Češka koča

Presenečenje. Zgolj javil sem se, mislil priti naokoli. Pa se je izkazalo, da bo projekt na fakulteti zahteval še kaj več. Dopoldanski sprehod do Češke koče, iskanje snega, skorajda snemalni dan. Na pot smo stopili v dolini Ravenske Kočne, po kratkem razmisleku izglasovali kroženje. 

V dolini Ravenske Kočne

Mimo žičnice navzgor, čez Štularjevo planino potem navzdol. Ajda kot scenarist, režiser, snemalec, montažer, vse v enem. Živa kot glavna igralka. Steklenica Corone kot objekt ter tema kratkega filma. In midva s Kali kot spremljevalna ekipa. Vzpenjali smo se po stezi navzgor, sem in tja, vedno višje. 

Sonce nad Ledinskim vrhom

Se čudili cesti, ki je zasekala rano v pobočje. Šli mimo odcepov, stopili iz gozda, vedno več je bilo razgledov. Živa in Kali sta bili nekoliko spredaj, midva z Ajdo ne prav daleč zadaj. Sonce se je skušalo neuspešno prebiti skozi debelo kopreno oblakov. Kali je pogumno nadaljevala, tudi čez lojtro (lestev pravilno slovensko) ni imela večjih težav. 

Ajda

Zadnji zavoj, uravnava, koča. Postali smo, počasneje zadihali, hitro opazili, da je nekoliko naprej primerna zaplata snega. Ravno prav velika, da je Živa po njej zakorakala do Corone, stopinje so škrtale v uležanem snegu. S Kali sva z zanimanjem opazovala nastajanje nove umetnine, zanesljivo vredne oskarja za tujerodni film. 

Češka koča

Še postanek na vrhu stene v bližini koče, ponovitev snemalne vaje. Pogled navzdol na dolino Ravenske Kočne je bil res nekaj posebnega. Mahnili smo jo mimo koče, navzdol, previdno na strmem delu. Kali je šla kot gams, tudi spust po lojtri ji ni delal preglavic. Znova v gozdu, na razcepu poti. 

Kali

Zavili smo proti Štularjevi planini, jo prečkali in se po vsaj nam z Ajdo in Kali znani poti spuščali proti izhodišču. Zanimiv izlet, prav vesel sem bil, da sem lahko nekaj časa preživel z dekleti, od blizu opazoval snemanje filma in predvsem preživel res lepo dopoldne.

Štularjeva planina

Na kolesu

Je bil že čas, da se počasi spravim malo na kolo. Pridobitev, ki sem si jo omislil lani je zadosti dolgo in mirno čakala v garaži. Ker pa časa ni bilo ravno veliko, sem se odločil zgolj za krog, ki mi je res blizu. Zapeljal sem se proti Hotemažam, kjer me je na zavoju premamil mir na cesti proti Tupaličam, pa tudi dejstvo, da prečkanje ceste pri Zaplati zaradi novega krožišča ne bo več problem. 

Na kolesu

Le še nekaj zavrtljajev in že sem bil na začetku klanca. Med vzponom proti Možjanci sem razmišljal o različni obremenitvi mišic med hojo in kolesarjenjem. Iskal s tem zgolj izgovor, da mi ne bi bilo treba priznati, da je sopihanje posledica neizbežnega dejstva. S seboj poleg pivskega trebuščka že nekaj časa vozim še abrahama. Kar je res, je res. 

Razgled

Zapeljal sem skozi vas, nadaljeval po makadamu proti Štefanji vasi. Tistih nekaj lukenj sem obvozil, od roba druge občine pa je tako ali tako asfalt. Seveda nisem zdržal, da ne bi zavil še proti Štefanji gori. Ker sem vedel, da pri Mežnarju straži domači cucek, sem jo mahnil kar po gozdni cesti. 

Možjanca

A je ta kmalu postala bolj podobna odlagališču gradbenega materiala kot kolesarjenju primerni podlagi. Nekaj hudih besed sem obdržal za sebe, strmi del pred travnikom kolo potiskal, saj drugače ni šlo, nato pa odpeljal še tistih nekaj deset metrov do vrha. Pri cerkvici sem si nekoliko oddahnil, pogledal naokoli, nato pa spustil navzdol. 

Sonce se prebija skozi oblake

Seveda proti Mežnarju, kdo bi skakal po ostankih nekdanje gradnje in tvegal vrtoglavi padec? Krave so se mi kar malo nerade umaknile, ko sem se prebil mimo električnega pastirja in lesene letve na poti, pa me je opazil tudi domači pes. Na srečo sem švignil čez dvorišče kot raketa. 

Štefanja gora

Tako kaj drugega kot pogleda na njegov besni gobec in srditega lajanja nisem bil deležen. Oddrvel sem proti Štefanji vasi, skoznjo ob prijaznem pozdravu domačina nadaljeval do klanca, ki me je mimo žičnice na Krvavec pripeljal znova v ravnino. Zavil sem skozi vasi, se pri Češnjevku razveselil bežnega srečanja, nato pa poganjal naprej proti domu.

Proti domu

Lovrenc

Le kam, le kako? Sem razmišljal pod kislim nebom. Saj padalo ni, oblaki pa so dajali vedeti, da v vsakem trenutku lahko začne. Toda pogumne spremlja sreča, sem si rekel, ko sem štiri kolesa in nekaj nadgradnje pustil v Gamsovem raju. In se odpravil navzgor. Hoja skozi gozd je bila prijetna, prav presenečen sem bil, ko sem stopil na cesto tik pred mojim (prvim) ciljem. 

Storžič

Odprl se mi je lep pogled na bližnji Storžič, celotno dolino je varoval s strmimi pobočji. Vzpel sem se do vrha Gradišča, tam za kočo, med velikimi skalami. Nato pa po prečni poti, ki sem jo že poznal, nadaljeval proti Lovrencu. Svetemu ali ne, saj niti ni važno. Toda ob stiku poti se mi je utrnil nek daljni spomin na potoček, vrteča se kolesa. 

Gradišče

Zato sem zavil na drugo stran, po blatni poti navzdol. In res prišel do kraja, ki sem ga imel v mislih. Mlinčki so se vrteli, mimo njih sem se vzpel še do stene, preko katere je mezel nekaj metrov globoko slapič. Zanimivi konec, usta so se mi kar sama od sebe raztegnila v nasmeh. 

Mlinčki

In te je vztrajal, ko sem se skozi gozd po prečni poti vzpenjal proti vrhu Lovrenca. Na robu travnika sem zagledal znano cerkvico, zavil desno navzgor, proti najvišji točki. Vedno sem se spraševal, kaj pomenijo nekakšni grobovi na vrhu. Tudi tokrat nisem dobil odgovora.

Slapič

Spustil sem se mimo ovce, ki me je debelo gledala, nazaj proti travniku, ob cerkvi postal in užival nekaj trenutkov v razgledu. Stopil navzdol, proti ostankom žalostnega spomina iz druge svetovne norije, cesto preskočil proti Laškem. Še mimo enega spomenika prav istim časom sem moral, malo naprej pa med spustom srečal edino živo dvonožno bitje na celi poti. 

Sveti Lovrenc

Kratek pozdrav, vsak je odšel v svojo smer. Tik pred cesto sem v roke prijel telefon, palic za oporo ni bilo več in prav nerodno sem se zvrnil po tleh. Sam sem si kriv, mi je jezna misel šinila skozi glavo. Boleča dlan mi je zavzela misli, po telefon, ki je ostal na tleh, sem se moral zatorej vrniti. Še pozdrav kukavičnici, tam ob poti, nato pa sem že peljal proti domu.

Razgled

Potoška gora in Jakob

Kako je to zanimivo. Greš nekam, prideš drugam. Ker izbiraš poti, ki te vodijo malo po svoje. In se na razpotjih seveda odločaš tako, da je čisto prav. Cilj je bil jasen. Jakob je vendarle znova na dosegu roke, torej grem pogledat starega znanca. Toda kaj, ko me je tam nad Podakom zapeljala stezica, ki je bila sprva videti kot zgolj vzporedna pot. 

Belo

Pa je potem zavijala malo po svoje in že sem se znašel na ovinku stare ceste, prav tam, kjer se odcepi pot proti Potoški. No, grem pa vsej še do studenca, sem si rekel in jo mahnil navzgor. A pri tem razcepu, ravno nad novo cesto, ki je bila ne vem komu in zakaj potrebna, sem pomislil, da bi stopil kar do travnikov, Mihčeva kopišča se jim menda lepo reče. 

Vijolično

In ker je od tam prav božanski razgled na dolino daleč spodaj, nisem dosti pomišljal. Ni bilo več daleč, nekajkrat sem še vdihnil, pa sem že stal pri hišah na spodnjem robu. Sedaj sem že pogledoval navzdol, še toliko bolj pred gozdom, kjer sem sedel za nekaj trenutkov na priročno klopco, si predstavljal, da s padalom poletim proti domu. 

Rumeno

Kako bi bilo to elegantno. Pa saj ne, da moja hoja naprej do vrha in potem preko Jakoba ne bi bila. Pa vseeno. Sanjati je vendarle dovoljeno. Izginil sem navzgor, v zavetje dreves, nadaljeval po ravno prav strmi poti do vrha. Tam razgledov ni, zgolj neko notranje zadovoljstvo, da si prišel na obisk, bil prijazno sprejet in da mora žal biti slovo skoraj hipno. 

Pogledi

Spust proti Jakobu, palice so bile še kako koristne, saj je drselo. Šel sem mimo koče Iskra, kjer se je Koronačas očitno že iztekal, Francijeve koče, kjer je še vse spalo, po strmi poti, Juhantovi, navzdol. Saj sem že v osnovi vedel, da to ni dobra izbira. Toda kaj, ko si moja buča nekaj zamisli in nato pri tem vztraja, ne glede na vse. 

Potoška gora

Kljub palicam sem zdrsnil, lovil kotaleče telo na ozki poti, jo dokaj dobro odnesel. Opomin je imel za posledico še bolj previdno hojo, navzdol, čez ceste, pod Pustim gradom, mimo Podaka, do izhodišča. Prav lep pohod je bil, sem se kljub nekoliko bolečemu kolenu, sam pri sebi muzal.

Jakob

Baba

Hja. Ko greš, enostavno greš. Kam prideš je seveda drugo vprašanje. Pa ne, da bi se izgubil. Enostavno sproti določaš smer, se odločaš kam in kako. Čemšenik se mi je zdel prav dobra izbira za hitri jutranji skok malo navkreber, predihanje in večje zadovoljstvo s samim seboj. 

Šumenje

Zatorej sem se s parkirišča pod steno pognal navzgor, odvalil nekaj skal, ki so jih na spodnjo pot navalili ob urejanju gornje ceste, sopihal in hitel, kot bi hotel koga prehiteti. Pa sem bil sam, nikogar blizu ali daleč. Preskok preko potoka, šumenje vode je pomirjalo. In nasmeh ob srčku z nekako zabavnim napisom. 

Srček

Potem pa naprej navzgor, po poti, kratki bližnjici, ki je spojila dva ovinka iste ceste. In pri koči hipna odločitev. Baba. Res že dolga leta nisem bil na tem vrhu, čas je bil, da jo znova obiščem. Spomnil sem se razglednega pobočja in verjel, da bo tudi danes kaj za videti. Tako je tudi bilo. 

Ljubljanska kotlina

Ljubljanska kotlina daleč spodaj, skoraj jasno jutranje nebo nad njo. Strmo pobočje nad menoj, pot je po njem štrikala vedno višje in višje. Časa za počitek je bilo komaj kaj, že sem bil znova v gozdu, ni ga bilo prav veliko, zgolj za nekaj vdihov. Potem pa sem mimo koče pristal na bližnjem vrhu. 

Baba

Seveda navdušen, lepo je bilo spet srečati staro znanko. Nekaj slik, takšnih za zbujanje skomin, potem pa sem stopil navzdol. Čas je v svoji neskončnosti za posameznika vedno nekako omejen. Paradoks, ki se mu moramo podrejati, hote ali nehote. Pri koči ni bilo videti nič živega. 

Cvetoče

Kar malo nevoščljiv sem bil lastnikom, ki lahko posedijo ob večernem ognju na takšnem čudovitem mestu. Belo cvetoči grm sem opazil šele ob vračanju, pravi kontrast na zelenju. Tako kot koča, kjer ni bilo videti nič življenja, pa vendarle so bila polkna odprta. Ob poti sem zagledal na drevesu obešen srček, ki sem ga prej spregledal. Bogat je tisti, ki spoštuje naravo. Pa še kako res je to.

Čemšenik