Sam ... na Trianglu seveda ne ...

Sam. Saj sem klical okoli, spraševal, vabil. Toda obveznosti, volja, za koga mogoče zgolj napačna konstelacija zvezd nad nami in imel sem izbiro, da ostanem doma ali grem. Sam. Nisem prav dolgo razmišljal. Med vožnjo proti Ljubelju sem ugotavljal, da je snega naokoli vedno manj, melišča kažejo svoja rebra, brez nove pošiljke bo letošnja smučarska sezona kar (pre)hitro končana. 

Prvi koraki

Na platoju sem dobil mesto tik ob snegu, priprave so bile kratke, že sem stopil na pot. Po prvi strmini sem se vzpenjal mimo mladih, ki so uživali v kratkih spustih, polnih smeha in veselja. Sneg, ki je bil v nedeljo tako prijetno omehčan, je zmrznil. Na prvem vzponu je zdrsavalo, ko je tisti nekaj pred menoj zavil proti servisni poti, sem mu mimo mrežne zapore brez razmišljanja sledil. 

Proti servisni poti

In se višje jezil, saj je teptalni stroj zgolj razbrazdal pot, psi so slabo prijemali. Pa vendarle je bilo zanesljivo bolje kot po plazu, sem se potolažil, ko sem videl dekle, ki je do vrha prišla peš, s smučmi v roki. Pri koči se kot običajno nisem ustavljal, lovil sem dva, ki sta ravno dobro zagrizla v strmino Triangla. 

Pod Spodnjim Plotom

Eden izmed njiju je že ob vzponu izvaja prave akrobatske elemente, sam sem bil hvaležen za srenače, ki so dobro držali na trdi podlagi. Sledil sem špuri, ki pripelje tik pod vrh. Še nekaj korakov in že sem stal ob kameri. Z reševalcem, ki je svojega malega psa ravno basal v nahrbtnik, sva spregovorila nekaj prijaznih besed. 

Dekleti na vrhu plazu

Dve, tri fotografije, potem pa sem šibal za sogovornikom navzdol. Ker je obetal postanek pri koči, ga nižje, ko sem švignil mimo, nisem čakal. Zavoji so bili sprva odlični, v grifig snegu, plaz je bil trd. Pod Vrtačo je pa tako ali tako pravo smučišče, če so robniki nabrušeni, v teh dneh drviš kot raketa do zadnjega zavoja pri parkirišču. 

Vrtača in Možje

Dan se že daljša, ob pol petih je bilo še povsem svetlo. Pospravil sem opremo in se odpeljal nazaj proti dolini. Za popoldansko rekreacijo sem z vožnjo vred porabil manj kot dve uri in pol. Super. Toda, sam? Ja, družba bi bila fajn. Toda tudi samemu mi, roko na srce, enkrat za spremembo, ni nič manjkalo. In tudi, bo pa več družbe v novem letu ... 

Pri sosedih je megleno

Z Ajdo

To je bilo pravo presenečenje. Ajda se v preteklih letih ni mogla odločiti, da bi šla z menoj na snežne strmine. Seveda s turnimi smučmi in vso potrebno opremo. Tokrat pa je pokazala veselje in po mirni noči na znanem platoju pod nekdanjim smučiščem sva zjutraj kar zgodaj, še v mraku, stopila proti Zelenici. 

Luna

Zložno sva se vzpenjala, opazovala najprej luno na zahodu, le nekaj korakov višje vedno bolj izrazito zardevanje neba za najinim hrbtom. Dan je prihajal, svetloba je risala detajle. Zavila sva na servisno pot, v današnjih razmerah je bila varna izbira. Po Šentancu se ni vzpenjal nihče, glede na zapis, ki je obetal kopni zgornji del, me to sploh ni presenetilo. 

Jutranja zarja

Še nekaj korakov, zadnja strmina in že se je pred nama zasvetila Vrtača. Dobesedno, saj je obsijana s soncem naravnost žarela. Koča je bila videti zaprta, nadaljevala sva proti vršnemu pobočju in se začela vzpenjati po strmini. Srenači so tu prišli kar prav, Ajda pa je na mestu, kjer ji je spodnja smučka ušla prenizko, kmalu ugotovila razliko med večjimi in malimi krožci na palici. 

Vrtača

Slednji niso dajali nobene opore in kar nekaj truda je morala vložiti, da je lahko nadaljevala po špuri. Ta je bila speljana dokaj nenavadno, ognila se je strmemu delu pod grebenom in prišla na čistino tik pod vrhom. Pri vremenski postaji sva se pripravila za spust, Ajda je vztrajala, da odpelje tudi preko kopnega dela prav z vrha in brez težav ji je uspelo. 

Vzhod

Navzdol je smučala kot raketa, tik za mojimi petami. Pobočje je bilo zvoženo, trdo, odlično se je zavijalo. Švignila sva mimo koče, nadaljevala proti plazu, vijugala po njem navzdol. Pri Vrtači sem začudeno gledal, saj Ajde kar na enkrat ni bilo nikjer. Ko je nekaj kasneje pripeljala, sem se zgolj smejal. Morala se je ustaviti v bližini vzpenjajočega z malim kužkom in ga slikati. 

Pod vrhom

Drvela sva naprej, do zadnjega zavoja na robu parkirišča. Več kot karkoli je bilo vredno navdušenje, zagotovilo, da bova še šla.

Kaj pa drugega ...

Še zadnji lep dan pred prazniki. Toliko sem vedel. In ko se je pokazala zadosti dobra volja, da ga izkoristim na snegu, se seveda ni bilo kaj obirati. Sreča je bila, da je ravno ta dan imel čas tudi Borut, hitro sva se uskladila. Nekaj minut po tretji uri sva že stala na Ljubelju, štartala s platoja. 

Borut

Vse misli o tem, da kar dobro hodiva, nama je pregnal starejši član znanstvenofantastične srenje, ki je tako hitel navzgor, da je komaj uspel pozdraviti. Seveda sva ob tem z Borutom takoj razvila debato, da se mu mudi domov zaradi hude žene, pa o turno smučarskih tekmovanjih. In se ob tem kar tako, na hitro, odločila, da greva po servisni poti. 

Plazovina

Ta je prehojena in zvožena od številnih. Ki morebiti ne vedo, da se je po našem zadnjem obisku v petek zvečer izpod Spodnjega Plota privalil precej velik plaz. Ja, popolne varnosti ni, tudi če je trenutna stopnja plazovne »zgolj« dve. Na Šentancu je lepa cik-cak špura in Boruta je malo zamikala. 

Pod Šentancem

Sam sem bil bolj navdušen, da slediva prvotnemu načrtu, saj je zgolj ta zagotavljal, da ne bova potrebovala lučk. Ko je opazil kopnine pod grebenom, se je Borut strinjal z menoj. Mimo koče sva stopala proti Trianglu. Na mestu, kjer se začne vzpon, nama je nasproti pripeljal ultra hitri kolega iz začetka zgodbe. 

Košutica in Veliki vrh

Midva sva v svojem tempu, od strmine naprej seveda s srenači, nadaljevala do vrha. Megle, ki sem jih še opoldne opazoval preko spletnih kamer, so se razkadile in Triangel na robu večera ni bil več odet v beli puh. Na zahodu se je rdečila večerna zarja. Na vrhu sva nazdravila uspehu, se pripravila na spust, potem pa oddrvela navzdol. Ko sem pod prvo strmino hotel slikati Boruta, me je presenetil telefon. 

Proti vrhu

Frizerka. V dvajsetih minutah bodi tukaj. Hja, tudi če bi se teleportiral mi ne bi uspelo. Drvela sva navzdol, mimo koče, do plazu in po njem naprej. Peljalo se je prav dobro, ravno prav trda, grifig, podlaga. Pod Vrtačo je pa tako ali tako poteptano smučišče. Danes časa za analizo na parkirišču ni bilo, čakala me je vendarle nova frizura. Le toliko sva na hitro ugotovila, da je bilo res fajn.  

Smuka

Blegoš

Seveda smo bili zgodnji. Toda misel, da bomo na Črnem kalu nad Zgornjo Žetino prvi je bila še kako napačna. Kar nekaj avtomobilov je bilo že parkiranih, dva sta se s črnim kosmatincem ravno odpravljala. Prišel nas je pogledat, malo povohal, potem pa se vrnil k lastnikoma. Očitno smo mu bili v ranem jutru še kako zanimivi. 

Prebujanje

Med hojo proti Prvi ravni sem bentil nad luknjači, Uroš, ki je hodil za menoj, je kar nekoliko začudeno gledal. A kaj, ko vzpenjajočim pešcem ni bila zadosti lepo utrjena, široka gaz. Prehodili so še vse naokoli, v pristopni smučini so bile luknje vsaj enega para čevljev. Številke tam malo pod 40. Pa naj si vsak misli, kar hoče. 

Proti vrhu

V daljavi se je obzorje rdečilo, svetlobe za hojo ni bilo veliko, zato smo na glave že takoj nataknili lučke. Ko smo na Prvi ravni zavili v gozd je bilo še dokaj temno. Na belih pobočjih pod vrhom pa je dan že narisal detajle. Pokazala se je tudi luna na drugi strani hriba. Na vrhu gneče ni bilo, mogoče zaradi vetra, ki je mrzlo vlekel. 

Luna

Zato tudi kaj več volje kot za priprave in preizkus žganja iz granatnega jabolka ni bilo. Prvi previdni zavoji po trdi skorji so bili odlični. Nižje se je trda, a grifig podlaga začela mešati s posameznimi deli, kjer se je znalo kaj predreti. Spustili smo se proti veliki skali, z Borutom sva ugotavljala, da se pobočje vedno bolj zarašča. 

Razgled z vrha

Skozi redek gozd smo uvijali navzdol, smučarija je bila tu odlična. Južen, a dobro smučljiv sneg. Začudeno smo prečkali cesto, ki je prejšnja leta še ni bilo. In nato skočili čez zadnjo oviro na cesto proti Črnemu kalu. Borut nekoliko bolj elegantno, sam sem končal z glavo v snegu, Uroš pa bi me, z zlomljeno palico, skorajda posnemal. 

Preskok

Seveda je bilo vse prekopicevanje zgolj razlog za smeh. Drveli smo po cesti navzdol, tik pred parkiriščem so nas dosegli prvi žarki vzhajajočega sonca. Pivo, sladke praline, vse to nas je čakalo. Sledila je zgolj še analiza današnjega smuka, ki je bila povsem pozitivna. Kaj drugega pa bi bilo sploh mogoče pričakovati. 

Vzhod

Ko se praši ...

Od ponedeljka, ko sva šla s Tomažem na Triangel in več kot zadovoljna primigala nazaj do parkirišča, je minilo nekaj dni. Na spletnih kanalih so med tem prihajale novice o nenavadno slabih razmerah, trdi podlagi, skorji, nemogočih zavojih. Vseeno me je proti koncu tedna vleklo, da bi razmere preizkusil še sam. 

Skoraj polna luna nad Ljubeljem

Saj zgolj tako veš, kaj je res, kaj pa je zraslo v domišljiji bolj ali manj (ne)izkušenih turnih smučarjev. Pridružila sta se mi Borut in Uroš, ujeli smo se šele takrat, ko je na robu nekdanjega smučišča na Ljubelju svetlobo dajala zgolj luna. Na pobočju nad parkiriščem je bil poleg nekaj sankačev še teptalni stroj, ki je ravno pripeljal. Nam je vsaj malo poteptal pot, smo se nasmehnili in stopili navzgor. 

Teptalec nas je prehitel

Ko smo se vzpenjali čez prvo strmino je teptalec pripeljal za nami in nas prehitel. V kabini na zadnjem delu je imel nekaj oseb. Neverjetno. Luksuzna dostava do koče na Zelenici. Glede na nižjo stopnjo nevarnosti in (že) splazeno pobočje pod Spodnjim plotom smo suvereno zavili na servisno pot. Glede na sledi predhodnikov niti slučajno nismo bili edini. 

Pogled k sosedom

Teptalec je počival pred kočo, ko smo mimo njega zašibali proti Trianglu. Borutu, ki je bil spredaj, je začelo drseti, zato sva z Urošem hitro nataknila srenače. Na vrhu je malo popihalo, sicer pa je bilo prav prijetno. Luna je še vedno svetila, na polički vremenske postaje smo si naredili šank. Borut je razvajal z domačim smrekovcem, ravno prava osnova za vijuganje navzdol. 

Šank

Prvi zavoji po zvoženi, trdi podlagi, so bili odlični, tudi nadaljevanje proti Zelenici ni bilo nič slabše. Švignili smo mimo koče, naredili nekaj zavojev po povsem svežih, nedotaknjenih rebrcih. Toda najboljše nas je šele čakalo. Po progi teptalca smo v kratkih zavojih drveli proti Vrtači, za nami pa se je res bogato pršilo. Noge so bile utrjene, počitki nepotrebni, z zavoji smo nadaljevali brez prestanka vse do parkirišča. Kjer smo nadvse nadrobno analizirali tekoče razmere.  

Vrh Triangla

Slovo

Ker Tomaž odhaja na dolgo pot, vse tja do kitajske meje, je bil čas za slovo. Seveda formalno, s pivom v roki in pico na krožniku. Toda pred tem neformalno, s turnim smukom na že tolikokrat skupaj obiskanem hribu. Trianglu. Ko sva stopila na sneg, je bilo svetlobe še dovolj. Potem pa je z vsakim korakom proti koči Vrtača in naprej preko plazu proti Zelenici, bledela. Toda povsem ugasnila ni niti za trenutek. 

Na začetku poti

Luna, ki se z vsakim dnem bolj debeli, je bila tisto ogledalo, ki je v vesoljnih prostranstvih ujela sončno svetlobo in jo poslala na temno stran tretjega kamna od sonca. Meni se je poznala utrujenost dveh dni smučanja, začetek sezone, kondicija še vedno ni tista čisto prava. Zato sva se nekoliko več ustavljala, kljub temi fotografirala, kakšno rekla, razmišljala. 

Večeri se

Bilo je prav toplo, inverzija je naredila svoje. Sneg je bil nekoliko omehčan, vendar se je videlo, da bo po kompaktni snežni odeji smučanje uživaško. Koča je bila razsvetljena, vendar se nisva ustavljala. Saj mudilo se nama ni prav posebej, obirati pa se tudi nisva smela. Na grebenu sva pogledala k sosedom, tudi tam še niso spali, potem pa na vrhu ugotavljala, koliko časa sva hodila. 

Luna

Ko je Tomaž pogledal na uro, sem lahko zaključil zgolj … smrkelj tempo. Toda, kaj ni najpomembnejša dobra družba, gorski svet, bele širjave? Ne pa neko hitenje, podiranje rekordov, zbiranje številk za čim boljšo statistiko? Zagotovo. Toda kaj, ko to velikokrat pozabimo, se znova zaženemo, podiramo neke lastne, notranje meje, nabiramo številke. 

Pogled z vrha plazu

Z vrha sva odpeljala navzdol, sedaj z lučkami, saj svetloba lune za varno zavijanje ni bila več zadosti. Ko sva zavila nad kočo, sem hitro ugotovil, da bo tukaj imel Tomaž prednost. Skoraj dvajset kilogramov razlike se je ob predirajoči skorji še kako poznalo. Od vrha plazu navzdol pa je bila smuka res pravi užitek, motile so jo zgolj boleče noge. 

Pri sosedovih

Res potrebujem nekaj regeneracije, sem se tolažil. Tudi še potem, ko sem naredil zadnji zavoj, le nekaj metrov od parkiranega avtomobila. In sem vedel, da čaka zgolj še zadnje dejanje. Že prej omenjeno pivo. Pica. Klepet. Prijateljev. Sedaj pa lahko rečem zgolj še … Tomaž, srečno pot. In nasvidenje.  

Srečno!

Kobla

Je treba biti zgoden. Da te objame, v jutranjem mraku, samota. Le veter šepeta preko grebenov. In začutiš tisto pravo prvinskost bivanja. Šest je bilo, ko smo stopili na sneg pod Kozjim hrbtom, v temi zagrizli v prve strmine opuščenega smučišča. Z nežno sledjo svetlobe smo zagledali prvi del žičničarskega muzeja na prostem, ob vasi Ravne. 

Prebujanje

Čeprav vem, da sta spodnji sedežnici krajši, me deljenje na tretjine vedno zavede. Vodeč sem brez težav prisopihal do vrha srednjega dela smučišča, potem pa nekaj višje ob misli, da bi bili sedaj že na Trianglu, vendarle malo upočasnil. Na drugi strani doline so se nad obronki Pokljuke že videli očaki Julijcev, mogočni, beli. 

Vrh smučišča

Krajši postanki so bili nujni, za lažji vdih ali dva. Vsak izgovor za fotografijo, razlago, vprašanje, več kot dobrodošel. Končno se je pred nami, nad vedno bolj zaraščenim pobočjem, pokazal zavoj mimo velike vrtače, malo kasneje pa tudi vrh tretje sedežnice. Veter, ki je vlekel preko sedla, nas je porival proč. 

Kravja črna gora

Nismo se dali, nadaljevali smo še teh nekaj zadnjih metrov do vrha nekdanjega smučišča. Borut in Uroš sta pred vetrom pobegnila v hiško za vogalom. Prepričal sem ju, da je tista ob žičnici boljša. S stolom, mizo, grelcem, ki seveda ni več delal. Pridružila sta se mi, v miru in zavetju smo se pripravili za spust. 

V zavetju

Sneg je bil sprva spihan, nižje, kjer ga veter ni več mogel prenašati sem in tja, pa zvožen od očitno številnih predhodnikov. Kot slalomski velemojstri smo vijugali med grmičevjem, smrekicami. Na vprašanje, kje so vsi, smo odgovor dobili šele nižje. Sredi srednjega dela smučišča sta nam nasproti prišla prva dva, potem jih je bilo vedno več in več. 

Sonce

Noge so že kar bolele, ko smo končno ob robu ujeli nekaj zavojev v celcu. Da je bil spodnji del bolj ali manj rodeo, vzpon pod Kozji hrib pa čisto odveč, seveda ni treba posebej poudariti. Ravno tako kot tudi ne, da se je tudi ta turni smuk končal z obvezno analizo na parkirišču, ob pivu seveda.  

Borut v elementu

Mladina

Je fajn. Če mladina pokaže voljo in kljub utrujenosti po študentskem delu že naslednji dan stopi zjutraj s turnimi smučmi po pobočju navzgor. Ja, res je bilo zgodaj. Ob sedmih sva se približevala prvemu izmed topov, ki na pobočjih Starega vrha puhajo ledeni sneg za bodoče smučarje. Čez teden dni se bodo že podili navzdol po pobočjih, ki so danes zjutraj še samevala. 

Zima

V smeri Škofja Loke so se meglice združile v nepredirni zid. Tudi nad nama so bili še oblaki, spraševala sva se, če se bodo kaj razkadili. Topove sva obšla v čim širšem loku, saj bi se sicer hitro spremenila v neprostovoljna snežena moža. Z žičničarjem, ki se je na motornih saneh pripeljal mimo, sva si pokimala. 

Bruhajoča zver

Nisva podirala hitrostnih rekordov, toda hodila sva zelo dobro, Živa je vztrajno prestavljala noge, se vzpenjala po sneženem pobočju vedno višje in višje. Strmina je ni motila, le ledeni kristali, ki jih je občasno prinesel iz bruhajočih zveri veter, ji niso bili všeč. Ko sva prišla do vrha sedežnice, dilem ni bilo. Seveda nadaljujeva naprej. 

Jutro

Ujela sva špuro, ki naju je vodila preko zadnje strmine. Za drevjem se je skozi meglice pokazalo jutranje sonce. Pri štartni hiški je bila odločna. Greva prav do vrha, da bi tukaj obrnila, brez veze. Do najvišje točke so bile sprva le sledi naju s Tomažem, šele na vrhnjem pobočju so se jim pridružile neznane stopinje. 

Sonce

Pripravila sva se za spust, nekaj metrov skozi gozd, potem pa po že precej razritem zgornjem delu navzdol. Za Živo me ni skrbelo, saj sem vedel, da smuča zelo dobro. Na vrhu sedežnice je odpeljala naprej po poteptanem smučišču, sam sem naredil nekaj zavojev v celcu in se ji z druge strani pridružil. Brez težav sva uvijala naprej. 

Proti vrhu

Le ob vožnji mimo topov sva bila previdna, saj je novo napihan sneg prav nesramno zavrl lagodno vijuganje. Ob spodnji postaji, ko sva se ustavila tik pod stopnicami, naju je začudil direndaj. Gorski reševalci so začenjali vajo reševanja z žičnice. Tudi prav. Naju ni bilo treba reševati, zgolj še pospravila sva opremo, potem pa se zadovoljna odpeljala proti domačemu parkirišču.  

Smuka

Je res star?

Sneg, ki ga je v prejšnji noči obilno nasulo, je obetal lepe zavoje v bolj ali manj nedotaknjeni belini. To je bilo treba izkoristiti. Ker v decembrskih dneh loviš tudi svetlobo, sva s Tomažem poiskala najboljšo rešitev. Smučišče Stari vrh še ni začelo z obratovanjem, plazov se tam ni bati, pobočja pa znajo biti za zavoje ravno pravšnja, nedotaknjena. Dogovorjeno. 

Snega je vedno več ...

Nekaj minut po tretji sva že stala na snegu, pri Grapi začela z vzponom. Lepa špura v spodnjem delu je dala vedeti, da prva vsekakor nisva, višje gori sva nadaljevala kar po sledeh teptalnega stroja. Dobro se je hodilo, nič vdiralo. Potem, ko sva preskočila cesto, je motila edinole še megla, ki se je privlekla od kdo ve kje. 

Rebrca, glej, rebrca!

Med razpravo o turni opremi, tisti, ki doma čaka in tisti, ki še prihaja, se je Tomaž na enkrat zavedel, da hodiva po rebrcih. Seveda se jim je moral ustrezno pokloniti, še sam sem naredil fotografijo. Za arhiv. Mimo Zaprevala sva hodila po znani progi do strmine, nadaljevala kar naravnost navzgor. Ravno pred zgornjo postajo žičnice sta dva pripeljala navzdol, se ustavila in pripravila za ponovni vzpon. 

Nad meglenim morjem

Zgornji del, pod štartno hiško, je torej najboljši. To nama je bilo takoj jasno. Midva volje za ponavljanje nisva imela, upanje, da ujameva še kakšno nedotaknjeno fliko, pa naju je gnalo naprej. Najprej sva šla malo po svoje, potem pa znova ujela špuro. Nad nama so se kazale flike jasnine, pod nama je bilo vedno bolj izrazito megleno morje. 

Je res star?

Ko sem prisopihal do štartne hiške, je bilo seveda vprašanje ali obrneva ali pa potegneva še do vrha. Tomaž je sledil špuri, ki pa je zavila v pobočja nad Raufnkom. Midva sva šla v drugo smer, prišla na vrh, ki je menda star, se tam nasmejana pripravila za spust. Tomaž je zlezel do štartne hiške, sam sem prečil po celcu spodaj. 

Lubnik nad meglenim morjem

Res se je še dalo najti nezvožene dele, puščati za seboj znano enakomerno sled. Hitro sva bila na vrhu smučišča, uvijala po rebrcih naprej. Po prečkanju ceste sva se čudila pravi koloni vzpenjajočih. Zavila sva levo in na zadnji strmini, tik nad Grapo, ujela še nekaj lepih zavojev. Prijetna družba, dobro izkoriščeno popoldne. Zadovoljna. Vsekakor.  

En, dva, tri, štart!