torek, 21. november 2017

Zvoh

Spet je bilo zgodnje jutro. Sam sem pripeljal do zaspanih travnikov smučišča, ki se letos še ni zbudilo. Nobeden ob žičničarjev ni stopil iz toplega zavetja, ko sem se začel vzpenjati. Svetlobe še ni bilo, svečavo mi je dajala zgolj lučka na moji glavi. Pa saj ni bilo kaj iskati, pobočja so mi dobro znana, hitel sem proti vrhu. 
Križ na vrhu
Ko se je že obetal dan, malo preden sem se potopil v meglo, ki je ovijala moj cilj, so mimo mene pripeljale snežne sani. Pomahal sem, nato pa zavil levo, naravnost navzgor. Tema se je umikala belini, videlo se je še manj kot prej. Stopil sem mimo praznih sedežev, ki so kot neki čudni zveriženi biseri viseli na svoji jekleni vrvici. 
Tiha dolina
In se ob zalogovniku vode za bruhajoče topove usmeril proti lesenemu križu, ki zadnja leta označuje najvišjo točko. Za menoj ni bilo nikogar. Izpod uborne snežne odeje so gledale posamezne skale, borovci. Pripravil sem se na spust, zavil navzdol, videlo se je komaj kaj. Belo spodaj, zgoraj, povsod. 
Movemberman
Šele na razpotju smučarskih prog so se prikazale smreke, še malo nižje se je videlo že skorajda vse. Prvo srečanje, prijazen pozdrav. Spust mimo Tihe doline in nasmeh ob lesenem možaku. Movemberman. Sem se nasmehnil sam pri sebi. Tako košati so bili njegovi brki, da o bradi ne govorimo. 
V škrlat odeti
Zadnje pobočje je bilo pravi užitek, zavoji so si sledili, eden za drugim. Takšni, za katere bi skorajda najraje videl, da jih ne bi bilo konca. Toda neskončnost je za nas zgolj čuden pojem, sami smo vedno omejeni, v vsem vidimo začetek in konec. Tako je tudi tu prišel zadnji zavoj. 
Puhasti oblački
Zgolj še pogled na današnjo pot, kolikor sem jo videl pod meglenim pokrovom. In začarane špice naših najvišjih očakov, danes odetih v jutranje škrlatno ogrinjalo. Nato pa navzdol, v vsakdan. Mimo Jezerc, kjer je sonce barvalo puhaste oblačke in pobočij pred Stiško vasjo, od koder je bil Storžič prav takšen, kot v resnici je. Čudovit.
Jutranji Storžič

nedelja, 19. november 2017

Viševnik

Saj bi komaj lahko rekel, da je bilo jutro. Je bila ura enostavno prezgodnja. Ko smo peljali po planotastem svetu Pokljuke in bolj po naključju kot namerno pristali na Rudnem polju. Nad njim smo na robu smučišča parkirali, ravno na pravem mestu. Če bi hoteli še dlje, bi se vkopali kot avto iz prestolnice, ki so ga potniki na vse pretege poskušali potisniti iz globokih kolesnic. 
Prebujanje
Da sneg je, smo videli, kaj več pa ne. Kajti dan se je počasi začel plaziti preko gozdnih širjav šele, ko so bile Zlate vode daleč pod nami. Najprej s sramežljivo rdečico pod oblaki, nato prvo nežno svetlobo. Globoke kotline so bile napolnjene s puhasto peno, sneg na vrhovih je počasi zardeval. 
Očaki
Plazovina pod vršim pobočjem je kazala na nesprijetost, dnevna toplota težko gmoto hitro potegne navzdol. Vzpeli smo se do najvišje točke, vzneseno pogledali naokoli, očake, njih strmali, grape, prepade, zastruge. Kako drugačen je bil od tu videti svet na obrobju Pokljuke. 
Obrobje Pokljuke
Nežno pobožano gričevje vrhov nad Lipanco, dvojni obraz teh rado obiskanih prijateljev. Mi ga poznamo predvsem s te strani, druga je povsem drugačna, toliko smo že vedeli. Neodločnost, dve možnosti, kot vedno vprašanje o tem, katera bo boljša. In kot vedno smo se tudi tokrat odločili prav. 
Pogled z vrha
Saj drugače ne gre, na koncu ugotoviš, da je vendarle vsaka odločitev pravilna. Spust po strmini, prečenje pobočja, razmišljanje o razmerah v ožini. Umik v levo, zavijanje med redkimi borovci, do izteka na ravnico Zlatih vod. In nato. Rodeo. Saj smo vedeli, običajno je tako, zakaj bi bilo tokrat drugače. 
Puhasta pena
Neumetelno iskanje najboljše linije, slog pa seveda nič kaj pretirano izviren, včasih smučam hit, včasih pa počas. Do smučišča, po njem je šlo lažje, le kopnih delov se je bilo treba izogibati. Dan se je komaj začel, za nami pa je bila že prava pustolovščina. 
Zavoji nad Zlatimi vodami

sobota, 18. november 2017

Prvi sneg

Le korak čez polovico novembra je bilo glede na sušo s snegom v zadnjih letih pravo razkošje beline. Da bi potem ostal doma in čakal ali bo ostal ali skopnel, ni bilo misliti. Treba je bilo vzeti to, kar je narava tako dobrohotno ponudila. Če na znanih pobočjih visoko nad Ljubeljem, še toliko bolje. 
Pa sva na snegu
Triangel. Ko sva slišala, da je snega dovolj, celo, da se pripelješ do parkirišča, sva bila povsem odločena. A kaj, ko je bil obet izpred dni, za njim pa je prišla otoplitev in zgolj dež. Tako sva ob prihodu, ko je noč že uveljavila svojo moč, začudeno gledala navzgor. Kopnina ni dajala preveč upanja, da bo smuka naslednji dan užitna, kot povsem kulinarično prehodnost kakšnih koncev opiše prijatelj. 
Proti servisni poti
Minila je noč, prišlo je jutro. Zunaj ni bilo o snegu ne duha ne sluha, vsaj lahni poprh bi naju potolažil. Pa nič. Zatorej sem se kar malce sramežljivo odpravil skozi gozd in na njegovem robu ugotovil, da višje sneg vseeno je. Smuči sva vrgla na rame in se odpravila belim pobočjem naproti. 
Šentanc
Saj ni bilo predaleč, že sva začela z vzponom proti servisni poti. Plazovi pod Begunjščico so kazali gola rebra, prava zima res šele prihaja. Toda nič zato. Na drugo stran, gor proti najinemu cilju ga je bilo povsem zadosti. Le mestoma je bil trd, zmrzal je objela odtajana pobočja v svoj objem. 
Pogled z vrha k sosedom
Ni me pretirano motilo. Kot bi mignil sem bil čez zgornjo strmino, na vrhu, ob kameri in vremenski postaji. Besede z novim znancem so tekle kot namazane. Beli griči, hribi, gore, vse naokoli. Vprašanje je dalo odgovor, čudenje, saj vendarle ne more biti tako daleč. A brez srenačev je bilo pretrdo, šlo je počasi, zadnji del je prišla peš. 
Begunjščica
Skupaj na vrhu, kaj je lahko lepšega. Toda čakal naju je še spust. Kako drugače sva ga dojemala. Sam bi najraje vriskal, ona jokala. Pa nič zato. Različnost nas bogati. Zavoji so si sledili do tistega zadnjega, kot vedno. Je bil nekoliko višje kot običajno, pa kaj. Saj je vendarle šele začetek sezone.
Med smuko

četrtek, 16. november 2017

Dobra mera topline

Vabilo je bilo kot mora biti. Roka, ki je skušala objeti, povabiti. Na romarsko pot ljudi z obrobja barja. Pa smo si na koncu, tam na parkirišču, pomežiknili zgolj trije. Nič zato. Smo bili dobri. Kaj dobri, najboljši. Polni dobre volje in smeha. Kot je prav in se za takšno pot tudi spodobi. 
Naš cilj
Da bi bili sami seveda ni bilo računati. Pa saj je vedno dobro, ko še koga srečaš. A kaj, ko tistega hribovskega duha na tem kuclju v bližini Ljubljane manjka. Da bi kdo pozdravil, pokimal, spregovoril besedo ali dve. Se nasmehnil. Takšne dobrote tu iščeš zaman. Vsi tekmujejo s samim seboj, nevoščljivo pogledujejo tiste, ki švignejo mimo hitreje, pomilujoči pogled namenijo počasnejšim. 
Izbrani pohodniki
Oblaki so skozi debelo kopreno prepustili komaj kakšno sled modrine, toplota ni prišla do nas. Kapelice so bile nekdaj v spodbudo romarjem, danes so takšnim in drugačnim rekreativcem. Ki sopihajoč navzgor skušajo sebi pokazati, da še niso za staro šaro. Pod nami so se pokazala polja, travniki, hiše. Mesto. 
Kapela
Pod cerkvijo smo sklenili, da se bo treba pogreti. S čajem in še čim. Bogato odmerjeno, smo se strinjali, ko smo gledali v kozarce. Nazdravili časom, ki prihajajo. In jo nato mahnili naokoli cerkve Svete matere božje. Da bomo kot pravi romarji deležni kakšnega odpustka. 
Dobra mera
Kakšne želje so bile, ne vem. Toda bilo jih je veliko. Zato je seveda pocingljala z zvončkom. Pa ne enkrat. Ko je začela, kar ni mogla nehati. Da bi se vsaj katera izpolnila. Na travnikih nad sedlom, pobočjih Grmade, je poprh kazal, da prihaja zima. Tiho so počivali, mir je legel na zemljo. 
Zavetišče za takšne in drugačne romarje
Celo običajnega klepeta, vriskov in glasnega hvaljenja ni bilo slišati. Če bi zaprl oči, bi si lahko predstavljal snežinke, ki plavajo skozi zrak in se topijo na topli koži. Trenutek je minil, mimo so pridihali novi pohodniki, stopili smo navzdol, proti dolini, izhodišču, domu.
Naj se uresničijo!

nedelja, 12. november 2017

Centrifuga

Pregrevanje dan poprej je zahtevalo ustrezno hlajenje. Odločila sva se, da ga izvedeva ob uporabi centrifugalne sile. Pa ne takšne, kot jo lahko ure in ure opazujemo ob pralnem stroju. Tiste, res počasne. Z vrtenjem do Paškega Kozjaka in nazaj. Torej s kroženjem, ki sva ga začela v Dobrni. 
Dolina mlinov
In se mimo očitno tudi ob nedeljah živega varstveno delovnega centra napotila po cestah, poteh, kolovozih navzgor. Kačji grad, ki smo ga družinsko osvojili že pred leti. Nadaljevanje do dežele mlinov. Samotni potok skozi grapo je očitno nekoč dajal delo in potrebna sredstva za preživetje več družinam. 
Potok
Danes moko kupimo v trgovini, mlini so bolj ali manj propadli, še stoječi pa verjetno ne služijo več svojemu prvotnemu namenu. Saj, kdo pa bi živel v kraju, ki sonce vidi le redko, če sploh kdaj. Čez travnike in malo po svoje sva jo mahala naprej navzgor, našla markirano stezo, pripeljala naju je na Ramšakov vrh. 
Ramšakov vrh
Nekaj razgledov, nato pa naprej, naprej. Do Visokega, razglednega travnatega kuclja, s pomnikom na morebiti najvišji točki. Leta 1944 so bili drugi časi, polni sovraštva, ljudje so si stali nasproti in se gledali preko morilskih cevi. Spustila sva se v vas in se mimo planinskega doma dvignila do cerkvice sv. Jošta. 
Visoko
Samotna je bila, nikogar naokoli, vse hiše zapuščene. Najin cilj je bil Špik. Korakov je bilo komaj kaj, mimo šolskega igrišča, skal, dreves, do zastave prav na vrhu. Prijetno, kratko srečanje, nato pa navzdol. Po hipni odločitvi mimo pokopališča proti dolini čisto drugje kot sva prvotno mislila. 
Špik
Saj je vendarle treba krožiti. Izogibala sva se domačijam, hudim psom, ki jih stražijo in hudobno gledajo, seveda odvezani, izza vogala. Prečila nekaj travnikov, kar je skuhalo tudi slabo voljo. Moje boljše polovice. Ki je ni omečil niti muc, ki se je očitno od nekod pritepel in nama nato sledil skozi Zlodejev graben. 
Jesen
Do nekoč pira polne ledenice in še ob potoku Drenovec navzgor. Šla sva tako daleč, da sta se očem razkrila slapova na potoku. Mucu sta bila očitno tako všeč, da je tam ostal, za nama ga nazaj do ledenice ni bilo več. Mimo vile Ružičke sva se vrnila v center Dobrne. Lep dan je bil, lep pohod, sila je opravila svoje, kroženje se je zaključilo.
Ledenica

nedelja, 05. november 2017

Ogrlica

Nad Jezerskim je lepo. Človek se kar ne more nehati vračati na planine, pripete nekje med zemljo in nebom, ki jih kot bisere na ogrlici povezuje gozdna cesta. Z nje se odpirajo razgledi daleč in naprej, predvsem pa na samosvoje kraje, ki menda pripadajo Koroški. Tudi ljudje tu so takšni, prijazni, a vseeno previdno odmaknjeni. 
Suho listje
V zgodnjem jutru jih ni bilo, sama sva stopala po poti mimo kmetije, nekoliko višje ležeče hiške, suhega listja, dreves, ki kot razkuštrane otroške glave čakajo pomladi. Spomenika padlemu, propadajočega ostanka nekdanjega varovanja meje. In se zavihtela na prvo, Rakeževo planino, kjer so krave že pomulile poletno travo in jim je skrbna roka gospodarja pokazala pot v dolino. 
Goli vrh se je zakril
Studenček še ni zamrznil, pravi mraz šele prihaja. Nad gozdom so viseli težki beli oblaki. Sonce ni moglo skoznje prinesti barv, še jagode šipka niso imele prave rdečice. Ankova planina je sedaj prazna, zarasla, vprašanje, če se nanjo kmalu vrne življenje. Roblekova, nagnjena na drugo stran grebena, tja dol proti Kortam. 
Ankova planina
Hrumenje strojev, ki je na domači strani trgalo gozdu srce, je začasno utihnilo. Tovornjak, ki je mimo naju počasi lezel navzgor malo nad Žarkovim, je šel odpeljat dokaze. Pokimala sva vozniku, nato pa izginila v zapuščeno hišo. Kakšno je bilo življenje nekoč tukaj, sva se spraševala. 
Pošvedrani
Kakšne zgodbe, vesele, žalostne, pomnijo zidovi, ki se počasi sesedajo sami vase. Koga so zadele krogle praznih tulcev pod oknom? Za kakšno priložnost je gospodinja uporabila dišečo tekočino iz lične stekleničke? Kdo je ponosil pošvedrane šolne? Letnica 1819 na vratih. 
Svetloba
Skoraj bo dvesto let. Vse skupaj nič, kdo poreče. Pa je vse tako zelo drugače. Skozi vrata, ki niti vetra ne zadržijo več, sva stopila znova na prosto, pod hišo našla v razcep drevesa zataknjeno vojaško čutaro. In se nato navzdol, mimo Robleka, vračala proti najinemu domu. Polna misli, vprašanj, nekih duhov časa, ki so naju ovijali takrat in še naprej.
Žarkovo

sreda, 01. november 2017

S kolesom po Krku in okolici

ODLOČITEV – 27. 10. 2017 - Odločitev niti ni bila tako zapletena. Vseeno pa je bila edinstvena. Ne toliko najina, kot deklet. Da ne gresta zraven. Saj sva to nekako pričakovala, potopljeni v virtualno resničnost postajata vedno bolj takšni. Virtualni. Vseeno je bil to prvi malo daljši dopust, ko sva se zvečer na pot odpeljala sama. 
Sv. Lucija (pa ne na kolesu)
Tja proti morju, Jelšanam, kjer sva parkirala nasproti šole. Pozna ura, čas za spanje, razmišljanje o načrtih za naslednje dni.

KROG – 28. 10. 2017 – Jutranji prehod čez mejo, vožnja proti mostu, Krk. Nadaljevanje poti do mesta z enakim imenom, kampa, ja, uganiti ni težko. Z imenom Krk. Naslednji dan ga zapirajo, to sva že vedela, da hočejo vse imeti prazno ob dvanajstih je bila novost. Pa naju ni vznemirila. 
Kamnite poti
Izbrala sva si eno izmed številnih praznih parcel, po zajtrku skočila na kolo in se odpeljala. Jesen je, dnevi niso več tako dolgi, ni bilo časa za obiranje. Prvi vzpon, postanek pri kapeli sv. Lucije, priprošnja za dobro pot. Bolj virtualna kot kaj drugega. Saj je vendarle danes vse takšno. 
Kup kamenja
Nadaljevanje do velikega kupa kamenja ob poti oljk, z razgledom in bogomolko, ki ga je stražila. Srečanje. In nato spust, nad mesto, naprej proti vasi Vrh. Po stranskih poteh do ostankov dvorca iz davnih časov. Kdo je tam živel se menda ne ve točno. Danes so se v njem naselili domačini z zašiljenimi smrčki in dolgimi brki. 
Kaštel
Midva jih nisva videla, očitno je bila družinica na izletu. Sem in tja je mimo pritekel kakšen martinček, to je bilo pa tudi vse, kar je dajalo življenje temu kraju. Nadaljevanje skozi Kosiće, iskala sva predvsem stranske poti, naju je pripeljalo do močvare nad Brusići. Zaraščeno žabje kraljestvo. 
Kosići
Mimo naju so brzele vasi, Brajčići, Poljica, bližala sva se morju. A sva ga bolj slutila kot videla. Mimo velikega hrasta sva po poti nadaljevala do njegovega še mogočnejšega brata. Quercus Petraea. Kar verjeti nisva mogla, s svojimi vejami je zastrl nebo. Mimo še ene lokve sva prišla do mesta, kjer sva se spet začela spuščati. 
Mogočni
Nič vesela, saj sva vedela, da gre edina pot prav tu nazaj. Toda sv. Kerševana sva le hotela obiskati. Je na tako mirnem kraju, sredi gozda, spomini izpred dni. Posedela sva, nato pa zagrizla nazaj v breg. Milohnići, Lenardići, makadamska pot se je odcepila levo, greva po njej. Je bila hitra odločitev. In naju je pripeljala prav, do Polače. 
Sveti Kerševan
In stare hiše, menda so jo žive duše zapustile že pred pol tisočletja. Kam in kako so odšle, se nisva spraševala. Saj sva zaradi napačnega pristopa pristala v trnju. Do lokve nama je manjkalo le za dober drobiž metrov, pa ni šlo več. Samo trnje, povsem neprehodno. Morala sva nazaj, naokoli, v tretje gre rado, to je seveda znano. 
Lokva
Potem spet naprej, do Pinezićev in končno morja. Strmo sva se spustila, zaliv Torkul je bil prav očarljiv. Pozdrav, presenetila sva dvojico, ki se je sredi pohoda odločila osvežiti v morju. Tudi naju je mikalo, a sva skok v slano vodo še malo preložila. Ob obali sva se zavihtela na drugo stran Pinezićev, kolesa prislonila na skalno steno. 
Bežeči modras
In se mimo mladega modrasa, ki naju ni bil nič pretirano vesel, napotila ob obali. V mirnem zalivu Japlenica sva končno zakorakala v vodo, zaplavala, nato pa se med hojo nazaj posušila. Kolesa so naju počakala, skozi vas in mimo kamnitega križa sva pripeljala do glavne ceste, se spustila v Valbisko, gledala, če bo trajekt odpeljal. 
Valbiska
Pa kar ni hotel, dan se je nagibal v večer, pustila sva ga čakati, odpeljala nazaj navzgor, pred nama je bil dolg vzpon do vasi Vrh. Tam se je končno začel spust, mrak je legel na morje, kopno, naju. Nad mestom sva prišla znova do Lucije, lepo je bedela danes nad nama. 
Večer
Spustila sva se do najinega doma. Po večerji se nama ni dalo več nikamor. Ideje o sprehodu do mesta so tako kot sonce že pred časom utonile v morju. Pa saj je tudi prav, saj bo že čez nekaj ur nov dan. 

PREMIK – 29. 10. 2017 – Ta dan je bil drugačen. Sonce se ni moglo prebiti do naju, valovi so nemirno hoteli na kopno, veter je žvižgal okoli ušes. Stezica ob morju naju je nad razbrazdano obalo peljala v mesto. 
Razburkano morje
Čeprav dandanes ni več potrebe, sva želela osvojiti mestno obzidje, na drugi strani stopiti po ozkih ulicah, pogledati v katedralo, začutiti zibanje čolnov v mandraču. Uspelo nama je, kaj ne bi. Nasmejala sva se ljudem, ki jih pri perici očitno zanima zgolj nekaj. Ena roka ni nič, ko pa jih valovita griča poboža tisoče, je to nemogoče skriti. 
Krk
Kam je nesla perilo, je bilo jasno, misel na to, kako je bilo vse drugače morebiti zgolj sto let nazaj, je neverjetna. Še zadnjič sva se ozrla na mesto, ki ga čuva sv. Kvirin in se po skritih stezicah premaknila nadenj. Čudila sva se kampu Bor, mimo katerega sva se vzpenjala proti kamnitemu zidu sredi ničesar. 
Perica
In se tam nadihala razgleda. Videlo se je daleč in še naprej. Ura se je približevala zapiranju kampa, spustila sva se v mesto in ob obali vrnila do svoje parcele. Odpeljala sva proti Njivicam in tam brez nadaljnjega parkirala na meni že znanem mestu. Kosilo je bilo pripravljeno kot bi mignil, tu ni bilo vetra, zato naju je znova zamikalo kolo. 
Na razgledišču
Skozi Njivice in po obalni cesti sva se odpeljala do Malinske, nad njo poiskala začetek pastirske poti in ji sledila. Od točke do točke nama je šlo odlično. Vas Turčići, cerkev, drevesa kot nekakšne pošasti s kopico rok, poti, ujete med kamnite zidove. In seveda ovce, kot se za pastirsko pot spodobi. 
Ob pastirski poti
Vse do križa in končne stopnje zanimivega pohajanja. Spust skozi Porat nazaj v Malinsko, kratek postanek ob obali, nato pa brcanje že skoraj v temi proti Njivicam, rdeče obzorje in domače ognjišče. Pred spanjem sem še zaplaval, ob tem zbudil morskega ježka in pozdravil vse bližnje boje. Saj ne, da bi bil prav hud mraz. Vseeno pa me je res pogrel šele vroč tuš. 
Križ

DUATOLON – 29. 10. 2017 – Jutro ni bilo pretirano toplo. Zato sva z odhodom kar malo odlašala. Ker pa sva vedela, da so cilji za danes veliki, na koncu ni bilo več kaj čakati. Odpeljala sva se nekoliko proti Omišu, nato pa se od glavne ceste odcepila v smer proti Čižićem. 
Sv. Peter
Vožnja je bila tu prijetna, srečanj s štirikolesniki komaj kaj. Na odcepu proti Rudinam sva našla kolovoz, ki naju je čez pašnik pripeljal do obale in tam stoječih ostankov cerkvice sv. Petra. Goli zidovi se stegujejo proti modremu nebu. Obok in slutnja zvonika, če si res dobro prisluhnil, si lahko zaslišal molitve izpred stoletij. 
Kit?
Skočil sem v vodo in zaplaval. Maja mi je zgolj mahala z obale, ko sem premagoval razdaljo do otoka Veli Školjić. Jure Strela. Če se še kdo spomni debelušnega dolenjskega ultra plavalnega maratonca. Sam sem mu bil vsaj v eni lastnosti blizu. In zato me tudi ni zeblo. 
Slano
Na otoku sem ugotovil, da bo treba v hiško, ki je bila glede na rjaveči čučavac očitno posvečeni prostor za cesarske zadeve. Med plavanjem nazaj so mi na misel prihajale vse grozljive zverine, ki živijo v svetovnih morjih. Z očitno dosti bolj pomembnimi opravki, saj mimo ni nobena priplavala po zalogaj v obliki mahajoče gorenjske duše. 
Ko zmanjka ceste
Posušil me je veter na kolesu, ko sva mimo blatnih solnih poljan peljala proti Klimnu. Zgolj toliko, da sva zajela zrak, nato pa nadaljevala navzgor, sprva strmo, potem nekoliko bolj položno, pa vendarle. Klanca kar ni hotelo biti konec. Hlapa, Gostinjac, nato je šlo spet počasi navzdol. Risika. 
Sv. Marak (še vedno brez kolesa)
Kratek postanek, nato še bolj strm spust do sv. Marka. Še ene ruševine cerkvice, pogled čez pečine v modrino, obrat. Če bi bil peš, bi rekel, da grizem kolena. Tako mi ni jasno, kaj točno sem grizel, strmina je bila vsekakor huda. Končno je bila pred menoj spet Risika, nad njo uravnava. 
Kamnito rastje
Toliko, da sem zadihal, počakal Majo, skupaj sva šla do Gradca. Saj ga ni težko najti. In tudi do njega ne priti, če greš malo naokoli. Nama to ni dišalo. Sva šla kar naravnost. Ostanki gradu in poleg kapela. Iz tu naj bi menda izvirali Frankopani. Tudi prav. Midva sva malo pobrskala okoli, stopila do kapele. 
Kapela Frankopanov
Nato pa znova previdno spustila do mesta, kjer so morala počakati kolesa. Mimo kanala za namakanje žlahtnih vinogradov in kapelice, ki bedi nad vsem tem, sva začela spust proti Vrbniku. Mestece za trdnim obzidjem čepi nad morjem. Ozke ulice dajo vedeti, da so se meščani nekoč stiskali eden k drugemu. Tako in drugače. 
Vrbnik
Še spust do samotne plaže, nato pa naprej proti Krku. Mestu, na otoku sva tako ali tako že bila. Še nekaj postankov, predvsem pri sv. Donatu. Cerkvice tu okoli so nama očitno res nekako prirasle k srcu. In nato hitenje z zadnjimi utripi dneva proti Malinski. Nad njo sva vozila že v temi, ravno tako proti Njivicam. 
Zaliv
Nekaj srn je s poti steklo tako hitro, da se jim za nočno strašenje nisem uspel niti opravičiti. Se mi pa ni bilo treba več opravičevati ježem v morju, ko sem previdno stopal v vodo. Spet sem ponovil vajo dne poprej. V vodo, nato pod vroči tuš. Je dobro delo kot le kaj. 

SIESTA – 30. 10. 2017 – Dovolj je bilo aktivnosti. Ta dan sva si vzela za oddih in ležerno uživanje. Tudi to mora biti. Počasno jutranje prebujanje, mežikanje v sonce, presenečena ugotovitev, da sta prijatelja parkirala le malo nad nama. 
Plaža pri Njivicah
Odličen zajtrk. Ki je zahteval, da se kakšna kalorija izgubi. Tako počasi, zlagoma, korak za korakom. Do Njivic in cerkve. V katero sva uspela pokukati. Osamljeno je čakala na vernike, da pridejo. Nato pa nazaj. Na kosilo. In popoldanski sprehod do samotnega rta in skoka v morje.
Cerkev
Tudi Maja se je znova opogumila. Potem ko je izplavala, je zatrdila, da je voda res slana. Sem ji, še ves moker, povsem verjel. Ribiča, ki sta prišla pregledovat popoldansko mrežo, sta se ustavila ne daleč stran. Ali sta kaj ujela, nisva vedela. Ko sva stopala po stezi nazaj, tja do najinega doma, sva premlevala marsikaj. 
Skala ali gora?
Kot dva dobro uležana mlinska kolesa. Zvečer sta se nama pridružila prijatelja, ki sta bila na izletu. Na otoku Rab. Preskok jima je uspel z mopedom in trajektom. Klepetali smo dolgo in o marsičem. Saj je prav in se spodobi, ko se že tako dolgo nismo videli. Ura je tekla in na koncu je bil čas zgolj še za eno. Spanje. 
Ribiča

KUKANJE – 1. 11. 2017 – Že prejšnji večer je dozorela misel. Zjutraj, s prvimi obeti svetlobe, sem odpeljal proti mostu in preskočil na celino. Seveda s kolesom. Dvema, če sem bolj natančen. Enim spredaj in enim zadaj. Vzpon do krožišča, vzpon do Križišća. Zadihan sem bil že, kaj bi ne bil. 
Pirila
Tudi metrov sem nekaj pridobil. Toda kaj, ko me je sedaj čakal spust. Pred novim vzponom. Zgolj tako, za zalet. Mimo Pirila ali perila po naše, starodavnega pralnega stroja v glavnem, sem peljal do Tribaljskega jezera in mesta, ki mu je dalo ime. Postanek pri kapelici, nato pa znova navzgor. 
Grižanski kaštel
Do Grižan in gradu nad njim. Kje se gre, mi je bilo še nekako znano. Vendar pa je ceste, ki bi glede na zemljevid morala biti, zmanjkalo. Na dvorišču. Na srečo je tudi na praznik gospodinja vstala zgodaj, z balkona mi je zaspano namignila, da sem kar prav in blagohotno dovolila prehod. 
Pogled v smeri Tribalja
Kamnita pot me je pripeljala do razglednih ruševin. Menda so jih pred stoletji tu sezidali zaradi obrambe. Sam mislim, da zaradi razgleda. In da ni bila odločilna strateška žilica grajskega gospoda, temveč prestižna lokacija, s katero se je pred sosedi lahko bahala njegova žena. Kakorkoli. 
Cesta
Mimo cerkvice in majhnega pokopališča, kjer so se zbirali vaščani k jutranji maši, sem oddrvel do razcepa poti, kjer se je začel pravi vzpon. Toda ta je bil takšen, da ga je treba vikati. Ne zaradi strmine ali napora. Temveč lepih pogledov, samote, ceste, ki se je prav tu zavihtela nad kraški rob. Prava lepotica. 
Pogled z vrha Kuka na dostop
Mimo razgledišča Pridva, kjer sem z vzponom zaključil in prislonil kolo, sem se peš odpravil nad robom do razgledne skale. Kuk Babe poimenovane. Zadnjih nekaj metrov sem celo roke moral vzeti iz žepa. Toda to je bila malenkost v primerjavi s tem, kam vse se je videlo. 
Kraški rob
Vpisal sem se, nato pa na poti nazaj obiskal še vhod v bližnjo jamo. V samo luknjo nisem lezel, saj zakaj pa bi, na tak lep dan. Ob vračanju proti Pridvi mi je bilo od koraka do koraka bolj jasno, da so očitno moji kolesarski čevlji dotrpeli. Njihova življenjska doba se je iztekla. 
Senca
Z nekaj izolirnega traku sem vse skupaj hitro in brez večjih težav začasno saniral. Klic je razkril nezavedno srečanje malo prej. Prijetno. Nepričakovano. Kar smejalo se mi je. Postanek na razgledišču, nato pa navzdol. Spust je bil seveda odličen, srečal sem zgolj domačina, ki se je z avtom trudil navzgor. 
Pridva
Tribalj, Križišće, nenavadna kapelica nad potjo. Še postanek na mestu z lokvo, travnata uravnava, danes mesto za piknike. Na srečo sem bil sam, užil sem mir, nato pa odpeljal nazaj do ceste, šibal proti mostu, kraju srečanja. Z Majo sva se dobila na odcepu za Mirine. 
Mesto miru
Do starodavnega obmorskega mesteca, po katerem so se sprehajali Rimljani, ni bilo prav daleč. Čeprav danes tu hodijo le radovedni turisti, si v forumu lahko kar slišal šepetanje razburjenih meščanov, celo glasne vzklike nezadovoljstva. Midva sva glasove pustila na miru, odšla tiho do koles in se odpeljala v kamp. 
Zaljubljenca
Boje so me pogrešale, zaplaval sem od ene do druge, najin čas v kampu se je počasi iztekal, poslovila sva se še od prijateljev, nato pa odpeljala proti mostu, kopnemu, avtocesti, meji, domu, tistemu pravemu, s trdnimi temelji.
Mirina