torek, 24. april 2012

Dežela zaznamovanih vrhov in bučečih voda

Saj vem. Doma je marsikaj. Za postoriti. A kaj, ko se zunaj prebuja pomlad in vreme je v nasprotju z napovedjo kazalo prav dobro. Celo sonce je na vsake toliko časa radovedno pokukalo skozi nenadno luknjo med oblaki. Opazovalo, kako zavijava malo po svoje. 
Oblačni razgledi
Kot so kazale kozje stezice. In hotel korak. Če pa sva že začela nekoliko drugje kot običajno. Je tako prišlo. Ko se je smer sukala prav nenavadno, je bilo treba znova pomisliti kam in kako. Strmina je popustila, na drugi strani sva našla zanesljivo sled, za katero sem vedel, da naju bo pripeljala do vrha. Nisem se motil. 
Križani vrh
Še nekaj globokih vdihov naju je ločilo do tja, kamor sva bila namenjena. Pred leti smo sem zašli z otroki. Kot na ogrlico smo nabirali vršičke naokoli, tako primerne za popoldanski izlet. Toda vse se spreminja, deroči tok časa nas je odnesel tja, kamor si niti ne želimo. Na vrhu sedaj kraljuje križ, kot da bi ga bilo treba. 
Pot
Zgolj zato, ker nekdo ni mogel znotraj sebe občutiti veselja svoje vere, ga je moral izkričati vsem, ki to hočejo slišati ali ne. Le zakaj? Spomin mi peša, sem se tolažil. Čeprav so ostanki padlih stražarjev pogleda kazali, da nimam prav. Človek je zamahnil s svojo roko in stoletja so izginila. 
Pršenje
Z vrha je skoraj vedno več poti. Midva sva izbrala tisto, ki nama je dajala zaupanje. Kazala je sled številnih korakov. Ta že mora peljati prav. Sva si rekla. A nekaj minut nižje ugotovila, da naju je premamila, goljufiva kača. Strma, skoraj prepadna rebra, niso dajala kaj misliti. Nazaj je bilo treba. 
Bučeči Šum
Zadihana sva sedaj izbrala komaj vidno sled. Privlačno, skrivnostno. Pravo. Peljala naju je strmo navzdol, hitela tja, kjer je bučeča voda doma. Zgolj za trenutek sva obstala med pršenjem. Kapljicami, ki so hotele v nebo. 
Katarina
Spustila sva se do polj čemaža, z vsemi čutili vpijala surovo moč in divjo lepoto. Pogled se nama je ustavil še na lepem loku človeških rok, nato pa sva že stopala nazaj. Toda dosti bolj naravnost, valovanj skoraj ni bilo več. 
Tja daleč...
Pa je tudi prav tako, noge so bile že nekoliko utrujene, dan pa je obetal še mnogo zanimivega. Razglede. Takšne in drugačne. Presenečenja. Zavedanje… 
(Sv. Katarina – Hom – Vintgar)

torek, 10. april 2012

Deseti brat

Poganjanje pedalov, prvo letos, je bilo povezano z marsičim. Predvsem seveda Jurčičem in njegovimi zgodbami. Desetim bratom. Vsemi poglavji. Nekega življenja. 
Višnja Gora
In seveda iskanjem. Skritega. Zakaj? Zaradi povsem nepomembnih zadev. Bi rekel marsikdo. Navdušenci smo seveda povsem drugačnega mnenja. Izzivajoč nerazumevanje bližnjih. Pa vendarle. Najbolje je združiti prijetno s koristnim. Miganje in zabavo. 
Miganje
Čeprav povezano z brskanjem po najbolj nemogočih krajih, skakanjem po gozdu, prebijanju skozi goščavo, krvavih sledeh trnja. In tistim nasmehom, segajočim od ušes do ušes. Ko skrito končno držiš v svojih rokah in radovedno pobrskaš po vsebini. Pravega zaklada. Če ob tem srečaš še sorodno dušo, je še toliko lepše. 
Razgledi
Takšna srečanja, povsem nenačrtovana, so tisto, ki dajo poti sol, tisti pravi okus. Povezanosti. Razumevanja. Bližine. Prvi klanci so na mrzlo jutro ogreli mašini, stekli sta v pravem ritmu. Zgodbe so hitele mimo naju, zapletale so se in razpletale. Lahko bi cel dan sedel ob eni, a časa ni bilo, že je čakala nova, morebiti še bolj zabavna, divje napeta, skrivnostna. 
Sv. Duh
Pohajala sva naprej, srečanje je bilo prijetno, se ve. Lovili smo se večji del poti, si pomagali, poklepetali. Posedeli na sončku. Tako prijetno je grelo. In ob tem tudi pogledali. Naokoli. Saj se ve, kam najraje. Tja proti domu. Se vidi? Vsaj vzpetine v bližini? Kdo nas tam čaka? Se veseli snidenja? 
Nenadejano slovo pri sv. Janezu Krstniku
Spust navzdol. Kot vedno, kot vse. Gravitacija in te stvari. Menda. Mimo nas, ujetnikov sedanjosti, so hiteli drobci preteklosti. Opazili smo jih. Toda ob mislih na usode, ki so se nekoč prepletale na komaj zaznavnih kopicah kamenja, smo v glavah imeli tisto, kar nas čaka. Kdo bi si vedel kaj? V tem norem svetu. 
Cilj ali šele začetek?
Še zadnji spust, še zadnja zgodba. Pustolovščina se je zaključevala, le še vrnitev je bila potrebna. Po ravnem. Čez griče že ne. Je bila odločna. Kdo bi ugovarjal. Je bilo dosti tega za danes. Skoraj preveč. Torej ni za pretiravati, vsako kupo se da napolniti zgolj do roba. In tudi tokrat je bilo tako. Čisto prav in prav lepo.  
V znamenju polža

(Višnja Gora – Muljava)