali sestopna, vmesna grapa ter levi izstop

Nad njo sva zavila v Šentanca, kmalu aktivirala srenače in se vzpenjala po eni izmed špur. Ob tem sva pogledovala v Sestopno grapo, ki se nama je zdela zelo v redu, opozarjal pa sem, da je zgornji del, ki ga od spodaj ne vidiš, strm. Nato v tisto, ki sva si jo izbrala za danes, pa naj bo … Vmesna. In na koncu seveda v levi izstop. 

Levi izstop

Po njem sva vztrajala na smučeh, dokler je bilo smiselno, potem pa zadnjih nekaj deset višinskih metrov premagala s smučmi v rokah po udobnih stopnicah. Bolj prijetno bi bilo zgolj, če bi bile tekoče. Tudi do vrha je bila sedaj široko zgažena špura, sneg pa odpuščen, južen, zdrsljiv. Malo pod vrhom sva pogledala v Sestopno grapo. 

Proti vrhu

Sam nisem brez očal videl prav veliko, Uroš pa je takoj opazil Tomaža, ki je smučal navzdol. Na klice se ni odzval, na telefon nekaj kasneje, ko sva bila midva na vrhu, pa že. Je za vzpon porabil kar precej časa, na koncu pa na vrhu mislil, da sva že odsmučala. Nič zato. Midva sva se v miru pripravila, naredila nekaj fotografij sončnega zahoda, nato pa odpeljala navzdol. 

Sončni zahod za Velikim vrhom

Nekaj zavojev v južnem snegu, danes se je še dalo peljati zvezno do vrha zamišljene (Vmesne) grape. Vrhnji del je bil kar strm, trd, vendar grifig. Kar sem ugotovil, ko sem se spustil za Urošem in so robniki čisto solidno prijeli. Nižje doli je bila grapa manj strma, nekaj napihanca pa je omogočalo lepo smučanje. 

Vstop v grapo

Nadaljevanje po Šentancu je bilo kot vedno iskanje najboljših linij, sam sem zavil v spodnji del Sestopne grape in se desno držal še naprej. Najbolje je bilo iskati trde dele, saj je bil napihanec že trd, pa vendarle se je znalo zgoditi, da si se na zavoju nepričakovano pogreznil. 

Pogled nazaj

Tudi po plazu sva z Urošem našla lepo linijo, nižje pa je bilo tako ali tako vse zvoženo, paziti je bilo treba zgolj na skalne mine in eno nekoliko večjo ter drugo krajšo kopnino. Da je sledila (tekoča) analiza vzpona z načrti za še kakšen spust preden toplota poliže sneg do konca, je bilo seveda jasno.

Spodnji del grape

Begunjska Vrtača

Dan poprej smo že razmišljali o Begunjski Vrtači. Pa potem zavili na Veliki vrh, najvišji vrh Begunjščice. No, po pravici povedano, je za navdušenje nad tem vrhom kriv bolj ali manj Tomaž. Njegovo smučanje po raznih grapah me je pritegnilo, pogled na eno izmed njih s Triangla skorajda začaralo. 

Kaj vse nas še čaka ...

Seveda se je nekje zadaj v možganih plazila tudi misel, da je to vendarle vrh, na katerem niti poleti skoraj zagotovo še nisem stal, smučal pa z njega zanesljivo ne. Torej več kot dostojen cilj, vreden obiska. A kaj, ko je volja bila, vse pa je kazalo, da razmere ne bodo najboljše. Obet vetra, še pred domačim pragom je kar solidno vleklo. 

Prvi pogled na Šentanski plaz

Pa sta bila Borut in Uroš dosti bolj vztrajna, po službenih obveznostih smo se odpeljali na Ljubelj, ki je danes skorajda sameval. Pozdravil sem Tomaža, ki se je ravno vrnil s Triangla, začeli smo s hojo. Čez prvi del vzpona smo bili hitro, tudi nadaljevanje po servisni poti nam ni delalo težav. Na razpotju se je obrnil Uroš proti meni in vprašal, kaj sedaj. 

Uroš med vzponom

Skomignil sem z rameni, da je meni vse v redu. Nisem pa videl Boruta, ki je za menoj mahal navzgor. Torej Šentanc. Da bi prišli kaj višje kot do zgornje stene, si nisem upal misliti. Še toliko manj, ko nas je na prvih zavojih veter skorajda prestavljal. Moral sem se ustaviti, da je bil sunek mimo, saj je bila hoja skorajda nemogoča. 

Pogled navzdol

Vprašujoče sem pogledal Boruta, ki je zgolj skomignil z rameni in ugotovil, da je videti, da višje gori piha manj. Sprva mu nisem verjel, ko pa so se sunki vetra po še nekaj zavojih umirili, sem zgolj presenečeno gledal. Z Urošem sva nadaljevala navzgor, malo po komaj vidnih ostankih špure, malo po svoje. 

Vrh Begunjske Vrtače

Borut je na enem izmed ovinkov naložil smuči na nahrbtnik in nadaljeval peš. Videla sva še, kako je zavil v levo grapo, potem pa izginil iz najinega pogleda. Midva sva se seveda vzpenjala pod desni, normalni dostop na vršno pobočje. Uroš je nekoliko zaostal, sam pa sem suvereno nadaljeval po pobočju vse do vrha. Srenači so prijemali v redu, zakaj bi torej spreminjal taktiko. 

Veliki vrh in Vrtača

Ko sem stopil na rob, me je veter skoraj podrl. Pihalo je kot za stavo. Vseeno sem nadaljeval proti vrhu in komajda opazil, da je med razmišljanjem, ali bo sploh možno sneti pse, veter ponehal. In res, na vrhu je bilo skorajda brezvetrje. Pripravil sem se za spust, lovil še nekaj posnetkov z zadnjo svetlobo dneva. Ko sta za menoj prišla najprej Uroš, potem pa še Borut. Pohiteli smo, odsmučali navzdol. 

Dobrča

Pogled v desno grapo (gledano od zgoraj), nas je vabil. Pa smo zgolj obljubili, da pridemo drugič. Danes je bilo pozno, treba je bilo prižgati lučke, izbrali smo bolj zanesljivo možnost. Uroš je odpeljal navzdol prvi, podlaga je bila grifig. Za naju je bilo to slabo, saj je ledene kristale izpod njegovih smuči veter odnesel naravnost v naju. Ko se je pobočje razširilo, si je vsak lahko izbiral svojo linijo. 

No, pa gremo ...

Sam sem z užitkom vozil po napihancu, vse do spodnjega dela plazu, kjer je trda, razdrapana podlaga poskrbela za precej tresoče občutke. Po plazu je šlo znova super, prav tako pod kočo Vrtača, kjer pa je bilo na strmem delu že treba popaziti na kamnite mine. Pri avtomobilu smo bili znova skupaj, navdušeni, z obljubo, da se na ta vrh še vrnemo.

Zahod nad Blejskim jezerom in okolico te "podobe raja"

Begunjščica

Mene je sicer bolj vleklo kam drugam. Ko sem vendarle na Ljubelju, še posebej Trianglu, skorajda dnevno. Pa je bilo časovno okno Boruta in Uroša tako ozko, da sta me pobrala že petnajst minut do šestih z jasnim ciljem. Begunjščica. Seveda se nisem upiral, letos na njenem vrhu še nisem stal. Na izhodišču posebne gneče še ni bilo, zato smo imeli tudi začetna pobočja skorajda za sebe. 

Šentanc

Na začetku servisne poti sta nas prehitela NK (kdor pozna, že ve …) in še eden iz serije SF (hitrost, ki je za običajne smrtnike znanstvena fantastika) in nam preko Šentanca potegnila lepo špuro. Za njima smo odhiteli mimo možakarja, ki je očitno že malo nad kočo Vrtača izgubil vso energijo. Na razpotju sva bila z Urošem nekaj prej. 

Med vzponom

Vpila sva Borutu, kam bi on zavil. Pa ni nič slišal. Ta korona je huda stvar, še sluh ti pobere. Sva se smejala. In jo mahnila po špuri naravnost navzgor. Po nekaj zavojih je bilo jasno, da bo bistveno lažje s srenači. Omogočili so dosti bolj lagoden vzpon, nič ni več drselo navzdol. Tudi po zavoju desno v izstopno flanko smo brez težav hodili skoraj do (pre)trdega roba. 

Izstop na greben

Nekaj korakov in že smo bili na grebenu Velikega vrha. Veter na plazu je obetal, da bo na vršnih pobočjih še bolj vetrovno. Ko smo hodili preko spihanih pobočij, je vse kazalo, da smo imeli prav. Toda na vrhu je bilo skorajda brezvetrje. Juhej. Šele malo pred spustom je prišel nekoliko močnejši vetrovni sunek. 

Pogled z Velikega vrha

Zatorej smo hitro pobrali šila in kopita, pomahali pešaku, ki je do vrha prišel preko Osrednje grape. Borut je odločil namesto naju z Urošem, ki sva pogledovala navzdol. Kjer smo šli gor, gremo dol. Torej po Šentancu. Tudi prav. Prečka do vstopa v žleb je bila spihana in tako večinoma kar trda. Prav takšen je bil začetek strmega dela pod robom. 

Prijatelja

Vendarle pa je skoraj takoj podlaga postala grifig, ko smo zavili levo navzdol, pa smo zarili v pobočja napihanca. Sledili so uživaški zavoji, po nedotaknjenem pobočju smo prašili navzdol, odsmučali mimo prvih naslednikov, ki so se počasi vzpenjali. Odnoreli še po plazu, mimo koče Vrtača, vse do izhodišča. 

Uroš med prašenjem

Navdušeni, da bi najraje še naprej kar vriskali. Res so bile razmere odlične, odločitev Boruta pa povsem pravilna. Kapo dol, izbral je pravo pobočje, linijo pa si je potem že potegnil vsak sam. Bili smo tako zadovoljni, da smo takoj začeli delati načrte za naslednje dni. Kam in kako. Saj se vendarle ve ... glavno, da smo skupaj in da se imamo fajn. 

Borut nad plazom

Rekord

Res sem bil v časovni stiski. Dan je bil povsem zabasan z dogodki, obveznostmi. Vezal me je večerni odhod proti Notranjski in Ajdina napoved prihoda. Želela je, da bi skupaj pogledali film, med tem, ko bi čakala, da se Živi zaključi šola. Zatorej sem Tomažu povedal, da si več časa kot za Triangel ne morem vzeti. 

Zelenica

Klasika, turni smuk, ki se to zimo ponavlja in ponavlja. Pa nič zato. Saj je vedno nekaj posebnega in … končno, saj vendarle nikoli ne razočara. Dobil sem odgovor, da bo tudi to čisto v redu, važno, da se vstane s kavča, premiga, če je poleg še kakšen dober zavoj, pa toliko boljše. Pri pripravah sem že doma odstranil vso odvečno težo. 

Begunjska Vrtača in Begunjščica

Ni mi šlo iz glave, kako me je težak nahrbtnik v ponedeljek ob vzponu ustavil, napake danes nisem želel ponoviti Snega je bilo nekaj metrov manj kot na začetku tedna, pa nič zato. Še vedno se lahko začne in kar je še bolj važno, prismuča skoraj do vrat avtomobila. Začetek je bil hiter, vsaj zame. Nič se nisem pretirano ustavljal, držal sem svoj ritem do servisne poti in naprej, vse do Zelenice. 

Možje

Tam sem prvič naredil kratek predah za fotografijo. A skorajda v isti sapi nadaljeval do vršnega pobočja. Malo počasneje je šlo, spodbujal me je Tomažev podatek o prehojenem času. Presneto, bo rekord, se mi je na glas zareklo vprašanje. Pomilovalen pogled in seveda pričakovan odgovor. Moj že ne. Itak. 

Pogled k sosedom

No, vsaj oznake »smrkelj« mogoče danes ne bom deležen. Sem si mislil med bolj zložnim nadaljevanjem proti vršnemu pobočju. Pa vendarle mi je uspelo na vrh priti nekaj korakov za Tomažem, deset minut hitreje kot običajno. Ponosen, seveda. Sem se hitro pripravil za spust. Vršno pobočje in nadaljevanje do Zelenice trdo, kuclji, se je dalo peljati. Ni pa bil kakšen poseben presežek. 

Pogled proti vzhodu

Zato pa je bil plaz odličen. Zavoji v nekaj centimetrih napihančka, levi in desni so si sledili navzdol kot za stavo. Pa tudi nižje je šlo še odlično, minskega polja skorajda ni več, zadnji zavoj pa … ja, saj sem rekel. Nekaj metrov od avtomobila. Tam pa klic. Danes me ne bo. Kaj se more. Toda vseeno sem nekam z nostalgijo pogledal proti Begunjščici, plazovom. Pa saj ni panike. Bo pa kdaj drugič.

Na plazu

Šavnik

Tomaža je vleklo domov. To sem že videl. Da je njegov dom v zadnjih mesecih Ljubelj in bele strmine nad njim, je seveda jasno. A moja argumenta, da na Šavniku letos še nisem bil, ter, da imam Triangla več kot dovolj za eno sezono, so na koncu prevladali. Odpeljala sva se do Bohinjske Bistrice, nadaljevala do Raven nekoliko višje. 

Kje pa je sneg?

In tam kmalu videla, da na prvem travniku smuka ne bo več zvezna. Nič zato sem si rekel, stopil čez kopnino ali dve. Tomaž, kateremu se novi psi še smilijo, je imel pri prehodih nekaj več opraviti. Že nekaj višje s snegom ni bilo težav. Stopala sva proti vrhu srednje sedežnice, tam zavila na družinsko progo. 

Šavnik je še v soncu

Zaradi prepreke v obliki gozdarskih strojev sva se obrnila v gozd, višje prišla znova na travnik. Sledila sva snežnemu jeziku preko strmine, zavijala tako, da naju je sled peljala do lovske koče. Nad njo so šle sledi nekaj časa v smeri Šanc. Sledila sva jim, ko pa so se za najin okus preveč držale desno, sva jo mahnila po svoje. 

Rdečica

Prečila sva pobočja Šavnika in se nato po vsaj meni znanem svetu z nekaj štrikanja znova priključila sledem. Te so naju vodile seveda prav tja, kamor sva si želela. Na vrh Šavnika. Večerni pogled na Črno prst, očake tam v daljavi. Svetloba je slabela, nadela sva si lučki in se po mojem prepričanju, da je smuka naravnost navzdol v smeri družinske proge mogoča, zapodila v gozd. 

Vrh

Prvih nekaj metrov je bilo bolj trdih, ko pa sva brzela skozi veleslalomsko progo, kjer so vratca predstavljale bukve in njihovo drevesno sorodstvo, je bilo zavijanje prav orgazmično dobro. Tomaž je seveda izginil naprej in dokler ni prižgal lučke, ga sploh nisem videl. Mladina, samo nori, sem se smejal sam pri sebi. 

Črna prst

Preden sva prišla do čistine pod lovsko kočo, naju je čakalo še nekaj slalomskih zavojev, štamfanje do družinske proge. Še lepo uvijanje po njej, porivanje do žičnic in zaključek nekaj nižje, po prestopu kopnin, nekaj metrov od parkirišča. Pravilna odločitev, dober smuk, še bo treba priti. A letos verjetno ne več. Je le pomlad preblizu.