nedelja, 27. januar 2013

Naslikano jutro

Še trenutek prej je bila noč. Temna, kot da je nikoli ne bo konec. Zgolj tam nekje proti vzhodu je sled nečesa, kar bi znalo biti podobno svetlobi, kazala na začetek novega. Dan se je prebujal. 
Obet
Toda to ni bilo navadno jutro. Nad vikendi, tam na začetku zasnežene ceste sva bila, ko je nevidni slikar nežno potegnil s čopičem čez platno. Pa ni bilo dovolj. Z vsakim korakom je bilo platno bolj poslikano. Nežnost je zamenjala odločna rdečica. Kot na licu sramežljive deklice se je širila po nebu. 
Platno
Zamrznjena sapa, odprte oči. Navdušenje. Najraje bi kar stal in lovil dih, prav tam, prav takrat. Vendar je cilj vabil, obetal. Nov dan se je rodil, razmetal je svetlobo nad mojo glavo. Prijatelja sem zgolj slutil, ostal je nekoliko zadaj. Danes ni bil njegov dan. Vzpon. Misli. Samo moja glava. 
Razlite barve
Pri razcepu ni bilo pomislekov. Smer je bila že prej določena. Odločitev dobra. Trdno uhojena sled v svežem snegu je peljala levo in desno, vzpenjala se je po gozdu ob robu poseke. Čisto prav. Tako da je bil dih pravi, da sem lahko štel korake. Sto, dvesto, petsto, tisoč. Obet počitka. 
Prebujenje
Trenutka, ko se nekoliko lažje zadiha. Ko je čas za pogled proti dolini, na drugo stran v Tamar in višje proti Kotovemu sedlu. Hrepenenje. Dolgo je že, kar sem senco lovil tam. Tokrat ne bo šlo tako visoko. A nič zato. Razgledi so s tromejnika ravno tako vredni obiska. Otrl sem pot, prijatelj je javljal, da čaka nižje. 
Tromeja
Spomine sem beležil na minljivi pomnilnik, pripravil opremo. Nato pa po poseki rezal smučino. Sneg je bil zanimiv. Včasih je pršel pod smučmi, da bi najraje vriskal, drugič spet sem le s težavo rezal pomrznjeno skorjo. Kot bi odseval človeško dušo. Včasih tako naivno odprto, drugič spet zakrknjeno samo vase, nedostopno in skrivnostno. 
Megleni razgledi
Še zadnji zavoji med drevjem, na cesti je čakal prijatelj. Skupaj sva odvriskala navzdol, zavila ravno pravi čas na globoki pršec in po njem zarezala zavoje do izteka. Tolikokrat videno, doživeto, vedno znova in znova vredno. 
Cilj

(MP Rateče - Peč)

nedelja, 20. januar 2013

Premočeni Jakob

Jutro. Kaplje so nežno drsele po steklu, napovedi so bile točne. Niso naju preplašile. Dan poprej se je sukal zmedeno, odvrtel na koncu tako, kot si nihče ni želel. Zato se je bilo treba predihati. Pustiti, da se nebo zjoka namesto tebe. Da odplakne sledi nekih temnih misli, pogasi iskrenje. 
Sled
Globoki vdih. Toplina. Smuči so voljno zdrsele v sledi prejšnjih dni. Snop svetilk je odrival dežne kapljice in tipal v belo pobočje. Nekje visoko, na drugem hribu, se je slutila cerkvica. Oddaljena zvezda na oblačnem nebu. Cilj. Niti pes ni zalajal, ko sva drsela mimo domačije. Temna se je izgubila kot oddaljeni spomin. 
Prividi
Drobna drevesca so se šibila pod premočenim snegom. V meglicah se je izgubljala prva svetloba. Usklajeni koraki so se dvigali mimo zaspanih hiš, zapuščenih ograd, mrkih goščav. Pršenje ni motilo, kapljice so zdrsele po obrazu. Razpršene besede, posamezni stavki. Skozi gozd, čez travnik, preskočila sva cesto. 
Pogledi
Zadnje strmine, lučke na zvoniku so kazale pot. Lovljenje trenutkov. Premočena tehnika je odpovedovala poslušnost. Uravnava, obok, težka lesena vrata. Nasmeh je povedal vse. Bilo je vredno. Dež je bila le dodatna začimba. Postavila sva smuči, se smejala. Pozdravljala. 
Jakob
Prvi obiskovalci. Vreme jim ni bilo važno. Kot tudi nama ne. Še zadnji megleni razgledi, priprave. Utrujenost je izginila. Spodbuda. Prvi zavoji, smuči so rezale v pobočje, tipale navzdol. Preskočila sva ceste, sledila gozdnim potem, švignila mimo prebujajočih se hiš. 
Pogled
Zadnji spust, pobočje nad cesto. Seveda se ga ne sme spustiti. Najlepši zavoji, smuči so plavale na debeli snežni odeji. Vriskajoč zavoj proti izhodišču, do njega je bilo zgolj še nekaj odrivov. Glava je bila prevetrena, misli samo še pozitivne, dan se je komaj začenjal. Kaj bi si le lahko želel več. Juhej.
Nedotaknjeno zlato

(Legastja – Jakob)

ponedeljek, 7. januar 2013

Valovanje

Ko sredi zime prijetno toplo sonce obsije obalo, ni ta nič manj prijazna kot poleti. Le tako samotna in zato še toliko bolj vredna obiska. Za dolge pohode, še daljše klepete, najdaljše martinčkanje.
Jutro
Izhodišč je kolikor hočeš, smeri še več. Na katerikoli poti zastaviš korak, je prav. Tako ali drugače. Pa vendarle sva v zgodnjem jutru iskala, kam. Zgolj na začetku, beton nama je bil tuj. Ne za dolgo, sva mu ušla. Valovanje morja, šumenje borovcev, rdečenje neba. Sonce je vstajalo. 
Križ
Pretegnila sva se pri križu, pogledala v globino, po vratolomnem prehodu pri Stjuži stala ob solinah. Svetloba se vedno ujame v solnih poljih, odzrcali nebo. Pod klifom sva poskakovala s kamna na kamen. Vetrnice so čakale na plimo, kristali so se svetili. Oblike, barve, vzorci. 
Soline
Obkrožila sva jezerce in pustolovskega duha odkrila neznani prehod v višave. Domišljija, ki je nižje zajahala podivjanega žrebca, je tu že zdirjala po širnem prostranstvu. Zavoj in nato razgledi. Takšni, ko si oblizneš vse prste obeh rok. Na zaliv, morje, oljke. 
Vzorci
In le skok naprej še na drugo stran. Piran. Zanimiv vedno in povsod. Ko se nanj ozreš zviška, potopiš vanj, brodiš po ozkih ulicah, presenetiš katerega od domačinov. Kraj, ki zbudi toplino. Kjer spomini ožive. Na mladost, prve izlete, številne sprehode. Ko smo se nekaj dni stiskali v njegovih nedrjih. 
Klif
Še zadnjič je sonce pri violini požgečkalo, nato je bil čas. Korak navzgor, kamniti tlak pod nogami, razgledna pot. Še vedno je bilo zanimivo. Toda tisti jutranji čar, bližina tihega valovanja, obet toplote. To je minilo. Spust in pri solnem cvetu je bila klobasa zašpiljena. 
Sončni
Zadnji del sva že prav težko sopihala nad polji, oljkami, skozi tunel. Pod nama so se odpirali novi prizori, tako sveži, tako pričakovani. Spuščala sva se navzdol, proti morju, tam je bilo konec poti. Dan se je komaj prevesil, vendar je bilo doživetega toliko, da sva si upala reči. Dovolj bo. Za danes. Za to pot. 
Tunel

(Simonov zaliv – Piran – Simonov zaliv)

torek, 1. januar 2013

Novoletne zaobljube

Od kod Petelinjeku ime? Se je kdo, s te ali one strani meje, tam gor petelinil in vriskajoč zbujal nasmeh in rdečico dekleta, od katere se je vračal domov? Ter hkrati nemočno jezo in divje žuganje domačih fantov? 
Novoletno jutro
Ali pa je zgolj redko drevje na vrhu koga spominjalo na petelinovo perje. Mogoče je prvi sončni žarek posijal preko hriba, požgečkal petelina v Sovčah ali drugi vasi na severni strani. Da je zapel in budil zaspane duše. Ne vem. Pa tudi mi misli o tem niso švigale skozi možgane, ko sem sopihal po strmini navzgor. 
Pot
Smučarjev še ni bilo, prvi so si ravno natikali smuči v dolini. Sonce je že obsijalo Dobrač, dan se je prebujal. Prvi v tem letu. Ravno pravi za še zadnje patetične zaobljube, prekršene ob prvi priliki in nato še tolikokrat, kot se le da. Vedno budi upe, dobre želje so na ustih. Pa je zgolj samo še en dan. Nič posebnega, skoraj tak kot vsak drugi. 
Dobrač
Zanimivo, kako tudi ob takšnem miru, ko slišiš le bitje svojega srca in nežno mrmranje vetra v vrhovih smrek, hitro najdeš sogovornika. V sebi razpredaš o stvareh, ki bi jih moral povedati nekje drugje, nekomu drugemu. Ob priliki, ki nikoli ne pride. Tu so odkriti pogovori, misli jasne, nobenih nasprotovanj, ugovorov, tehtnih pomislekov. 
Smučišče
Zadnji vzpon je najbolj strm. Vendar so v snegu sledi, dajejo zadostno oporo. Vse do vrha žičnice, ki to zimo sameva. Nič zato, si seveda mislim. Še koraki skozi sončni gozd in že sem na vrhu. Sam. Glasovi sicer prodirajo do mene. Vendar slišim le tiste, katere hočem. Smuči drsijo, prvi zavoji po celcu, tipaje. Nato bolj odločno. 
Sonce
Pobočja je prehitro konec. Pred menoj je še dolg spust po smučišču, prve smučarje puščam za seboj, naslednikom tiho pokimam. Mogoče vedo da sem pravi, pa mi niti ni važno. Še zadnji zavoji, spust. Prvi dan, prva dogodivščina. Prvinsko. 
Jest
Nisem zakikirikal, nobeno lice ni zardelo, noben grozeči pogled jezno poblisnil. Zgolj sonce sem šel iskat tja na vrh in ga pripeljal do src v senčni dolini. 

(Sovče – Petelinjek)