Na naši strani

Znova sem imel družbo. Nekaj pretegovanja, zajtrk, vdana v usodo. Vsaj tako je rekla. Upal sem, da se ji vseeno vsaj malo dobro zdi. Da bo s starejšo generacijo šla pogledat, kam sije sonce. Do kam seže sneg. In kako je dihati s povečanimi obrati. 

Imel sem družbo

V nekem svojem svetu, ob ritmih meni neznane glasbe mi je sledila čez travnike tiha, zamišljena. Sonce je božalo grbine, skuštralo belino, pozdravilo najini senci. Odzdravila sva mu nazaj in se skrila na pot. Številne sledi so razbrazdale njeno površje. Tisoče stopinj, stotine usod, midva. 

Planine še spijo

Planine so še spale, zbudile jih niso niti brneče in smrdeče sani, ki so nerodno pripeljale mimo. Pobočje je sekala bela poseka, tja gor greva, sem se nasmehnil. Modro sva odštevala zavoje, se v ključih vzpenjala vedno višje. 

Vztrajnost

Da je vikend naporen, se je strinjala z mano in utrujeno stopala počasi naprej. Občudoval sem njeno vztrajnost, voljo, trmasto premikanje meje vedno višje. Pesmi so že davno izzvenele, sedaj sva poslušala samo sebe. Utripe srca. 

Domača stran

Sonce se je veselilo pomladi, toplota je mehčala sneg, na poseki se je bleščalo. Končno je bila nad nama kovinska piramida, hiška, polna klop klepetavih sosedov. Sva le na hitro pozdravila in se mimo napisov o miru in svetu odpravila do najvišje točke. Do tromejnika, nekje globoko pod snegom. 

Skupaj na vrhu

Tam visoko nad dolino sva se postavila k lesenemu znamenju, v očeh se nama je iskrilo. Napori so bili pozabljeni, razgledi čudoviti, priprave uspešne. Že sva se spustila po poseki navzdol, zavoji v južnem snegu so bili kot vedno nekaj posebnega. 

Pri sosedih

Smejala sva se bližnjemu srečanju z mlado smreko, lovljenju ravnotežja, pozdravljala pohodnike. Nekje nižje, po slalomu med gostim smrečjem, je padla v sneg. Se kot vedno pobrala. Novi zavoji, rodeo, cesta. 

Rodeo

Po njej je šlo hitro, kot raketa sva švignila mimo sprehajalcev, našla prehod na travnik, po njem zdrsela do zadnjega pobočja. Tam so bili zavoji najlepši. Kdo bi si mislil. Nasmeh na njenem obrazu. To je bilo vse, kar sem potreboval za popoln dan. 

Idila

(Rateče – Tromeja)