sreda, 23. februar 2022

Sonce nama je ušlo

Ko sem poklical Boruta, je ta še sedel ob morju in gledal valove. To se sicer ni slišalo preveč obetavno, vendar pa je hitro povedal, da se v kratkem vrača domov. Tako sva se malo po četrti uri že peljala, odločitev je bila … seveda Triangel, kaj pa drugega. Na Ljubelju in nad njim je bilo kljub dokaj pozni uri precej obiskovalcev, na platoju sva komaj dobila mesto. 
Zasledovalci
Stala sva še pri avtomobilu, ko mi je Borut pomignil. Eden od ekstremne ZF serije se je ravno pognal po smučišču navzgor. Ko sem prišel do snega, ga seveda ni bilo več nikjer. Zapel sem smuči, potegnil naprej in Borutu zaklical, da me bo tako ali tako kmalu ujel. Tempo sem imel soliden, verjetno sem lovil dnevno svetlobo. 
Nad plazom
Na vrhu prve strmine sem prehitel nekoga s split bordom, pred zavojem na servisno pot še tri druge turaše. Ustavljal sem se zgolj za fotografijo ali dve. Na mestu, kjer pot pride na vrh plazu sem za seboj videl zgolj še Boruta, vsi ostali so ostali daleč zadaj. Šel sem mimo koče, dodatno motivacijo za hitenje mi je dalo sonce, ki je še sijalo na pobočje pod Trianglom. 
Zadnji sončni prameni
Pa ni nič pomagalo, sonce je zašlo, komaj sem se dobro začel vzpenjati. Videl sem zgolj svetlobo na zahodu, ki je počasi zamirala. Sneg je bil še vedno dokaj južen, zato se je hodilo v redu, psi so dobro držali na strmini. Hitro sem bil preko strmega dela, nadaljeval proti vrhu, do najvišje točke prišel nekaj trenutkov pred Borutom. 
Sonce je šlo spat
Sem rekel, da me boš ujel, sem se smejal. Seveda, če ne prej, ko boš na vrhu, mi je odvrnil. Čas je bil odličen, do vrha sva hodila manj kot 57 minut, kar je moj najboljši čas v tej zimi. Pripravila sva se za spust, pred njim pogledala naokoli, potem pa komaj še odpeljala z vrha. 
Na zdravje!
Zgornji del je bil kucljast, vendar se je dalo še kar v redu peljati. Pod Zelenico pa je bila smuka zelo dobra, hitro sva uvijala do koče Vrtača, pod njo šibala naprej proti parkirišču. Ta del je bil morebiti še najslabši, saj se sneg čez dan ojuži, ponoči pa zmrzne. Z zadnjimi sledovi dnevne svetlobe sva pripeljala do roba snega.
Smuka

torek, 22. februar 2022

Struška (Veliki vrh)

Spet je zapadlo nekaj snega. In spet je bilo nekaj časa. Celo prej sva lahko šla, dan pa je daljši. Kar je prav, saj smo skorajda na robu pomladi. Vsaj kar se tiče temperatur to zagotovo drži. Zato sva klasični Triangel porinila ob stran, odpeljala proti Planini pod Golico. Mahnila sva jo po sankališču navzgor, snega je še zadosti. 
Markljev rovt
Na Markljevem rovtu so otroci uživali v počitnicah, celo manjšo skakalnico so jim starši zgradili. Nad Pustim rovtom, na razcepu, sva zavila proti Belski planini. Dan je bil še mlad, časa dovolj. Hoja po preluknjani smučini ni bila najbolj prijetna, pa vendarle je šlo v redu. Tomaž je vztrajal za menoj, nič se ni pritoževal. 
Korenščica
Dan je bil lep, sončen, brez oblačka. Če so nad planino bile sledi, jih je veter, ki je danes očitno precej prenašal puh po vrhovih Karavank, zametel. Sprva sva komaj vidnim sicer še sledila, potem pa šla po svoje. Ker me je hoja po celem snegu upočasnila, je Tomaž potegnil naprej. Navzgor, pa spet prečno okoli vogala. 
Proti vrhu
In ko misliš, da si že na vrhu, zagledaš novo vzpetino. Čeprav sva na planini pričakovala sunke vetra, je bilo pravo brezvetrje skoraj do vrha. Tam pa je pihalo, včasih si se moral kar opreti na palice, da te ni prekucnilo. Skrila sva se za kontejner radioamaterjev, pripravila na spust. Toplote ni bilo nobene, brez rokavic bi se nama hitro zanohtalo. 
Samotni zavoji
Spet sem bil nekoliko počasnejši, Tomaž me je že čakal na bližnjem vrhu. Takoj, ko sem se spustil prečno navzdol, je odsmučal tudi on. Zavoji so bili malo mešani, veter je puh zgostil, tako, da je bilo treba na zavojih kar malo bolj pritisniti. Kje bolj, drugje manj, od tega je bil odvisen tudi užitek ob smučanju. 
Tomaž
Odpeljala sva mimo planine, po cesti, rodeo, kjer si se zgolj spraševal ali bi zavijal, plužil, šibal naravnost. S ceste sva zavila v gozd, slalom med bukvami do Markljeve planine, kjer je sneg že pomrznil, naprej po cesti in ob potoku proti sankališču. Zapeljala sva skozi cilj. Zadovoljna, končno ena, vsaj malo daljša tura.
Nad Belsko planino

petek, 18. februar 2022

Še štejem?

Čakal sem. Tomaža, da je zaključil s predavanjem o svojem potovanju do Bajkalskega jezera. Zato sva bila nekoliko bolj pozna kot običajno. Če sva hotela ujeti še kaj dneva, nama ni preostalo drugega kot večna klasika. Triangel. Kolikokrat sem bil že to zimo na njem? En, dva, tri … sedemnajstič sem, v takšni ali drugačni družbi krenil s parkirišča. Kdo bi si mislil. 
Proti Trianglu, kam pa drugam?
Pa vendarle je vedno zanimiv cilj, z razgledi, visokimi strminami vse naokoli, prijetno družbo. Ko sva zagrizla v breg kar nisem mogel verjeti. Sneg toplota pobira neverjetno hitro, pred zadnjim sneženjem je bilo pobočje povsem belo, sedaj pa se vidijo skoraj kopne flike. Pretoplo za ta letni čas. Tudi meni je bilo kmalu vroče, kapa in rokavice so pristale v žepih, saj bi se drugače verjetno skuhal. 
Megle nad Šentancem
Tomaž je zavil na servisno pot, zatrdil, da se je tako ali tako splazilo, kar se je imelo za obleteti. Karkoli se je že privalilo po hribu navzdol je teptalni stroj odrinil, po njegovi sledi se je hodilo lahko, hitro, brez težav. Nad Šentancem je ležala debela puhasta odeja, upala sva, da ne bova na vrhu v megli. Pobočje nad Zelenico je bilo seveda povsem prevoženo, kaj drugega tudi ni bilo pričakovati. 
Zelenica
V dobri uri sva bila na vrhu, megle so se sicer podile vse naokoli, vrh Triangla pa je bil brez oblaka. Med tem, ko sem se pripravljal na spust, za Tomaža zanesljivo prepočasi, so se oblački na zahodu barvali vedno bolj rdeče. Še fotografija, dve, potem pa sva odpeljala navzdol. Z vrha je ravno še za silo šlo, po eni smučki med skalami, ki so gledale izpod snega. 
Pogled v ...?
Smuka do Zelenice ni bila slaba, kakšen presežek pa seveda tudi ne. Ujel sem sled teptalnega stroja in se izstrelil do sedelca pri vrhu nekdanje sedežnice. Zavoji proti kotanji, spust do vrha plazu, tam pa po sledeh teptalca navzdol. Je bilo še najbolje, brez kupov naritega snega. Švignila sva mimo koče Vrtača, drvela naprej, z zadnjimi sledmi svetlobe prišla do parkirišča. Za razmigati je bilo več kot dobro. 
Večer

četrtek, 17. februar 2022

Zbudil sem se zgodaj

Zbudil sem se zgodaj. Ne vem, zakaj nisem mogel spati. Mogoče je bilo krivih nekaj avtomobilov, ki so okoli pete ure zjutraj pripeljali na parkirišče. Pomrznjene kolesnice prejšnjega dne so ob vožnji prav pošteno ropotale. Ali pa sem si zgolj želel znova na sneg. Kdo bi vedel. Kakorkoli. Bila je še tema, ko sem stopil po nekdanjem smučišču navzgor. 
Megle
Nisem videl, kakšno je vreme, zgolj hodil sem. Šele na vrhu plazu se je toliko zdanilo, da sem zagledal meglice pod seboj. Nad mano pa je bila jasnina. Na Šentancu ni bilo videti sledi, iz Zahodne grape se je potegnil manjši plaz. Nov sneg torej vseeno ni tako nenevaren, sem se začudil. Na sedelcu pod kočo sem skozi drevje prvič ugledal veliko luno, ki je odhajala spat. 
Luna odhaja spat
Malo višje sem jo videl še bolje, tam nekje desno od Stola je počasi zahajala. Utrujenost prejšnjega dne se mi je poznala, nič posebej hiter nisem bil. Toda, saj se mi res ni prav nikamor mudilo. Skupina pešcev mi je sledila, upal sem, da ne bodo v maniri pravih luknjačev uničili špure. Na začetku strmine sem potegnil, sledeč pristopni smučini, krepko levo, zato sem prišel visoko. Kar je bilo povsem v redu. 
Vzhod
Do grebena sem šel po svojih sledeh prejšnjega večera. Ko sem se vzpenjal do najvišje točke, je sonce ravno dobro vzšlo. Na vrhu sem se odločil, da bom danes odsmučal po levi strani navzdol, zato sem odšel do konca grebena in se na uravnavi pripravil za spust. Pešcev za menoj ni bilo, danes zjutraj nenavadno samotni vrh sem tako imel zgolj za sebe. 
Triangel in Možje
Odsmučal sem navzdol, našel pod Spodnjim plotom še nekaj nedotaknjenih delov, zarisal v njih svoj podpis. Držal sem se blizu gozda, zavil vanj, zadnjih nekaj zavojev pred obvoznico naredil v grabnu. Pogled na levo je razkril, da bi šel naslednjič lahko tudi tja, smuka bi bila še boljša. Švignil sem navzdol, nad plaz.
Megle se prelivajo
Tam sem presenečeno sem videl, da se je megla dvignila. Zato se ni videlo nič. Peljal sem počasi, da ne bi podrl železnega stebra pod Šentancem ali kakšnega od vzpenjajočih. Tudi po plazu je šlo v enakem ritmu naprej, pod kočo Vrtača pa se je megla nekoliko zredčila in zavoji do parkirišča so bili vsekakor boljši.
Nad meglenim morjem

sreda, 16. februar 2022

Noč ima svojo moč

Noč ima svojo moč. Če je polna luna še toliko bolj. In njena svečava, če je le ne zakrivajo oblaki, je več kot primerna, da kaj vidiš. Da se, kot bi te zagrabilo nekaj nadnaravnega, podaš na pot. Ker sem bil že na Ljubelju, sem se zgolj dogovoril z Borutom, da se mi pridruži. Najprej je sicer malo koleba, potem pa ob dogovorjeni uri prišel. 
Vzhod
Luna je komaj dobro vzšla, tam nekje na vzhodu, za Košutico, ko sva stopila na smuči in se podala navzgor. Posamezne lučke so še vijugale po plazu navzdol, srečanj vseeno ni bilo prav veliko. Na razcepu je Borut pokazal na servisno pot, zato sva zavila tja. Seveda nisva bila prva, celotna pot je bila prehojena, tako in drugače. 
Megle
Na zavoju sva znova pogledala navzdol, meglice so se preganjale nad plazom. Svežega snega je bilo nekaj, vendar pa nedotaknjenih pobočij ne več. Zgolj dan po sneženju je bilo že nešteto sledi. Šla sva mimo koče, tudi danes je bila zaprta. Glasovi pred njo, nisva bila sama. Šla sva naprej, pristopna smučina je bila dobra, eden iz znanstveno fantastične sekcije se je kar izstrelil mimo naju. 
Na sedelcu pred kočo
Tudi Borut je tik pred grebenom ušel nekaj korakov naprej. Sam sem zavil bolj levo, odkljukal do mesta, kjer se že vidi k sosedom in nadaljeval proti vrhu. Novi sneg je prekril kopnino na zadnjem ovinku, brez težav sem prišel do najvišje točke. Nisva se obirala, čas za požirek sva si pa že vzela. Da je šlo navzdol bolje in hitreje. Znova prav z vrha. 
Pred grebenom
Smuka je bila v redu, hitro sva švignila mimo koče, Borut je pod sedelcem ob strani ujel še nekaj zavojev v celcu. Sam sem zavil na pobočja pod Osrednjo grapo, kjer pa je bilo že vse zvoženo. Vseeno se je dalo lepo peljati, prav tako, kot tudi po plazu nad kočo Vrtača. Od tam pa je šlo tako ali tako navzdol, vse do parkirišča, hitro kot strela. Luna je vedno bolj sijala.
Triangel

sreda, 9. februar 2022

Kobla

Sam sem si želel nekam, kjer obiskani vrh ni na T(riangel). Predlagal sem vrh na K in na misel mi jih je prišlo nekaj, dvoje zadosti blizu, na koncu smo se odpeljali proti Kobli. Ker se obeta v prihodnje oživitev smučišča, je bilo čas, ko je navzgor še možno s turnimi smučmi, treba izkoristiti. Najprej se je malo zapletalo, ura odhoda se je zamikala, jasno je bilo, da bo smuka po temi, kar Tomažu ni bilo všeč. 
Relikti muzeja žičnic na prostem
Vseeno se je odločil, da ostane pri prvotnem načrtu in gremo z Borutom skupaj. Odpeljali smo se proti Bohinjski Bistrici, parkirali v vasi Ravne. Začetek je bil mešanica kopnega in ledu, nadaljevanje po grifig snegu boljše. Skoraj do vrha druge sedežnice sem prijateljema sledil, potem je nekaj fotografij in spreminjanja stopničke na smučeh povečalo razliko med nami. 
Večer na pobočju nekdanjega smučišča
Ni me motilo, da sem ostal zadaj, sem in tja sem ujel še kakšen posnetek, gledal zaraščanje nekdanje proge. Nanjo je počasi padal mrak, smučali bomo ob pomoči lučk, to je bilo že jasno. Na zadnjem zavoju me je objela noč, prijateljev nisem več videl. Na poledeneli strmini sem snel smuči, udobne stopinje so me vodile naprej. 
Pod vršnim delom
Šele tik pod vrhom so se začele izgubljati, stopnje v poledenem pobočju niso bile tako zanesljive. Prijatelja sta me čakala, za pet minut sta bila hitrejša. Pa saj verjetno nismo podirali kakšnega rekorda, ali pa? Limonce so bile super, še sam sem se pripravil, potem pa smo zapeljali navzdol. Poledenelo pobočje, robniki so vseeno kar dobro prijemali. Od uravnave je bil sneg že boljši za smuko, grifig. 
Na vrhu nekdanjega smučišča
Med mladimi vršički smo vozili kot po bob stezi, pobočja ob drugi sedežnici so bila širša, pred iztekom pa je bilo že treba gledati, da nismo zašli na katero od kopnin. Borut mi je sicer priporočal, da bi smuči krstil na kopni makadamski poti, vendar se nisem pustil prepričati. Še pivo, postanek na železniški postaji, potem pa vožnja proti domu. Saj sploh ni bilo tako slabo.
Zardevanje

torek, 8. februar 2022

In potem znova zjutraj ...

Čudni dnevi so bili to. Kar nekoliko divji. Po tem, ko sem dobesedno sredi noči lomastil po gozdovih nad Kamnikom in celo zlezel v manjšo jamo, sem v zgodnjem jutru z Milj že odpeljal proti Ljubelju. Ob šestih nas je bilo na platoju zgolj peščica, večina peš, sam s smučmi. Seveda pa nisem bil prvi. Komaj sem se dobro začel vzpenjati, z lučko še v temi, ko mi je nasproti pripeljal prvi današnji smučar. 
Prvo zardevanje
Na strmini sta me skoraj dohitela dva pešca, se ustavila in potem ostala zadaj. Kmalu ju nisem več videl, nadaljeval sem sam, zatopljen v svoje misli. Razmišljal sem o detajlih, številu obiskov Triangla, bližnjega in zato tako priljubljenega cilja. Letos sem se po bolj ali manj isti poti vzpenjal že sedmič. 
Bela piramida Vrtače
Nekaj svežega poprha ni prav nič motilo pri hoji, zavil sem na servisno pot, na njenem vrhu uzrl tam za Košuto prvo sled svetlobe, nežno zardevanje na modrem nebu. Luč na izhodišču, belo pobočje nad njim. Na sedelcu pred Zelenico je bilo že zadosti svetlo, da dodatna svetloba ni bila potrebna. Vedno me na tem mestu navduši piramida Vrtače. 
Oblak
Ko sem se zapeljal mimo koče, sem najprej mislil, da še vsi spijo. Potem pa ugotovil, da je trdno zaprta. Sredi tedna pozimi očitno že mora biti tako, pa naj bo petek, svetek ali praznik. Čeprav je bila strmina proti Trianglu trda, je šlo ob robu, kjer je ostal novi sneg, tudi brez srenačev. Za menoj ni bilo videti nikogar, sledi pa so kazale, da je danes nekdo tukaj že hodil. 
Avstrija
Ko sem smuči pustil pri mejnem kamnu tik pod vrhom in peš stopil do vremenske postaje, sem takoj zagledal predhodnika. Stal je na koncu grebena in čakal sončni vzhod. Sam sem se najprej pripravil, potem pa se mu pri občudovanju nove svetlobe pridružil. Centimeter ali dva novega snega je veter odpihnil, snežno podlago pomrznil, smuka je bila trda, tresoča. 
Vzhod
Razmere te dni res niso najboljše. Do koče me je že pošteno pretreslo, pa tudi nižje ni bilo prav veliko bolje. Vseeno sem ob zavojih, sploh pod kočo Vrtača, ugotovil, da na novih smučeh vedno bolj … uživam. Kar je konec koncev tako ali tako najpomembnejše. Še zadnji zavoj, zaključek tik ob avtu. Kaj bi si lahko želel še več?
Osončeni Možje

nedelja, 6. februar 2022

Najdena jama

Zakladi so takšne in drugačne vrste. Nekatere najdemo v sebi, druge v ljudeh okoli nas. Tretji so tisti v naravi. Živa in neživa narava, kot smo se nekoč učili v šoli. Potem pa so še zakladi, ki jih kot otroci iščemo naokoli. Kakšnega najdemo v nebesih, drugega v peklu. In predstava o slednjem, že od davnih časov zakoreninjena v nas, je povezana s podzemljem. 
Iz podzemlja piha topel zrak ...
S svetom, ki je bil neznan, ki se ga je bilo zaradi teme treba bati. Dokler nismo hoteli vedeti, premagali svoj strah in začeli raziskovati čudoviti svet pod nogami. Povabilu v predsobo podzemnega labirinta smo se odzvali štirje pogumni dedci, si nadeli potrebno opremo in prikorakali s parkirišča nekaj metrov do dimnika, ki je izginjal v neznano. 
Začetek zavarovane poti s skico jamskega sistema
Ko sem pogledal vanj, so se mi očala takoj zarosila. Iz globine je pihal topli zrak, kondenziral na strmi vertikalni steni. Zato je bilo prvih nekaj metrov gladkih, stopi drseči, vrv koristna. Spust čez naslednjo stopnjo je bil lažji, skobe so pomagale. Na večji uravnavi se je ob pojasnilni tabli začela zavarovana pot, po polički, zložno navzdol. 
Vstop v "hudičevo" domovanje
Šel sem naprej, prijatelji za menoj, večjih težav ni bilo, da smo bili vedno bolj umazani, je pa tako ali tako jasno. Po zavoju smo bili bližje dnu, zadnjih nekaj metrov je bilo najbolje zapustiti jeklenico in se prepustiti stopničkam, ki jih je nekoč nekdo vsekal v sigo. Hudič? Mogoče pa res. Če je bilo to njegovo bivališče, ga danes ni bilo naokoli. 
Spodnji del poti
Našli smo iskano, se vpisali, pogledali še malo naprej, zgolj nekaj metrov. Jama je dolga nekaj kilometrov, pravi labirint rovov, dvoran, jezer, sifonov. Gorazd, ki jo je pred leti že raziskoval, je želel naprej. Sam sem bil neodločen, Miro in Lars sta želela nazaj na svetlobo. Zato smo obrnili, se začeli po sedaj znani poti dvigati proti površju. 
Jamsko okrasje
Zavarovana pot ni bila težava, čakal pa nas je še izstopni dimnik. Ni bilo čisto enostavno, drselo je, zatikali smo se, toda uspešno izplezali. Umazani, zadovoljni, širokih nasmehov. Hudič nas ni prišel pozdravit. Zgolj pokukali smo v njegovo domovanje, zato se mogoče kdaj še vrnemo.
Trije mušketirji in ena razbita čelada

sobota, 5. februar 2022

Čisto sam

Bila je kar lepa sobota, vendar sem se komaj toliko spravil na sveži zrak, da sem iz trgovine prinesel zajtrk. Če v Ljubljani o svežem zraku sploh lahko govoriš. Ker sem popoldan moral na Gorenjsko, me je začelo vleči na sneg. Da se malo prediham, naredim kakšen korak za zdravje, zavoj za dušo. Ura se je približevala večernemu mraku, bil sem sam, zato je bila smer hitro jasna. 
Ljubelj
Na Ljubelju ni bilo pretirane gneče, nekaj sankačev, sem in tja je kdo prismučal mimo, še več se jih je proti parkirišču spuščalo peš. Naredil sem nekaj fotografij, vedno bolj je bilo temno. Pristopna smučina ali špura po domače je bila do servisne poti zgledna, po njej pa razrita. Nekaj zaradi teptalca, nekaj zaradi pešcev, ki se tukaj tako vzpenjajo, kot vračajo. 
Vremena Kranjcem se jasnijo
Zadnje pobočje pod kočo je bilo že v temi, zapeljal sem mimo in na desni presenečeno opazoval skupinico, očitno tečajnikov, iz ene od bolj južnih, nekdanjih, republik. Potem ko so od koče naredili, glede na sledi, pravi stampedo, so sedaj rili po snegu. Zakaj točno nisem mogel videti, ko sem nekaj kasneje smučal navzdol, jih ni bilo več. 
Rebra
Vzpenjal sem se zložno, brez zaganjanja ali pretiranega hitenja. Saj se mi končno res nikamor ni mudilo. Podlaga je bila trda, toda novi psi so grabili zadosti dobro, da potrebe po srenačih ni bilo. Smuči sem snel nekaj metrov pred vrhom, saj je bila za zadnjim ovinkom kopnina. Hitra fotografija, dve, previden spust na prvo smučljivo uravnavo nekaj metrov nižje. 
Mrak
Gledal sem v temno strmo pobočje proti sosedom. Kar nisem si mogel predstavljati Tomaža, ki je pred dnevi tam doli iskal pobeglo smučo. Prvih nekaj zavojev je bilo solidnih, strmo pobočje nad Zelenico pa trdo in kucljasto. Torej komajda užitno. Povsem druga pesem je bila na plazovih, trd, toda grifig sneg. 
Ko zmanjka snega ...
Kot za dobrim konjem se je za menoj konkretno prašilo, ko sem v soju lučke hitro zavijal proti koči Vrtača. Nič se nisem ustavljal, nadaljeval sem z vijuganjem, zadnjo strmino obšel po plazu. Še zadnji zavoji, povsem solidni seveda, vse do parkirišča. Posebej me veseli, da sva si s smučmi vedno bolj na … ti.
Vrh by Night