sobota, 29. maj 2010

Deliverance

Včasih ti že med samim doživljanjem samega sebe in vsega, kar tvoje bivanje sooblikuje, misli kar vrejo. Ko prideš do prvega stroja, ki ti omogoči, da se priklopiš in z bolj ali manj hitrim topotanjem po tipkah preneseš sebe v digitalno obliko, telo komaj dohaja duha. Toda ni vedno tako. 
Meditacija
Včasih je med dogodkom in zapisom časovni prehod, ki bi ga ure komaj zaznale, v resnici pa si milje, kaj milje, svetlobna leta daleč. Zato je treba nekaj več časa, da se vsaj na približno sestaviš in si rečeš…saj mogoče bo pa še vse dobro. In potem nekako stečejo tudi misli, spomin se bistri in lahko nekaj daš od sebe. Drugim. Prijateljem. 
Tinetov travnik
Kolpo smo komaj čakali. Tri leta, od kar smo se zadnjič ustavili pri Tinetu. Dolgo. Predolgo. Ko smo bili končno spet zbrani, ni moglo biti drugače, kot da je jutro presenetilo vse poklicne meteorologe. Našega Vremenka seveda ne. Jutro je bilo torej lepo, skoraj brez oblačka. 
Dom
Seveda je tak obet dal misliti. Krajše možnosti so letele kot gumbi od gat in ko smo se zbasali v kombi je bilo jasno, da bomo šli najbolj navdušeni do Fare in veslali od tam, do koder pač pridemo. Izhodišče je bilo torej Fara, cilj, ki smo ga nežno ujčkali v svojih mislih pa Tinetov travnik pod Srednjimi Radenci. 
Kako ga bova sploh nesla...ko bo poln?
Vmes pa pravi Deliverance. Jezov, bolj ali manj podrtih je nekaj. Kje čez? Naj vsak sam ugotovi. Najbolje je počasi priveslati do jezu, pogledati kje se da, zaveslati malo nazaj, strah potisniti v sodček in dobro zapreti in zaveslati čez jez. Več je vode, bolj je zabavno in manjša možnost, da se nasadiš na skale. 
Deliverance
Seveda sem pozabil še to in ono ter zato letal do avtodoma in nazaj. Tako za ogrevanje. In niti nisem bil edini. Na koncu smo vsi imeli bolj ali manj vse, kar potrebujemo. Tine nam je med potjo do Fare razlagal o dolini in zanimivostih v okolici. V Fari smo zavili do Kolpe, sneli čolne in se pripravili na spust. 
Vsi še polni moči
Potem, ko nas je bilo sprva za idejo o dolgem spustu ogretih le nekaj, se nas je na koncu nabralo skupaj šest čolnov. V našem čolnu sva bila glavni pogonski sili midva z Ajdo O., turistično pa sta med spustom uživali Živa in Patricija. Na začetku so ostali ušli malo naprej, veslali mimo otoka na Kolpi, mi pa za njimi. 
Mirna
Ko smo se približevali mostičku čez reko, smo bili že spredaj. Bojan v svojem čolnu, Ernest in njegova boljša polovica v drugem ter mi v tretjem. Jez pod Slavskim Lazom je imel tudi nekaj brzic, prečkali smo ga kot prvi. Kmalu za nami je malce premetavalo celo Udija, ki je z nami držal štih. 
Jez pod Slavskim Lazom
Na prvem produ smo se ustavili in izpraznili vodo iz čolna. Sledilo je nekaj brzic, ki so nam spet nametale vodo v čoln in zahtevale postanek pri vasi Brsnik. S proda se nam je odprl lep pogled na grad Kostel. Pri vaseh Žaga smo srečali zanimivo druščino, kateri je manjkalo eno veslo, pa so namesto njega pograbili kar kitaro. 
Prvi postanek
Tudi sicer bi preizkusa alkoholiziranosti ali uporabe kakšnih drugih substanc ne prestali prav dobro. Med Žago in Grgeljem je bilo več jezov, vsi precej zanimivi, raven adrenalina se je malce dvignila, hujšega pa ni bilo. 
Grad Kostel
Če seveda odštejemo nezgodo Čebelarja. Čez jez je zapeljal na precej nerodnem mestu, čoln se mu je obrnil prečno in se dobesedno ovil okoli skale. Po obali sem jim stekel na pomoč, toda ko sem prišel do jezu, so se ravno odpeljali navzdol. Vsem premočenim ni ostalo drugega, kot zaključek veslanja. 
Ko veslaš s kitaro
Nas je začelo zebsti, zato smo se odčofotali dalje. Sprva je bila voda še malce razburkana, potem pa se je umirila, veslanje je postalo naporno, kot zanalašč je začel v nasprotno smer pihati še veter. Da se jez pri vasi Vrt ne pelje, nas je opozoril Tine. 
Če se čoln zatakne...
Jez ima namreč spodaj po celi dolžini skale, tako da obstaja možnost, da se čoln nasadi nanje. Morebitni padec in rolanje po trdih ovalih pa bi bila jako neugodna. Bojan se je odločil, da gre sledeč nasvetu čez jez peš, tudi Živo in Patricijo sva z Ajdo raje izkrcala. Potem pa sama poskusila. 
Pozdrav
Čoln se je res na koncu zataknil na skalo, skočil sem ven in ga porinil čez. Torej brez večjih težav. Pobrala sva še dekleti na produ in že smo peljali dalje. Poleg Bojana in Ernesta nam je sedaj sledil le še en čoln in sicer so bili v Avanturi Cvet, Rosa in Biggy. 
Bo Avantura zdržala?
Čakala sta nas manjši, precej podrti jez in nato še spust čez malce večjega pri vasi Laze. Krajši počitek, malce je nekje zelo daleč celo zagrmelo. Za nami so bili oblaki, ki so obetali dež, pred nami pa jasnina. Spet smo se vlekli po daljši ravnini, no tokrat sem imel občutek, da gre hitreje. 
Včasih se zatakne enim...
Povrhu se je na hribu nad nami že kazala cerkvica. Stari trg. Jupi. Pri vasi Dol so se spet začeli jezovi. Na prvem je Bojan imel nekaj težav, saj so ga ustavile skale. Podobno so končali tudi Rosa in kompanija. Je bilo treba stopiti iz čolna, potem pa ni bilo več težav. 
...drugič pa drugim (jez pri vasi Dol)!
Pri Prelesju smo ujeli skupino več čolnov, udeleženke spusta so bile iz bolnišnice Celje. Jez v Prelesju je zanimivo strm, saj se postaviš skoraj na špico, tako, da se je dobro nagniti nazaj. Naš mini raft se je v spodnjem delu lepo spodvil in že smo bili čez. 
Most pri Sodevcih
Čakal nas je še en jez, nič posebej zahteven, pri vasi Kot na Kolpi. Pri Sodevcih smo zapeljali pod mostom, ki povezuje sosednji državi. Treba se je bilo le ogniti nagrmadenemu drevju. En jez je bil takoj za mostom, naslednjega, pri vasi Dečina, smo obvozili brez težav, zadnji pa je bil tik nad vasjo Radenci. 
Spet doma!
Tudi tega smo zmogli, zapletov ni bilo. Še nekaj zavesljajev in že smo pristali pod kampom. Tine je rekel, da je to tura za dva ali celo tri dni. Ja, pa jade. Mi smo dobrih 28 kilometrov zmogli v petih urah in dvajsetih minutah. S postanki vred. Utrujeni, a zadovoljni. Bi šli še enkrat? Takoj…a naslednje leto. 
Vremenko, kaj to leti izpod neba?
(Fara-Radenci)

ponedeljek, 17. maj 2010

Pomladni bicikl

Tisti, ki bi radi ujeli še kakšno lepo smučarsko turo, se le težko sprijaznimo, da sneg kar konkretno pobira. Drugi, ki so komaj čakali, da nekje iz ropotarnice privlečejo kolesa, menijo, da je bil že skrajni čas. 
Nekaj iz ropotarnice
Tokrat sem najprej želel vijugati z Mojstrovke. Pa se je vreme skisalo, vikend je obetal obilo moče, informacije so govorile, da je že teden dni nazaj kopnina plaz skoraj preščipnila. Torej ni bilo kaj premišljevati, temveč skočiti v ropotarnico. Večerni dogovor je obetal zanimivo turo. Toda večer je pohrustal precejšen del noči. 
Pogled proti Bledu
Tako je jutranji klic Samota šele zbudil, čeprav bi moral biti že na Bledu. Le toliko je odprl oči, da je sporočil svojo odločitev, da bo za danes ravno pravi napor bicikliranje do kavča. Tudi prav, vsak po svoje. Odpeljal sem proti vasi Koritno, se spomnil, da sem pozabil števec in treba je bilo nazaj. V ponovljenem posnetku je šlo brez težav. 
Sava, tiho teče...
Kolo sem zajahal v smeri centra Bleda, zavil za bencinsko črpalko na levo proti vasi Koritno in naprej Bodeščam. Tabla prepoveduje prehod težjim od šest ton. Ker nisem bil tako težak, sem se spustil navzdol in preko mostu preskočil Savo, zavil levo in poganjal po občasno luknjastem makadamu proti vasi Lancovo. 
Bodeški most
Čakal me je prvi vzpon, tako za ogrevanje. Vsak klanec se enkrat konča in tudi ta se izteče. A ne za dolgo. V breg sem pognal znova že čez nekaj sto metrov, kjer obcestna tabla kaže proti vasem Brdo in Vošče. Pred menoj je bila Jelovico, ta mi je bila smerokaz. Torej samo naravnost, nič levo ali desno. 
Radovljica
Čakalo me je nekaj vzpona in nato spust po makadamski poti do ceste, kjer sem seveda zavil desno. Vzpenjal sem se po obronkih Jelovice, na razcepih sledil tablicam za Vodiško planino. Peljal sem mimo Goške ravni, kjer stoji tudi planinski dom. Danes je bil zaprt, zato z Blažem nisva mogla nazdraviti uspešnemu vzponu. 
Vzpon
Zanj se je pot navzgor tu namreč končala, skupaj s kolesom sta bila navdušena nad spustom naravnost po stezi navzdol. Blaž mi je že med vzponom pokazal graben, poln kamenja in skal. Da se ob tem, lažjem delu spusta, odločim. Haloooo. Nedvomno odpade, nočem končati kot moj bivši šef. 
Goška ravan
Zato pa rad improviziram. In danes je bil še posebej primeren dan zato. Z Blažem sva si pomahala, potem pa sem odpeljal povsem v nasprotju s prvotnimi načrti naprej proti Vodiški planini. Klanci so bolj strmi, pa ne prav dolgi, tako da ni težav. Ko je bilo do omenjene planine še dva kilometra, sem na razcepu zavil desno. Smer Bohinj. 
Razgled izpred koče
Razcepov ni prav veliko, kjer pa že so…navigacija bi rekla...sledite glavni cesti. Edini dvom se mi je postavil, ko sem pripeljal do razpotja, kjer pot levo pelje proti Martinčku in Lipniški planini. Desno pa…neznanka. Ko sem skupaj z Blažem na drugi strani telefona skušal razrešiti ta orientacijski oreh, je pripeljal edini avto, ki sem ga na tem delu poti sploh srečal. 
Odcep proti Vodiški planini
Oznaka NM ni dajala pravega upanja, nezgrešljivi dolenjski naglas tudi ne. Toda vsi dvomi so bili razblinjeni, nasvet jasen in prepričljiv. Med tem, ko se je pot do sem še počasi vzpenjala, je šlo sedaj le še navzdol. Sprva bolj položno, potem pa nekoliko bolj strmo. Odcepili sta se dve poti, nobena me ni zavedla. 
V vrtačah je še sneg
Ob poti so vrtače, v njih pa sredi maja še sneg. Letel sem mimo Selške planine in prišel do Rovtarice. Tu se cepita poti, leva gre proti Selški dolini, desna pa proti Bohinjski Bistrici. Zavil sem seveda prav, čakalo me je nekaj ravnine, pa nekaj spusta, dokler nisem prišel po skoraj točno 40 kilometrih vožnje ponovno do asfalta. 
Selška planina
Le še nekaj deset metrov in že sem bil pri cesti, ki pelje proti Soriški planini. Zavil sem desno navzdol, čakalo me je osem kilometrov užitka. Seveda je potrebno biti previden, cesta je ovinkasta, ne prav široka, pa na srečo ponavadi ne prav prometna. Ko sem pripeljal v Bohinjsko Bistrico, sem zavil proti izhodišču. 
Rovtarica
Čakal me je še bolj neprijeten del poti. Glavna cesta proti Bledu je lahko dokaj prometna. Toda na oblačen dan in ob ravno pravi uri sem imel srečo. Komaj kakšno vozilo je pripeljalo mimo. Neverjetno. Sicer pa, asfalt kot asfalt. Slediš robni črti in čakaš, kdaj bo konec. 
Malo je špricalo
Ko je števec kazal dobrih sedemdeset kilometrov, sem bil spet na začetku. Lep krog je bil zaključen. Posebnih naporov ni bilo, čeprav sem se dvignil več kot sedemsto višinskih metrov. Torej ravno prav, za začetek sezone. Ko bi se le še tako nadaljevala... 
Cerkev Marijinega vnebovzetja na Bitnjah
(Bled-Jelovica-Bohinjska Bistrica)

ponedeljek, 03. maj 2010

Provansa

ODHOD V ITALIJO – 22.4.2010 – Ko smo zgodaj popoldan prispeli iz Portoroža, so se takoj začele priprave na prvomajsko pohajanje. Mislil sem, da bomo kar kmalu gotovi, pa sem se seveda zmotil. Je bilo za desetdnevno potepanje le treba pripraviti marsikaj. Zatorej je bila ura deset, ko sem končno odpiskal odhod. Punci sta že med potjo zaspali, jaz pa sem peljal po avtocesti proti Sežani. 
Ikarus
Ustavili smo se le na Lomu, toliko, da sem natočil gorivo, potem pa smo s potjo nadaljevali in noč iskali pred trgovino Tuš. Ker smo vedeli, da bo naslednji dan potrebno zgodaj vstati, se nismo z odhodom v posteljo nič obirali.  
Šerif, a lahko tu parkiram?


GARDALAND – 23.4.2010 – Vsa dekleta so še spala, ko sem jaz že štartal motor in odpeljal do bencinske črpalke tik pred mejo. Bila je kar gneča, sami Ukrajinski in Romunski kombiji. Postavil sem se za enega od slednjih in čakal. Vedno manj sem verjel, da prav vidim. Človek je stal pred kombijem in meditiral. Potem so se vrata odprla in del njegove nedvomno velike družine si je prišel pretegnil noge. 
Rekord
Romun je potem tako, na izi, očistil prvo šipo in se končno odločil, da bo pa že čas, da še natoči gorivo. Pa mi še vedno ni bilo čisto nič jasno. Še najbolj je bilo vse skupaj podobno temu, da ima že itak poln tank, pa hoče filigransko dopolniti še tista dva štamprla. Stalno je pritiskal na pištolo za polnjenje in takoj spuščal, guncal svoj kombi in ob vsem povsem spregledal, da na tleh nastaja lužica. 
Centrifuga
Ni se mi dalo več čakati. Zapeljal sem k sosednjemu stebričku, ki se je ravno spraznil, napolnil tank in odpeljal čez mejo. Naprej pa…avtocesta. V glavnem po desnem pasu, ob tovornjakih pa poskok mimo na levo. Za Verono smo zavili na lokalno cesto, saj sem domneval, da je tu krajša pot. Da je temu res tako, me je prepričevala tudi navigacija. 
Narobe svet
Toda ob tem ni upoštevala, da se bo pred nami znašel kakšen ultra počasni tovornjak, prehitevanje pa ne bo možno. Da o bolj zaviti cesti in semaforjih ter krožiščih, sploh ne govorimo. Vseeno smo na znano parkirišče pred Gardalandom prišli ravno pred uradnim odpiranjem. Imel sem še toliko časa, da sem babici pripravil kolo in ji dal vsaj osnovne napotke, kako do Sirmioneja. 
Sekvoja in čarobna gora
Potem ko je slišala, da je ena od možnosti našega potepanja tudi Provansa, se je drugič, od kar imamo avtodom, odločila, da gre z nami na malo daljši izlet. Ob tem pa se je Gardaland, prvi cilj naše poti, odločila izpustiti, saj ni bil ravno visoko na seznamu njenih želja. Razumljivo. Da pa ne bi cel dan čepela v avtodomu, je šla malo raziskovat okolico. 
A bo kaj špricnilo?
Med tem, ko smo mi vreščali na vlakcih smrti, je odbiciklirala do Pesciere, si jo ogledala, pot nadaljevala do Sirmioneja in se nato vračala proti avtodomu. Mi pa smo imeli čisto svoj program. Med tem, ko je Maja še sprehajala Gajo, smo se s puncami trikrat pustili zapeljati Mammutu. 
Itak!
Tudi na Ikarusu sta se zavrteli, kar pa sem jaz, še vedno z malce slabim želodcem, raje spustil. Odjahali sta en krog na karuzelu, skupaj smo se zgražali nad italijansko mladino na vlakcu okoli parka, si ogledali novo 4D predstavo o spužvi Bobu, dosegali rekorde pri Ramzesu, šli na čarobno goro. Ker je Živa končno presegla magično mejo 140 centimetrov, smo šli žagat sekvojo. In to kar dvakrat. 
Delfin
Je bilo fino, da so nam šli kar lasje pokonci. Moč težnosti pač. Zmočili smo se ob vožnji s kanujem, potem pa so se šla dekleta šejkat na veliko gugalnico. Prosti pad je danes štrajkal, nova hiša groze Infernis pa je le za starejše od 14 let. Ker nihče ni izpolnjeval tega pogoja, smo šli kar naprej. Tudi z raftingom danes ni bilo nič, skrivnosti Atlantide pa smo le raziskali. 
Načrt
Sicer pa je bil prihod v petek zadetek v polno. Park sicer ni bil prazen, čakalnih vrst pa nikjer. Le dež je popoldan začel rositi. Zato smo temu tudi prilagodili program. Pogledati smo si šli delfine, ki so pod vodo uganjali norčije, obe predstavi v gledališče. Eno bolj plesno in drugo čarobno. Dobesedno. Zavili smo še v kino, pa na podzemno ladjo Corsari. 
Skrivnosti Atlantide
Pa to še ni vse, smo se ustavili tudi v vrteči hiši, šli na otroški vlakec, dovolili, da so puncama narisali delfinčka na lice in za konec šli še dvakrat na čarobno goro. Ura je odbila šest, Maja je vriskala, da je konec, punci pa…no, nista ravno jokali, saj jima je bil obljubljen še en dan zabave. Preveril sem še vremensko in ta je bila obetavna. Hura. 
Pravljična dežela za malčke
Na parkirišču smo komaj zbasali vase večerjo, ko se je temnopolti Luigi že pripeljal mimo z golfcarom, kot ponavadi trobil in skušal ugotoviti, če smo ga opazili. Pomolil sem glavo skozi vrata in pokazal, da bi mi še pojedli. Z roko je pokazal štiri minute. Presneto, tako hitri pa tudi nismo. 
To je torej deževni gozd...
Ko pa je skoraj zajokal, da bi šel tudi on rad domov, smo se ga usmilili in odropotali čez cesto na znano parkirišče nad apartmajskim naseljem. Presenetilo nas je, da je bilo tam parkiranih že več kot deset avtodomov. Italijanskih. Kasneje je pripeljal še Mariborčan in spregovorila sva nekaj besed. 
V Gardalandu je že vse zeleno
Pa se mu je kar nekam mudilo, verjetno na pizzo v gostilnico na robu naselja. Punci sta pogledali kratko risanko, potem pa je bil čas za spanje. Jaz sem še malo klofal na računalnik in med tem opazoval, kako se je parkirišče povsem napolnilo. To je kazalo, da bo naslednji dan v Gardalandu običajna vikend gneča. 
Delfinčka


GARDALAND, CREMONA – 24.4.2010 – Zjutraj smo ugotovili, da so blizu nas parkirali tudi Silver in druščina njegovih prijateljev. Po zajtrku smo spregovorili nekaj besed o naših načrtih. Potem pa odpeljali do parkirišča pred Gardalandom. S puncama sem spet pohitel naprej v park, Maja pa je imela še toliko za pripraviti. Saj smo bili že navajeni. 
Pogled strojevodje
Dva spusta z razjarjenim Mammutom smo ohladili na brzicah Jungle Rapids, potem pa poiskali Majo. Skupaj smo šli še enkrat pogledat, kako se je voziti pod slapom, obiskali čarobno goro in sekali sekvojo. Park smo si ogledali iz letečega krožnika, si pogledali obe predstavi v gledališču in se šli popeljat po podvodnih skrivnostih Corsairja. 
Jungle Rapids
Dekleta so se zarolale na velikem nihalu, pri Ramzesu je mladina postavljala rekorde, tastara pa sva bila že malo iz vaje. Seveda je bilo potrebno iti tudi na vožnjo s kanujem, pa na sladoled. Ko so šla dekleta pogledat predstavo z delfini, sem se jaz izmuznil nadzoru in šel pogledat hudiča. 
Izbruh vulkana
Infernis je hiša groze, mladina do 14 let, ki o terorju še ne sme nič izvedeti, je vstop prepovedan. Pa ni nič posebnega. Nekaj teme, ki je bolj kot grozljiva, neprijetna, saj se stalno zaletavaš v debelorite Hrvatice, ki hodijo pred teboj. In vreščijo kot bi jim kdo drl kožo. Tako da človek ne ve, ali bi se smejal njim ali medlim poskusom pričarati grozo. Pa nekaj ropotanja, bliskanja, megle in to je to. Dolgčas. 
Pogled na Gardaland iz letečega krožnika
Skoraj bolj zanimiv je bil nespreten čarovnik v sobanah srednjeveškega Merlina, ki smo si ga ogledali, preden smo šli dvakrat na spust med skrivnostmi Atlantide. Še posebej smo se nasmejali martinčku, ki si je zavetje našel ravno na svojem neprimerno večjem zmajskem sorodniku. 
V rožicah
Potem pa za konec pohiteli na Mammuta. Živa je k sebi stiskala svojega delfinčka, ko smo se zadnjič spustili po deželi stalnega mraza in ledu. Čeprav je bilo še pet minut do zapiranja, so na vhodu k vsem atrakcijam že stali varnostniki in neusmiljeno kazali, da bo za danes dovolj. 
PalaBlu
Pa saj je bilo kar nekaj zabave. Predvsem pa kljub soboti nobene gneče in čakanja. Kaj bi si človek še lahko želel več. Na parkirišču smo hitro naredili večerjo, po njej pomahali Silverju in se odpeljali proti Cremoni. Ker ura še ni bila pretirano pozna, smo se odločili, da gremo namesto po avtocesti, po stranskih cestah. 
Za nekaj časa bo dosti...
Ob sodelovanju Maje in navigacije smo uspešno krmarili po najkrajši možni poti, vijugali med nepreglednimi polji in vozili skozi vasice Lombardije. Cesta je bila večinoma odlična, nekaj odsekov pa je bilo vseeno komaj kaj boljših kot makadam. V Cremoni smo zapeljali na znano parkirišče, navigacija nas je vodila brez težav. 
Vožnja proti Cremoni
Malo smo se vozili gor in dol in potem parkirali ob večji skupini avtodomov. Brez težav sem ugotovil, da je oskrbna postaja ob stranski steni stavbe Rdečega križa, potem pa sva šla z Ajdo na sprehod po večernih ulicah Cremone. Živa in babica sta bili že v postelji, Maja pa se je odločila, da bo po sprehodu z Gajo pomila posodo. 
Ulice Cremone
Za smerokaz nama je bil zvonik stolnice, menda najvišji v Italiji. Vidi se ga že iz parkirišča, tako da vsaj veš, kam. Ko sva se potopila v ulice starega dela mesta, šla mimo druščine pred priljubljeno gostilno, je bil čas za vprašanje, kam naprej. Zvonika se ob tu ni več videlo. 
Il Barbacco
Pa je dilemo razrešila tablica, ki je pokazala pravo smer. Stolnica naju je navdušila, že ponoči je izgledala res impozantno, bo pa treba na ogled priti še podnevi. Šla sva čez trg pred njo in jo obšla vse naokrog. Potem pa po najinih sledeh iskala pot nazaj. 
Torazzo
Ni je bilo težko najti, kot ponavadi se nama je ob povratku zdela krajša in hitrejša. Ob pripravah na spanec je še malo motil hrup s ceste, katerega pa je okoli enajste preglasil hrup iz bližnjega lokala. No dobro, recimo, da je šlo za glasbo. Meni sicer nekakšne moderne jazz predelave niso ravno sedle, gostje pa so imeli nedvomno rafiniran okus, saj je bilo na vsake toliko slišati tudi back vokale navdušene množice. 
Piazza del Comune
Naslednjič bo protihrupni zaščiti potrebno dati zadosten poudarek. Še malo sem klofal po računalniku, potem pa ob polnoči tudi sam zlezel v alkoven. 


VONJ PO AZURNI OBALI, EZE – 25.4.2010 – Zjutraj bi seveda ponovno raje, da bi vstali prej. In se napravili. Pozajtrkovali. Odšli. A kot ponavadi, temu ni bilo tako, pripravljeni smo bili šele okoli devetih. Stranišče spraznjeno, voda tudi, napolnjena. Gremo. 
Vožnja ob italijanski obali
Navigirali smo proti avtocesti, ugotovili, da je Lidl ob poti v nedeljo zaprt in ob pomoči dveh domačinov in nekaj mahanja z rokami, natočili gorivo. Komaj kaj dražje kot doma. Odlično. Avtocesta nas je peljala proti Alessandriji in Sanremu. Dekleta so složno ugotavljale, da ni čisto nič bolj nezanimiva, kot je bila včerajšnja vožnja proti Cremoni. Le kaj so pričakovale? 
Čas za kosilo
Ko je bila ura že kar primerna za postanek, smo se  pri kraju Savona odločili, da poskusimo srečo ob obali. Avtocestni davek se mi do sem ni zdel pretirano visok, tako da mi je bilo pri gorenjski duši že kar malo žal, da ne gremo naprej. Obalna cesta je bila, kot smo kmalu ugotovili, precej slaba izbira. 
Hribi nad počivališčem
Potem, ko smo videli veliko, a polno parkirišče za avtodome, kakšne druge možnosti za postanek ni bilo. Pločevine povsod dovolj, vsa možna in nemožna parkirna mesta zaparkirana. Sama cesta pa polna raznih mečkačev, ki niso vedeli, kaj naj naredijo s seboj. Ob tem je vsaka misel na počitek, zgodnje kosilo in morebiti celo kakšno kopanje odpadla. 
Ventimiglia
Ko je bilo po približno 30 kilometrih jasno, da premikanje s polževo hitrostjo res odgovarja zatrjevanju navigacije, da bomo na cilj, v vas Eze, prispeli šele čez nekaj ur, smo se odločili za spremembo načrta. Pri kraju Pietra Ligure smo zavili nazaj na avtocesto in po njej vozili do kraja Ventimiglia, tik pred francosko mejo. 
Parfumerija Fragonard
Višina cestnine me je pošteno presenetila, saj je bila skoraj tolikšna, kot za precej daljšo razdaljo zjutraj. Izgleda, da se s približevanjem dragim francoskim avtocestam, tudi Italijani učijo ekonomije. V kraju Menton, takoj za mejo, smo ugotovili, da je dizel celo cenejši kot v Italiji. Dober obet za nadaljevanje poti. 
Izdelovanje mila
Nad kraljevino Monaco smo se vzpenjali proti vasici Eze. Odpiral se nam je lep pogled na mondeni Monte Carlo in jahte bogatašev v zalivu. Prestiž in za nekatere paradiž. Ko smo pripeljali na sedlo, je višinska omejitev na parkirišču za avtomobile kazala, da bo s čim večjim parkirati križ. 
Kremce za vse težave
Pa nam je parkirni mojster na mestu, odmerjenem avtobusom, prijazno svetoval, da sledimo rumenim oznakam na tri kilometre oddaljeno parkirišče. Ker je obetal tudi brezplačen prevoz nazaj do sedla, smo pognali avtodom v breg in sledili tablam. Brezglavo smo leteli tudi mimo parkirišča in šele kakšna dva kilometra nižje, ob spustu proti Nici, začeli ugotavljati, da nekaj ne štima. 
Sestavine za mešanje čarobnih žaub
Uf. Ni nam preostalo drugega, kot da spust nadaljujemo do mesta, kjer se je dalo obrniti in nato…ponovi vajo. Na vrhu smo sedaj zavili na pravo parkirišče, plačali pet evrov, kar vključuje dnevno parkiranje, prevoz s kombijem v obe smeri, popuste v parfumerijah in pa vstopnino za eno osebo v eksotični vrt pod vrhom Ezeja. Že s to vstopnino, je parkirnina plačana. Odlično. 
Izdelki g. Nosa
Ob tem sem prestal še prvi preizkus sporazumevanja med Slovencem, ki obvlada vse drugo, samo francosko ne in Francozinjo, ki seveda obvlada francosko in ničesar drugega. Zmenila sva se vse, tudi to, da parking zaprejo ob šestih in da spanje tu odpade. Ni problema, mi dormire tako ali tako drugje. 
Kot v zlatarni
Voznik šatla je začuda odlično govoril angleško, le pri dogovarjanju, kdaj je zadnja vožnja do parkirišča, so spet govorile roke, svinčniki in listki. Ni problema. Prvi postanek je bil v parfumeriji. Pri Galimardu so nam takoj dali vedeti, da lahko kupimo marsikaj, proizvodnja pa je le v vasi Grasse. 
Vasica Eze
Pri Fragonardu pa je tu tudi del proizvodnje, sicer predvsem mila, toda bistvo je tako ali tako postopek in zgodba o g. Nosu. Najprej sem se sicer jezil, ker je avtobusar praktično zaparkiral stopnišče do vhoda. Ko sem videl, da je avtobus hrvaški, mi je bilo vse že precej bolj jasno. In ugotovil, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Brez da bi nas kaj vprašali, so nas porinili zraven in tako smo imeli dvojezično razlago. 
Cerkev
Slišali smo torej zgodbo o g. Nosu, videli sestavine za pripravo parfumov in opazovali mično delavko, ki je za zabavo obiskovalcev celo v nedeljo obrezovala male rumene račke. Mimo oddelka s proizvodnjo raznoraznih krem, ki obljubljajo odpravo (skoraj) vseh ženskih kompleksov in škatel z malimi parfumčki, smo bili hitro v trgovini. 
Ozke ulice
Časa za ogled vasice ni bilo na pretek, zato sem se z neranjeno denarnico prebil do izhoda in tudi preostanek odprave priganjal v breg. In vasica nas je seveda navdušila. Ozke ulice, kamnite hiše, čudovit pogled na Azurno obalo. Kaj bi še hotel več za začetek našega popotovanja. 
Jardin Exotique
S puncama sem si ogledal tudi eksotični vrt  (Jardin Exotique) na vrhu vasice, poln najrazličnejših kaktusov. S francoskimi imeni se nismo ukvarjali, imena nekaterih kaktusov so mi bila znana, predvsem seveda znamenitega taščinega sedeža, druge smo poimenovali kar sami. 
Pogled deklice na Azurno obalo
Povsem na vrhu so ostanki gradu iz 14. stoletja, danes predvsem čudovito razgledišče, menda se vidi celo do Korzike. Mi tako daleč nismo gledali, je bilo že bližje preveč zanimivega. Ob spustu smo ugotovili, da je pod vasjo vrt s kipi različnih živali, vendar za javnost zaprt. In da je sladoled v Franciji pregrešno drag. 
Ostanki gradu iz 14. stoletja
Odšli smo še do cerkve, na kratko posedeli v njenem hladu, nato pa že mimo prodajalca vseh mogočnih začimb pred vhodom v vasico, hiteli do mesta, kjer nas je čakal kombi. Maja je imela le še toliko časa, da je kupila kruh v bližnji trgovini. 
Pogled na Eze od zgoraj
Na vrhu smo se muzali vozniku, ki je najprej zapeljal povsem do avtomobila dveh Francozov, potem pa brez možnosti ugovora, še nas do nekaj metrov oddaljenega avtodoma. Res dostava do vrat. Svetoval nam je, da se do Nice spustimo mimo Ezeja in ne naravnost navzdol, saj naj bi bile tam ulice precej ozke. 
Naši dekleti
Ta nasvet smo upoštevali. Tistega, naj Nico raje obvozimo po avtocesti, saj se ravno ob nedeljah popoldan v to, peto največje francosko mesto, vrača množica domačinov, pa ne. Seveda nam je bilo že sredi klanca, ki se spušča proti morju, jasno, da smo ga pihnili. 
Taščin sedež
Cijazili smo se navzdol, tam trmasto tiščali do pristanišča in se mimo ogromnih jaht čez gradbišče prebijali med promenado in staro Nico (Vieux Nice) do Promenade des Anglais. Ta je dandanes osempasovnica, pri čemer pasovi niso bili risani ravno za krave velikosti konkretnega avtodoma. 
Pljuvalnik
Zato kaj preveč vijuganja ni priporočljivo. Postanek pa itak povsem nemogoč. Ko smo se končno izvili iz mesta, smo malo nihali med samovoljo navigacije in še bolj samovoljnimi tablami. Kočno smo le ubodli pravo smer proti vasi Grasse. 
Streha
Vedeli smo, da smo za obisk parfumerij že prepozni, ker pa smo eno danes že videli, to niti ni bil naš glavni cilj. Bolj kratek postanek in sprehod po centru, nato pa še za dneva vožnja proti vasi Castellane. Seveda pa je bil to račun brez krčmarja. 
Vas je skoraj galerija
Grasse smo trikrat prekrižarili po dolgem in počez in iskali primerno parkirišče, a ga enostavno ni bilo. Parkiranje dlje od centra ni prišlo v poštev, znano parkirišče pred parfumerijo Fragonard je bilo zaprto z rampo, vse ostalo pa bodisi prepovedano ali pa povsem zaparkirano. 
Pokopališče v Ezeju
Na koncu sem že precej jezno zamahnil z roko, kraj smo si tako že dobro ogledali in se zagnal v smeri Castellana. Prepoved za tovornjake in prikolice me ni motila, dokler cesta ni postala presneto strma in ozka. Uf, to pa ne bi. Na srečo se je dalo obrniti, v drugem poskusu sem si izbral pot, ki je bila primerna tudi za naše proporce. 
Raznovrstne začimbe
Ko smo se vzpenjali nad vas, nam ni bilo jasno, kje pride na to cesto prva možnost. Ob vsem, kar smo videli, smo le zmajevali z glavo. Na srečo smo bili še dovolj zgodnji, da smo večji del vožnje doživeli ob zahajajoči svetlobi dneva. Pot gre namreč gor in dol, preko treh prelazov. Zato je temu primerno razgledna in razgibana. 
Luksuz v Nici
Ob poti je vrsta počivališč, kjer bi se dalo ustaviti in tudi (verjetno mirno) prespati. Toda mi smo tiščali proti Castellanu, kamor smo prispeli že v mraku in parkirali pod visoko steno, na vrhu katere je razsvetljena cerkvica. 
Promenade des Anglais
Ravno sem se čudil, zakaj je eno platišče bolj vroče kot drugo, ko sem opazil avtodoma z domačima tablicama. Robi (Spaček ali Vagabund) in Andrej (Pidalcdrejc) sta ob piru delala načrte za naprej. Začudil sem se, saj naj bi šel Robi ravno v nasprotni smeri. Pa se je premislil in tako smo se ujeli. Super. 
Vožnja iz Grasseja proti Castelanu
Sprehodila sva se do Pont du Roc in pogledovala, kje gre pot do cerkvice. Da gremo naslednji dan tja gor, je bilo že tako ali tako v trenutku odločeno. Z Majo sva naredila tudi krajši večerni sprehod po vasici in ob tem ugotavljala, da je prav očarljiva. 
Dan počasi ugaša
Še malo klepeta, potem pa sta hladno pivo in utrujenost celodnevne vožnje naredila svoje. 


CASTELLANE, VERDON, MOUSTIERS SAINTE MARIE, RIEZ – 26.4.2010 – Res zjutraj nismo bili pretirano pozni. Odšel sem v vas do najbližje pekarne in pričel se je tečaj francoščine, drugi del. 
Skala
Seveda sem vedel, da bom dobil širok nasmeh, če začnem francosko, zato sem vprašal, če bo 'n žur in seveda sem takoj pokasiral nasmeh in odgovor, da bo 'n žur. Seveda se je pokazalo, da prodajalka obvlada nekaj besed nam bolj domačega jezika in tako sva se o žuru v obliki dveh štruc, dveh baget, treh rogljičkov in ene velike hiper štručke z nekaj pantomime zlahka dogovorila. 
Parkirišče pri Castellanu
Ko sem na koncu še s solzo v očeh opozoril, kakšna nesreča me je zadela, ker ne govorim tekoče francosko in se mora sedaj tudi ona lomiti v neki tuji govorici, se je tudi njej kaj milo storilo in zajamrala je au reva. Ja, itak. Seveda je bil zajtrk s tem zagotovljen, po njem pa vsi kmalu tudi pohodniško napravljeni. 
Ozke mestne ulice
Mimo župnijske cerkve (Eglise Paroissiale) smo prišli na pot, ki se vzpenja proti skali nad parkiriščem. Pogled na mestece, Verdon in okolico, je bil vedno lepši. Med tem smo ob kapelicah s križevim potom ugotavljali, da France Passion nedvomno res pomeni francoski pasijon in da se tudi mi (ne sicer krvavo) kar konkretno potimo. 
Stolp je del mestnega obzidja
Ostanki vasi na sedelcu so postavljali vprašanje ali je bil to stari Castellan ali samostan, kot si je pred očmi nekdanje čase slikal Andrej. Prisopihali smo do kapele Notre Dame du Roc, prav na vrhu skale, ki je metala veliko senco na kraj pod seboj. 
Notre Dame du Roc
Avtodomi na parkirišču, 180 metrov nižje, so bili miniaturni, še Verdon je od tu izgledal kot malo večji potok. Pogledali smo v kapelico in odšli do ostankov spomenika na izpostavljenem pomolu ob njej. Otroci so ga proglasili za meniha. Toplota pomladi je rožam že odpirala cvetove. 
Notranjost kapele
Z vrha smo opazovali potko, ki bi nas pripeljala do obzidja in stolpa nad mestom. Zato smo na sedlu sedaj sledili drugi smeri in vedno bolj ugotavljali, da to ni smer, ki smo si jo zamislili. Sklenili smo se držati levo, da bi ne zašli preveč iz smeri. Malo po komaj vidnih sledeh, malo po poti. 
Senca nad mestom
Smer je bila le ena, če smo hoteli zaviti proti z vrha vidni stezici, smo kmalu prišli do table »Prive« in raje obrnili. Nikoli ne veš, kakšen hud pes čuva to privatno zemljišče. V vas smo prišli iz druge strani, se ustavili v turističnih informacijah in dobili vrsto uporabnih podatkov o kanjonu Verdona. 
Pogled na kapelo iz sosednjega griča
Čez stari del mesteca smo se, še vedno v senci skale, vrnili do avtodoma. Opravili smo tisto, kar mora še cesar, če ima avtodom, počakali, da so prijatelji natočili gorivo v svoje mašince, nato pa odpeljali ob Verdonu. 
Most na Napoleonovi poti
Cesta se je počasi zožila, speljana na eni strani reke je bila vsekana v pobočje, ožine in previsi nad njo so nas navdajale z občudovanjem. Strmine na obeh straneh so se potegnile tja do neba. Ko smo zapeljali v tunel, sem le upal, da koga ne bo nasproti. 
Prihajamo v sotesko Verdona
Ravno je v kabino spet posvetila dnevna svetloba, ko se je Robi ustavil. Levo se je namreč odcepila strmo navzdol cesta proti Couloir Samson, tabla je kazala, da gre za slepo ulico. Švicarja za nami je dajala klavstrofobija, saj je začel živčno trobiti. Nekaj logistike, da smo se mu umaknili in že je oddrvel naprej. 
Vožnja skozi sotesko
Seveda smo se še večino dneva z njim prehitevali, saj ob številnih razglediščih ni nikamor prilezel. Ljubljančan, ki je pripeljal navzdol, je povedal, da je Point Sublime, ki so nam ga v turističnih informacijah označili kot izhodišče, višje. Izhodišče poti po soteski pa spodaj, tudi parkirati naj bi se dalo. 
Sredi pobočja vodi cesta do Couloir Samson
Strm spust se je zaključil na obračališču, kjer je bilo parkiranje uradno prepovedano. Ob cesti je bilo že polno avtomobilov, zato smo parkirali kar ob obračališču. Eden od ribičev, ki sta prišla nazaj, je zatrdil, da znamo imeti probleme, če pride policija. V isti sapi pa je povedal, da sedaj izven sezone ti nebodisigatreba niso ravno pogosti. 
V tunelu smo si svetili z lučkami
Na Point Sublime ali tukaj, pol ure nižje, se je možno priključiti pohodniški poti GR4. Za uživanje globoko v kanjonu je potrebno rezervirati šest ur, s seboj pa je potrebno imeti tudi baterijo, saj je na začetku več tunelov. Če lastna logistika odpove, je najbolje na pot oditi med vikendom, ko začetno in končno točko povezuje avtobus. 
Povratek iz soteske pri koluarju Samson
Mi smo se tokrat le sprehodili do reke, šli čez prvi tunel in že tu namočili noge. V drugem mi je svetilka, edina, ki sem jo na hitro našel v avtodomu, le še brlela. Vseeno se je dalo ugotoviti, da se veliki luži ne da izogniti. Ker smo bili vsi v premočljivi obutvi, ki je že iz prvega tunela čmokala, smo se odločili obrniti. 
Stranska soteska
Seveda mi je izjava domnevno boljše polovice, da je moja čelna lampa v avtodomu pač točno tam, kjer je, rahlo dvignila pritisk. Odpeljali smo se proti La Paludu in pred njim zavili na Route des Cretes. Panoramska pot vodi v prvem delu po robu kanjona, nekaj sto metrov nad reko Verdon. 
Pogled na kanjon iz Route des Cretes
Stene so gladke in navpične, razgledi iz številnih postajališč pa enostavno čudoviti. Tega res ni za zamuditi. V daljavi so se videl povsem zasnežene gore in ustvarjale kontrast na modrem nebu. Ob pogledu v globino z roba kanjona pa bi človek kaj hitro lahko dobil vrtoglavico. 
Verdon
Na enem izmed postajališč se je reševalna služba ravno pripravljala na vajo, plezalec pa se je spustil z roba stene in se pripravil na vzpon. Punca ga je pod vrhom, obešena na vrvi, varovala. Nadaljevali smo s potjo, večino časa je z nami vozil tudi Ljubljančan. Nič se nismo branili dodatne družbe. 
Plezalec v steni kanjona
Cesta se je začela spuščati, na zanimivih razglediščih smo se še vedno ustavljali. Pod nami smo videli pot GR4, na drugi strani pa tudi južno cesto ob kanjonu. Spuščali smo se navzdol, cesta je bila ovinkasta in strma. Na srečo je večji del Route des Cretes enosmeren in se šele ob spustu proti La Paludu spet spremeni v dvosmerno cesto. 
Pogled preko kanjona na južno stran
Peljali smo skozi vas in zavili proti Lac de la ste Croix. Med spustom sem na levi strani ceste zagledal parkiranih več avtomobilov, poleg belgijskega avtodoma pa je bil prostor tudi za našega. Preostanku naše odprave sem po telefonu sporočil, da bomo kosilo naredili tukaj in da se dobimo pri jezeru. 
Sentier des Pecheurs
Na hitro sem proučil tablice na Col de l'Olivier, kot se sedelce imenuje, dobil vse potrebne informacije pri francozu, ki je že prišel nazaj, potem pa sva z Ajdo krenila na Sentier des Pecheurs, Pot ribičev. Pot je dolga pet kilometrov in pol in naj bi pohodniku vzela med dve uri in pol do tri ure. 
Slediti je treba rumenim markacijam
Poteka po regionalnem naravnem rezervatu Saint Maurin. Bilo je vroče, pot se je v glavnem spuščala, a tako položno, da sva čez slabe pol ure spet prišla pod cesto. Tu se je začel bolj konkreten spust. Belgijca, ki sva ju srečala malo nad slapom, sta povedala, da sta hodila do sem eno uro. Torej greva kar naokrog. 
Slap
Zaželeli smo si srečno, midva sva si šla pogledat še slap malo nižje. Voda je mezela po z mahom poraščenem pobočju, Ajda pa je ob tem zlezla v zanimivo votlino. V nadaljevanju sva se še spuščala, pod nama so se oglašali ljudje, ki so iz jezera do sem pribrcali s pedolini in kanuji. 
Kanjon se nad jezerom umiri
Pot se je sedaj dotaknila reke in pogledala sva, če je voda kaj mrzla. Tudi na blatno sipino sva šla, toliko, da je Ajda naredila svoj odtis in se podpisala v minljivo podlago. Pot se je kar vlekla, počasi sva se pričela vzpenjati. Poznalo se je nekaj utrujenosti. 
Podpis
Nasmejala sva se družini, ki je prišla nasproti in ob omembi, koliko časa jim bo vzel le spust do reke, zmajevala z glavo. Končno sva prišla do zadnjega vzpona in že sva bila pri ostankih avtomobila na Col de l'Olivier. 
Vzpon nazaj proti sedlu
Ravno takrat sta prišla tudi Belgijca z druge strani. Poklepetali smo in mu nabrali celo kolekcijo slovenskih evro kovancev. To je bil vesel. Po kosilu smo se spuščali naprej proti jezeru, zapeljali čez most in za njim navzdol. Spanje tu glede na tablo ni dovoljeno, na drugi strani jezera naj bi se menda dalo. 
Razgledišče nad sotesko
Prijatelji so tu naredili kosilo. Kar verjeti niso mogli, ko smo se hitro preoblekli v kopalke in zaplavali. Voda je bila ravno pravšnja, nam se je zdela prav osvežujoča. Še Gaja je bila tako navdušena, da bi najraje plavala na drugi breg. Še nekaj zamahov in že smo bili zunaj. 
Lac de la ste Croix
Obleki smo se in se hitro pripravili na odhod. Nismo hoteli biti cokle, če so nas ostali že počakali. Skupaj smo se odpeljali do mesteca Moustiers Sainte Marie. Saj ni bil daleč. Peljali smo skozi kraj, dejansko okoli riti v varžet. Robi in Andrej sta našla parkirišče za cesto, jaz pa sem šel še malo naprej. 
Ko si nekaj časa notri...
Maja je že hotela, da bi zavil na manjše parkirišče, potem pa sem ugledal pod seboj veliko parkirišče in nekaj avtodomov. Seveda, o tem mi je pravil Belgijec. Veliko, mirno, tik pod centrom vasi, tudi prespati bi se dalo. Integrirci so bili vsi z oznako KR. Sami znanci. 
Zvezda
Pozdravili smo se, na kratko poklepetali, potem pa odhiteli vsak v svojo smer. Mi smo se skozi vas pričenjali vzpenjati proti cerkvici Notre Dame de Beauvoir iz 12. stoletja. Nad njo je na 227 metrov dolgi verigi zlata zvezda. Originalna naj bi bila menda iz 13. stoletja, dvignil pa jo je vitez Blacas v zahvalo, ker se je po sedmi križarski vojni srečno rešil iz ujetništva. 
Pod zvezdo je cerkvica Notre Dame du Beauvoir
Pokukali smo v cerkvico in uživali v razgledu na mestece pod nami ter okolico. Ob spustu so otroci držala sredi stopnic uporabili za tobogan. Izvirno. Mimo prodajaln s pregrešno drago keramiko, po kateri je sicer kraj znan (moustierska fajansa), smo prišli do župnijske cerkve, ki pa nas ni tako zelo navdušila. 
Vhod v cerkvico
Vrnili smo se do avtodomov in pot nadaljevali do mesteca Riaz. Ko smo se basali na parkirišče sredi kraja, nam je mlada Francozinja v odlični angleščini predlagala, da gremo malo naokoli, kjer je prostora zadosti tudi za avtodome. Jaz sem res sledil njenim nasvetom in parkiral na mestih, rezerviranih za naše zverine, ob šoli. 
Moustiers Sainte Marie
Večer smo zaključili s sprehodom po mestnih ulicah, ogledom zanimive pralnice in vzponom do stolpa, ki je bil včasih del mestnega obzidja. Otroci so bili prav razigrani in kar težko jih je bilo miriti. Ko sta se Robi in Andrej prestavila poleg mene, smo rešili težave s Trumo slednjega. 
Tobogan
Po pravi ekspertizi in iskanju varovalk, je zadeva pričela delovati po izklopu in ponovnem vklopu elektro bloka. Andrej je bil navdušen in na vsak način je hotel, da gremo v mesto na pivo. Ko smo hoteli naročiti, nam je zadeva postala rahlo sumljiva. 
Pralnica v Riezu
En natakar je potreboval kar nekaj razlage, da je odšel po drugega, ki je prinesel mali in veliki kozarec. Valjda velikega, kaj pa je pol litra piva. Bolj kot pivo, nas je zadela cena. Tri piva precej medlega okusa, v katere so vtaknili dve rezini limone, šestnajst evrov in pol. Uf, dovolj dogodivščin za en dan, gremo spat!
Stolp in del nekdanjega obzidja nad mestecem


ROUSSILLON, GORDES – 27.4.2010 – Jutro je prineslo…nov dan. Kot že tolikokrat dosedaj. Po zajtrku smo ga začinili s sprehodom do ostankov katedrale in baptisterija iz 5. stoletja. Čez mostiček, kjer je namesto reke Colostre tekel potoček smo prišli do stebrov rimskega Apolonovega stebra iz 1. stoletja našega štetja. 
Ostanki Apolonovega templja
Otrokom so ostanki postali igrišče in spet jih je bilo potrebno kar malo miriti. Iz Riaza smo se odpeljali čez pisano Provanso. Intenzivne barve so sončnemu dnevu posodili modro nebo, zeleni grmički sivke, rumena polja oljne repice in rdečkasta prst. 
Polja sivke
Sledili smo poti proti osamljenemu mlinu pri kraju Montfuron. Sprehodili smo se do njega, pa ni nič mlel, je bilo premalo vetra. Postali smo, naredili tudi nekaj slik vasice, nato pa že odrinili naprej. Spet so bila ob poti neskončna polja oljne repice. 
Mlin pri kraju Montfuron
Peljali smo skozi Manosque in naprej do vasice Roussillon. Parkirali smo na parkirišču pod vasjo, dva evra je bila cena za cel dan. Iz boksa smo potegnili tri skiroje za otroke in ob cesti odšli nazaj do »le Conservatoire des ocres«. 
Polja oljne repice
Tam bi bilo možno parkirati tudi zastonj. Ma, ne bomo sedaj gledali na drobiž. Ostali so si ogledali le vhodni del, potem pa odšli nazaj kuhati kosilo. Jaz sem kupil kombinirano vstopnico, ki daje dostop tudi do pečin z okro in se s puncama in Matevžem napotil do obratov stare tovarne. 
Stara tovarna Okre
Videli smo, kje so nekoč okro ločili od peska, jo namakali in razrezali, osušili na soncu in na koncu v tovarni počasi drobili, dokler ni ostal samo prah. Če so hoteli dobiti drugačne odtenke, pa so jo žgali nad veliko pečjo. Posebej nas je navdušilo, ker smo na eni od tablic ob številnih drugih jezikih zagledali domač napis – rdeč. 
Korito za ločevanje peska iz okre
Otroci so našli strgano vrečo z okro in kmalu so bili vsi popackani. Dovolj, gremo nazaj do avtodoma. Kosilo je bilo že pripravljeno, pa tudi prepozni nismo bili. Celo Matevž ga je ujel, čeprav mu je Alenka grozila, da bo lačen, če ne bo pravočasno nazaj. 
Obrat za drobljenje in pakiranje okre
Po kosilu smo se odpravili proti vasici, pa pred njo zavili do pešpoti okre (le Sentier des ocres). Na veliki sončni uri smo pogledali kako mineva čas, kupili vstopnice, ki so nam še manjkale in se napotili na daljšo pot. 
Koliko je ura?
Barve pečin so bile izjemne, osvetljene s soncem so prav žarele v beli, rumeni, rdeči. Fotoaparat se je kar pregreval. Nekaj vzorčkov smo nabrali tudi za spomin. Otroci pa so že vedeli, da je okra zabavna. Tako so si začeli nagajati, se obmetavati in kmalu so bili takšni kot Indijanci v divjih bojnih barvah. 
Nore barve
Nedvomno bi se jih prestrašil še tako utrjen junak, kaj šele rahločutni starši. Še posebej, ko so ob povratku v trenutku naše nepazljivosti že mahali visoko sredi strmine. Takoj nazaj! Pot nam ni vzela veliko časa, pustila pa je toliko bolj močan vtis. Takoj za izhodom je bila pipa z vodo. 
Rdeča
Postanek je bil obvezen, saj je bilo bojne barve potrebno izprati. Po svoje dokaj jalovo početje, saj bi se otroci barvno zlahka zlili s katero izmed pečin. Barvo je s kože voda še nekam sprala, z obleke pa precej težje. Zavili smo še v vasico, ki je vsa v toplih barvah okre. 
Stolpi okre
Ulice so seveda polne trgovinic z raznoraznimi spominki, razglednicami in drugo kramo. Toda to niti ne moti, saj nekako spada zraven. Vzpeli smo se do terase nad mestom, od koder je lep razgled na okolico in pečine, se na kratko ustavili v cerkvi in na trgu sredi vasi opazovali na steno nabit poziv generala De Gaulla k odporu. Ni se nam zdel ravno star dobrih petinšestdeset let. 
Indijanci
Ob spustu nazaj po ozkih ulicah je Robi odkril trgovinico, kjer so prodajali razglednice z raznoraznimi motivi spačkov. Seveda se je moral ustaviti. Otroci pa so bili kregani, saj so s skircami skakali in kar predivje vozili navzdol. Zato so ostali brez sladoleda. 
Umivanje
To je povzročilo eksplozijo naše pubertetnice in lokalna policajka je le debelo gledala razvneto iskrenje, do katerega je prišlo ravno pred njo. Vožnjo smo nadaljevali do vasice Gordes. Meni je Garmin, s katerim nas je Robi zvesto vodil po Provansi, postajal vedno bolj sumljiv. 
Roussillon
V vas nas je peljal po precej ozki cesti, lokalni gostilničar, mimo katerega smo lezli, se je kar držal za glavo. Še boljša je bila ženska, ki je na ovinku stala sredi ceste in Andrej je enostavno ni mogel obiti. Pa je kar stala, pogledovala proti gradu mimo katerega smo vozili in se ni zmenila, da zaradi nje ves promet stoji. Svašta. 
Okrin zid
Ko je končno lenobno stopila s poti, smo peljali naprej v breg, mimo parkirišča za avtodome. Ker nismo nameravali ostati čez noč, nanj nismo zavili, temveč parkirali za cesto. Maja, ki je šla v izvidnico do parkirnega avtomata, se ga ni mogla nagledati. 
Gordes
Ugotovili smo, da je pol ure zastonj, le neko številko bi morali odtipkati. Malo smo tuhtali, potem pa poskusili z 1234. Aparat je gladko izpljunil listek. Sledili sta še številki 4321 in 9876. Odlično. Malo smo sicer sumili, da so to številke, ki krajanom omogočajo krajše brezplačno parkiranje, a kdo bi to francoščino dobro razumel. 
Cerkev sv. Firmina
Odšli smo po ulici navzdol do glavnega trga pri gradu. Ravno smo še ujeli turistične informacije pred zaprtjem, nabrali nekaj prospektov in bili presenečeni, saj naj bi ogled gradu v nasprotju s podatki v vodniku ne bil možen. Francozinja je jedrnato pojasnila, da je grad itak prazen in ni kaj za videti, razen galerije na robu, ki pa se tudi ravnokar zapira. V redu. 
Podivjani pes
Spustili smo se do cerkve sv. Firmina, pokukali vanjo in odšli proti razgledišču. V ulici sem opazil psa in ga slikal. Pa mu ni bilo pretirano prav in je renčeč zašibal proti meni. Uf. Na razgledišču se nam je odprl pogled na ravnico pod mestom, votline sv. Firmina s staro prešo za olive pa nismo niti pretirano iskali, niti našli. 
Pogled na Provanso iz razgledišča v Gordesu
Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem malo višje še obrnil in že smo peljali po strmini na drugo stran navzdol. Le nekaj kilometrov naprej smo parkirali pod cesto na velikem parkirišču, kjer je bilo že nekaj avtodomov. Do vasi z boriji je bilo z avtodomom prepovedano, kilometer in pol pa se je slišalo kot prijeten večerni sprehod. Torej gremo. 
Borij ob cesti
Boriji so starodobna bivališča, izdelana v tehniki suhega zidu iz apnenčastih plošč. Zidovi so debeli do meter in pol, izvirajo pa iz drugega tisočletja pred našim štetjem. Do prejšnjega stoletja so jih še redno prezidavali po starih metodah. Danes naj bi jih stalo še okoli 3000 in res smo si enega ogledali že ob poti. To je bil tudi razlog, da sem v muzej Le village des Bories, kjer so obnovili celo vasico, odšel sam z otroci. 
Notranjost pastirske hiške
Časa za ogled ni bilo pretirano, zato smo film o restavratorskih delih izpustili in prebrskali raje same borije. Napisi pred hiškami so pojasnili, kaj je bilo v kakšni izmed njih. Nekatere, predvsem namenjene bivanju, so bile tudi opremljene. Druge so bile hlevi za različne domače živali, ovce, prašiče, koze, celo sviloprejke so gojili. 
Boriji, ki so še danes v uporabi
Čemu so služile shrambe in skednji, nam je bilo jasno, posebej zanimiva pa je bila vinska cisterna, ki je imela na zunanji strani hiše pipo. Morebiti si je vsak, ki je bil žejen, lahko kar sam postregel. Še dobro, da so bile hiše grajene tesno skupaj in se je potem do postelje nekako že zvalil.  
Le village des Bories
Med povratkom so se otroci zabavali, lovili in pot jim je hitro minila. Odpeljali smo se naprej proti Fontaine-de-Vaucluse. Robi je iz široke ceste kar naenkrat zavil na ozko enopasovnico, ki je mimo travnika peljala nekam v goščavo. Nasproti nam je pripeljal terenec, kar ni dajalo ravno dobrih obetov. 
Cisterna za vino
Robi je trdil, da tudi ta pot pripelje prav. Ja, itak. Garmin. Obrnili smo in se vrnili na glavno cesto. Tudi sedaj je bila pot skozi vasico na poti malo bolj ozka, spust proti sami vasi pa strm in zavit. Toda vseeno je šlo brez težav. Peljali smo skozi vas, čez reko Sorgue in zapeljali na počivališče za avtodome. 
Pogled skozi režo
Bilo je kar polno, le ob cesti je bilo še dovolj prostora. Pa tudi nam ni dišalo, da bi celo noč poslušali mimo vozeče avtomobile. Zato smo malo kombinirali, slišali nekaj dobronamernih pripomb francozov in nato parkirali v bližini izhoda. Čas je že bil, da smo spraznili kasete in napolnili vodo. 
Zid borija
Ob naših aktivnostih je luč dneva počasi ugasnila. Robi je bil navdušen, da bo v vasi lahko gledal nogomet, pa se je vrnil z dolgim nosom, saj francozov v tej vasici žogobrc ni ravno zanimal. Le v enem lokalu je gorela televizija s pravim programom, pa še ta je bila zaprt. 
Racak
Tako je bil obsojen na večerni klepet z nami in dokaj zgodnji odhod v posteljo. 


FONTAINE-DE-VAUCLUSE, ORANGE, CHATEAUNEUF DU PAPE, AVIGNON – 28.4.2010 – Zjutraj smo še malo okupirali oskrbno postajo in ob tem opazovali, kako so se nekateri odpeljali skozi dvignjeno zapornico. 
Grad nad Fontaine-de-Vaucluse
Pa nas niti gorenjsko srce ni preveč bolelo, ko so jo končno spustili. Tri evre pač ni pretiran znesek. Postali smo ob reki, opazovali race in ribiča, potem pa odšli do mostu čez reko Sorgue in se ob njej napotili mimo številnih prodajaln spominkov proti izviru. 
Francosko divje jezero
Hoje je le za nekaj minut, fontana pa je, kot je ugotovil pred leti že Dave, dejansko francosko Divje jezero. Voda namreč iz globin privre v jezerce pod visoko steno in od tam teče že kot prava reka navzdol. Posedeli smo ob jezeru, opazovali ptice, ki imajo gnezda sredi stene in uživali v miru. 
Otroci nad jezerom
Do sem se res izplača priti zjutraj, preden se usujejo na razgledišče hrupne množice. Ljubljančan, naš stari znanec, nam je kasneje povedal, da je bila čez dan takšna gneča, da do jezera sploh niso šli. Ob povratku smo šli do tovarne papirja Moulin a Papier Vallis Clausa. 
Reka Sorgue
Prvi del prikazuje izdelovanje papirja na enak ročni način, kot so ga izdelovali v 15. stoletju. Drugi je seveda trgovina z vsem mogočim, natisnjenim na bolj ali manj ročno izdelanem papirju in nekatere druge pisarniške potrebščine. 
Moulin a Papier Vallis Clause
V vasi sem na hitro skočil še do cerkvice, glede na kip pred njo in tudi v njej, verjetno posvečeno sv. Juriju. Torej se ne spodobi, da bi šel kar mimo. Na izhodu iz parkirišča smo denar stisnili v roke Francozu, ki ga je namesto nas porinil v režo avtomata in odpeljali pod visokim mostom proti mestu Orange. 
Višina ne bo problem
Peljali smo proti centru mesta, mimo vojašnice tujske legije in parkirali na trgu v neposredni bližini antičnega gledališča. Pogled na parkirni avtomat nas je spomnil na Gordes. Odtipkali smo iste številke in že smo imeli v rokah listke za parkiranje. Smo se pač naredili…Francoze. 
Orange
Mimo gledališča (Theatre Antique) smo šli skozi mesto čez trg republike in mimo katedrale Notre Dame de Nazareth proti slavoloku zmage (Arc de Triomphe). Nas je kar navdušil, ohranjenost podob na njem pa presenetila. Posvečen je bil veteranom, ki so osnovali rimljansko kolonijo v sedanjem mestu Orange. 
Arc de Triomphe
Ko so se otroci naletali, smo se hecali, da pojedo preveč žgancev in so ravno oni strgali debelo železno verigo, potem pa šli počasi nazaj proti gledališču. Ostali so sklenili, da gredo naprej, mi z Majo in puncama pa smo zavili v gledališče. Je eno najbolje ohranjenih v Evropi. 
Imperator nad odrom antičnega gledališča
Zgradili so ga v začetku krščanskega obdobja na naravni vzpetini Colline-St-Europe. Sprejel je do 7000 gledalcev, ki so sedeli glede na družbeni položaj. Nad gledališčem je bil razpet baldahin, ki je gledalce ščitil pred dežjem in soncem. Nad odrom je kip imperatorja cesarja Avgusta. 
Gledalci prihajajo
Na odru so igrali tragedije, komedije in pantomimo. Zgodovino gledališča skozi čas pokaže film. Nas je predvsem presenetilo, da je znotraj njega v 16. stoletju zrasla prava naselbina, kjer so živeli revni prebivalci. Šele v 19. stoletju so hiške počasi začeli rušiti in odstranjevati eno za drugo. 
Tribune
Hkrati se je tudi začela obnova gledališča, ki danes spet kaže svojo nekdanjo mogočnost. Ob gledališču ležijo ostanki templja. Punci sta že na vhodu dobili knjižici in barvice in z Majo so med sprehodom po preteklosti reševale naloge. 
Musee Municipial
Ogledali smo si še novo multimedijsko predstavo, ki tudi s hologrami prikaže zgodovino gledališča od časa Rimljanov do danes, ko na odru večkrat nastopijo tudi sodobne glasbene skupine. Iz gledališča smo odšli čez cesto v muzej (Musee Municipial). 
Antični fragmenti dajo misliti
V njem je predstavljena zgodovina mesta Orange v umetnosti, v eni izmed sob je možno tudi videti, kako so nekoč tiskali na blago, v oddaljeni sobi pa so kamniti fragmenti in ostanki mozaika. Mimo gledališča smo se vrnili na parkirišče in odpeljali proti vasici Chateauneuf-du-Pape. 
Vinorodna dežela
Ob vožnji mimo številnih vinogradov smo najprej mislili, da so francoski vinogradniki pač leni, potem pa ugotovili, da imajo kamni, ki povsem prekrivajo tla pod vinskimi trtami svoj pomen. Odbijajo namreč sončno svetlobo. 
Chateauneuf-du-Pape
Preden smo prišli do vasice, smo zavili do Chateau des Papes, ruševine papeške palače, katera je v največji meri zgorela v 16. stoletju v verskih vojnah. Dostop je mimo obokanega vhoda in po ozki cesti. Preostanek naše odprave je tu ravno mlaskal svoje kosilo. 
Chateau des Papes
Mi smo se ustavili le za pogled na ostanke palače, vas in ravnino naokoli. Vzpetina je namreč prvovrstno razgledišče. Potem pa odpeljali navzdol in parkirali na brezplačnem parkirišču pri mestni hali, nad bazenom. 
Pogled na ostanke palače iz vasi
Ko smo pojedli, smo se začeli usklajevati. Robi in Andrej sta malo krožila po vasi in na koncu zatrjevala, da sta itak mislila priti ravno na to parkirišče, da pa sem ju jaz zmedel. Ja, pa jade. Vas je središče vinarstva in skoraj vsaka hiša ima vinsko klet in ponuja degustacije. 
Koliko da stane najcenejše vino? A se hecate...
Robi je tu prišel na svoj račun. V Lidlu je zatrdil, da se vino po dva evra tam ne kupuje. V redu. Tako smo otmeno uleteli v eno od vinskih kleti in kot pravi poznavalci nakazali, da bi radi degustirali. Ženska se je nasmehnila in nam pod nos porinila seznam vin s cenikom. 
Muzej vina
Cene so se začele tam nekje okoli 30 evrov za buteljko. Nas je kar izstrelilo ven. Mimo parkirišča smo odšli do muzeja vina. Najprej smo mislili, da je vse skupaj samo komercialni nateg, potem pa ugotovili, da je v hiši res predstavitev pridelave žlahtne pijače in oprema za gojenje, obiranje in predelavo vina. 
Sodčki
Na steni je bil zemljevid vinorodnih dežel. Na našem območju sta bili dve. Yugoslavie in Croatie. Kam spadamo, se lahko vsak odloči sam. Seveda se tudi muzej izteče pri zloženih buteljkah, le da so bile cene nekaterih precej bolj razumne. Malo smo degustirali, nekaj malega kupili in se vrnili do avtodoma. 
Iz sodov gre v litre, lavindi undi litre, litri, litrula vindijo, oj, litri, živijo...
Naš naslednji cilj je bil Avignon. Pot ni bila dolga. Peljali smo proti znanim koordinatam, ob mestnem obzidju in mimo mostu Pont St-Benezet ter zavili čez Rono na otoček Piot. Takoj ko je bilo možno, smo zavili desno in na majhnem parkirišču parkirali. 
Degustacija
Table ni bilo nobene, torej bo že v redu. Ker smo želeli ujeti ogled papeške palače, smo drugim le pomahali z uro in pohiteli naprej. Čez most, levo in potem sledeč smerokazom. Čisto enostavno. Pripeljali so nas do Place du Palais. 
Avignon
Palača je bila še odprta, na vhodu pa smo na naše presenečenje srečali znanega Ljubljančana, ki je kupoval karte. Svet je res majhen, Provansa še bolj. Papeži so iz Vatikana pribežali leta 1309, vanj pa so se vrnili 1377. V Avignonu so ostali le še protipapeži, dokler ni leta 1403 še Benedikt Xlll. pobegnil iz Avignona. 
Papeška palača
V slabih sto letih so zgradili najprej staro palačo (Palais Vieux), Klemen Vl. pa še novo palačo (Palais Neuf). Papeški dvor je v 14. stoletju pomenil za Avignon in okolico središče umetnosti in učenja. Ogled smo začeli seveda v zakladnici. Bila je prazna. Kaj pa drugega. 
Kapela Saint-Jean
Duhovščina in financiranje vojn v Italiji sta bila draga, zato so vreče z zlatniki vztrajno kopnele. Pogledali smo si s freskami prekrito kapelo Saint-Jean, se čudili veliki kuhinji, katere streha je en sam dimnik, šli skozi papeževo sobo in iz terase občudovali pogled na mesto pod nami. 
Palača je danes prazna
V eni od sob so bili portreti papežev, šli smo še čez veliko kapelo, potem pa spet pod sončno svečavo. Palača je ogromna, toda bolj ali manj prazna. Ko smo malo pred sedmo prišli spet na trg pred palačo, je bila katedrala Notre-Dame-des-Doms najbližja. 
Place du Palais
Zavili smo vanjo in ravno, ko sem stopil v zakladnico, kjer hranijo mašne plašče, monštrance in relikvije, je pristopil duhovnik in vprašal, če je še kdo notri. Nak, a ja kakšen problem? Ja, ob sedmih zapirajo. Ali lahko samo še deci pokažem ta blišč? Itak. Prijazno. 
Papeži
Pa me je slišala le Ajda. Hitro sva šla še enkrat čez lekcijo cerkvenega bogastva, potem pa skozi cerkveno ladjo stopala proti izhodu. Nuna nas je pri stranskih vratih spustila iz zamreženega vhodnega dela. Kam sedaj? Desno so vrtovi Rocher des Doms, kjer naj bi menda nekoč pohajali papeži, gremo torej tja. 
Notre-Dames-des-Doms
Pa se nam niso zdeli nič posebnega. Ko smo se na drugi strani že spuščali proti reki, smo ugotovili, da je prehod na obzidje zaprt. Torej moramo nazaj. Prav. Na Place du Palais smo kupili sladoled, potem pa stopali proti Place de l'Horloge in mimo mestne hiše z značilnim stolpom že obračali nazaj proti obzidju. 
Cerkvena zakladnica
Skozenj smo zlezli čez enaka mala vrata, kot ob prihodu. Smo pač bolj skromni in v mesto prihajamo in iz njega odhajamo potiho in brez blišča. Prečkali smo cesto in se ob vodi sprehodili do Pont St-Benezet oz. Pont d'Avignon, mostu, ki naj bi ga leta 1177 začel graditi pastir Benezet, dokončan je bil leta 1185. 
Vrtovi Rocher des Doms
Most je bil izjemno pomemben, saj je bil edini prehod čez Rhono med Lionom in Sredozemljem. Toda ni mu bilo usojeno, da bi stal prav dolgo. Že leta 1226 ga je Louis Vlll. podrl tri četrtine, po obnovi pa ga je večkrat vsaj delno odnesla visoka voda. 
Pogled na Villeneuve-les-Avignon
V 17. stoletju so njegovo obnavljanje opustili, legendaren pa je postal predvsem zaradi pesmice Sur le Pont d'Avignon. Dotaknili smo se ga, potem pa odšli ob obali in se čez prometno cesto morali narediti kar malo Francoze, da smo prišli na most, ki je danes neprimerljiva konkurenca srednjeveškemu. Seveda po prehodnosti čez reko, po znamenitosti mu ne seže niti do gležnjev. 
Pont St-Benezet
Prijatelji so si mesto ogledali bolj na izi in v tem stilu smo se tudi odpeljali naprej. Cilj je bil Remoulins. Vasica leži v neposredni bližini znanega akvedukta Pont du Gard. Pred mostom čez reko Gardon, je parkirišče, kjer je možno prespati. 
Sur le Pont d'Avignon
To se je videlo, saj je bilo na njem že nekaj avtodomov. Parkirali smo in poklepetali z Nemcem, kateremu se je čez obraz razlezel nasmeh, ko je videl, da ga končno nekdo razume. Ko smo izvedeli, da sta se parkirišči pred mostom podražili v zadnjem času za trikrat, smo začeli kombinirati, kako bi si prihranili ta strošek. 
Še en dan se poslavlja
Da bi plačali 15 evrov za tiste pol ure, kolikor potrebuješ za ogled, se nam je res zdelo pretirano. Končno smo odločitev prepustili jutru.  


PONT DU GARD, TARASCON, LES BAUX-DE-PROVENCE – 29.4.2010 – Zjutraj smo se na svežem zraku najprej pokazali trije mušketirji in ugotovili, da bom še najtežje prišel iz parkirišča. 
Pont du Gard
Zato sta se Robi in Andrej s kolesi odpeljala do Pont du Garda, da si ga ogledata in preverita situacijo s parkirišči. Jaz pa sem bil določen, da najdem pekarno in vsaki posadki dostavim dve bageti. Ni mi bilo potrebno daleč hoditi. 
Rimljanski akvedukt
Težavo sem imel le priti čez cesto. Ko sem že imel zeleno na semaforju, so vozniki svoje jeklene konjičke še kar porivali čez prehod za pešce z nezmanjšano hitrostjo. Najprej sem si mislil, pih, Francozi, potem pa ugotovil, da je dejansko semafor samo na eni strani ceste. Sedaj sem prejšnje misli lahko samo potrdil. 
Akvedukt je bil del vodovoda med Source d'Eure in Nimesom
Ko smo pozajtrkovali, je izvidnica že prišla iz opravljene naloge. Pont du Gard ogledan, parkirišča draga, gremo. Naša posadka se je razdelila na ostala avtodoma, Robi in Andrej sta nas odpeljala v bližino znanega akvedukta. Res nas je pogled na mogočno gradnjo nad reko Gardon presenetil. 
Po vrhnjem delu je tekla voda
Sprehodili smo se ob njem na drugi breg, saj je bil glede na jutranje sonce od tam pogled še lepši, potem pa ob povratku z otroci in babico odšli do vrha akvedukta. Nanj se seveda ni dalo, videli pa smo, kje je voda skozi tunel pritekla do akvedukta in potem tekla čezenj. 
Antična mojstrovina
Na vratih, ki so preprečevala dostop, so pustili linico, da se je dalo narediti lepo fotko. Šli smo še do razgledišča, potem pa spet navzdol. Do vrha akvedukta smo se vzpeli tudi na drugi strani, vendar pogled tu ni bil tako zanimiv. 
Reka Gardon
Spet smo se spustili nazaj do starodavnih oliv, jaz sem šel naredit še nekaj fotk, ostali pa proti kraju, kjer smo bili domenjeni s šoferjema. Ko je pripeljal Robi, smo bili pripravljeni. Jaz sem odprl vrata, ostali pa so eden za drugim hitro poskakali noter. Rekordni pit stop. 
Stari del mesta Beaucaire
Pri Andreju ni šlo tako hitro, saj je imel vrata zaklenjena. Pa, saj ni bilo gneče na cesti. Vrnili smo se na parkirišče in kaj kmalu odpeljali proti Tarasconu. Jaz sem le vozil zadaj, navigacije nisem niti pripravil, saj nas vendar vodi Garmin. Ko smo prišli v mesto, sem opazoval nizke cene goriva. 
Slepa ulica
Škoda, ker se Robi nič ne ustavi. Pred kanalom Rone (Canal du Rhone a Sete)  Robi ni zavil čez most, temveč v stari center mesta. Ja, Garmin, itak. Vijugali smo med železnimi ograjami in vedno dlje kot smo lezli po ulici, vedno več ljudi ob cesti se je držalo za glavo. 
Spremstvo
Ko smo se ustavili, sem pogledal v ogledalo in za seboj zagledal modre lučke. Police Municipale. Hodila sta do vsakega od nas in razlagala nekaj takšnega, kot da nas bosta skušala spraviti ven. Robi je odpeljal naprej, Andreja pa je hotel policaj obrniti v prečno ulico. Ja, pa jade. 
Police Municipale
Zarolati sedemmetrsko zverino v ozki ulici za 90 stopinj. Neizvedljivo. Med tem, ko je tudi policaju postajalo jasno, da ne bo šlo, je prišel še drugi in poročal, da se je Robi prebil skozi. Torej gremo naprej. Saj je kar šlo, avtomobilov nasproti na srečo ni bilo, saj je bilo prostora med železnimi količki ravno za nas. 
Nekje tu notri bi se skoraj zagozdili
Cesta se je razširila v manjši trg, možnost naprej je bila levo skozi ožino. Šlo je na tesno, vendar je. Ko sva pripeljala naprej do obzidja, je policaj prišel za nama in se držal za glavo. Ni si mislil, da nama bo uspelo. Ko je Andrej omenil Garmina, je samo še bolj zmajeval. 
Beaucaire
Ko pa mu je omenil ozke ulice, je le rekel »Welcome to France«. Itak. Odredil je, da gremo levo in tako sva tudi naredila. Ter čez nekaj deset metrov prišla do križišča. Naprej in levo slepa ulica, desno podvoz, višina 2,8 metra. Na srečo se je dalo obrniti. Policistu je bilo nerodno in se je opravičeval, a kaj se more. 
Grad Beaucaire 
Sedaj sta policista vozila pred nami, spotoma smo pobrali še Robija in vozili za njima vse okoli starega dela mesta do parkirišča pri areni. Policistoma smo v zahvalo ponudili slovensko pivo, pa ga nista hotela vzeti. Saj ga lahko kasneje…ne, ne moreva z njim na postajo. Ma, potem pa merci in adijo. 
Maja in Robi
Odšli smo do gradu, se vzpeli proti vrhnjemu delu, ki pa ga je oskrbnik ravno zaklenil. Siesta. Mene je bolj motilo nekaj drugega. Namreč to ni bilo niti mesto, niti grad Tarascon, kamor smo bili namenjeni. Zašli smo v ožine mesta Beaucaire, ki je na drugi strani reke in policista sta nas, ko smo omenili grad, pripeljala seveda do njihovega. Gremo torej dalje. 
Grad Tarascon
Sedaj sem vodstvo prevzel jaz, navigiral do bencinske Total s poceni dizlom (1,12) in naprej proti Roni. Ko smo pripeljali čez njo, je bilo treba le še zaviti levo in že smo bili pri gradu Tarascon. Grad je zgrajen na strateškem položaju ob reki. 
Park na dvorišču gradu
Sprva so ga naredili iz lesa in kamenja, leta 1400 pa so Ludvik ll in njegovi sinovi zgradili mogočen grad. Ta je v teku zgodovine služil različnim lastnikom kot renesančna palača, v 18. stoletju pa so ga spremenili v zapor. Leta 1932 se je pričela obnova, ki mu je prinesla stari sijaj. Seveda bolj zunaj, saj je znotraj prazen. 
Soba galej
Spet so se ostali odločili, da gredo dalje, Maja in babica kuhat kosilo, jaz pa z otroci prisluhnit zgodovini med hlad visokih zidov. Sprehodili smo se skozi park s poskočno vodo in čez vhodni mostič prišli do glavnega dvorišča. 
Grajske sobane so prazne
Sobe v gradu so danes bolj ali manj prazne, na stenah so slike, natisnjene na plastificirano platno, ki pred očmi obiskovalcev slikajo življenje v srednjem veku. Le po napisih je možno razbrati, čemu je posamezen prostor nekoč služil. No, pri stranišču niti ni bilo potrebe po posebni razlagi. 
Prav nič kraljevski skret
Sicer pa smo šli skozi kapelo, dvorano za žure, kraljevi salon, spalnico kralja, sprejemno dvorano. Najbolj zanimiva je seveda streha, iz katere je odličen pogled na mesto Tarascon, Rono in mesto Beaucaire z gradom na drugi strani. 
Grajska streha
Zanimivo je, da je cela streha pohodna, ob robu pa je med prekladami možno med nogami gledati tla 48 metrov nižje. Vrtoglavo. Ob spustu smo šli še v sobo galej, kjer so na stenah grafiti gradu in galej, pokukali, kje so bili zapori, nato pa na parkirišču trkali in spraševali, če je kosilo že pripravljeno. 
Tarascon
Polnih želodčkov smo se odpeljali po sledeh prijateljev. Navigirali smo proti vasici Les Baux de Provence. Vzpenjali smo se do vasi in peljali mimo. Ko sem bil že malo skeptičen, če nismo predaleč, smo na levi zagledali parkirišče, Robi in Andrej sta bila že tam. 
Predverje vinske kleti
Ker so bili šele pri kosilu, smo mi čas izkoristili za obisk vinske kleti Caves de Sarragan v bližini. Oči so nam skoraj izpadle, kaj takšnega se splača videti. Pa ni bilo toliko sodov ali buteljk. Dvorišče pred vinsko kletjo in sama klet sta namreč vrezana v skalo. 
Caves de Sarragan
Tako imaš občutek, kot bi prišel izpod stropov visoke katedrale v mogočno podzemno votlino. Čeprav nas gostilničar sprva ni prav preveč opazil, se je kasneje le toliko potrudil, da nam je ponudil v degustacijo merlot in rose. Tudi Ajda je v prvega pomočila jezik, pa se le skremžila in mi vrnila kozarec. 
Kroniki
Vsekakor so ženske rose povsem skritizirale z oceno »kot vodeni sok«, tako da je v vrečki z nami nazaj na dnevno svetlobo potovala steklenica merlota. Katero izbrano vino imajo v velikih cisternah v votlini, pa tako ali tako nismo izvedeli. 
Cisterne za vino
Z Robijem smo se peš odpravili proti vasici, Andrej pa nas je kmalu prehitel s kolesom. Šli smo mimo Cathedrale d'Images in se vzpeli v vasico. Ozke ulice so se nam takoj priljubile. Vzpenjali smo se proti vhodu v grad. 
Les Baux de Provence
Robi je malo kolebal, pa smo ga z Matevžom prepričali, da si gremo vsekakor pogledat trebušeje. Otroke smo si posojali tako, da smo ubodli najboljšo kombinacijo za vstopnino, pobrali avdio vodiče in pri trebušejih srečali Andreja. Dva kao viteza, sta uganjala norčije. 
Živopisane ulice
Jaz sem se sprehodil po razgledni skali mimo spomenika Charlounu Rieu. Pod skalo se začenjajo vinogradi in oljčni nasadi. Nekoč so tu rasle predvsem oljke, potem pa jih je v dveh zmrzalih prejšnjega stoletja pomrznilo 80 odstotkov. Zato so lastniki izpraznjen prostor zasadili z vinogradi. Sedaj se oljke vedno bolj vračajo na ravnice okoli Chateau des Beux de Provence. 
Trebušeji
Glumača sta ob mojem povratku iz množice izbrala ravno Alenko. Prikazala sta, kako si zamišljata samoobrambo. Seveda je vse izpadlo precej hecno, predvsem pa je bila Alenka deležna bučnega aplavza. Viteza sta si sedaj vzela malo odmora, mi pa smo šli na sprehod mimo oblegovalnih naprav po gradu. 
Prva lekcija samoobrambe
Otroci so na vhodu dobili knjižice in svinčnike in so med letanjem po gradu iskali črke. Ostali smo se raztepli in raziskovali ostanke nekdaj mogočne utrdbe. Zlezli smo na prvi in drugi stolp, pri čemer je vzpon kar malo zahteven, saj so stopnice v mehki kamnini nekje že močno zlizane. Ali od kovinskih špičakov srednjeveških vitezov ali podplatov številnih obiskovalcev današnjega časa, ne vem. 
Naprave za obleganje
Kapela, bivalni prostori, klet, cisterne za vodo in golobnjak, marsikaj je bilo za videti. V osrednjem delu je bila včasih vasica z obrtniki in kmeti. Od hišk v teku časa seveda ni nič ostalo. Med našim raziskovanjem sta glumača končno pričela pripravljati trebuše in izstrelila vodni balon. Danes so gledalci ploskali, pred davnimi leti pa bi grajska gospoda, oblegana z vodnimi bombami, po tleh popadala kvečjemu od smeha. 
Trte in oljke
V kapeli smo si pogledali film -  znamenitosti Provanse iz zraka, nato pa že zastavili korak proti izhodu. Med spustom skozi vasico smo spet šnofali po izložbah številnih prodajalnic spominkov, potem pa sopihali proti parkirišču. Nenavadne skalne oblike vse okoli, so nas ponovno navdušile. Next stop - Arles. 
Grad je danes v razvalinah
Med vožnjo proti temu provansalskemu mestu, sem se za minuto ustavil na parkirišču pri samostanu Montmajour. Ura je bila pozna, dostop zaprt. Pa je bilo vseeno zanimivo pogledati zunanjost benediktinske opatije iz 10. stoletja. Ker so ostali ušli naprej, nas je navigacija vodila proti počivališču v Arlesu. 
Majhne linice so golobnjak
Videl sem sicer avtodome na parkirišču, vendar mi sprva ni bilo jasno, kako do njih. Zato sem zavil ob Roni in peljal mimo avtobusne postaje. Glej, saj so tam spredaj tudi avtodomi. Ko sem prišel bližje, sem ugotovil zmoto. Cigansko naselje. 
Izpolnjevanje nalog
Za mano sta prišla tudi Robi in Andrej, ki sta me čakala v enem od krožišč. Sem tako šibal, da ju sploh nisem opazil. Ker nam okolica ni dajala ravno dobrega vtisa, je sledil obrat in povratek mimo parkirišča, pod Porte de la Cavelerie in naokoli proti parkirišču z avtodomi. 
Majolke na ulicah Les Bauxa
Dejansko okoli riti v varžet. Prostora je bilo ravno še prav. Ko sta se odpeljala dva osebna avtomobila, smo vsi lahko parkirali skupaj. Ob tem nas je takoj pozdravil Francoz, ki se nas je spomnil iz Fontaine-de-Vaucluse. Bo n' žur, smo odgovorili. Pa res pravega zvečer ni bilo. 
He's got the whole world in His hands...
Najprej smo si izprašali vse možne prekrške, ki smo jih v teh dneh naredili na cesti, potem pa sedli na zid ob avtodomih in med tem, ko so otroci gledali risanke, klepetali do onemoglosti. 
Samostan Montmajour


ARLES, AIGUES-MORTES, CAMARGUE – 30.4.2010 – Jutro se je takoj po zajtrku začelo z iskrenjem. To se je stopnjevalo do poka. Jah, puberteta. Z zamudo smo odšli, potem, ko se je dim razkadil, za ostalimi. Čez Porte de la Cavalerie proti areni. Sprehodili smo se mimo nje, kukali, kjer se notri kaj vidi. 
Arles
Pa niso bile kovinske tribune videti prav nič privlačne. Ujeli smo prijatelje in pogledali, kaj piše na pojasnili tabli. Potem pa mimo antičnega gledališča zakrožili po mestnih ulicah nazaj proti avtodomom. Nekaj časa je trajalo, da smo se vsi zvrstili na oskrbni postaji, potem pa že peljali iz mesta in naprej na jug, proti pokrajini Camargue. 
Amfiteater
Ob cesti so bila številna riževa polja, nekatera še prazna ali z le prvimi nežnimi bilkami, sem in tja pa je kje riž že prav konkretno poganjal. Zavili smo proti kraju Aigues-Mortes ali mrtve vode po naše, pred njim napadli lokalni market in nato navigirali čez most do počivališča za avtodome. 
Antično gledališče v Arlesu
Cena 12 evrov nas je obrnila, spustili smo mimo gasilno vozilo na nujni vožnji, se strmo vzpeli nazaj na most in peljali ob mestecu do parkirišča, primernega tudi za avtodome na drugi strani. Cena 1,6 evra na uro, se nam je za krajši obisk zdela precej bolj primerna. 
Vožnja ob riževih poljih
Najprej smo se seveda ustavili ob konjih, ki so se pasli na bližnjem travniku. Otroci so jih pobožali, starejšim pa se je eden prav grdo nasmejal. Hej, rumeni zobje niso ravno ogledalo konjske kulture! V mesto smo zakorakali skozi enega od stranskih stolpičev, Maja pa nam je ob tem pripovedovala, da so morali ljudi pred stoletji podkupovati, da so se prišli naselit v ta odročna slana močvirja. 
Aigues-Mortes
Hodili smo po ozkih ulicah, med hiškami, ki so takšne, kot so bile okoli leta 1300, ko so mesto zgradili. Številne izmed njih ponujajo danes takšne ali drugačne spominke, nekatere so spremenjene v restavracije. Pisano življenje mesta se je danes dopoldan žal utapljalo v sivini in dežnih kapljah, ki so občasno padle z neba. Dežniki, ki smo jih imeli s seboj, so kar prav prišli. 
Otroci, če si ne boste umivali zob...
Mimo cerkve Notre-Dame des Sablons ali Naše peščene gospe, smo šli čez Place St-Louis proti Porte de l'Organeau. Z Robijem sva se povzpela po stopnicah pod obzidje in naredila nekaj fotk. Temni oblaki nam niso dali volje, da bi se vzpeli na obzidje, tudi razgled v takšnem vremenu ne bi bil bogvekaj. 
Mestne ulice so skoraj takšne kot v 13. stoletju
Zato smo se ob obzidju in po mestnih ulicah vračali do Porte de la Reine in nazaj na parkirišče. Do njega sva z Majo prišla ravno minuto, preden bi bilo potrebno plačati še drugo uro. Hitro sva vtaknila notri kartico in denar, potem pa pred parkiriščem počakala na Robija in Andreja. 
Notre-Dame des Sablons
Pot nas je vodila nazaj, v smeri Saintes Maries de le Mer. Ob cesti smo opazovali bele konje, videli pa smo tudi znamenite črne bike. Naš naslednji postanek je bil pri Parc Ornithologique du Pont-de-Gau. 
Porte de l'Organeau
Najprej smo naredili kosilo, saj je bil čas že pravi, potem umirili otroke, ki so se igrali po parkirišču in odšli do vhoda. V rezervatu za ptice Pont-de-Gau živi večina vrst  camarških ptic. Dvakrat na letu pa se tu ustali še okoli 350 vrst selivk, ki potujejo na jug oziroma sever. 
Plamenci
Glavna atrakcija pa so seveda Flamingi ali Plamenci, ki jih je v Camargueu okoli 10.000 parov. V parku je več poti, glavni sta desna, ki je dolga tri kilometre in je za navadne smrtnika zaradi velikega števila različnih vrst in predvsem Plamencev bolj zanimiva. Leva je dolga štiri kilometre in so jo ob našem obisku ravno urejali. 
Tri gracije gredo po svoje
Mimo kletk s sovami smo prišli do lagune Marais A. Lamouroux, kjer je bila največja skupina Plamencev. Lahko smo jih opazovali čisto od blizu, se smejali njihovi nenavadni hoji, navijali ob razburljivem kreganju in se čudili, kako veliki so med letom. Ne vem, koga bi te graciozne ptice pustile ravnodušnega. 
Špetir
Na otočku na drugi strani je stalo drevo, polno ptic. Vrsta čapelj je verjetno gnezdila v vejah precej suhega osamelca. Šli smo okoli Marais de Pont de Gau in opazovali galebe in številne druge ptice, ki so bodisi krožile okoli nas ali pa pristajale v trsju. 
Jumbo
Ko smo prišli do točke, kjer se je možno vrniti do izhodišča in tako zaključiti krajši del poti, je Andrej sporočil svojo odločitev, da gredo proti avtodomu, mogoče še na kratko proti Saintes Maries de le Mer in potem proti domu. 
Na razpotju
Mi smo imeli še nekaj več časa, pa tudi Alenka je Robiju potarnala, da bi se rada nahodila. Zato smo se od Andreja poslovili in povsem iskreno zatrdili, da nam je bilo v družbi njega in njegove družinice zelo prijetno. Pomahali smo si z upanjem, da se kmalu spet kaj vidimo. 
Tič
Na daljši poti so nas table prepričale, da bo potrebno ravno v obratno smer, kot jo je kazal zemljevid, ki smo ga dobili na vhodu. Izgleda, da so z obnovo velike lagune Marais de Gines tudi obrnili smer. Pot bi ne bila pretirano zanimiva, če nam ne bi družbo delale in norčije uganjale nutrije. 
Trstičje
Sprva smo mislili, da so bobri, potem pa po obliki repa ugotovili, da bo to neka druga žival. Najbolj hecno je bilo, ko smo stali ob luknji v tleh, pa je iz druge strani poti mimo nas prišibala nutrija in se zapodila vanjo. Nič ne boste stikali okoli moje hiške, si je verjetno mislila. 
Počitek
Videli smo sicer tudi kar nekaj ptic, toda povsem brez vsakršnega ornitološkega znanja, smo bili čisto bosi. Lepi tiči pač. In nič več. Je bil pa pogled na veliko laguno Etang de Gines, obsijano s posameznimi sončnimi žarki skozi zlato trsje, prav poseben. 
Je to bober?
Šli smo še do opazovalnice, nato pa ob oprezanju za nutrijami počasi nazaj proti izhodišču. Smejali smo se podgani, ki je pticam kradla hrano in si pogledali male sove. Na pojasnilni tabli pred izhodom smo si še enkrat lahko prebrali vse o razliki med bobri in nutrijami. 
Nutrija
Spet na cesti, smo peljali proti Saintes Maries de la Mer, brez težav našli počivališče za avtodome in tam parkirali. Nihče ni prišel do nas, torej verjetno drži, da kasirajo le zjutraj. Odšli smo na sprehod ob obali in naprej do centra kraja, ki ima ime po treh Marijah – Mariji Magdaleni, Mariji Jakoba (sestra Device Marije) in Marji Saloma (mati apostolov Janeza in Jakoba). 
Na obali pred Saintes Maries de la Mer
Ko so jih skupaj s služabnico Saro, sv. Marto in njenim bratom Lazarjem izgnali po križanju, so z ladjo pristale na tem območju. Tri Marije so tu tudi ostale. Pokukali smo v cerkev, posvečeno seveda Mariji – Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer. 
Sveti kič
V kripti cerkve je kip zavetnice ciganov, Sare, črna Madona. Dostop na razgledno streho cerkve je bil pozno popoldan že zaprt, zato smo počasi odšli nazaj proti obali. Kraj je poln trgovinic, kjer pa so se nam cene zdele višje kot drugje po Provansi, hkrati pa je bila ponudba še posebej kičasta. 
Eglise de Notre-Dame-de-la-Mer
Kar malo razočarani smo bili, saj smo pričakovali prijetno staro obmorsko vasico in po možnosti kakšen pravi ciganski žur. Pa ni bilo nič od tega. Ob povratku se je Živa zaradi papuč zvrnila na obalnih skalah in tako je bilo norenja za nekaj časa konec. Na srečo razen dveh črnic ni bilo hujšega. 
Cerkvena ladja
Tudi ob odhodu iz parkirišča nas ni nihče začopatil, torej smo se mirno odpeljali iz vasi. Sprva smo se vračali proti Arlesu, potem pa zavili v smer proti Salin de Giraud. Mimo nas je drsela nežna camarška pokrajina. Ob cesti so se pasli beli konji, na pašnikih smo spet videli črne bike z mogočnim rogovjem. 
Sara, črna Madona
Glavne ceste so bile široke, stanske malo ožje, a prav nič prometne. Ko smo se peljali iz mesteca Salin de Giraud proti sloviti plaži Piemanson, smo opazili velike kupe soli. Solna industrija tu prav cveti. Soline pa so hkrati tudi področje, kjer se hranijo številne ptice, v daljavi smo opazili Plamence. 
Prošnje
Ko smo se bližali plaži, sem bil navdušen, saj sem mislil, da so pred nami na obali avtodomi. Ko smo prišli bližje, smo videli, da so to prikolice, večina jih je bila vsaj na prvi pogled že precej zjahanih. Presneto, to ne more biti drugega, kot cigani. Kam za vraga smo prišli? 
Le bron, nič živega
Na desni je bilo nekaj avtodomov, toda mivka je izgledala precej sumljivo. Zato smo zavili levo in peljali po utrjenem delu. Prav nič nam zaupanja ni povečal pogled na prvi zakopani avto in čez nekaj deset metrov na še enega, ki so ga ravno tiščali iz sipke podlage. 
Sonce gre spat
Z Robijem sva parkirala ob utrjenem delu, da bi se lažje izkopala ven, če bo potreba. Mene sta skrbela le vreme, saj bi dež precej zapletel položaj in pa sosedje. Avtodomov skoraj ni bilo, vse samo prikolice. Odšli smo do morja, bosa hoja po mivki je bila prijetna. 
Plaža Piemanson
Opazovali smo ribiče z njihovimi dolgimi palicami, nabrali prve školjke, potem pa klepetali pred avtodomoma. Tastari. Mladina se je vrgla v gradbeništvo in začela zidati grad. Dokler seveda nismo odpiskali polčasa in so se morali, čeprav neradi, podrediti otresanju in čiščenju mivke. Ta je enostavno lezla iz vsakega rokava in se jo je bilo nemogoče povsem znebiti. 
Obeti so dobri

SKOK ČEZ AZURNO OBALO – 1.5.2010 – Ponoči sem se enkrat zbudil in pogledal skozi okno. Zvezde na nebu so me pomirile. Dokončno pa me je zbudilo preseljevanje narodov. Bilo je kot v sceni iz filma Dan neodvisnosti, mimo nas so se množično vozile prikolice, ena za drugo. 
Jutro
Prvi maj je bil dan, ko so vse svoje podrtije za naslednje štiri mesece privlekli na plažo, jih tam postavili in tako postali novodobni cigani. Mi smo paru, ki je kazal jasen namen, da zasede naše mesto, v odlični namivkopiširiši francoščini pojasnili, da bosta morala počakati še kakšno uro, kar sta povsem stoično sprejela. Kaj pa je končno ena ura proti štirim mesecem užitka. 
Samota
Z Robijem sva se sprehodila do uvoza na plažo in prešnofala desno stran. Postalo nama je jasno, kaj je mislil Udi. Tista stran je namreč opremljena s tablicami regionalnega parka, na vseh uvozih so suha drevesna debla. 
Sipina
Še zadnjič do morja, malo zakopavanja nog v presenetljivo topli mivki in čakanja, da otroci zgradijo grad do konca. Potem pa čiščenje. Seveda neuspešno, kakšna kila mivke je zagotovo še v luknjah avtodoma pripotovala domov, tako, za spomin. In počasno speljevanje, vožnja po sipini do asfalta in s tem začetek potovanja proti domu. 
Dan D
Bikcev danes nismo uspeli videti, takoj za Salin-de-Giraud smo zapeljali na trajekt, ki nas je za pet evrov prepeljal čez Rono (Grand Rhone). Peljali smo proti Maresillu, ko pa je cesta prešla v avtocesto, je Robi takoj zavil iz nje. Uvijala sva skozi Martigues in nad njim našla pri Cerrefourju najcenejši dizel na poti. Ni šlo prav veliko v tank, toda ceni 1,102 se nismo mogli odreči. 
Beg
Robi je bil končno sit moje razlage, da je avtocesta proti Marseillu brezplačna in me je poslal naprej. Avtocesta je bila res zastonj, za Marseillom smo zavili iz nje in po običajni cesti nadaljevali nad St. Tropezom proti Cannesu po cesti N7. 
Čisto naš grad
Krajši postanek je Robi izkoristil za kuho kave, Maja pa kar za hitro kosilo. Ker sem še malo kompliciral, kje bi šli, je Robi odrinil naprej in napovedal, da se zvečer dobimo v Cremoni. Tudi prav. Pojedli smo, potem pa peljali skozi Cannes, seveda po glavni promenadi, mimo dvorane v kateri se odvija sloviti filmski festival. 
Trajekt čez Rono
Samo še kakšna filmska diva na rdeči preprogi je manjkala. Najraje bi ustavil, poslal ven Majo in gledal, kako bi na videz presenečeno obstala v soju luči in bliskavic. Pa je bil avto premalo eminenten in bi hitro kakšen prepotentnež za mano začel trobiti. Torej naprej. 
Cannes
Peljali smo mimo Antibesa proti Nici, ko nam je nasproti pripeljal znan avtodom. Robi. Haloooo. A so kaj pozabili, da se vračajo? Nismo se uspeli prepričati, gremo pač vsak svojo pot. Mi smo peljali do Nice, sledili tablam proti Mentonu in se tako izognili obalni gneči. 
Palais des Festivals et des Congres
Nad kneževino Monaco smo zavili po cesti navzdol, se na kratko ustavili pri tablah za garažno hišo za avtobuse in avtodome. Ker smo vedeli ceno, smo sklenili peljati dalje. Pa nismo prišli ravno daleč. Je vse stalo oziroma se pomikalo po polžje. 
Promenada v Cannesu je prava slikarska kolonija
Na prvem krožišču še nisem razmišljal o obratu, na drugem že zelo resno, na tretjem se pa itak ni več dalo. Bi moral čez dvojno črto, zraven pa dva resna monaška policista. Ko smo skozi Monte Carlo lezli proti Mentonu, je Maja odkrila razlog. Ni bil zbor delavcev na njihov dan, temveč grand prix starodobnikov. Nekatere ulice so bile zaprte, vse ostalo pa zabasano. 
Ribice
V Mentonu so bila vsa parkirišča, ki smo jih uspeli ugledati polna, torej gremo naprej. Gužva na cesti se je nadaljevala tudi v obalnih mestih Italije, lezli smo do Sanrema in potem pred Imperio obupali. Promet se je sicer malo sprostil, bil pa je čas za večerjo, prostega parkinga pa nikjer. 
Kneževina Monaco
Zavil sem na avtocesto, na prijetnem in lepo urejenem počivališču smo povečerjali, potem pa peljali naprej proti Cremoni. Tam smo parkirali na znanem počivališču, le nekaj minut za nami pa je pripeljal tudi Robi. Se mi je zdelo, da je na avtocesti nekaj časa vozil za menoj. 
Ulice Monte Carla
Oni so ob presenetljivem obratu iskali mesto za kosilo, potem pa so nam bolj ali manj sledili. Poklepetali smo, šli pozdravit Hymer družbo iz Gorenjske, potem pa spat. Vsi, razen Robija, temu je Alenka šele ob štirih zjutraj dopovedala, da bo potrebno v posteljo. 
San Remo


CREMONA, GARDALAND – 2.5.2010 – Jutranje bujenje je še kar dobro uspelo, hitri kvazi zajtrk tudi še nekako. Oblačenje je bilo že bolj težavno. Dobro jutro smo voščili Robiju, ki je jasno kazal, da je bila noč presneto naporna in kratka. Potem pa malo pred osmo uro že hodili proti centru Cremone. 
Ulice Cremone
Od parkirišča za avtodome je oddaljen le nekaj minut, smer mi je bila že izpred tedna dni povsem jasna. Zato smo kmalu stali pred stolnico z najvišjim zvonikom (Torazzo) v Italiji. Vzpon nanj, pa tudi ogled krstilnice (baptisterija) danes ni prišel v poštev, saj se odpreta šele ob desetih. Takrat bomo mi že devetdeset kilometrov proč. 
Baptisterij in Piazza del Comune
Mesto se je šele prebujalo, kar si čutil na vsakem koraku. Sprehodili smo se po trgu Piazza del Comune pred stolnico, nekaj minut prisluhnili slovesnemu vzdušju maše v njej in ob tem na tihem ugotavljali arhitekturne posebnosti cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju. Presežki tako zunaj, kot znotraj. 
Stolnica
Ob vračanju proti avtodomu, smo uvideli, da je Cremona tudi center izdelovalcev violin, k njihovim delavnicam so usmerjale številne tablice. Prisluhnili smo pesmi, ki so jo udarjali zvonovi cerkve sv. Abbondija. Ajda mi je razložila, da igrajo nek kanon. Uf, torej smo res že v letih, ko nas učijo otroci. Hitro gre čas.
Maša
Pomahali smo Alenki in ji zaželeli srečno pot. Potem pa odrinili proti bencinski črpalki. Dizel je bil bistveno dražji kot teden dni nazaj, zato smo bolj varčno natočili, potem pa že drveli po avtocesti proti Peschieri. Na izvozu iz avtoceste sem se tako jezil nad počasnim Nemcem, da sem seveda zašel na cesto proti Veroni in naredil do parkirišča pred Gardalandom ovinek okoli riti v varžet. 
Stranska cerkvena ladja
Pa nič zato, kilometer ali dva več, smo se pa izognili sami Peschieri. Parkirali smo, s puncama sem na hitro zagrabil vse potrebno za današnji krajši obisk parka in kot bi mignil smo že prvič drveli z Mammutom. Seveda je bilo vajo treba ponoviti, nato pa je bila gneča za naš okus že prevelika. 
Ura je čas
Smo odhiteli do Jungle Rapids, kjer smo iz pomenka Hrvatov pred nami izvedeli, da je na Atlantidi prišlo do okvare. Z okroglimi rafti smo se naokoli peljali s poševnookimi navdušenci nekje iz Azije. Debeloriti predstavnici ženskega spola sta se med vožnjo tako hihitali in vreščali, da je bilo bolj zabavno gledati njiju kot okolico. 
Cremona še spi
Ob enajstih se je odprl še preostanek parka. Seveda smo odšprintali do Sekvoje. Je bilo treba, da nam pride malo krvi v glavo. Potem pa smo se še zarolali na čarobni gori in postrelili vse vire energije pri Ramzesu. Umirili smo se ob vožnji z ladjico Corsair, potem pa ugotavljali, da se je tudi v tem delu parka gneča povečala. 
Marija nas gleda
Zato smo se odpravili proti vhodu, Maji sporočili, da bomo postavljen limit dveh ur seveda malo prekoračili in za konec zavili na Atlantido. Je čisto mirno sprejela. Me toliko pozna, da je nekaj takšnega pričakovala. Videli smo, da so zadevo že popravili in med tem, ko so ostali metali denar proč z nakupom polivinila, smo se mi junaško posedli v prvo vrsto. 
Gardaland
Med spusti smo sedeli vzravnano, jaz sem jih celo snemal. Kaj bi nekaj moče, itak gremo domov. In res smo poštempljani priracali nekaj čez dvanajsto do avtodoma. Hitro smo pojedli kosilo, potem pa že peljali proti Veroni. Maja je izgubljala živce, saj bi bila rada čim prej doma, jaz pa sem trdil, da bo tam dizel cenejši. 
Mammut
Končno mi je postavila ultimat, še malo zviranja in tank je bil do Slovenije poln. Seveda je potem nisem mogel prepričati za vožnjo skozi Verono, potrebno je bilo nekaj kilometrov nazaj in na avtocesto. Vse, samo, da je mir v hiši. Vožnja je minila brez zapletov, mirno in zaspano. 
Kdo bo najbolj moker
Edina zabava je bila navigacija, ki me je vztrajno pošiljala proti Gorici in to celo, ko smo bili že tik pred izvozom za Fernetiče. Šele takrat mi je kapnilo, da ji je Maja pozabila ponovno zabičati, da imamo vinjeto. Pa je hotela nekje čez hribe domov. Pa kaj še. 
Delfini
Predzadnji pit stop v Sežani za točenje goriva in na Lomu za odlivanje zadnjih pridelkov. Potem pa brez ustavljanja do Milj. Presneto lepo je bilo spet priti domov.